VSL Sklep I Ip 407/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani VI. točki izreka spremeni tako, da se predlogu dolžnika ugodi in se izterjana denarna kazen v znesku 15.000,00 EUR vrne dolžniku.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika po izteku roka ugodilo ter izdani sklep o izvršbi z dne 30. 8. 2019 razveljavilo in predmetni izvršilni postopek ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka in stroške pritožbe zoper sklep o ustavitvi izvršbe z dne 12. 11. 2020 (II. točka izreka). Predlogu dolžnika za nasprotno izvršbo je ugodilo in upniku naložilo, da dolžniku vrne znesek v višini 1.374,47 EUR v 15 dneh, pod izvršbo (III. točka izreka) in predlog dolžnika za nasprotno izvršbo v delu, kolikor se nanaša na vrnitev zneska zamudnih obresti od zneska glavnice 1.217,31 EUR za čas od 3. 9. 2019 dalje do plačila in zneska glavnice 157,16 EUR za čas od 1. 10. 2020 dalje do plačila, kot neutemeljen zavrnilo (IV. točka izreka). Upnik mora v roku 8 dni dolžniku povrniti nastale stroške predloga za nasprotno izvršbo, odmerjene na 149,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila (V. točka izreka). Predlog dolžnika za vrnitev denarne kazni v znesku 15.000,00 EUR je kot neutemeljen zavrnilo (VI. točka izreka).

2Dolžnik v zakonskem roku vlaga pritožbo zoper VI. točko izreka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano točko spremeni tako, da dolžniku vrne zarubljeno denarno kazen v višini 15.000,00 EUR.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6ZIZ v razdelku, v katerem ureja izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve, posebej ureja prisilno izvršitev storitvenih, dopustitvenih in opustitvenih obveznosti (224. do 229. člen ZIZ), pri čemer prve („obveznost kaj storiti“) deli na nadomestne (dejanja, ki jih lahko opravi tudi kdo drug, 225. člen ZIZ) in nenadomestne storitve (dejanja, ki jih more opraviti le dolžnik, 226. člen ZIZ). Dejanje, ki ga lahko stori le dolžnik, je tako tesno vezano na osebo dolžnika, da za upnika izpolnitev, ki bi jo opravil kdo drug, nima pomena ali pa sploh ni mogoča. Dosego takšnih dejanj je od dolžnika mogoče le izsiliti oziroma ga z izrekom denarnih kazni posredno prisiliti, da ta dejanja izvrši. Gre torej za izvršbo z uporabo posredne sile, denarna kazen pa je (edino) izvršilno sredstvo, s katerim naj se dolžnika prisili, da bo izvršil obveznost iz izvršilnega naslova, ki je v dejanju, ki ga lahko opravi le on sam. Drugih sredstev, s katerimi bi se dolžnika prisililo k izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova, ni na voljo. Denarno kazen, s katero naj sodišče prisili k izvršitvi nenadomestnega dejanja, sodišče izreče v sklepu o izvršbi (izdanem na podlagi izvršilnega naslova, ki dolžniku nalaga izvršitev nenadomestnega dejanja), v katerem mu določi tudi rok za izpolnitev obveznosti. Ta sklep je izvršilni naslov za izvršbo po uradni dolžnosti po četrtem odstavku 226. člena ZIZ.

7V konkretnem primeru je zaradi odločitve Vrhovnega sodišča RS o razveljavitvi sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, in umika tožbe v ponovnem odločanju naknadno odpadla pravna podlaga za vodenje izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zato razveljavilo že izdani sklep o izvršbi in ustavilo izvršilni postopek. Upoštevajoč 76. člen ZIZ, na katerega je višje sodišče že opozorilo v svojem sklepu II Ip 1724/2021 z dne 15. 12. 2021, se v takšnih primerih razveljavijo tudi opravljena izvršilna dejanja, saj je za nazaj odpadla pravna podlaga tudi za njihovo opravo. Ne vzdrži torej argument sodišča prve stopnje, da je bila v času izdaje sklepa o izvršbi izrečena in kasneje na podlagi sklepa z dne 27. 2. 2020 izterjana denarna kazen potrebna, zato dolžnik do njene vrnitve ni upravičen. Kot že navedeno, je pri izvršbi za opravo nenadomestnega dejanja izvršilno dejanje tudi izrečena denarna kazen, ki ga je potrebno, če so izpolnjeni pogoji iz 76. člena ZIZ, razveljaviti, torej izterjano denarno kazen v skladu z določbami Sodnega reda o prehodnih sodnih pologih (primerjaj 250. in 255. člen) dolžniku tudi vrniti.

8Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je predlogu dolžnika za vrnitev denarne kazni v znesku 15.000,00 EUR ugodilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Dolžnik je s pritožbo sicer uspel, vendar je sodišče druge stopnje kljub temu odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, pomeni naključje, ki se je primerilo dolžniku in zaradi tega teh stroškov ne bi bilo pravično kot neutemeljeno povzročenih naložiti v plačilo upniku. Skladno in smiselno s prvim odstavkom 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora stranka ne glede na izid postopka nositi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi oziroma so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Za takšno naključje je treba šteti tudi zmotno ravnanje sodišča, ki je pogojevalo procesno dejanje in stroške stranke.