VSL Sodba II Cp 1841/2021

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 7/10.

2Zoper takšno sodbo so se s predlogom za njeno spremembo pritožili tožnik in obe toženki, ki uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik vztraja, da je treba njegovemu zahtevku po temelju v celoti ugoditi, podrejeno pa sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Prva toženka se zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa za ugotovitev višjega tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Druga toženka predlaga „ustrezno znižanje dosojene odškodnine“.

3Tožnik navaja, da sta toženki le pavšalno zatrjevali njegovo sokrivdo, medtem ko sodišče tožnikove neskrbnosti sploh ni ugotavljalo. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je nosil primerno zimsko obutev, hodil je previdno in počasi ter po edini možni poti, zato ne more biti sokriv za nastali škodni dogodek. Dokazano je bilo, da je na kraju škodnega dogodka drselo in da poledenela tla niso bila označena z opozorilno tablo. Tožnik se tudi z bolj previdno hojo ni mogel izogniti padcu. Ni jasno, kaj naj bi v danih razmerah še storil, da do škode ne bi prišlo.

4Prva toženka zanika krivdno odgovornost svojih zavarovancev. Pri presoji skrbnosti vzdrževalca je pomembno, ali je bila pohodna površina v celoti poledenela, ali pa je bila na njej le ledena zaplata. Pretirano strogo je zahtevati od vzdrževalca, da v vsakem trenutku in in na vsakem delu pločnika zagotavlja popolno suhost. Nihče izmed zaslišanih ni zatrjeval, da je bila celotna pohodna površina spolzka. Priči A. A. je začelo drseti šele takrat, ko je bil že pri tožniku. Izvajanje zimske službe na način, kot ga zahteva sodišče prve stopnje, presega okvir življenjsko razumnega pričakovanja. Sicer pa je priča B. B. povedal, da nevarnosti poledice ni bilo, saj so bile površine predhodno soljene, padavin pa tisti dan ni bilo. Ker sol zdrži več dni, dodatni preventivni posip ni bil potreben. Pregled sporne površine je poleg izvajalca zimske službe opravil tudi hišnik z obhodom, zato ni res, da naj bi bil pregled opravljen površno. Poledenela tla so v zimskem času pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega človeka ni treba opominjati z opozorilno tablo. Tožnikovemu padcu je botrovala njegova neprevidnost pri hoji in ne opustitev zavarovancev prve toženke. Tožnik svoje hoje očitno ni prilagodil zimskim razmeram, saj je isto površino tudi po njegovem padcu prehodilo več ljudi, pa nikomur ni zdrsnilo.

5Druga toženka vztraja, da je njen zavarovanec ustrezno izvajal zimsko službo, kar dokazujejo izpovedi prič in gradbeni dnevniki. Poledica tega dne po podatkih ARSO ni bila zabeležena in tudi nihče drug ni padel na območju nakupovalnega centra. Dodatno posipanje zvečer ni bilo potrebno. Toženka je predlagala dokaz z izvedencem komunalne stroke, vendar se sodišče do tega predloga sploh ni opredelilo. Od toženkinega zavarovanca ni mogoče zahtevati, da poskrbi za popolno očiščenost, odsotnost ledu in varnost na prav vsakem delu pohodne površine. Sicer pa jo je tožnik poznal, zato bi poledenela tla moral pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo.

6Tožnik v odgovoru na pritožbo toženk predlaga njuno zavrnitev. Poudarja, da so vremenske razmere terjale bolj skrbno ravnanje zavarovancev toženk. Ker ni šlo za javno površino, ampak za pohodno površino pred nakupovalnim centrom, ki ga dnevno obišče veliko ljudi, bi bila postavitev opozorilnih tabel v skladu s standardom skrbnega strokovnjaka, ki mu zavarovanci toženk niso zadostili. Nasprotno pa tožniku ni mogoče očitati ničesar, saj je utemeljeno pričakoval, da je pohodna površina pred vhodom v nakupovalni center očiščena in ne poledenela.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Pravdni stranki v pritožbah ponavljata svoje trditve, o katerih se je izčrpno in pravilno izreklo že sodišče prve stopnje. Glede na izid dokazovanja in ugotovljene dejanske okoliščine tožnikovega padca ne more biti nobenega dvoma, da zavarovanci toženk pri čiščenju in nadzoru sporne površine niso ravnali kot posebej skrbni strokovnjaki, delno pa je k svoji poškodbi prispeval tudi sam tožnik, ker pri hoji ni bil dovolj previden. Upoštevaje predvidljive rizike, ki izvirajo iz tovrstnih življenjskih situacij, je sodišče odgovornost za nastalo škodo materialnopravno pravilno porazdelilo med pravdni stranki (prvi odstavek 131. člena in prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika). Pri obravnavanju in odločanju ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), drugih kršitev te vrste pa pritožbe opredeljeno ne uveljavljajo.

