VSRS Sodba II Ips 58/2022

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.341,920 EUR.

Kratek oris zadeve

1Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Med trajanjem zakonske zveze sta z dvema otrokoma živela v stanovanju na B. ulici v Ljubljani, ki je bilo last tožnice, skupaj z njenima starima staršema, oziroma po smrti dedka, ki je stanovanje podaril tožnici, le še z babico. Zaradi nesporazumov toženca s slednjo je tožnica svoje stanovanje (obremenjeno z babičino pravico dosmrtnega bivanja v njem) prodala za 110.000 EUR, pravdni stranki pa sta za svojo družino iskali drugo stanovanje in izbrali stanovanje na C. ulici v Ljubljani; lastninska pravica na njem je predmet te pravde. Tožnica je med trajanjem zakonske zveze iz kupnine za stanovanje na B. ulici prodajalcu na podlagi predpogodbe, ki jo je sklenila z njim, izročila 90.000 EUR, 40.000 EUR razlike do polne kupnine pa mu je iz kredita, ki ga je najel po razpadu življenjske skupnosti s tožnico, plačal toženec.

Tožničin zahtevek in obramba toženca

2Tožnica je zahtevala ugotovitev, da sta stanovanje (ker etažna lastnina ni vzpostavljena, ga je opredelila opisno in z navedbo ustrezajočega mu deleža na parceli, na kateri stoji stavba) in del v samostojno parcelo odmerjenega dvorišča, ki pripada stanovanju, skupno premoženje pravdnih strank, na katerem njen delež znaša 5/6-in, delež toženca pa 1/6-ino. Navajala je, da sta se pravdni stranki za nakup spornega stanovanja odločili med trajanjem zakonske zveze in da zato ni pomembno, da je kot lastnik v zemljiški knjigi vpisan le toženec. Ker je za nakup stanovanja prispevala bistveno več kot toženec, poleg tega pa je s svojim delom in denarjem vodila gospodinjstvo in v pretežni meri skrbela za družino, je upravičena do zahtevanega večjega deleža na njem.

3Toženec se je zahtevku upiral in trdil, da sporno premoženje ni skupno premoženje pravdnih strank. Obširno je opisal okoliščine od odločitve za nakup spornega stanovanja do nakupa, pri čemer je kot ključno poudaril, da so bila za plačilo kupnine porabljena tudi tožničina sredstva, da pa je bila prodajna pogodba sklenjena šele po prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank, ko je le on kot kupec sklenil prodajno pogodbo s prodajalcem A. potem, ko mu je bilo odobreno bančno posojilo v višini 40.000 EUR. Od denarja, ki ga je tožnica izročila prodajalcu A., je bilo za kupnino porabljenih le 45.000 EUR, ta njen prispevek pa ni bil dan v obliki skupnega dela; tožnica bi imela na tej podlagi le obligacijsko terjatev, ki pa je že zastarala. Tožničin prispevek k vzgoji in preživljanju otrok je zanikal, zanikanje pa utemeljeval s pogostimi in tudi dolgotrajnejšimi odhodi tožnice od doma neznano kam.

Dejanske ugotovitve

4Odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso bile ovržene ali spremenjene, in je Vrhovno sodišče nanje vezano, so sledeče:

- Nakup novega stanovanja je bilo skupno vodilo obeh pravdnih strank. Skupaj sta si ogledala več stanovanj po celi Ljubljani, tudi na ogled spornega stanovanja sta k prodajalcu A. prišla skupaj. Ker se je stanovanje kupovalo večinoma s kupnino od prodanega tožničinega stanovanja na B. ulici, je imela pri nakupu »več besede« tožnica. Odločitev za prodajo stanovanja na B. ulici je bila skupna in tudi za nakup stanovanja na C. ulici sta se odločila skupaj. Prodajalcu sta povedala, da kupujeta stanovanje za prebivanje njune družine, da imata nekaj denarja, ki ga lahko izročita kot kupnino, za nekaj denarja pa bo potrebno počakati.

- V aprilu 2007 je tožnica z A. sklenila dve prodajni predpogodbi, v maju 2007 se je družina vselila v stanovanje. Nekaj časa jima je šlo po preselitvi v redu, ob prvem sporu po vselitvi pa je toženec tožnici, ki ga je ob sporih iz prejšnjega stanovanja podila, povedal, da zdaj ne bo več tako, ker je stanovanje tudi njegovo. Večkrat sta se sprla, vendar sta se vedno dogovorila, da bosta zaradi otrok poskusila znova; imela sta upanje, da bosta v samostojnem življenju brez starih staršev lahko zgradila boljši odnos in ohranila družino.

