VSK Sklep VII Kp 17835/2021

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 70.a člena KZ-1, ki se izvršuje na podlagi sklepa sodišča prve stopnje opr. št. I K 17835/2021 z dne 22.4.2022, s katerim je bil A. A. (v nadaljevanju: storilka) izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu, še potrebno.

2Zoper sklep sta vložila pritožbi storilka in njen zagovornik. Storilka navaja, da po zadnjih informacijah, ki jih je dobila od lečečega psihiatra ne bo vključena na enoto za bolezni odvisnosti. Njena primarna bolezen je duševna motnja – paranoidna shizofrenija, ki pa je sedaj pod popolnim nadzorom in popolnoma zadravljena, prav tako je prišlo do umiritve simptomov ter je dosegla remisijo. Sklicuje se na mnenje dr. B. B., ki ga je podal 28.10.2022 ter na mnenje doc. dr. C. C., da ima popoln uvid v bolezen (duševno motnjo in bolezen odvisnosti) in izdelane mehanizme kako ponovitev bolezenskih simptomov preprečiti ter kako mehanizme izvesti. Je popolnoma kritična ter funkcionira kot oseba brez duševne motnje. Zato na podlagi zgoraj navedenih mnenj zaključuje, da ni več ponovitveno nevarna. Predlaga ambulantno zdravljenje z nadzorovano obravnavo ter tudi narok in zaslišanje ter ponovni pregled doc. dr. C. C.

Zagovornik storilke navaja, da sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, posebej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo hudo kršitev 70.a člena KZ-1 ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ustavi izvajanje ukrepa iz 70.a člena KZ-1 ali ga nadomesti z ukrepom iz 70.b člena KZ-1, saj po njegovi oceni zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebni. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Ta pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje dejansko sploh ni presojalo ali je zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu sploh še potrebno. Zdravniško mnenje na katerega se sklicuje izpodbijani sklep ne omenja, da storilka še vedno potrebuje stalen zdravniški nadzor. Po oceni pritožnika sodišče prve stopnje popolnoma napačno zaključuje, da je bistvo mnenja doc. dr. C. C. z dne 29.8.2022, da je storilkina bolezen pod nadzorom, ker prejema zdravila in bo takšno stanje obstajalo, dokler bo redno jemala zdravila, če pa bi zdravljenje opustila, pa ne bi bila sposobna sama, brez škode zase, poskrbeti za svoje pravice in koristi. Pritožnik izpostavlja bistvo mnenja doc. dr. C. C. z dne 29.8 2022, da je obdolženka oseba, ki funkcionira kot oseba brez duševne motnje in ima ustrezen odnos do nje ter izdelane mehanizme kako preprečiti ponovitve, bolezen pa je popolnoma zazdravljena in se zdravljenja tudi drži. Glede na navedeno je po njegovi oceni napačen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani vsi pogoji, da sodišče ukrep nadomesti z ukrepom iz 70.b člena KZ-1. Ker poročilo UKC Maribor ne vsebuje mnenja, da je storilka še ponovitveno nevarna, sodišče ne more samo ugotoviti, da nekaj obstoji, kar je v domeni zdravstvene stroke. Trdi, da iz mnenja doc. dr. C. C. z dne 29.8.2022 jasno in dobesedno izhaja, da je obdolženka ozdravljena in to popolnoma, kar pomeni, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje tudi kršilo storilkino pravico do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker ji je odreklo predlagano zaslišanje. Po oceni pritožnika bi bilo primerno tudi zaslišati predstavnika UKC Maribor in doc. dr. C. C.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpodbijani sklep zakonit in ni obremenjen z očitanimi kršitvami ustavnih pravic. V skladu z določbo drugega odstavka 70.a člena KZ-1 sodišče ustavi izvajanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu ali ga nadomesti z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1, le v primeru, če ugotovi, da zdravljenje in varstvo storilca v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Predpostavka za takšno odločitev torej je, da sodišče pride do zaključka, da je pri storilcu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje oziroma v primeru prvega odstavka 70.b člena KZ-1, da zadostuje obvezno zdravljenje na prostosti, da hujših kaznivih dejanj ne bo ponavljal.

