VSK Sodba Cpg 16/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,89 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 86/2023 z dne 16.1.2023.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo tožbeni zahtevek na (I) ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke¹ do tožene v znesku 140.182,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2019 do plačila, (II) ugotovitev ničnosti notarskega zapisa z neposredno izvršljivostjo SV 432/2011 z dne 26.6.2011 (sporazuma o zavarovanju denarne terjatev in pogodbe o finančnem lizingu 61014), ter (III) na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke na podlagi gornje listine na v izreku naštetih nepremičninah in na vzpostavitev prejšnjega stanja na teh nepremičninah (izbris hipoteke). Odločilo je še o pravdnih stroških, ki jih je tožnica v znesku 2.206,86 EUR dolžna plačati tožeči stranki.

3Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Vztraja, da so bili učniki lizing pogodbe podobni učinkom prepovedanih komisoričnih poslov, zato ni pomembno, ali je tožena stranka nepremičnine kupila od tožnice. Toženka je nepremičnine kupila v izvršilnem postopku v soglasju s tožečo stranko brez plačila kupnine tožeči stranki, s kupnino na javni dražbi pa so bile poplačane obveznosti tožnice in porokov kot lizingojemalcev v razmerju do toženke kot lizingodajalke. Do te okoliščine se izpodbijana sodba ne opredeljuje. Iz sklenjenih pogodb ne izhajajo določila, ki bi lizingojemalce varovala pred zlorabo lizingodajalca: ne vsebuje mehanizma za obvezno objektivno določitev prodajne cene in prodajnih pogojev, ne vsebuje določil za primer, ko nepremičnine ni mogoče prodati, ne vsebuje določil, ki bi lizingodajalca zavezovale k vrnitvi presežka kupnine nad višino obveznosti. Sodna praksa se je že opredelila, kdaj gre pri poslu sale and lease back za komisorični posel (obstoj preteklega dolga med prodajalcem in kupcem, nesorazmernost med vrednostjo prodane stvari in kupnine, pomanjkanje kupčevega interesa za nakup stvari, slabo ekonomsko stanje prodajalca, predmet prodajne pogodbe ne izgublja vrednosti in se lahko proda naprej). Vse našteto je v predmetni zadevi podano. Sodba v tem smislu ni obrazložena, s čimer je kršena pravica iz 22. člena Ustave.

4V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pravdni stranki sta 23.6.2011 sklenili pogodbo o finančnem lizingu št. 61014 (v nadaljevanju Lizing pogodba), stranke Lizing pogodbe pa so bili še A. A., B. B. in C. C. ter Č. Č. in sicer kot poroki in plačniki. S pogodbo je tožena stranka tožnici oddala v lizing nepremičnine s parc.št. 1566, 2644 in 3496, vse k.o. D, in parc.št. 2408/205 k.o. E.², tožnica pa se je zavezala plačevati najemnino v obliki takojšnjega plačila 15.000,00 EUR ter v 179 rednih mesečnih obrokih po 2.653,40 EUR, zadnji odkupni obrok pa bi znašal 1.000,00 EUR. Iz Lizing pogodbe izhaja, da znaša vrednost nepremičnine 255.000,00 EUR, celotna obveznost po Lizing pogodbi (najem nepremičnin v obdobju lizinga in financiranje nakupa) pa znaša 490.958,60 EUR. Pogodba je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, v katerem je bila dogovorjena tudi neposredna izvršljivost. Terjatev lizingodajalca je bila zavarovana še s hipoteko na nepremičninah, naštetih v izreku sodbe. Za primer predčasnega prenehanja pogodbe in neizvedbe odkupa, je bilo dogovorjeno, da ima lizingojemalec pravico terjati razliko od lizingojemalca, če se ne poplača iz vrednosti odvzetega predmeta lizinga. Tožnica je takoj po sklenitvi pogodbe nepremičnine prevzela v uporabo, iz naslova obveznosti po Lizing pogodbi pa je plačala le 97.891,70 EUR. Preostanek obveznosti je torej višji od vrednosti nepremičnine.

7Tožnica svoje zahtevke (vrnitev plačanega skupaj z zamudnimi obrestmi, izbris hipotek v zemljiški knjigi) gradi na ničnosti Lizing pogodbe. Meni, da je pogodba nična, ker naj bi bili njeni učinki podobni učinkom prepovedanih komisoričnih poslov, saj naj bi dejansko šlo za posel sale and lease back, pri čemer iz Lizing pogodbe ne izhajajo določila, ki bi lizingojemalca varovala pred zlorabo lizingodajalca. Pogodba ne vsebuje mehanizma za obvezno objektivno določitev prodajne cene in prodajnih pogojev, ne vsebuje določil za primer, da nepremičnine ne bo mogoče prodati, ne vsebuje določil, ki bi lizingodajalca zavezovala k vrnitvi presežka kupnine.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, svoje zaključke je prepričljivo in konsistentno obrazložilo, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki, da ni šlo za posel sale and lease back, predvsem pa, da ni šlo za prepovedan komisorični posel.