- Tožnica je prvo predpogodbo z A. sklenila 20. 4. 2007; v njej je bila dogovorjena kupnina v višini 130.000 EUR in določen rok plačila 31. 5. 2007. Druga predpogodba je bila sklenjena 24. 4. 2007; kupnina je bila dogovorjena v višini 125.000 EUR, tožnica se je zavezala plačati 5.000 EUR are, kupnino v višini 99.000 EUR do 31. 5. 2007, ostanek pa do 30. 9. 2007.

- Prodajalcu A. je tožnica 17. 5. 2007 plačala 90.000 EUR kupnine in 5.000 EUR are, ne pa tudi razlike do polno dogovorjene kupnine.

- Pravdni stranki sta skupaj iskali način za pridobitev posojila za razliko kupnine. Konec leta 2007 sta tožničino mater prosila za prevzem poroštva, kar je slednja kot pretirano rizično odklonila, je pa našla odvetnika za pripravo pogodbe, ki bi omogočila, da bi toženec lahko dobil kredit in bi bila oba s tožnico lastnika stanovanja. Pogodba, ki jo je odvetnik sestavil 29. 5. 2008, ni bila »končana,« kot tudi ne prodajna pogodba, ki jo je z A. pred tem, 16. 4. 2008, kot kupka sklenila le tožnica za kupnino 85.000 EUR (prodajalec ni overil podpisa na njej in davek od njene sklenitve ni bil plačan).

- Ker tožnica prodajalcu kljub obljubam ni plačala ničesar več, je A. tožencu zagrozil, da če on (toženec) ne prevzame obveznosti plačila preostanka kupnine, morajo iz stanovanja. Toženec je v prisotnosti tožnice to obveznost do prodajalca sprejel. Prodajalec je nato sklenil 16. 12. 2008 ustno, 12. 1. 2009 pa še pisno prodajno pogodbo za stanovanje z dvoriščem s tožencem, toženec pa mu je s sredstvi iz dolgoročnega bančnega posojila plačal 40.000 EUR razlike kupnine. Kot plačilo dela kupnine se je upošteval znesek 90.000 EUR, ki ga je že prej prodajalcu izročila tožnica. Po sklenitvi ustne in pred sklenitvijo pisne pogodbe je tožnica 9. 1. 2009 podala notarsko overjeno izjavo, da soglaša z veljavnostjo te pogodbe.

- Že pred tem, v drugi polovici leta 2008, je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala. V tožbi za razvezo zakonske zveze, ki jo je vložil 9. 12. 2008, je toženec navedel, da je življenjska skupnost prenehala pred dobrim mesecem, ko se je tožnica odselila k novemu partnerju.

- Kot izključni lastnik stanovanja in pripadajočega dvorišča je v zemljiški knjigi na podlagi pogodbe z dne 12. 1. 2009 vpisan toženec.

Odločitev sodišča prve stopnje

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (1) da sta sporno stanovanje in dvorišče, ki pripada stanovanju, skupno premoženje obeh pravdnih strank in (2) da znaša delež tožnice na tem premoženju 60%, delež toženca pa 40%. Zahtevek, naj ugotovi, da je tožničin delež višji in naj odredi pri premoženju, ki je zdaj v zemljiški knjigi vpisano kot lastnina toženca, vknjižbo lastninske pravice v tožničino korist do 5/6-in, je zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

6Stališče sodišča prve stopnje je bilo, da ni pomembno, da je bila prodajna pogodba, ki je podlaga za vpis lastninske pravice v korist toženca, sklenjena šele po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank; do tega je namreč prišlo le zaradi počasne izpolnitve obveznosti pravdnih strank plačati kupnino. Bistveno je, da sta se pravdni stranki še pred razpadom življenjske skupnosti s prodajalecem dogovorili o vseh bistvenih sestavinah prodajne pogodbe (o predmetu prodaje in prodajni ceni), da sta stanovanje prevzeli v last in posest, pri čemer sta bili iz posebnega premoženja tožnice plačani 2/3-ini kupnine. Zaradi teh okoliščin je stanovanje z dvoriščem skupno premoženje pravdnih strank.

