VSL Sklep I Cp 302/2023

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugotovilo, da je parc. št. 544/5, k. o. X, pripadajoče zemljišče in pomožna nepremičnina glavne nepremičnine parc. št. 542/4, k. o. X, na kateri je stavba z ID znakom 000, k. o. X, in (II.) odredilo ustrezen vpis v zemljiško knjigo.

2Nasprotna udeleženka se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da zavrne predlagateljev predlog, podrejeno pa, da razveljavi sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sklep v izpodbijanih delih nepravilen in nezakonit.

Predlagatelj ni izkazal, da je bila nepremičnina parc. št. 544/5, k. o. X, namenjena ali potrebna za redno rabo stavbe z ID znakom 000, prav tako ni izkazal, da bi na parc. št. 544/5, k. o. X, pridobil pravico uporabe. Projektna dokumentacija, na katero se pri odločitvi sklicuje sodišče, je strokovno gradivo, ki ni mogla predstavljati podlage na uresničevanje pravice do uporabe na zemljiščih. Na predlagateljeve prednike je bila prenesena le pravica uporabe na parc. št. 542/4, k. o. X, parc. št. 544/5 pa nikar ni bila namenjena za gradnjo oz. za potrebe predlagateljeve nepremičnine. Zgolj dejanska uporaba oz. uzurpacija s postavitvijo ograje in zasaditvijo žive meje ne zadošča za zaključek, da je predlagateljev pravni prednik na sporni nepremičnini pridobil pravico uporabe. Predlagatelj je tisti, ki mora izkazati pravico uporabe na parc. št. 544/5, k. o. X in ne nasprotni udeleženec, ki temu nasprotuje. Vprašanje pridobitve pravice uporabe (in s tem lastninske pravice) bi se moralo ugotavljati v pravdnem in ne v nepravdnem postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, kjer je ključno vprašanje, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, prav tako ni zadosti obrazložilo, katere kriterije za določitev pripadajočega zemljišča je uporabilo. V zvezi s tem pritožba navaja, da je odločitev sodišče oprlo le na ugotovitev, da je dejanska in pretekla urejenost v naravi skladna s projektno dokumentacijo, saj se je sporna nepremičnina ves čas uporabljala kot dvorišče predlagateljeve stavbe. Projektna dokumentacija ne predstavlja samostojnega pravno relevantnega kriterija za ugotavljanje pripadajočega zemljišča, ampak se lahko presoja le skupaj s prostorskimi akti, upravnimi dovoljenji in drugimi posamičnimi pravnimi akti. Priključitev parc. št. 544/5, k. o. X, ni bila v skladu z gradbenim dovoljenjem in tudi projektna dokumentacija takšne priključitve ni predvidevala. Načrtovani odmiki niso pravno relevantni za odločanje v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugotavljalo pretekle redne rabe spornega zemljišča (ni zaslišalo predlagatelja oz. izvajalo drugih dokazov), ampak se je pri tem oprlo le na izvedenkine ugotovitve, pri čemer pa izvedenka ni pristojna ugotavljati pretekle redne rabe, saj to pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, za kar je pristojno sodišče. Tudi če bi sodišče ugotovilo redno rabo v korist predlagatelja, to ne sme predstavljati edinega kriterija, saj bi spodbujalo rešitev, ko bi si lastniki pridobili pripadajoče zemljišče le na podlagi uzurpacije, brez pravnega naslova. Ko sodišče prve stopnje opozarja na neutemeljeno sklicevanje nasprotnega udeleženca na kasnejšo spremembo zazidalnega načrta, ki ni imela retroaktivnega učinka, pritožba opozarja, da se upoštevajo merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice.

3Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP¹ v zvezi s 37. členom ZNP² in 3. členom ZVEtL-1).

6Pravna podlaga obravnavane zadeve so (med drugim) določila 43. in 44. člena ZVEtL-1. Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003 (42. člen ZVEtL-1). Po predpisih v času gradnje in kasnejšega prometa s posameznimi stanovanji je namreč vsakokratnim lastnikom ali pridobiteljem posameznih delov stavbe po samem zakonu pripadala pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini v tolikšnem obsegu, kot je (bilo) potrebno za normalno, običajno, redno rabo stavbe.³

7Pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča gre za ugotavljanje obsega takšnega zemljišča. ZVEtL-1 merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma. Kot je razvidno iz 11. točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje pripadajoče zemljišče ugotovilo na podlagi kriterijev iz 1. točke v povezavi z 2. in 3. točko prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.⁴ Takšnemu zaključku pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