O tožnikovi pritožbi :

9Toženki nista le posplošeno ugovarjali, da je tožnik sokriv za nastalo škodo. Njune trditve, da tožnik pri hoji ni bil dovolj pazljiv in da hoje ni prilagodil zimskim razmeram, so povsem zadoščale za vsebinsko presojo tega ugovora. Sodišče prve stopnje z ugotavljanjem tožnikove sokrivde torej ni preseglo trditvene podlage spora.

10Tožnik ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da so bila tla na kraju njegovega padca že na pogled mokra. Tožnik bi torej mogel in moral predvidevati, da mu na takšni površini zvečer in v zimskih razmerah, kljub primerni obutvi, lahko spodrsne. Pri tem se ni smel zanašati na odsotnost opozorilne table. Tudi dejstvo, da v istem času tam ni padel nihče drug, je pomembno. Če je pričama, ki sta tožniku pomagali vstati po padcu, na isti površini sicer drselo, nista pa izgubili ravnotežja, to jasno kaže, da tožnik vendarle ni bil dovolj pazljiv in previden pri hoji. Vprašanje, kaj še bi tožnik moral storiti, da bi se padcu izognil, je po navedenem odveč.

11Ugotovitev izpodbijane sodbe, da bi tožnik moral stopati še previdneje, jasno implicira zaključek o tem, da je tožnik v danih okoliščinah ravnal premalo skrbno in torej ne v celoti tako, kot se pričakuje od povprečno previdnega in pazljivega oškodovanca. Ugotovljeni 30 % delež tožnikove sokrivde glede na okoliščine obravnavanega škodnega primera zato ni previsok, sodišče prve stopnje pa je takšno svojo presojo tudi ustrezno obrazložilo.

O pritožbi prve toženke:

12Pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem komunalne stroke, ni utemeljen. Ta dokaz je namreč predlagala druga toženka, v pravdnem postopku pa ni skupnosti dokazov. To pomeni, da mora vsaka stranka sama predlagati dokaze za svoje trditve (212. člen ZPP). Poleg tega je sodišče pravilno pojasnilo, da je za presojo odškodninske odgovornosti relevantno dejansko stanje v času škodnega dogodka, ne pa vprašanje, kako toženka oziroma njena zavarovanca sicer vzdržujeta sporno površino.

13Pritožbeni pomislek, da izpodbijana sodba toženkama nalaga le navidezno krivdno, v resnici pa prikrito objektivno odgovornost, ni utemeljen. Res je, da po ustaljeni sodni praksi izvajalcu zimske službe ni mogoče naložiti bremena za popolno očiščenost, odsotnost ledu in varnost na prav vsakem delu javne pohodne površine, saj je takšna zahteva nerealna; tudi ni brez pomena, ali je bila pohodna površina poledenela v celoti, ali pa je bila na njej le ledena zaplata.¹ Vendar pa je bilo dejansko stanje v judikatih, na katere se sklicuje prva toženka, drugačno kot v obravnavanem primeru, ker do škode ni prišlo na javni prometni površini, ampak pred vhodom v nakupovalni center, kjer bi se izvajalec zimske službe moral bolj potruditi za varnost uporabnikov pohodne površine. Poleg tega je dokazni postopek pokazal, da v tožnikovem primeru ni šlo le za manjšo ledeno zaplato, saj je drselo tudi pričama, ki sta tožniku pomagali vstati po padcu.