7Pri določitvi deležev na skupnem premoženju je sodišče upoštevalo: - da je bila celotna kupnina za stanovanje in dvorišče plačana iz posebnega premoženja pravdnih strank in sicer je tožnica prispevala 2/3-ini, toženec pa 1/3-ino; - da je bil toženec ves čas skupnega življenja zaposlen, tožnica pa le od aprila do oktobra 2004, - da tožnica prva leta ni mogla delati zaradi varstva otrok; - da zadnja leta ni prevzela večje skrbi za družino in gospodinjstvo in je veliko odhajala od doma, tudi za več dni in celo mesecev, kar je pripisati njenim psihičnim težavam, zaradi katerih je bila nezaposljiva in z zdravljenjem katerih se je strinjala šele po razpadu življenjske skupnosti s tožencem; - da je skrb za otroka in gospodinjstvo prevzemal toženec, pri tem pa so mu pomagali njegovi starši in tožničina mati, ki je pomagala tudi materialno, kar je sodišče štelo kot pomoč obema pravdnima strankama. Zaradi obsega toženčeve skrbi za družino, ki je bil večji od tožničinega, in ker je toženec nosil pomemben del finančnega bremena za potrebe družine, je odločilo, da mu (tožencu) na skupnem premoženju pripada nekoliko višji delež od tistega, ki bi mu pripadal zgolj ob upoštevanju razmerja med posebnima premoženjema, ki ju je za nakup spornih nepremičnin prispeval vsak od njiju.

Odločitev sodišča druge stopnje

8Sodbo sodišča sta izpodbijali obe pravdni stranki: tožnica njen zavrnilni, tožnik pa ugodilni del. Obe pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo. Tožničino, ki se je zavzemala za višji delež na skupnem premoženju, je zavrnilo zato, ker ni dokazala trditev, da naj bi celotno kupnino od stanovanja na B. ulici porabila za nakup spornega stanovanja z dvoriščem in da naj bi toženec zanemarjal družino, sama pa zanjo ves čas skrbela in ker naj bi trditev, da je bančno posojilo, ki ga je v letu 2008 najel toženec, skupna obveznost obeh pravdnih strank, pomenila nedovoljeno pritožbeno novoto. Toženčevo pritožbo je v delu, v katerem je bilo uveljavljano, da sporno premoženje ni skupno premoženje, zavrnilo zato, ker je kot zmotno ocenilo njegovo stališče, da naj bi se tožnica z izjavo z dne 9. 1. 2009 stanovanju odpovedala – nasprotno, menilo je, da je tožnica s tem soglašala, da toženec že začeti posel z A. formalno dokonča; nadalje je pritožbo zavrnilo zato, ker je potrdilo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo soglasje volj pravdnih strank glede bistvenih sestavin pogodbe doseženo že pred razpadom življenjske skupnosti in ker je, sklicevaje se na odločbo II Ips 731/2009, presodilo, da je poraba posebnega premoženja za skupen namen in cilj, s katerim sta soglašala oba zakonca, privedla do nastanka skupnega premoženja. Zavrnilo je pritožbeno tezo o nesklepčnosti tožbe. Zavrnilo je pritožbo tudi v delu, ki se je nanašala na višino deležev na skupnem premoženju.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

9Na toženčev predlog je Vrhovno sodišče s sklepo II DoR 543/2021 z dne 6. 4. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja,

ali posebno premoženje zakonca, vloženo v nakup stanovanja, za katerega je ta zakonec sklenil predpogodbo s prodajalcem stanovanja, ki je bila kasneje razvezana zaradi neizpolnitve s strani kupca, lahko postane skupno premoženje le zato, ker je bilo stanovanje kupljeno po skupni odločitvi zakoncev in ker sta zakonca v tem stanovanju nekaj časa živela skupaj, v nakup pa skupnega premoženja nista vložila in v času sklenitve prodajne pogodbe med drugim zakoncem in prodajalcem stanovanja za isto stanovanje, sposobne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, med njima ni več obstajala dejanska življenjska skupnost.