8Pritožba opozarja, da projektna dokumentacija ne predstavlja samostojnega pravno relevantnega kriterija za ugotavljanje pripadajočega zemljišča, ampak se lahko presoja le skupaj s prostorskimi akti, upravnimi dovoljenji in drugimi posamičnimi pravnimi akti. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje projektne dokumentacije ni štelo za samostojen pravno relevanten kriterij, ampak jo je upoštevalo v povezavi z upravnimi dovoljenji: ugotavlja, da je v projektni dokumentaciji predviden pas širine 6 m, ki je posegal na sosednjo parc. št. 544 – ugotovljena pretekla urejenost v naravi je skladna s projektno dokumentacijo, ni pa bila skladna s parcelami v upravnih dovoljenjih. In tu gre vsekakor za povezavo med upravnimi dovoljenji in projektno dokumentacijo.⁵ Pomembno je tudi, da je izvedenka pojasnila, da priključitev sporne parcele k predlagateljevi stavbi ni bila v nasprotju z urbanističnimi standardi iz prostorskih aktov, ki so veljali v času gradnje predlagateljeve stavbe, ki je bila načrtovana v letu 1960 (ko so veljali starejši urbanistični standardi), in da so bili odmiki narejeni v skladu z zazidalnim načrtom.

9V zvezi s pritožbenimi trditvami o neustreznosti nepravdnega postopka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede na postavljene dejanske trditve in glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravdni postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča v obravnavani zadevi povsem ustrezen. Predmet odločanja v tem postopku je bilo ravno vprašanje katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo predlagateljeve stavbe oz. ali je bila temu namenjena parc. št. 544/5, k. o. X.

10Ni res, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pretekle redne rabe spornega zemljišča - iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da je izvedenka ob ogledu ugotovila, da zelenica ob stavbi, ki sega tudi na sporno parc. št. 544/5, k. o. X, služi kot prostor za počitek. Iz tega je mogoče razbrati, da izvedenka ni ugotavljala dejanskega stanja, ampak samo podala svoje opažanje na terenu ob ogledu na kraju samem. Na podlagi te neposredne ugotovitve pa je potem sodišče ugotovilo dejansko stanje. Zakon tudi ne predpisuje dokaznega pravila, da bi sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja moralo izvesti točno določene dokaze – če se lahko dejansko stanje ugotovi že na podlagi nekaterih dokazov, potem nadaljnje dokazovanje ni potrebno. In končno – nasprotni udeleženec ni predlagal nobenih dokazov razen vpogledov v zemljiško knjigo, portal Urbinfo in GURS. Na to, da ga sodišče ni zaslišalo, bi se lahko skliceval le predlagatelj, ki je predlagal dokaz s svojim zaslišanjem. Katerih drugih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa pritožba konkretno ne navede.

11V zvezi s sklicevanjem pritožbe na zazidalni načrt iz leta 1978 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je seveda res, da se po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 upoštevajo merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa vse do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Res je tudi, da je Odlok o sprejetju zazidalnega načrta iz leta 1978 sporno nepremičnino določa kot območje centralnih površin, na kar opozori tudi izvedenka (njeno mnenje pa povzame tudi sodišče prve stopnje), ki pa ne glede na to zaključi, da se je sporna parcela ves čas uporabljala kot dvorišče obravnavane stavbe. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaslišalo izvedenko na naroku in ta je pojasnila, da priključitev sporne parcele k predlagateljevi stavbi ni bila v nasprotju z urbanističnimi standardi iz prostorskih aktov, veljavnimi v času gradnje predlagateljeve stavbe. Zazidalni načrt iz leta 1978 je le eden od dokazov v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča, ki pa očitno ni vplival na dejansko redno rabo zemljišča, saj je bilo ugotovljeno, da se ta ni spreminjala in je ves čas šlo za dvorišče predlagateljeve stavbe. Sodišče prve stopnje je kriterije iz 43. člena ZVEtL-1 pravilno upoštevalo celostno in tako na podlagi primerjave več kriterijev ugotovilo (glej 7. točka obrazložitve tega sklepa), da sporna parcela predstavlja pripadajoče zemljišče k predlagateljevi stavbi.

12Ker zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.
² Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86 s spremembami, v zvezi z 216. členom ZNP-1.
³ Glej odločbo VSL I Cp 812/2019 in druge.
⁴ Kar seveda pomeni, da ne drži pritožbeno navajanje, da se je sodišče oprlo samo na kriterij pretekle redne rabe.
⁵ Slednjo posebej izpostavlja tudi 1. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.