5Pritožnika nimata prav, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo poročilo UKC Maribor z dne 28.10.2022 ter izvedensko mnenje doc. dr. C. C. z dne 29.8.2022. Čeprav poročilo UKC Maribor izrecno ne navaja, da je storilka ponovitveno nevarna, kot navaja zagovornik storilke, to ne pomeni, da iz celotnega poročila, v povezavi z drugimi izvedenskimi mnenji, tudi z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je bilo v obravnavano zadevi podlaga za odločitev po sklepu sodišča prve stopnje z dne 22.4.2022, ne izhaja, da je še vedno potrebna celovita obravnava obdolženke pod stalnim nadzorom strokovnjakov na UKC Maribor, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 8. točki izpodbijanega sklepa. V vidu je namreč potrebno imeti, da pri storilki obstajata dve psihični motnji in sicer paranoidna shizofrenija ter sindrom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi, slednje pa na potek shizofrenije negativno vpliva. Paranoidna shizofrenija je tudi trajna huda duševna motnja, zato storilkin zagovornik nima prav, ko trdi, da je storilka popolnoma ozdravljena. Slednje tudi ne izhaja iz izvedenskega mnenja doc. dr. C. C. z dne 29.8.2022. Prej navedeno mnenje govori o tem, da je duševna motnja pri storilki zazdravljena, kar je povsem nekaj drugega od trditve, da je ozdravljena. Ta storilkina huda duševna motnja je zazdravljena, ker redno uživa in prejema zdravila, ob ponovni zlorabi psihoaktivnih snovi pa je tveganje za psihozo večje, ob morebitni opustitvi ustrezne terapije, pa se ponovno poveča tveganje za psihotično epizodo, kot je obrazložil dr. Č. Č. na glavni obravnavi 6.4.2022. Splošno znano je, da je tudi zdravljenje odvisnosti od psihaktivnih snovi dolgotrajen proces, poleg tega je razumljivo, da sedaj pri storilki, ki se nahaja na zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu, obstaja manjše oziroma ničelno tveganje, da bo ponovno posegla po psihoaktivnih snoveh, kot to velja, če bi se obravnavani ukrep nadomestil z zdravljenjem na prostosti. Iz spisovnih podatkov izhaja, da se je storilka zaradi duševne motnje paranoidne shizofrenije zdravila že osemkrat in je le po prvem zdravljenju prišlo do popolne umiritve simptomov. Ker pa je kasneje opuščala zdravljenje in si pomagala z uživanje psihoaktivnih snovi, so se simptomi ponovili še v hujši obliki.

6Storilkin zagovornik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje storilko zaslišati, ker je tako zahtevala ter zaslišati predstavnika UKC Maribor in doc. dr. Kravosa. Navedba tega pritožnika je protispisna, saj niti storilka, niti njen zagovornik nista pred izdajo izpodbijanega sklepa predlagala njenega zaslišanja. Storilka je pred izdajo izpodbijanega sklepa jasno navedla, da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Res je, da sedaj v pritožbi trdi drugače ter se pri tem sklicuje na informacije, ki naj bi jih dobilo od lečečega psihiatra (da ne bo vključena v enoto za bolezni odvisnosti), vendar nima prav, saj drugače izhaja iz poročila o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v varstvenem zavodu UKC Maribor, Enota za forenzično psihiatrijo, z dne 28.10.2022. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo odgovorilo na navedbe, ki se nanašajo na dopolnitev mnenja (8. točka izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da zaslišanje storilke ni potrebno kot tudi, da ni potrebno poročila dopolnjevati ali zaslišati lečečega zdravnika ali drugega izvedenca (drugi odstavek 496. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP).

7Kot že zgoraj navedeno je predpostavka spremembe varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, torej sprememba v milejši varnostni ukrep, sklepanje, da bo izvajanje psihiatričnega zdravljenja na prostosti nemoteno in dosledno potekalo. V obravnavani zadevi tako sklepanje (še) ni utemeljeno. Pri storilki sta podani dve duševni motnji, zato bi morebitni vnos psihoaktivnih snovi v njeno telo imel (ponovno) negativni vpliv na sam potek paranoidne shizofrenije, saj je tveganje za psihozo večje ob ponovni zlorabi psihoakativnih snovi, ob morebitni opustitvi psihofarmakoterapije. V tej posledici bi se spet povečalo tveganje za ponovno psihotično epizodo. Trenutno, ker se storilka nahaja v zaščitenem okolju, kjer je dostop do psihoaktivnih snovi omejen in je pri njej izpostavljena prekinitev rabe le teh, sindrom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi ne vpliva na njeno funkcioniranje, vendar zdravljenje ni zaključeno in s tem odvisnost od psihoaktivnih snovi ni odpravljena. Glede na navedeno je razumen in logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 70.a člena KZ-1 pri storilki še potrebno.

8Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbi zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP), saj tudi ni ugotovilo kršitev, ki se preizkušajo po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).