Povzetek toženčevih bistvenih revizijskih navedb

10Toženec v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravic v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni, pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter tožničin zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

11Poudarja, da je bilo sporno stanovanje plačano iz dveh posebnih premoženj – iz kupnine od tožničinega prodanega stanovanja in iz posojila, ki ga je najel toženec po prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank. Skupno premoženje nastane z delom zakoncev v času trajanja njune življenjske skupnosti. V obravnavanem primeru pa je bilo odločeno, da je stanovanje skupno premoženje zato, ker je tožnica vložila posebno premoženje v nakup stanovanja za potrebe družine in po skupni odločitvi pravdnih strank. Ob taki razlagi, ki je v nasprotju s pravilom, da skupno premoženje nastane s skupnim delom in sredstvi, bi skupno premoženje obeh zakoncev postalo tudi stanovanje, ki bi ga v celoti iz svojega posebnega premoženja plačal en zakonec in bi se vanj vselil tudi drugi zakonec in njuna družina, kar ni nobena redkost. Pritožbeno sodišče se sklicuje na izjemo od temeljnega pravila o pridobivanju skupnega premoženja, kakršno naj bi obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 731/2009, vendar zadeva ni primerljiva s tu obravnavano – šlo je za primer, ko zakonca še nista živela skupaj in so bile njune aktivnosti usmerjene v uresničitev pogojev za skupno življenje. Ker ni pojasnilo razlik med obema zadevama, je pritožbeno sodišče zagrešilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

12S prodajalcem A. nobene pogodbe nista sklenili obe pravdni stranki: predpogodbo je z njim sklenila tožnica, ki mu je zatrjevala, da bo kupnino v celoti plačala sama, prodajna pogodba pa je bila, ker tega ni storila, sklenjena s tožencem, ki je sprejel prodajalčev pogoj, da mora prevzeti plačilo manjkajočega dela kupnine. Soglasje, da sme prodajno pogodbo skleniti toženec, je tožnica (vnaprej) 9. 1. 2009 overila pri notarju. Namen tega soglasja je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo kot pristanek za dokončanje že prej pričetega skupnega posla pravdnih strank, kar je toženec izpodbijal s pritožbo, a se pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi do njegovih navedb ni opredelilo. S tem je storilo procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je storilo s tem, ko je v nasprotju z listinami v spisu zavrnilo toženčevo pritožbeno trditev, da ni obstajal namen nakupa sporne nepremičnine kot skupnega premoženja.

13Sodišči nižjih stopenj sta, ko sta presodili, da je sporno premoženje skupno premoženje pravdnih strank, zmotno uporabili določbo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Da bi bilo to premoženje skupno, ne zadošča, da sta stanovanje (morda) skupaj izbrali in v njem nekaj časa skupaj živeli. Bistveno je, da je bilo plačano iz posebnih premoženj zakoncev, zavezovalni pravni posel je bil sklenjen po prenehanju njune življenjske skupnosti in ga je s prodajalcem sklenil le toženec; od predpogodbe, ki jo je tožnica kot kupka pred tem sklenila z A., je slednji zaradi neizpolnitve denarnih obveznosti odstopil.

14Toženec meni, da izpodbijana odločitev odstopa od odločitev Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 1074/2007, II Ips 446/98, II Ips 179/2018 in II Ips 458/98.

Povzetek tožničinega odgovora na revizijo

15Tožnica predlaga zavrnitev revizije. Najprej opozarja na nedopustnost revizijskega izpodbijanja dokazne ocene v sodbi sodišča prve stopnje glede namena in vsebine njene izjave z dne 9. 1. 2009 ter glede skupnega namena pri nakupu stanovanja in uveljavljanja procesnih kršitev, glede katerih revizija ni bila dopuščena. Nato povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in oceni, da te ugotovitve, ki so podlaga odločitev obeh nižjih sodišč, ne omogočajo odgovora na dopuščeno vprašanje. V dopuščenem vprašanju je bilo namreč izpuščenih nekaj odločilnih dejstev, in sicer: - da je šlo pri nakupu spornega stanovanja za dogovor pravdnih strank o skupnem nakupu in skupnem financiranju (prodajalec je izpovedal, da je oba zakonca štel kot enega kupca, ki kupuje stanovanje za lastne potrebe); - da se je toženec po sklenitvi predpogodbe in vselitvi v stanovanje štel za (so)lastnika; - da je toženec po sklenitvi zadnje prodajne pogodbe pridobil soglasje tožnice, da se strinja s pogodbo in hipoteko za zavarovanje toženčeve obveznosti iz kreditne pogodbe. Dopuščeno vprašanje ne odraža vsebine izpodbijanih sodb, zato nanj v okviru presoje pravilnosti uporabe materialnega prava ni mogoče odgovoriti. Vrhovno sodišče naj zato revizijo zavrne.

