VDSS Sodba Pdp 37/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku 18. 6. 2021 izrekla tožena stranka, in njeno razveljavitev, zahtevek za reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je formalna redna odpoved dejansko obračun z neposlušnimi sindikalisti v okviru sindikata A. Pove, da je tožena stranka samostojna pravna oseba (ustanovljena leta 1976), ki kot članica sodeluje pri delu krovnega sindikata A. (ustanovljenega leta 1990), ni pa nanj prenesla nobenih pooblastil in upravičenj članstva tožene stranke, tako da sindikat A. nima vpliva na dogajanje pri toženi stranki. Poudarja toženkino pravno samostojnost, ki se izkazuje z lastnim vodstvom, financami, statutom in nadzornim odborom. Kot pristransko graja dokazno oceno. Meni, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na izpoved predsednice sindikata A. B. B., ki ni zaposlena pri toženi stranki in pri njej nima nobene funkcije niti ni z njo kako drugače povezana. Graja obrazložitev dokazne ocene izpovedi C. C., češ da ni bil zaposlen pri toženi stranki niti ni bil odgovoren za njeno poslovanje. Trdi, da je kot nekdanji zaposleni, podpredsednik in član izvršnega odbora sindikata A. ter sekretar sindikata D. dobro poznal razmere pri toženi stranki, s katero je profesionalno sodeloval. Sklicuje se še na določbe Pravilnika o financiranju in finančnem poslovanju sindikata A. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka in kršitev pravice do pravnega varstva pravic pred sodiščem, ker odločitev temelji na izpovedi B. B., in ne na izpovedi C. C. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi zaradi neverodostojnosti izpovedi zakonitega zastopnika toženke E. E. in opozarja na njegovo trojno vlogo (generalni sekretar sindikata A., sekretar sindikata A. Regijske organizacije F. ter sekretar tožene stranke). Zatrjuje konflikt interesov in posledično prilagajanje njegovega delovanja pri toženi stranki, med drugim spravljanje toženke v finančne težave z namenom prenosa poslovanja na drugo pravno osebo. Zatrjuje zavajanje in sramotno, žaljivo ter zavržno ravnanje zakonitega zastopnika toženke, ki je tožnika 17. 6. 2021 prosil za posredovanje pogodbe o zaposlitvi zaradi priprave nove pogodbe o zaposlitvi z novim naslovom delodajalca, naslednji dan pa jo je na podlagi pooblastila odvetniku 16. 6. 2021 odpovedal. Meni, da zato izjave zakonitega zastopnika niso verodostojne, zaradi želje po ohranitvi zaposlitve pa kot priča ni verodostojna niti G. G. S sklicevanjem na kopijo zapisnika 13. seje nadzornega odbora tožene stranke z dne 2. 9. 2021 zatrjuje, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi udeležbe na sestanku članov glavnega odbora sindikata H. na I. junija 2021, in ne iz poslovnega razloga. Navaja, da v konkretnem primeru pri toženki ni šlo za poslovno logično reorganizacijo, temveč se je izvajala zato, da bi se poslovanje preneslo na drugi pravni osebi (sindikat A. in sindikat A., Regijska organizacija F.). Trdi, da so bili slabi ekonomski rezultati umetno povzročeni s preusmeritvijo članarine enega od članov toženke na drugo pravno osebo. Meni, da tak izpad dohodkov ni ekonomski razlog, saj do tega ni prišlo zaradi zmanjšanja članstva ali drugega nepričakovanega poslovnega razloga, ampak zaradi namernega ravnanja zakonitega zastopnika, ki bi lahko zagotovil ekonomsko vzdržnost poslovanja toženke. Dalje navaja, da ne obstaja pravna podlaga, da bi si zakoniti zastopnik iz sredstev tožene stranke, s katero ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, izplačeval plačo, ter se sklicuje na odločitev nadzornega odbora tožene stranke 2. 9. 2021, da je sporno zadrževanje sredstev za njegovo sporno. Trdi, da reorganizacija sindikata A. ni imela nobenega vpliva na toženo stranko, ki je samostojna pravna oseba z lastnim članstvom in financami. Kot zmotno in protispisno graja ugotovitev sodišča prve stopnje o obveznosti zagotavljanja določenega deleža plač zakonitega zastopnika iz sredstev območne organizacije. Zatrjuje zmotnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je obseg dela pri toženki zmanjšal, saj nasprotno izhaja iz pričevanja prič in iz sklepov nadzornega odbora toženke. Opozarja na prošnje za sindikalno pomoč in navaja, da njegovo delo sedaj opravlja več delavcev, zaposlenih pri sindikatu A. v J., sindikalnega dela na terenu pa sedaj ne opravlja nihče. V zvezi s kriteriji za izbiro presežnega delavca opozarja, da ni odločilno, da je G. G. (na Hrvaškem) opravila pravniški državni izpit, saj se ga za delovno mesto sekretarja ne zahteva niti ji v Sloveniji ni priznan. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, arbitrarno ravnanje sodišča ter bistveno kršitev pravice do dokazovanja, saj njegovih navedb in dokazov sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo, temveč je dokazno oceno oprlo le na navedbe in dokaze toženke. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti oziroma razveljavitev sodbe, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5Tožnik v pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. – ustava). Gre za procesnopravno jamstvo, ki bi lahko bilo kršeno, če sodišče svoje odločitve ne bi obrazložilo, če bi brez utemeljitve odločilo drugače, kot sicer odloča, ali če bi ob uporabi zakona zavzelo stališče, ki ne bi bilo v skladu z ustavo. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje namreč jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, čemur tožnik konkretizirano niti ne nasprotuje. Tožnik prav tako ne poda trditev, da bi odločitev sodišča prve stopnje odstopala od ustaljene sodne prakse niti kakemu stališču v izpodbijani sodbi ne očita neskladja z ustavo, pač pa zgolj na splošno očita odločitvi, da je arbitrarna. Taka bi bila odločitev lahko le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Izpodbijani sodbi tega ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je namreč z razumnimi pravnimi argumenti pojasnilo svojo dokazno oceno in zadostilo kriterijem iz 22. člena ustave. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in pravo razume drugače, pa ne zadošča za sklep o kršitvi navedene pravice.

6Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma če sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je tožnik konkretizirano ne zatrjuje.

7Tožnik s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vseh dokazov skupaj, smiselno zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz navedene določbe ZPP, po kateri o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reintegracijo in reparacijo. Z nasprotovanjem dokazni oceni pa se uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2021, ki mu jo je podala tožena stranka zaradi poslovnega razloga. Tožena stranka je namreč dokazala, da je bilo finančno stanje tožene stranke slabo, ter posledično reorganizacijo dela toženke oziroma optimizacijo njenega poslovanja z zmanjšanjem števila zaposlenih, zaradi česar je utemeljeno ukinila tožnikovo delovno mesto sekretarja območne organizacije.

9Tožnik prvenstveno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj se je pri odločitvi oprlo na izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke E. E. ter prič B. B., K. K. in G. G., podprte z listinskimi dokazi, ter zakaj v pretežnem delu ni sledilo izpovedi tožnika ter priče C. C. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da je v zvezi s pričama B. B. in C. C. pravilno upoštevalo izpoved prve zato, ker je kot (dolgoletna) predsednica sindikata A. poznala pravno pomembna dejstva glede delovanja in (re)organizacije sindikata A. ter območnih organizacij (tudi tožene stranke), za drugega pa je pravilno presodilo, da mu podatki o ekonomskem stanju in reorganizaciji tožene stranke v času odpovedi tožniku niso bili poznani. Tudi ostale dokaze je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev, pravno nepomembnih dejstev pa pravilno ni ugotavljalo. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

10Tožnik se materialnopravno zmotno zavzema za to, da bi moralo sodišče v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ugotavljati razloge za poslabšanje ekonomskega stanja toženke in za njeno reorganizacijo. Ugotovitvi, da se je toženkino finančno stanje (po)slabšalo, niti ni nasprotoval. Neutemeljeno pa je njegovo zavzemanje za to, da je odpoved nezakonita, ker bi lahko zakoniti zastopnik toženke to finančno stanje izboljšal z znižanjem plače tožnika in sodelavke oziroma z zahtevo nadaljnjega plačevanja članarine od sindikata, ki s toženko ni več želel sodelovati. Sodišče se ni pristojno spuščati v poslovne odločitve delodajalca, še manj v ekonomsko-organizacijske odločitve delodajalca-sindikata, ki po 76. členu ustave ter več mednarodnih pravnih aktih uživa pravico do sindikalne svobode, v okviru katere je zagotovljeno svobodno ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje. Tudi sicer ni predmet tega postopka kvaliteta dela zakonitega zastopnika toženke. Na pravilnost odločitve ne vplivajo niti tožnikove trditve o samostojnosti toženke v razmerju do krovnega sindikata A. ter o tem, da toženka ni bila dolžna prispevati dela sredstev za plačo njenega zakonitega zastopnika, saj dogovori o tem med toženko in krovno organizacijo sindikata A. niso predmet tega postopka niti ne zanikajo dejanskega obstoja ekonomskega razloga pri toženki. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je razlog za reorganizacijo pri toženki fiktiven, saj je bilo njeno finančno stanje nesporno slabo, prav tako pa ni dokazal, da bi šlo za zlorabo reorganizacije z namenom, da se mu odpove pogodba o zaposlitvi. Kaj takega ne izhaja niti iz zapisnika nadzornega odbora sindikata A. z dne 2. 9. 2021. Tudi če je zakoniti zastopnik tožnika zavedel s prošnjo po predložitvi pogodbe o zaposlitvi zaradi priprave nove, dejansko pa se je tedaj že pripravljala redna odpoved, to samo zase ne pomeni, da bi bila odpoved dana zaradi fiktivnih razlogov. Tožnik si napačno tolmači obstoj potrebe po njegovem delu. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, se delodajalec lahko odloči za zmanjšanje števila zaposlenih zaradi slabega finančnega stanja, ni pa mu mogoče očitati nezakonitega ravnanja, če delo organizira drugače (v konkretnem primeru sindikalno svetovanje iz centrale po telefonu in pisno, manj z obiski na terenu). Toženka je dejansko reorganizirala svoje delovanje, namesto tožnika pa za opravo njegovega dela ni zaposlila nobenega novega delavca.

11Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna pri izbiri delavca, ki mu bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, upoštevati kakršnih koli kriterijev, saj ni šlo za kolektivni odpust. Glede na to so pravno nepomembne pritožbene navedbe o tem, da se za tožnikovo delovno mesto ni zahteval pravniški državni izpit oziroma ali je sodelavkin na Hrvaškem opravljeni izpit veljaven tudi v Sloveniji. Tudi sicer gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.