VSL Sklep VII Kp 30916/2021

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom obdolženemu A. A. na podlagi 70.b člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je storil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Izrečeni varnostni ukrep se bo izvajal v Univerzitetni psihiatrični kliniki X., Center za izvenbolnišnično psihiatrijo, in sicer najdalj dve leti, pri čemer bo sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Odločilo je še, da obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, pa bremenijo proračun.

2Pritožbo vlaga obdolženčeva zagovornica brez navedbe pritožbenega razloga in predlaga, da pritožbeno sodišče „izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti razveljavi“.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvo pritožbenega razlogovanja pritožnica gradi na dejstvu, da je obdolžencu v nepravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (Pr 247/2022 z dne 24. 8. 2022) že izrečen ukrep nadzorovane obravnave pod nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X., zato je po mnenju pritožnice izrečeni ukrep v kazenskem postopku v nesorazmerju s posledicami za obdolženca, ki bi imel kazensko evidenco in kadar bi iskal zaposlitev, ne bi mogel predložiti potrdila o nekaznovanosti.

5Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, ki tudi po oceni sodišča druge stopnje narekujejo izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Po določbi 70.b člena KZ-1 izreče sodišče v kazenskem postopku navedeni ukrep storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanje neprištevnosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Nadzorovana obravnava oseb s hudo ponavljajočo se duševno motnjo po 80. členu Zakona o duševnem zdravju pa je medicinski ukrep, ki se izvaja na podlagi sklepa sodišča pod nadzorom psihiatrične bolnišnice, v skladu z načrtom nadzorovane obravnave izven psihiatrične bolnišnice v domačem okolju osebe, če so izpolnjeni pogoji, in sicer, če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, če se je oseba že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, če je ogrožala svoje življenje ali življenje drugih, ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzročila hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje in če se oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da Zakon o duševnem zdravju ter Kazenski zakonik ne konkurirata, saj določba 70.b člena KZ-1 predpostavlja ne le ogrožanje življenja drugih ali zdravja ljudi, kot to izhaja iz 80. člena Zakona o duševnem zdravju, temveč gre za storilca, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti in je sodišče to tudi ugotovilo v kazenskem postopku. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je obdolženec v stanju neprištevnosti storil protipravno dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1. Iz izvedenskega mnenja psihiatrične stroke, ki ga je izdelala sodna izvedenka B. B. pa izhaja, da če se obdolženec ne bi zdravil, bi lahko ponavljal istovrstna ali hujša kazniva dejanja. Res je navedla, kar izpostavlja pritožnica, da ima nadzorovana obravnava pozitivno prognozo, saj predpisana depo in ostala terapija kaže uspehe, vendar pritožbeno sodišče izpostavlja, da se je nadzorovana obravnava zaključila dne 24. 2. 2023. Ker se varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti izvaja v Univerzitetni psihiatrični kliniki X., Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo, kjer se je obdolženec zdravil do sedaj, oziroma, kjer je bil vključen v postopek nadzorovane obravnave, je pritrditi sodišču prve stopnje, da mu izrečeni ukrep ne bo predstavljal nobenih večjih omejitev in je tudi sorazmeren.

6Pritožbeno sodišče izpostavlja, da se na podlagi prvega odstavka 84. člena KZ-1, 6. točke četrtega odstavka 250.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ter 13. člena Pravilnika o kazenskih evidencah pravnim osebam in zasebnim delodajalcem sme dati podatke iz kazenske evidence le, če še traja varnostni ukrep in če imajo te osebe za prejem podatkov upravičen, na zakonu utemeljen interes, pri čemer potrdilo oziroma izpis podatkov iz kazenske evidence vsebuje tudi opredelitev namena in pravne podlage za posredovanje podatkov.

7Pritožbeno zatrjevanje katastrofalnih in dolgoročnih posledic za obdolženca, upoštevaje, da sme z izpodbijanim sklepom izrečeni varnostni ukrep trajati maksimalno dve leti ter da je predviden šestmesečni rok, po poteku katerega mora sodišče znova odločiti, ali je izvajanje tega ukrepa še obvezno ter ugotovljeno nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj, tako ni utemeljeno.

8Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

9Ob upoštevanju obdolženčeve duševne bolezni in premoženjskih razmer (je brez zaposlitve, prijavljen na zavodu za zaposlovanje, preživlja pa se s socialno pomočjo) je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da ga oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, pa bremenijo proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP). Ocenilo je, da bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo obdolženčevo preživljanje.