16Upoštevaje vse dejanske ugotovitve pa je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna. Nobene iz serije pogodb, ki sta jih pravdni stranki sklepali s prodajalcem, ni mogoče obravnavati izolirano, saj je šlo dejansko in pravno za en in isti posel: nakup skupnega stanovanja, za katerega je bila finančna konstrukcija jasna in dogovorjena že ob sprejemu skupne odločitve za prodajo stanovanja na B. ulici in za nakup spornega stanovanja, v katerega sta se zakonca z otrokoma vselila takoj po sklenitvi predpogodbe. Dogovorjeno je bilo, da bo pretežni del kupnine plačala tožnica iz izkupička od prodaje stanovanja na B. ulici, razliko pa bo plačal toženec s kreditom, ki bi ga poplačal z dohodki od dela. Če bi bil kredit pridobljen pred razpadom življenjske skupnosti pravdnih strank, ne bi bilo nobenega dvoma, da je sporno stanovanje skupno premoženje. V obravnavanem primeru ni bilo tako le po toženčevi krivdi, konkretneje zaradi njegovega zavlačevanja, česar pa ni mogoče šteti v njegovo korist in ne kot dejavnik, ki bi lahko spremenil režim skupnega premoženja. S pridobitvijo kredita je namreč toženec zgolj izpolnil obveznost, nastalo z dogovorom o skupnem nakupu in financiranju skupaj izbranega stanovanja in s skupno vselitvijo vanj v aprilu 2007. Kdaj je bil sklenjen razpolagalni posel, ni bistveno, ker je šlo za eno samo transakcijo. Če stanovanje ne bi bilo skupno, toženec za sklenitev tega posla in ustanovitev hipoteke ne bi potreboval tožničinega soglasja.

17Sodna praksa, na katero se v reviziji sklicuje toženec, se nanaša na primere z drugačno dejansko in pravno podlago.

Obseg preizkusa izpodbijane sodbe

18Obseg preizkusa izpodbijane drugostopenjske sodbe v postopku z revizijo je omejen. Po določbi drugega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi 371. člena ZPP pa revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (in so pomembna za odločitev o reviziji). Zato ne bo odgovarjalo na revizijske trditve o zmotni oceni posameznih dokazov, ki se nanašajo na nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti na revizijske očitke o procesnih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so ti izven okvirov dopuščenega vprašanja.

Presoja utemeljenosti revizije

19Revizija ni utemeljena.

20Sporno stanovanje in dvorišče sta bila pridobljena v času veljavnosti ZZZDR. Ali spadata v skupno premoženje pravdnih strank, je treba presoditi na podlagi navedenega zakona.

21Ta v 51. členu določa:
(1) Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga.
(2) Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje.

22Skupno premoženje je po splošno sprejetem stališču teorije in sodne prakse skupnost vseh premoženjskih, to je vrednostno ocenljivih stvarnopravnih, obligacijskopravnih in drugih premoženjskih pravic, pridobljenih z delom med trajanjem »žive« zakonske (ali na premoženjskem področju z njo izenačene zunajzakonske) skupnosti, ki pripadajo obema zakoncema skupaj po nedoločenih deležih. Lastninska pravica na stvari je tako le ožji del skupnega premoženja.¹ Vse tiste premoženjske pravice, ki niso pridobljene z delom v času trajanja zakonske zveze, so posebno premoženje.

Glede pogoja, da so skupno premoženje le premoženjske pravice, pridobljene z delom

23V sodni praksi je uveljavljeno splošno stališče, da premoženje, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske skupnosti, vendar ne z denarjem, pridobljenim z delom, ni skupno premoženje,² da pa je treba pri presoji, ali je določeno premoženje skupno ali posebno, vselej upoštevati vse okoliščine primera. Tako je na primer Vrhovno sodišče poudarilo pomembnost kriterijev skupne odločitve, skupnega namena in skupnih potreb zakoncev.³ Tudi v literaturi, ki poudarja, da je za presojo, ali je določeno premoženje skupno premoženje, načeloma sicer odločilen vir financiranja,⁴ se opozarja na nujnost upoštevanja vseh okoliščin, in se dopušča možnost, da lahko stvar ali pravica, pridobljena s posebnim premoženjem enega zakonca, spada v skupno premoženje, če je pridobitev posledica skupnega podjetnega prispevka zakoncev za namen skupnosti, ki ga je mogoče šteti za delo v smislu 51. člena ZZZDR.⁵

