VSRS Sodba I Ips 17789/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 450,00EUR.

A.

1Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 17789/2016 z dne 28. 10. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Glede stroškov kazenskega postopka od 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je bilo po prvem odstavku 95. člena ZKP odločeno, da jih mora plačati obsojenec, po odmeri s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški v celoti znani. Izjema je naložena sodna taksa, ki je bila odmerjena na 300,00 EUR.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 17789/2016 z dne 13. 12. 2021 zavrnilo neutemeljeno pritožbo obsojenčevega zagovornika, napadeno sodbo potrdilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 360,00 EUR.

3Obsojenčev zagovornik je 20. 4. 2022 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) s protokoli. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni, bodisi tako, da po 4. točki 357. člena ZKP izreče zavrnilno sodbo, ali po 3. točki 358. člena ZKP izreče oprostilno sodbo, ali pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik je vložil še dve dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, ki ju je Vrhovno sodišče prejelo 26. 8. 2022 in 19. 9. 2022. Ker sta bili dopolnitvi vloženi po roku iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, ju Vrhovno sodišče skupaj z zahtevo za varstvo zakonitosti v odgovor vrhovnemu državnemu tožilcu kot nasprotni stranki ni pošiljalo.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. V odgovoru zatrjevanim kršitvam ne pritrjuje. Očitka o prikrajšanju o pravici do plače kot pravnomočno ugotovljenega dejstva ni mogoče ovreči, prav tako tudi ne glede opustitve plačila prispevkov, za katero je pravilno navedeno, da je imela za posledico upoštevanje pri izračunu pokojninske osnove in ne pri vštevanju v pokojninsko dobo, kar je v zahtevi zmotno poudarjeno. Zakonski znak, ki je v izgubi pravice, je konkretiziran z navedbo o prikrajšanosti, da bi bilo obdobje neplačila plače upoštevano pri izračunu pokojninske osnove. Ustrezno so konkretizirane še dopolnilne norme, saj je z njihovo navedbo v prvem delu izreka sodbe vzpostavljena povezava z ujemajočimi se določbami zakona o zavarovalnih obdobjih in obračunskih obdobjih. Glede storilca je bilo v zahtevi prezrto, da je to lahko vsaka fizična oseba, pod nadaljnjim pogojem, da je upravičena in s tem odgovorna za izplačevanje oziroma obračunavanje in zagotavljanje predpisanih prispevkov. V ostalem, ko vložnik graja spremembo obtožnega predloga, kjer zatrjuje kršitev enotnosti pravnega reda in kršitev pravil pri zaslišanju priče B. B., se vrhovni državni tožilec v odgovoru sklicuje na obrazložitev višjega sodišča, ki se je do navedenega prav tako opredelilo, medtem ko izpodbijana dokazna ocena in razpravljanje o doktrinarnih konceptih krivde, nista predmeta zahteve za varstvo zakonitosti. Ker po njegovem kršitve zakonov, Ustave in EKČP niso podane, vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta odgovor prejela. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, zagovornik pa je povzeta stališča vrhovnega državnega tožilca v obrazložitvi odgovora ocenil za premalo pretehtana, jim v izjavi dodatno nasprotuje in predlaga kot v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6Pred neposrednim preizkusom zahteve je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vložnik uvodoma izrecno uveljavlja nedovoljeni izpodbojni razlog zmotne ali/in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz drugega odstavka 420. člena ZKP, kar vse izhaja še iz delov vsebine obrazložitve na 4., 8., 19., 20., 27., 28. do 33. strani, 34. do 35. strani, 38. do 39. strani ter 40. in 41. do 42. strani zahteve. Ugotovilo je tudi, da so v zahtevi navedene kršitve Ustave in EKČP uveljavljane na način, ki ne presega ravni zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter da so te v obrazložitvi zahteve povezane v treh relativno samostojnih sklopih. V sklopu s kaznivostjo prepovedane posledice enega od obsojenčevih izvršitvenih ravnanj, potem v sklopu z dovoljenostjo kazenskega pregona za obsojenčevo opustitev plačila regresa in odpravnine, ki ju po vložnikovi oceni, kot izvršitveni ravnanji ni mogoče uvrstiti v kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena ter pretežno še v sklopu s spremembo obtožnega predloga, po kateri je bil obsojenec v opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe naveden kot dejanski nosilec dejavnosti A. s.p.