14Toženkino tezo, da so bili izvedeni ukrepi njenih zavarovancev ustrezni, je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Trditev, da nevarnosti poledice ni bilo, je v očitnem nasprotju z dejstvom, da je tožnik padel prav na poledeneli površini. Po podatkih ARSO, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, so bile istega dne dopoldne padavine, zato je drugačna pritožbena trditev protispisna. Ugotovljeni obstoj poledenele površine brez dvoma dokazuje, da nadzor in čiščenje pohodnih površin nista bila dovolj skrbna. Kaj sicer bi lahko povzročilo poledenelost pohodne površine pred vhodom v nakupovalni center, toženka niti ne pojasni. Tehtnih razlogov za dvom o ugotovljenih vzrokih za nastalo škodo tako ni.

15Nenazadnje tudi dejstvo, da je bilo mesto tožnikovega padca, po izpovedi priče C. C., takoj po nezgodi vendarle posoljeno in označeno z opozorilno tablo, česar toženka niti ne zanika, jasno kaže, da se je toženka zavedala svoje soodgovornosti za škodni dogodek. Ob tem je brez pomena njeno sklicevanje na judikat,² iz katerega naj bi izhajalo, da opozarjanje na poledenela tla ni potrebno. Predmet obravnave v navedenem judikatu je bil padec oškodovanca na parkirišču, zato zadeva ni primerljiva z obravnavano. Poleg tega za toženkino odškodninsko odgovornost zadošča že ugotovljena opustitev pri nadzoru in čiščenju sporne površine. Glede na težo te opustitve pa tudi ni podlage za predlagano znižanje deleža njene odgovornosti.

O pritožbi druge toženke:

16Pritožbeno stališče, da je toženkin zavarovanec ustrezno izvajal zimsko službo, nima opore v izvedenih dokazih. Te je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo ocenilo. Čeprav priča C. C. sam ni hodil po isti površini kot tožnik, preden je ta padel, pa je opazil, da je talna površina tam spolzka. Pritožbeni dvom o dokazni vrednosti njegove izpovedi zato ni upravičen. Ni jasno, kaj želi pritožba s povzemanjem izpovedi priče D. D. Navsezadnje je slednji dopustil možnost, da je bila površina tal v času škodnega dogodka drseča. Dejstvo, da v podatkih ARSO ni bila zabeležena poledica, ni odločilno. Kot je na podlagi prav teh podatkov pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bile na dan škodnega dogodka temperature pod lediščem, tla pa mokra, že več kot uro pred tožnikovim padcem. Soljenje sporne površine, ki je bilo opravljeno nazadnje zgodaj zjutraj istega dne, očitno res ni zadoščalo. Glede na izpovedi prič, ki so zaznale poledenela tla, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bil večerni ogled, ki ga je opravil toženkin zavarovanec, izveden zgolj površno. Tudi druga toženka se zato neutemeljeno zavzema za nižji delež svoje soodgovornosti za nastalo škodo.

17Dejstvo, da je tožnik sporno pohodno površino poznal, je bilo ustrezno upoštevano pri presoji njegove sokrivde. Da je tožnik podcenil nevarnost, ki je bila neposreden vzrok za njegovo poškodbo, je že bilo obrazloženo. Sicer pa druga toženka s trditvijo, da bi tožnik pri gibanju v večernih urah in v zimskih razmerah moral pričakovati poledenela tla, prihaja v nasprotje s svojo prejšnjo trditvijo, da poledice tega dne ni bilo. Ker površina poledenelih tal pred vhodom v nakupovalni center glede na ugotovitve izpodbijane sodbe ni bila zanemarljiva, pa je neupravičen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče toženkama naložilo pretirano breme, ko je zaključilo, da bi morali njuni zavarovanci sporno površino posipati in skrbneje nadzorovati tudi v večernem času.

Sklepno:

18Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, torej niso utemeljeni. Procesnih ali materialnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbah, ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato vse tri pritožbe zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19Pravdni stranki sta s pritožbami propadli, tožnik pa z odgovorom na pritožbo toženk ni bistveno prispeval k izidu pritožbenega postopka. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018; sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1067/2019 z dne 23. 10. 2019.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018.