VSM Sodba II Kp 42388/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 pa kazen tri mesece zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca B. B. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.000,00 EUR napotilo na pravdo. Obdolženca pa je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o stroških zagovornika pa bo odločeno po določbah zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč.

2Zoper takšno sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in obdolženca oprosti očitka po obtožbi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik uvodoma navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vendar v nadaljevanju ne konkretizira, katere kršitve iz 371. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno niti iz vsebine pritožbe. Ker zatrjevana kršitev ni obrazložena in je brez podlage, je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Kršitve, na katere je v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

5Prav tako ni uspešna zagovornikova pritožba, ko trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje v obravnavani zadevi v ponovljenem postopku ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

6Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca in priči C. C., čigar izpovedbi sta po mnenju zagovornika polni lukenj in kot taki neverodostojnosti, medtem ko pričam, ki so izpovedovale v korist obdolženca, zlasti Č. Č. in D. D., kljub manjšim nebistvenim razhajanjem, ni verjelo. Po mnenju zagovornika prvostopenjsko sodišče sprejema izpoved oškodovanca kot verodostojno le iz razloga, ker je pritožbeno sodišče v prvotno izdani sodbi našlo bistvene kršitve, čeprav je dejansko stanje ostalo nespremenjeno.

7Takšnim pritožbenim trditvam ni slediti. Četudi je bila prvotna sodba po pritožbi državnega tožilca razveljavljena po uradni dolžnosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer zaradi pomanjkljivih, nezadostnih in nejasnih razlogov o odločilnih dejstvih, mora prvostopenjsko sodišče v skladu s določili 397. člena ZKP v ponovljenem postopku glavno obravnavo ponovno izvesti v skladu z določili ZKP, kar pomeni, da mora ponovno izvesti tudi dokazni postopek in izvedene dokaze ustrezno oceniti. Povedano drugače, postopek, ki sledi razveljavitvi sodbe, pomeni povsem novo sojenje, z vsemi njegovimi značilnostmi,¹ sodišče pa lahko v ponovljenem postopku ponovno izvedene dokaze oceni drugače, kot jih je v prvotnem postopku, vendar mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti, kar je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru tudi storilo.

8V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje po ponovno izvedenem dokaznem postopku utemeljeno verjelo oškodovancu, čigar izpovedbo je pravilno ocenilo kot verodostojno, za kar je v izpodbijani sodbi navedlo logične in izkustveno sprejemljive razloge. Pravilno je namreč poudarilo, da četudi njegove navedbe ni neposredno potrdila nobena od zaslišanih prič, posredno zgolj C. C., je treba upoštevati, da so bili na kraju dogodka poleg obdolženca prisotni le oškodovanec, njegovo dekle D. D., Č. Č. in še ena oseba z vzdevkom ****, pri čemer je navedene priče prvostopenjsko sodišče glede na njihovo razmerje z obdolžencem utemeljeno ocenilo kot pristranske priče in jim zato ni poklonilo vere, medtem ko je po drugi strani utemeljeno sledilo oškodovancu, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje obravnavani dogodek ves čas opisoval skladno in prepričljivo, in sicer je že ob klicu na policijo povedal, da ga je udarila oseba z vzdevkom ***** oziroma obdolženec, pri čemer je obdolženec sam potrdil, da je to njegov vzdevek. Poleg tega je oškodovanec določno opisal, kako je utrpel v izreku opisane poškodbe, in kar je bistveno, takšen nastanek poškodb je nato potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, obramba pa strokovnosti mnenja z ničemer ne oporeka.

9Zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami sicer poskuša vzbuditi dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje glede navzočnosti obdolženca na kraju dejanja, opirajoč se predvsem na izpovedbi prič D. D. in Č. Č., ki njegovo izpovedbo potrjujeta. Čeprav je obdolženec ves čas zatrjeval, da kritičnega dne sploh ni bil tam, kjer je bil obdolženec pretepen, to je pri ribiškem domu, ampak zgolj v bližini in še to ob drugem času, pa sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru utemeljeno ni verjelo. Podlago za takšno odločitev je imelo v določni izpovedbi oškodovanca, ki je povedal, da je pristopil do oškodovanca, ki se je takrat med drugim nahajal v družbi svoje punce D. D. in Č. Č., katero je zaprosil za cigareto, nakar ga je obdolženec brez razloga pretepel. Čeprav je Č. Č. zanikala, da bi bila kritičnega dne v družbi z obdolžencem, je po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje potrdila, da je v kritičnem časovnem okvirju srečala oškodovanca in s tem delno potrdila oškodovančevo izpovedbo, da jo je prosil za cigareto. Vendar pa njeni izpovedbi v delu, ko je zanikala, da bi bila v kritičnem času v obdolženčevi družbi, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, za kar je navedlo tehtne in prepričljive razloge, saj gre tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru za pričo, ki zaradi osebnega poznanstva z obdolžencem slednjega ni želela obremenjevati. Enako velja tudi za pričo D. D., ki je bila v kritičnem času obdolženčeva punca. V njihovih izpovedbah je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča zaznati takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih jih je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo kot neprepričljive. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč priča D. D. svojo izpovedbo iz preiskave glede časovne konkretizacije sprehoda z obdolžencem, na glavni obravnavi bistveno spremenila tako, da se je njena izpovedba na glavni obravnavi bolje ujemala z obdolženčevim zagovorom, kdaj je prišel domov (točka 29 razlogov izpodbijane sodbe). Poleg tega so tako obdolženec kot tudi D. D. in Č. Č. ves čas podobno opisovali, kje so se kritičnega večera sprehajali, vsi v neposredni bližini kraja dejanja, noben pa ne na samem kraju, kjer je prišlo do pretepa, in še to vsi ob približno istem času. Če upoštevamo, da se navedene osebe med seboj poznajo, zlasti pa ob opisovanju podobne poti njihovega sprehoda ravno kritičnega dne, čeprav po njihovih navedbah niso bili skupaj, in to z minimalnimi časovnimi razlikami, pa navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča kažejo na medsebojno usklajenost njihovih izjav, danih z namenom razbremeniti obdolženca, zaradi česar prvostopenjsko sodišče njihovim izpovedbam, da takrat niso bili skupaj, utemeljeno ni verjelo. Ob tem nikakor ni prezreti izpovedbe priče Č. Č., da je kritičnega dne med 20.00 in 21.00 uro vendarle srečala oškodovanca, ki se je tudi gibal v bližini ribiškega doma, kar ob upoštevanju prepričljive in skladne oškodovančeve izpovedbe še dodatno utemeljuje zaključek, da navedbe obdolženca, D. D. in Č. Č. niso resnicoljubne, kot je to prvostopenjsko sodišče argumentirano pojasnilo v točkah 30 in 31 razlogov izpodbijane sodbe.

10Zagovornik s svojimi navedbami tudi neuspešno poskuša omajati verodostojnost izpovedbe oškodovanca z navedbami, da je oškodovanec znan po uživanju prepovedanih substanc in je povsem mogoče, da je bil tudi kritičnega dne pod vplivom prepovedanih drog, vendar za takšne navedbe zagovornik nima nobene podlage v podatkih spisa. Zagovornik tako s takšnimi pavšalnimi in špekulativnimi navedbami ne more uspeti, zlasti ker je bila oškodovančeva izpovedba glede dogajanja kritičnega dne ves čas skladna, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, poleg tega pa je tudi policistka E. E. povedala, da pri obdolžencu takrat ni zaznala vonja po alkoholu, njegov govor pa je bil normalen. Prav tako ne more biti zagovornik uspešen z izpostavljanjem oškodovančeve izpovedbe, ko je ta pred sodiščem zatrjeval, da naj bi se obdolženec v kritičnem času nahajal v družbi štirih ljudi, medtem ko naj bi policistom povedal, da je bil obdolženec v družbi treh ljudi. Četudi to drži, pa je potrebno upoštevati, da je oškodovanec kritičnega večera zaradi udarcev in groženj doživel travmatični dogodek, in tudi po izpovedbi policistke E. E. je bil oškodovanec ob prihodu policistov na kraj raztresen in prestrašen, zaradi česar je povsem življenjsko sprejemljivo, da je v nadaljevanju svojo izpovedbo dopolnil s pojasnilom, da se je obdolženec nahajal v družbi štirih ljudi in ob tem tudi navedel, katerih, zato navedeno v nasprotju z zagovornikovim prepričanjem njegove verodostojnosti z ničemer ne omaje.

11Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi poskuša vzbuditi dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanca in priče C. C., ki je smiselno potrdil oškodovančevo izpovedbo. Zagovornik namreč meni, da je C. C. pristranska priča, ki je oškodovancu sugerirala, da naj za dejanje obremeni obdolženca, vendar takšnim pavšalnim navedbam glede na zgoraj obrazloženo ni moč slediti. Priča C. C. glede na izpovedbo oškodovanca in glede na podatke spisa ob dogodku sploh ni bil prisoten, saj ga je oškodovanec poklical šele po pretepu, tako da je priča izpovedovala zgolj to, kar mu je o samem dogodku povedal oškodovanec, slednji pa je ves čas že ob klicu na policijo zatrjeval enako. Sicer pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi ta priča imela kakršen koli interes obdolženca po krivem obremeniti, zato s takšnimi posplošenimi in z ničemer podkrepljenimi trditvami zagovornik ne more prepričati v nasprotno, zlasti ker prvostopenjsko sodišče niti za oškodovanca ni ugotovilo, da bi imel slednji interes po krivem obremeniti obdolženca (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe). Da policisti navzočnosti priče C. C. na kraju dejanja ob njihovem prihodu niso zaznali, pa tudi ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje o tem, kdo je kritičnega večera pretepel oškodovanca in mu nato grozil, da ga bo ubil, če bo šel na policijo. Pritožbeno sodišče namreč v zvezi s tem v celoti soglaša z pravilnimi razlogi sodišča prve stopnje v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je argumentirano pojasnilo, zakaj kljub temu, da policista priče C. C. nista videla, še ne pomeni, da tam ni bil navzoč. Po pojasnilih policistov so ti na kraj prišli, ko je že bila tema, okolica ribiškega doma ni bila razsvetljena, tako da so okolico si osvetlili zgolj z lučjo avtomobila in s pomočjo baterijske svetilke, zaradi česar je povsem možno, da ga policisti niso videli. Takšno možnost so v svojih izpovedbah dopustili tudi policisti, zato so vsi pritožbenimi pomisleki zagovornika v zvezi s tem neutemeljeni.

12Sodišče prve stopnje je tako glede na navedeno pravilno ocenilo izpovedbe vseh prič in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, katerim pričam verjame, katerim pa ne in iz katerih razlogov, pritožbeno sodišče pa se z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v celoti strinja. Pritožba tako ne prinaša ničesar novega in takega, kar bi lahko omajalo pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno verjelo oškodovancu, da ga je kritične noči pretepel ravno oškodovanec, ki mu je nato tudi zagrozil, saj izvedeni dokazni postopek niti v najmanjši meri ni nakazoval, da bi lahko v izreku opisana dejanja izvršil kdo drug. Zato zagovornik s pritožbenimi navedbami, s katerimi podaja le lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in skuša prepričati v potrebnost obravnave v smislu določbe 380. člena ZKP, ne more uspeti.

13Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam dalo ustrezno težo in tako na tej podlagi obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist.

14Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

15Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Ker se je obdolženec po svojem zagovorniku pritožil zoper sodbo in s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločalo tudi o stroških kazenskega postopka, ki so nastali v pritožbenem postopku. Pri tem je iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Prim.: M. Veingerl v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 1081-1084, tč. 1 in 5.