B.-1

7Po vložniku je prepovedana posledica pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 kazniva le v primeru izgube pravic, ki delavcu pripadajo, medtem ko sta bila delavca po opisu dejanja v pravnomočni sodbi, zaradi obsojenčevega neplačila prispevkov, za te pravice zgolj prikrajšana. Gre za odločilno razliko z izvorom v prvem odstavku 192. člena Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), zaradi katere je treba pri neplačevanju prispevkov, po ustaljeni sodni praksi ločiti med položaji, ko so bili prispevki predhodno obračunani in je bil delavec za pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja zgolj prikrajšan ter položaji, ko prispevki niso bili niti obračunani in je delavec navedene pravice zato izgubil.

8Kot je po obrazloženi zahtevi mogoče razumeti, vložnik v tem delu uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, v nadaljevanju pa še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko pravi, da v izreku sodbe niso konkretizirani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, ki se nanašajo na dopolnilne norme. V izreku sodbe je namreč naveden zgolj četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na izračun pokojninske osnove, medtem ko je bil omenjeni prvi odstavek 192. člena ZPIZ-1 v izreku sodbe prezrt.

9Podobno velja še za obsojenčevo opustitev plačila regresa in odpravnine, pri čemer je kazenski pregon po njuni pravilni umestitvi v temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 že zastaral.

10Ko je bila obtožba spremenjena z navedbo o obsojencu kot dejanskem nosilcu dejavnosti, je bil po vložniku dodan nov zakonski znak, s katerim je bila kaznivost opisanih ravnanj nedovoljeno razširjena na osebo, ki obravnavanega kaznivega dejanja zaradi manjkajočih institucionalnih in funkcionalnih vezi z A. s. p., kot pravno osebo, ni mogla storiti. Obsojenec ni izpolnjeval pogojev za prevzem obrtne dejavnosti od očeta, medtem ko je ta v pravdnem in davčno-upravnem postopku vse terjatve do delavcev pripoznal kot svoje. Odgovornost za plačila prejemkov iz delovnega razmerja tako ni bila razširjena le na osebo, ki po KZ-1 kaznivega dejanja ni mogla storiti, ampak še na ravnanja, o katerih je bilo v navedenih že odločeno. Razen tega v izreku sodbe niso opisani subjektivni znaki kaznivega dejanja, kot ni navedeno, da je obsojenec popolnoma upravljal z očetovimi ravnanji, ko ta ni imel oblasti nad dejanjem. Povzeto obrazložitev je Vrhovno sodišče razumelo znotraj uveljavljanih kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP, vložnik pa po obrazložitvi v tem delu zahteve uveljavlja še bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8., 10. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvene kršitve iz drugega odstavka tega člena.

11Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na pisno izjavo C. C. z dne 28. 11. 2018, ki ni bila predmet kontradiktornega postopka, da je bila z dodanim novim znakom v opisu kaznivega dejanja kršena prepoved na slabše iz 385. člena ZKP, da obsojenec, kot dejanski nosilec dejavnosti, po spremembi obtožbe ni bil konkretiziran z ustreznimi merili in okoliščinami, da izpovedba priče D. D. v sodbi sodišča prve stopnje ni bila pravilno povzeta, da je zaslišanje priče B. B. potekalo brez navzočnosti sodnega tolmača za bosenski jezik, da sprememba obtožbe na glavni obravnavi po zapisniku ni bila obrazložena, višje sodišče pa se ni opredelilo do obsojenčevih navedb iz prejšnjih zagovorov in ne na pritožbene navedbe glede objektivnih znakov prekrška ter obsojenčeve krivde.