9Tožeča stranka je lastnik nepremičnin postala z nakupom na javni dražbi. Nepremičnine so bile last tožničine družine, ne pa tožnice. Tožnica torej ni vzela v lizing nepremičnin, ki bi jih ona pred tem prodala tožeči stranki. Toženka je nepremičnino kupila kot upnik v izvršilnem postopku. Po določbi 200.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) to pomeni, da se tudi v primeru, da je kupnina nižja od po 178. členu ZIZ ugotovljene vrednosti nepremičnine, pri poplačilu tega upnika, ne glede na dejansko višino kupnine, šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine. Nepremičnine so bila torej dejansko kupljene za polno ceno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V nadaljevanju jih je tožena stranka oddala v lizing tožnici, ki pred tem z njo ni bila v razmerju kupoprodaje nepremičnin. Pri sporni Lizing pogodbi je zato šlo za klasično pogodbo o finančnem lizingu. Tožena stranka je tožeči v lizing oddala svojo nepremičnino, kar pomeni, da je bil glavni namen posla financiranje nakupa te nepremičnine s strani tožeče stranke, pri čemer je tožeča stranka takoj pridobila pravico uporabe nepremičnin, plačilo pa naj bi bilo izvedeno v 179. obrokih. Tudi če bi dejansko obstajal dogovor, po katerem naj bi tožena stranka nepremičnino na dražbi kupila in nato oddala v lizing tožnici, glede na vse povedano to ne pomeni, da je šlo za posel sale and lease back.

10Na tak zaključek ne vpliva niti dejstvo, da je bila terjatev, ki je bila predmet izterjave v izvršbi na nepremičnine terjatev tožene stranke do tožnice in porokov na podlagi nekega drugega pravnega posla. Po 132. členu SPZ sta nični pogodbeni določili, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, in o prodaji zastavljene stvari po vnaprej določeni ceni. Za nič podobnega ne gre v predmetni zadevi. Lizingodajalec je postal lastnik nepremičnin na podlagi javne dražbe³. Nepremičnine so bile torej prodane v izvršilnem postopku ne glede na voljo lastnika, pri čemer lizingojemalka niti nikoli ni bila lastnica teh nepremičnin. Tožeča stranka je v prisilni prodaji nepremičnine leta 2009 kupila po polni ceni (glede na določbo 200.a člena ZIZ). Pri nakupu nepremičnin torej ni šlo za pravno poslovno razmerje med lastnikom in kupcem. Prav tako za primer prenehanja Lizing pogodbe vrednost predmeta lizinga ni bila vnaprej določena v škodo tožnice. Tako ob sklenitvi kot ob vložitvi te tožbe je bila vrednost nepremičnine bistveno nižja od višine terjatve. V pogodbi res ni bilo izrecno določeno, da bi v primeru, da bi bila višina terjatve nižja od vrednosti nepremičnin, tožena stranka ob njihovi prodaji razliko morala izročiti tožeči stranki, vendar do takega položaja nikoli ni prišlo. Prav tako res ni bil določen kriterij za določitev cene nepremičnine za primer prodaje, oziroma njene vrednosti za primer, da je ne bi bilo mogoče prodati, vendar je bilo v pogodbi določeno, da ima lizingodajalec pravico od lizingojemalca terjati samo razliko med vrednostjo nepremičnin in višino terjatve. Pogodba pa samo zaradi tega, ker ne ureja metode za določitev vrednosti nepremičnine v primeru prodaje, oziroma za primer, da prodaja ni možna, in ker ne ureja položaja, ki se ni zgodil⁴, to je, da bi bila vrednost nepremičnine višja od vrednosti terjatve, ni nična. Po 88. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Prav za tak primer gre v predmetni zadevi. Namen (in tudi odločilen nagib za sklenitev) Lizing pogodbe je bilo financiranje nakupa nepremičnin, pogodba lahko obstane ne glede nato, da nekatera vprašanja niso bila urejena. Če določena vprašanja niso urejena, to pomeni, da je treba razložiti vsebino posameznih pogodbenih določb⁵ ali pa je treba neposredno uporabiti določbe zakona. Ob upoštevanju določb OZ in splošnih razlagalnih pravil (skladnost s pravnimi načeli, razlaga v korist stranke, ki pogodbe ni pripravila, razlaga v korist šibkejše stranke) se mora vrednost nepremičnin upoštevati v vsakem primeru (tudi če ne pride do prodaje), njihova vrednost pa mora biti ugotovljena na za lizingojemalca najbolj ugoden način, seveda ob upoštevanju objektivnih tržnih pogojev⁶. Gre za vprašanja, ki bodo lahko predmet izvršilnega postopka, v katerem tožena stranka terja zatrjevano razliko do višine terjatve.

11Zaključek sodišča prve stopnje, da Lizing pogodba ni nična, je na podlagi vsega zgoraj povedanega pravilen. Ker pogodba ni nična, tožeča stranka nima terjatve na vrnitev plačanega, prav tako tudi ni podlage za izbrisno tožbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,89 EUR (nagrada za sestavo pritožbe, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

¹ V zahtevku so kot tožeča stranka navedeni A. A., B. B. in C. C. ter Č. Č.
² Šlo je za gospodarsko poslopje v izmeri 417 m², dve stanovanjski stavbi v izmeri 140 in 154 m², dvorišče v izmeri 870 in 501 m² ter njivi v izmeri 2.401 in 26.925 m².
³ Dve leti pred sklenitvijo Lizing pogodbe, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska.
⁴ Tudi v stečajnem postopku nad toženo stranko ocenjena vrednost nepremičnin je nižja do višine terjatve.
⁵ Razlagi tako terja določba, da ima lizingodajalec od lizingojemalca pravico terjati razliko med vrednostjo nepremičnine in višino dolga, če se ne poplača iz vrednosti predmeta lizinga.
⁶ Glede na dejstvo, da je tožena stranka v stečaju, tudi praktično ne bo moglo priti do situacije, da nepremičnina ne bo na kakršenkoli način prodana, prav tako pa velja načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov, ki od stečajnega upravitelja zahteva prizadevanja za najvišjo možno ceno ob prodaji.