24Navedeno je skladno z namenom ZZZDR in njegovim izhodiščem, da je v skupnosti zakoncev poudarjena osebnostna komponenta delovanja: ne vladajo le pridobitni, ekonomski interesi, temveč predvsem interesi pridobivanja in delovanja v skupno dobro in blaginjo obeh zakoncev oziroma družine.⁶

25Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, ki ga opredeljuje ključna uvodna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil nakup stanovanja za potrebe družine temeljni namen (vodilo), za katerega sta si prizadevali obe pravdni stranki, iz nadaljnjih ugotovitev pa izhaja, da je bil ta namen dosežen z nizom pravnih dejanj in dejanskih opravil, od katerih sta nekatera opravila skupno, nekatera vsak sam: od skupne odločitve zakoncev za prodajo tožničinega stanovanja na B. ulici in iskanja primernega stanovanja za nakup, zaključenega z odločitvijo za sporno stanovanje z dvoriščem, preko tožničine sklenitve prodajne predpogodbe, plačila dela kupnine in are ter vselitve celotne družine, do toženčeve pridobitve posojila za preostanek kupnine in sklenitve prodajne pogodbe, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Skupno prizadevanje obeh zakoncev je zato mogoče opredeliti kot delo, ki je predpostavka za nastanek skupnega premoženja.

26Skupno premoženje iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR nastane originarno, na podlagi zakona. Njegov režim je kogenten; izključiti ga ne morejo niti različna stopnja prizadevnja zakoncev (različen obseg dela v smislu v prejšnji točki pojasnjenega) niti vlaganje njunih posebnih premoženj v skupno. Seveda pa oboje vpliva na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju. Tudi v obravnavanem primeru je vplivalo; zaradi ugotovljenih različnih prispevkov v delu in vložkov različno velikih posebnih premoženj⁷ v skupno, sta bila na njem ugotovljena različna deleža pravdnih strank. Vprašanje, ali sta njuna deleža na skupnem premoženju ugotovljena pravilno, ni predmet revizijskega preizkusa.

27Toženec nespornemu dejstvu, da je prodajno pogodbo, ki je bila podlaga za vpis njegove izključne lastninske pravice na stanovanju in dvorišču, sklenil sam (samo v svojem imenu) neutemeljeno pripisuje odločilen pomen. Po ustaljeni sodni praksi ni pomembno, kateri od zakoncev je sklenil pogodbo, s katero je bilo pridobljeno premoženje, ki je po svoji pravni naravi skupno premoženje obeh zakoncev, in kateri od njiju je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik. Pravkar pojasnjeno velja tudi za predpogodbo, ki jo je (samo v svojem imenu) sklenila tožnica.

Glede pogoja, da so skupno premoženje le premoženjske pravice, pridobljene med trajanjem (zunaj)zakonske zveze

28Odločilno ni niti, da je bila prodajna pogodba, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice v korist toženca, sklenjena po prenehanju življenjske skupnosti zakoncev, in je materialnopravno zmotno toženčevo prepričanje, da zaradi tega predmet pogodbe ne sodi v skupno premoženje. Življenjskega primera, ki se je odvijal od odločitve za nakup lastnega stanovanja za družino leta 2007 do realizacije te odločitve januarja 2009, in ga je sestavljal niz med seboj povezanih in soodvisnih dejanskih in pravnih dejanj pravdnih strank in tretjih oseb (prodajalca, posojilodajalca ...) ni mogoče presojati zgolj na podlagi zaključnih dejanj v tem nizu, to je sklenitve prodajne pogodbe med prodajalcem in tožencem na podlagi plačila zadnjega dela kupnine, pri tem pa odreči vsak pomen predhodnim skupnim dejanjem obeh pravdnih strank v zvezi z iskanjem primernega stanovanja in izdelavo finančne konstrukcije za plačilo kupnine, in še toliko manj dejanjem tožnice, ki so bila pogoj za sklenitev razpolagalnega posla, kot so sklenitev predpogodbe s prodajalcem in plačilo večjega dela kupnine na njeni podlagi.