B.-2

12Vrhovno sodišče se strinja, da je čas obsojenčeve storitve kaznivega dejanja neizpodbiten in sega v obdobje veljavnosti Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008), ki je v drugem odstavku za opuščena storilčeva ravnanja iz prvega odstavka, kot prepovedano posledico določal: a) nezakonito prenehanje delovnega razmerja, b) neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali c) izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Neizpodbitno je tudi, da obsojeni po opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe delavcem D. D., B. B. in E. E. ni izplačal neto plač, regresa, odpravnine in z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač ter da je bilo kaznivo dejanje pravno opredeljeno po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zaradi neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač navedenim delavcem in ne morebiti zaradi izgube pravice, ki bi izvirala iz neplačanih prispevkov. To, ključno dejstvo v obrazložitvi zahteve ni omenjeno, vložnikovo vztrajanje pri izgubi pravice kot edini možni prepovedani posledici pa nasprotuje neposredno določenemu prikrajšanju oz. omejitvi pravice, kot prepovedani posledici iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, ki je v uvodnem, abstraktnem delu in nato še v konkretnem delu opisanega dejanja v izreku pravnomočne sodbe razumljivo navedena. Kot je torej opisano, dejanje glede neplačila prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje v pravnomočni sodbi vsebuje ustrezno prepovedano posledico ter najprej pomeni, da je obsojenec storil v Kazenskem zakoniku določeno kaznivo dejanje in nato, da je bil Kazenski zakonik pri pravni opredelitvi (kvalifikaciji) tega dejanja pravilno uporabljen. Uveljavljani kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 4. točke točke 372. člena ZKP zato nista podani, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je v obrazložitvi zahteve vezana na predhodno uveljavljani kršitvi kazenskega zakona, pa je zaradi vsebinske razlike med upoštevanjem plače pri izračunu pokojninske osnove po četrtem odstavku 39. člena ZPIZ-1, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe in vložnikovim poudarjenim upoštevanjem obračunanih prispevkov v pokojninsko dobo po prvem odstavku 192. člena ZPIZ-1, ki v izreku pravnomočne sodbe ni omenjeno, dejansko izključena. Predmet ali objekt, na katerem se je po opisu dejanja odražalo obsojenčevo ravnanje je bila namreč pokojninska osnova in ne pokojninska doba, ki je izhajajoč iz takšnega opisa po pravilni oceni sodišča druge stopnje brezpredmetna.

13S pravilno prepoznavo učinkov obsojenčevega ravnanja je povezan še del obrazložitve zahteve, v katerem vložnik posredno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Pri tem znova ne omeni neizplačila treh zaporednih plač kot odločilnega dejstva, zaradi katerega je bilo obsojenčevo ravnanje pravno opredeljeno po drugem odstavku 196.člena KZ-1 s strožjo predpisano kaznijo in ki je zato po presoji sodišča druge stopnje v sedmi točki obrazložitve sodbe zajelo tudi tista obsojenčeva ravnanja, s katerimi je bila povzročena „zgolj“ prepovedana posledica iz prvega odstavka tega člena. Vrhovno sodišče presoji pritrjuje, ker je vsako od opisanih obsojenčevih ravnanj, glede na neizpolnjene zakonsko predpisane dolžnosti iz izreka pravnomočne sodbe, sestavni del enotne opustitvene dejavnosti, ki je ob prikrajšanju oz. omejitvi pravic, kot prepovedani posledici iz prvega odstavka 196. člena KZ-1 imela za posledico še posebej določeno neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač, ki je v drugem odstavku tega člena strožje sankcionirana. Drugače bi bilo v primeru, ko bi bila opisana obsojenčeva ravnanja odločilno različna in ko zato posameznih ravnanj s strožjo sankcionirano prepovedano posledico vsebinsko ne bi bilo mogoče povezati. Ugotovljeno pomeni, da je sodba sodišča prve stopnje tudi za opisano obsojenčevo opustitev plačila regresa in odpravnine iz prvega odstavka 196. člena KZ-1 postala pravnomočna še pred zastaranjem kazenskega pregona in da zgoraj uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana.

