VSL Sklep I Cp 604/2023

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom med drugim ugotovilo, da je parcela št. 685/9, k. o. X, individualno pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-928, z naslovom M. ulica 13, L. ter v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov te stavbe (točka I izreka). V posledici te ugotovitve je odločilo, da se ta parcela v vrstnem redu zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča (ID zaznambe 001 in ID zaznambe 002) po uradni dolžnosti vpiše v zemljiški knjigi kot splošni skupni del stavbe ID znak 0000-928 ter je v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov (točka II izreka).

2Zoper odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju nasprotna udeleženka ali pritožnica). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v tem delu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Uvodoma nasprotuje mnenju izvedenke in posledično ugotovitvam sodišča glede obsega pripadajočega zemljišča. Navaja, da je podala mnenje le na podlagi ugotovitev na kraju samem, kar je premalo. Ker prostorski in upravni akti ne obstajajo, bi morala izhajati iz splošne opredelitve pripadajočega zemljišča iz 1. odst. 42. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) in kriterijev iz 43. čl. ZVEtL-1. V nadaljevanju, ob sklicevanju na članek iste izvedenke, ki je bil objavljen v Pravni praksi,¹ opiše metodo dela, ki bi jo morala uporabiti, pa je ni. Javna površina, namenjena splošni rabi, ki je bila to že v času gradnje, torej M. ulica, ne more predstavljati pripadajočega zemljišča. Upoštevati bi morala stanje javne infrastrukture v času gradnje. Ker se je obravnavana stavba gradila ob obstoječi javni cesti, ne more biti del pripadajočega zemljišča. Izvedenka bi morala reverzibilno ugotoviti postopek načrtovanja in projektiranja stavbe in pri tem upoštevati urabanistične kriterije, ki jih našteje. Njena ocena o pripadajočem zemljišču bi morala biti nato združena z ostalimi ugotovitvami (namen površine, pretekla redna raba).

Meni, da se sklepa ne da preizkusiti.

Nepravilna je ugotovitev, da na spornem delu ni javnih površin. Javno površino predstavlja M. ulica, katere sestavni del je parcela 985/9. V nadaljevanju se sklicuje na relevantne določbe Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ in GZ-1). M. ulica je javna cesta. To izhaja iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest iz leta 2005. Pojasni, zakaj jo je kategorizirala kot javno cesto in posledice kategorizacije. Nepomembno je, ali je v zemljiški knjigi cesta vpisana kot grajeno javno dobro ali ne. Na javni cesti etažni lastniki niso nikdar imeli ali pridobili absolutnih pravic in jih tudi z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) ter ZVEtL oziroma ZVEtL-1 niso mogli pridobiti. Pojem javno dobro in pripadajoče zemljišče se izključujeta. Ugovor javnega dobra je za obseg pripadajočega zemljišča relevanten, kar podrobneje obrazloži. Na M. ulici je bila vseskozi zaznana javna raba.

3Predlagatelji so na pritožbo odgovorili. Menijo, da je neutemeljena, predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijani sklep obrazložen do te mere, da je mogoč njegov pritožbeni preizkus. Očitek o storjeni kršitvi (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) je zato neutemeljen.

6Neutemeljena je graja izvedeniškega mnenja izvedenke Jane Malenšek, v kateri pritožnica izvedenki očita napačen metodološki pristop in pri tem povzema vsebino javno objavljenega strokovnega članka iste izvedenke o tem, kakšna bi morala biti metodologija dela izvedenca urbanistične stroke pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča.

7Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je bilo osnovno izvedeniško mnenje z dne 10. 6. 2015 (list. št. 55 do 77) v tem pogledu res pomanjkljivo, saj so v njem le ugotovitve o dejanski ureditvi in rabi, vendar pa je bilo mnenje kasneje dopolnjeno (glej mnenje z dne 3. 11. 2015, list. št. 107 do 119). Iz dopolnitve izhaja, da je izvedenka pri delu upoštevala metodologijo, ki jo je predstavila v svojem javno objavljenem strokovnem članku in na katero se pritožnica sklicuje. Ob dejstvu, da ni razpolagala z relevantnimi prostorskimi akti, dovoljenji ter drugo dokumentacijo, ki bi izkazovala, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno stavbe načrtovano ob izgradnji stavbe, je ugotovljeno stanje v naravi ocenila z vidika prostorskih aktov (glej mnenje na str. 7) in urbanističnih standardov, ki so veljali v času gradnje in kasneje ter so v mnenju našteti (glej mnenje na str. 8 in 9). V zvezi s sporno nepremičnino je tako upoštevala, da so se po (v času gradnje stavbe veljavnih) urbanističnih standardih individualni dovozi do posameznih stavb, ki niso imeli značaja povezovanja javnega cestnega omrežja, praviloma šteli za funkcionalno zemljišče stavbe. Ker je sočasno ugotovila: - da parcela parcela 685/3 (po delitvi parcele 685/7, 8 in 9), v delu pred objektoma M. ulica 9 in 13, predstavlja izključno dovoz do teh stavb in parkirišč na prostem, namenjenih uporabnikom stavb; - da v tem delu parcela nima značaja povezovanja javnega cestnega omrežja, ampak omogoča stavbam dostop do javne ceste, dostop do vhoda v stavbe, prostor oskrbe itd; - da gre v delu pred objektom M. 13 (sedaj 685/9) za dovozno cesto, ki se ob objektu tudi zaključi, namenjena pa je izključno dostopu do te stavbe ter zunanjemu stopnišču, je utemeljeno zaključila, da parcela 685/9 predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k objektu M. 13.

8Povsem pavšalna in tudi sicer vsebinsko prazna je vsebinska graja mnenja. Tako so trditve o tem, da je bila M. ulica v času gradnje namenjena splošni rabi; da se je stavba gradila ob že obstoječi javni cesti in da ni namenjena le rabi ene ali več stavb, pavšalne, brez sklicevanja na dokaze in brez soočenja z argumenti izvedenke, s katerimi je utemeljila svoje drugačne ugotovitve.

9Neutemeljen je nadalje očitek o neupoštevanju primeroma naštetih kriterijev iz 43. čl. ZVEtL-1, saj tako iz izvedeniškega mnenja² kot iz razlogov izpodbijanega sklepa, v katerih je ugotovljena izpolnjenost dveh kriterijev (glej točko 16), izhaja nasprotno.

10Drži, da je parcela 685/9 danes javna cesta, saj jo je pritožnica z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v letu 2005 kategorizirala kot občinsko cesto. Drži tudi, da je ugovor javnega dobra relevanten za obseg pripadajočega zemljišča. Vendar pa pritožnica spregleda, da bi bil tak ugovor lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z dokazi, da je imela sporna parcela namembnost zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, že v času pred lastninjenem. Ni namreč pomembno, ali je bilo neko zemljišče razglašeno za javno dobro po sedaj veljavnih predpisih, bistveno je, ali je bilo zemljišče v času pred nastopom lastninjena namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar ali redni rabi stavbe.^{3, 4} Kot sicer pritožnica sama pravilno navaja, so kriteriji iz 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1, ki jih je uporabilo tudi sodišče prve stopnje, tisti, ki javno dobro razmejijo od pripadajočega zemljišča. Njihova uporaba pa je pokazala, da je sporno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi M. 13, saj nikoli ni bilo namenjeno rabi vseh in vsakogar, ampak redni rabi stavbe M. 13.

11O ostalih pritožbenih očitkih se pritožbeno sodišče, saj na odločitev ne vplivajo, ne izjavlja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

12Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350 člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP potrdilo izpodbijani sklep.

¹ Naloga izvedenca urbanistične stroke pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, Pravna praksa 19/2013 (str. 8 – 10).
² V njem je izvedenka upoštevala dejansko ureditev zemljišča v naravi (dovozna cesta in stopnišče), preteklo redno rabo (da so ta del ceste, ki se zaključi ob sporni stavbi, uporabljali le etažni lastniki stavbe M. 13) ter pretekle prostorske akte in urbanistične standarde (po katerih so bile ceste, ki služijo le dovozu do konkretne stavbe in ne povezujejo javnega cestnega omrežja, pripadajoča zemljišča k stavbam in ne javna cesta).
³ Tako je ustaljeno stališče sodne prakse (glej odločbe VSL I Cp 3289/2014, VSL I Cp 251/2015, VSL I Cp1460/2021, I Cp 1000/2022 in druge), enako pa je tudi stališče zakonodajalca (glej Predlog ZVEtL-1, EVA: 2015-2030-0002, prva obravnava, pojasnila pod točko 2.3.4.8). O tem glej tudi članek M. T. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik, oktober 2017.
⁴ V obdobju družbeno - lastninskega sistema status javnega dobra ni obstajal, pač pa je institut družbene lastnine zajemal tudi dobrine v splošni rabi (glej članek M. Damjana, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lasti in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, PB, letnik 1/2011).