29V zvezi s predpogodbo Vrhovno sodišče poudarja dvoje. Najprej, da ni bilo ugotovljeno, da bi bila razdrta oziroma da bi prodajalec od nje odstopil, kot izhaja iz dopuščenega vprašanja. Prav nasprotno: ugotovljeno je, da je prodajalec vztrajal, da jo mora kupec izpolniti v celoti, torej plačati še drugi del v njej dogovorjene kupnine. In nato, v zvezi z nadaljnjimi dejanskimi ugotovitvami, da je predpogodba vsebovala dogovor o predmetu prodaje in prodajni ceni, da je tožnica plačala 90.000 EUR oziroma 2/3-ini kupnine, prodajalec pa je stanovanje izročil v posest pravdnima strankama, Vrhovno sodišče poudarja še stališče sodne prakse, da je formalno sklenjena predpogodba s tako vsebino prodajna pogodba.⁸

30Taka prodajna pogodba (torej formalno zapisana kot predpogodba) v obravnavanem primeru sicer ni bila podlaga za prenos stvarnopravne lastninske pravice na nepremičnini, je pa bila pravna podlaga za terjatev prodajalca za plačilo preostanka kupnine in za terjatev kupcev za sklenitev razpolagalnega posla (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) kot premoženjske obligacijske pravice, ki je spadala v skupno premoženje zakoncev. Povedano drugače: stvarnopravna realizacija je bila pomembna le z vidika (stvarnopravne) forme tega premoženja. Stanovanje pa je v ekonomskem (premoženjskem) smislu prešlo v pravno sfero zakoncev že v času zakonske zveze.

31Premoženjska pravica, po vsebini opredeljena v prejšnji točki obrazložitve, se je po razpadu življenjske skupnosti skladno z načelom realne subrogacije vključila v stvarnopravno pravico. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je z razvezo (in po uveljavljeni sodni praksi že prej, s prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti) skupno premoženje zakoncev prenehalo nastajati, je pa do delitve še nadalje obstajalo in se je lahko preoblikovalo.⁹ V sodni praksi so bili najpogosteje obravnavani primeri preoblikovanja, izvedenega na način, da je eden od zakoncev stvar ali pravico iz skupnega premoženja po razvezi (ali prenehanju premoženjske skupnosti) prodal in kupnino porabil za nakup drugega premoženja, temu pa odrekal pravno naravo skupnega premoženja. V literaturi¹⁰ in v sodni praksi¹¹ se je izoblikovalo stališče, da tudi premoženje, ki je pridobljeno po razvezi zakonske zveze (prenehanju premoženjske skupnosti) iz skupnih sredstev, spada v skupno premoženje. Razlikovalna okoliščina, da v obravnavanem primeru toženec skupne obligacijske premoženjske pravice ni odtujil, pač pa jo je »porabil« za pridobitev lastninske pravice, ni ovira za uporabo navedenega stališča. Utemeljujeta jo neposredna povezava in kontinuiteta med premoženjema pred in po preoblikovanju kot bistvena predpostavka subrogacije. Ta s plačilom zadnjega dela kupnine v višini 40.000 EUR iz kredita, ki ga je toženec najel po prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank, ni bila pretrgana. S tem plačilom, ki je v izpodbijani sodbi in v dopuščenem vprašanju zmotno opredeljeno kot vložek posebnega premoženja toženca v skupno premoženje, je toženec, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, poravnal terjatev prodajalca do skupnega premoženja oziroma skupen dolg, ki temelji na predpogodbi, s katero je stanovanje prešlo v premoženjsko sfero pravdnih strank.

Glede zatrjevanega odstopa od sodne prakse

32Toženčev očitek, da je drugostopenjsko sodišče odstopilo od sodne prakse, je neutemeljen. V odločbah, od katerih naj bi po revizijskih trditvah odločitev v izpodbijani sodbi odstopala, je Vrhovno sodišče obravnavalo zadeve, ki z obravnavano niso primerljive. V zadevi II Ips 1074/2007 sta stranki med trajanjem zunajzakonske skupnosti prodali vsaka svoje posebno premoženje, hišo pa je s kupnino kupila (sklenila pogodbo) partnerka in se vpisla kot lastnica; sodišče je ugotovilo, da v nakup hiše ni bilo vloženo skupno delo, pač pa izključno dve posebni premoženji. V zadevi II Ips 446/98 je bilo sporno premoženje, ki ga je stranka postopka kupila po razvezi zakonske zveze s sredstvi, ki jih je prav tako pridobila po razvezi. V zadevi II Ips 458/98 je eden od zakoncev med trajanjem zakonske zveze kupil stanovanje po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona in kupnino plačal iz zaslužka od dela v tujini. V zadevi II Ips 179/2018 je bilo predmet spora premoženje, ki sta ga tožencu kupila starša in ga na ta način dedno odpravila.