14Kako je bila v tem delu po predhodno razveljavljeni sodbi sodišča prve stopnje, v sodbi po ponovljenem sojenju, kršena še prepoved spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, Vrhovno sodišče v obrazložitvi zahteve ni zasledilo ter posredno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, skladno s predpisanimi mejami iz prvega odstavka 424. člena ZKP ni preizkušalo.

15Pravilna je vložnikova ugotovitev v obrazložitvi zahteve, da je bil obsojenec po spremembi opisa dejanja v obtožbi naveden za dejanskega nosilca dejavnosti A. s.p., ni pa pravilna v njeni izpeljavi: a), da je bil s takšno navedbo dodan nov zakonski znak, s katerim je bila kaznivost opisanih ravnanj nedovoljeno razširjena na osebo, ki kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ni mogla storiti, b) da obsojeni kot dejanski nosilec dejavnosti po spremenjenem opisu v obtožbi ni bil v zadostni meri konkretiziran ali c) tako, da bi bilo iz opisa razvidno, da je v A. s.p. povsem upravljal z očetovimi ravnanji, ko jih ta ni zmogel opravljati.

16Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve in druge stopnje v utrjenem izhodišču, da formalni položaj delodajalca ni pogoj za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, ampak je to lahko storjeno tudi po drugi osebi, ki je o pravicah delavcev iz zgornje zakonske določbe pri delodajalcu dejansko odločala. Izhodišče temelji na več odločbah Vrhovnega sodišča, ki jih nižji sodišči v razlogih sodb pravilno navajata in na katere se, zaradi primerljivosti odločilnih dejstev upravičeno sklicujeta. Ker je bil torej obsojenec po opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe takšna-druga oseba, nadaljnja konkretizacija njegovega dejanskega položaja pri delodajalcu, dodajanje zakonsko ne-opisanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja ter obsojenčev popolni prevzem ravnanj v primeru delodajalčeve nezmožnosti, glede na opisano vsebino opuščenega ravnanja niso nujni. Dovolj je povezava med dejanskim položajem in ravnanjem, po kateri je obsojenčeva osebna storitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 20. člena KZ-1 v celoti izkazana, posredno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa je po ugotovljenem neutemeljena.

17V nadaljevanju obrazložitve zahteve zatrjevane formalne ovire za obsojenčev prevzem obrtne dejavnosti od očeta na sam obstoj opisanega obsojenčevega položaja v izreku pravnomočne sodbe, kot že nastalega dejstva nimajo nobenega vpliva, zatrjevana odsotnost institucionalnih in funkcionalnih vezi obsojenca z delodajalcem pa je stvar pravnomočno ugotovljenih dejstev, ki jih po omenjeni prepovedi v drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati. Končno, ko vložnik v obrazložitvi zahteve zatrjuje, da je bilo o opisanem obsojenčevem ravnanju v izreku pravnomočne sodbe odločeno v postopkih pred kazenskim, znova posredno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Pri tem prezre po nižjih sodiščih ugotovljeno razliko v vsebini predmetov odločanja v drugih postopkih, zaradi katere je jasno, da o konkretno opisanem ravnanju, niti v zvezi z obsojenčevim očetom v nobenem od predhodnih postopkov ni bilo odločeno in je potem tudi navedena kršitev kazenskega zakona neutemeljena.

18Pogoja za uveljavljano bistveno kršitev kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sta: a) opiranje sodbe na b) dokaz, ki je bil pridobljen na zakonsko ali ustavno protipraven način. Takšna pridobitev pisne izjave priče C. C. v obrazložitvi zahteve ni bila zatrjevana, sodba sodišča prve stopnje pa je bila na pisno izjavo oprta ob preizkusu pričine izpovedbe ter potem, ko je bila izjava med pričinim zaslišanjem na glavni obravnavi prebrana pred vsemi navzočimi, ki k prebranemu niso ničesar pripomnili. V opisanih okoliščinah, pogoji za uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka niso izpolnjeni, posredno zatrjevana kršitev pravice obrambe, kot razlog za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pa je neutemeljena. Ne samo, ker vložnik v zahtevi ni obrazložil negativnega vpliva kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak še, ker pri branju pisne izjave priče ni šlo za navajanja nasprotne stranke, temveč za izvajanje dokaza po pričinem zaslišanju, ki so mu stranke prisostvovale in bile pri tem v enakem položaju.

19Ko vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 371. člena ZKP, prezre, da je bila prva sodba sodišča prve stopnje razveljavljena po pritožbi okrožne državne tožilke, ki se ni pritožila v obsojenčevo korist in je v 385. členu ZKP opredeljena prepoved spremembe na slabše dejansko izključena. Razen tega je bila v novem sojenju obtožba spremenjena na način, da se je nanašala na istega obsojenca in na dejanje, ki po že obrazloženem ni bilo razširjeno na osebo, ki tega kaznivega dejanja ni mogla storiti.

20Glede uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče najprej ugotovilo, da v obrazložitvi zahteve opisano nasprotje med izpovedbo priče D. D. in njenim povzetkom v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni bilo neposredno uveljavljano (peti odstavek 420. člena ZKP). Sploh pa nasprotje ni precejšnje, saj ne vodi v nerazumljivost razlogov ali da bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Po razlogih v sedmi točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je namreč še vedno znana vsebina obsojenčevega dejanskega položaja pri delodajalcu in hkrati, da so se oškodovanci o plači dogovarjali z obsojencem, o njenem plačilu pa tudi z obsojenčevim očetom. Gre za zaznavno razliko, ki skupaj z ostalimi razlogi v sodbi omogoča razmejitev med obsojenčevimi ravnanji, kot izhajajo iz opisa v izreku pravnomočne sodbe in očitno podrejenimi ravnanji obsojenčevega očeta, zaradi katerih ta, kot delodajalec niti po povzeti pričini izpovedbi v obrazložitvi zahteve, ne more biti ocenjen za storilca kaznivega kaznivega.

21Za preostale bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče v splošnem ugotovilo, da vložnik v zahtevi ni konkretizirano obrazložil njihovega vpliva na pravilnosti in zakonitost sodb nižjih sodišč. Razen tega vložnikova zatrjevanja o neobrazloženosti spremembe obtožbe ne ustrezajo stanju stvari po zapisniku o glavni obravnavi z dne 26. 10. 2020 (l. št. 296), ko je bila sprememba obtožbe obrazložena, obsojenec in vložnik sta izjavila, da spremembo razumeta, vložnik pa še dodatno, da potrebuje rok za pripravo obrambe. Podobno velja za vložnikova zatrjevanja v zvezi z zaslišanjem priče B. B., ki glede razumljivosti oz. razumljenosti pričine izpovedbe prav tako ne ustrezajo stanju stvari, kot ga je sicer že povzelo sodišče druge stopnje, ki se je v nasprotju z obrazložitvijo v zahtevi opredelilo do vseh odločilnih navedb v vložnikovi pritožbi. Vključno z obsojenčevimi prejšnjimi zagovori v 10. točki obrazložitve sodbe, z razmejitvijo med obsojenčevo kazensko odgovornostjo in drugimi pravnimi odgovornostmi v 13. točki obrazložitve sodbe ter obsojenčevo krivdo, do katere se je sodišče druge stopnje opredelilo najprej v 8. točki obrazložitvi sodbe, ko je preizkušalo uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in nato še v 20. točki obrazložitve sodbe, ko je preizkušalo ugotovljeno dejansko stanje ter ko je dokazni oceni sodišča prve stopnje, glede obsojenčeve krivde v celoti pritrdilo.

C.

22Vrhovno sodišče je tako ob nedovoljenem izpodbojnem razlogu iz drugega odstavka 420. člena ZKP in ob delno nedovoljenem vložnikovem sklicevanju na kršitve iz petega odstavka tega člena, ugotovilo, da uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane ter jo je kot neutemeljeno po 425. členu ZKP zavrnilo.

23Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenčeva dolžnost plačila sodne takse je posledica neuspešne zahteve za varstvo zakonitosti in premoženjskih razmer, kot jih je za obsojenca ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodna taksa je bila odmerjena po tarifnih številkah 7112, 7113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah.

24Odločitev je bila sprejeta soglasno.