Odgovor na dopuščeno vprašanje

33Bistvo dopuščenega vprašanja je, ali sporno stanovanje v okoliščinah obravnavanega primera spada v skupno premoženje pravdnih strank. Vrhovno sodišče je lahko odgovorilo nanj, čeprav je toženec vanj vključil posamezne neugotovljene dejanske in zmotne pravne okoliščine, kot sta zatrjevan odstop od predpogodbe in bančno posojilo kot posebno premoženje toženca, nekatere druge pa izpustil, na primer plačilo prvega dela kupnine prav na podlagi predpogodbe. Odgovor se glasi, da je sporno stanovanje v okoliščinah obravnavnega primera skupno premoženje pravdnih strank.

Odločitev o reviziji

34Revizija je neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

35Ker toženec z revizijo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške revizijskega postopka, tožnici pa povrniti njene (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožničine stroške pomenijo stroški zastopanja v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo, ki po tarifni številki 22/3 Odvetniške tarife znašajo 1.800 točk oziroma 1080 EUR, povečani za 2% oziroma 23,60 EUR iz naslova materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife in za 22% -ni DDV oziroma 237,60 EUR.

Sestava senata in glasovanje

36Vrhovno sodišče je odločalo v senatu v sestavi, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej I. Ščernjavič, J. Hudej, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 127 (2010) 11-12, str. 749 in I. Ščernjavič, J. Hudej, Skupno premoženje zakoncev - analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik, št. 72, 2015, str. 18. Stvar sama pa je del premoženjske mase, ki je ekonomska in ne pravna kategorija. Glej P. Klarić in M. Vedriš, Građansko pravo, Opći dio, stvarno, obvezno i nasljedno pravo, X. izdanje, Narodne novine, Zagreb 2006, str. 96 in naslednje.
² Tako na primer odločba II Ips 1074/2007 z dne 1. 7. 2009.
³ Glej sodbo II Ips 176/2001 z dne 19. 9. 2001, jedro.
⁴ Glej V. Rijavec, Zakoniti premoženjski režim zakoncev, Pravni letopis, 2018, str. 129 ter I. Ščernjavič, J. Hudej, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 127 (2010) 11-12, str. 751.
⁵ Tako I. Ščernjavič, J. Hudej, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 127 (2010) 11-12, str. 751.
⁶ Glej V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema - de lege ferenda, Podjetje in delo, št. 6-7, 2002, str. 1238.
⁷ Sodišči nižjih stopenj sta, drugače kot revizijsko (glej zaključni del 31. točke obrazložitve) presodili, da je bil znesek kupnine, ki ga je toženec plačal po prenehanju življenjske skupnosti, njegovo posebno premoženje.
⁸ Glej na primer odločbe II Ips 375/2004 z dne 8. 12. 2005, III Ips 9/2005 z dne 17. 5. 2005, II Ips 423/2005 z dne 24. 5. 2007, II Ips 277/2009 z dne 6. 10. 2022, točka 7. Poudarjajo, da je treba pogodbe razlagati po njihovi vsebini, ne pa poimenovanju. Pojasnjujejo, da je predmet izpolnitve predpogodbe sklenitev druge, glavne pogodbe (prvi odstavek 45. člena ZOR). V skladu s samo naravo predpogodbe je, da strankama ne more nalagati izpolnitvenih ravnanj, ki so sicer predmet glavne pogodbe. Pogodbeno razmerje, katerega bistvena vsebina je plačilo kupnine in izročitev stvari (nepremičnine) v posest, pri čemer je predviden tudi (kasnejši) vpis lastninske pravice kupca v zemljiški knjigi, v vsakem primeru predstavlja prodajno pogodbo (454. člen ZOR).
⁹ Glej J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 127 (2010) 11-12, str. 771 in 772 in tam navedeno sodno prakso.
¹⁰ Glej na primer V. Rijavec, navedeno delo, str. 129. Pojasnjuje, da načelo realne subrogacije pomeni, da je skupno premoženje tudi neki predmet ali pravica, ki je vstopila v premoženjsko maso namesto druge, ker je bila na primer kupljena z denarjem, ki je skupno premoženje, z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja ali ker gre za znesek odškodnine za poškodovano ali uničeno skupno premoženje zakoncev ali za stvar oziroma pravico, ki je bila kupljena z omenjenim denarjem.
¹¹ Glej na primer odločbi II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011, II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013 in številne druge.