VSK Sodba III Kp 47733/2022

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zviša na 3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev zapora, pritožba zagovornikov pa se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženec oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1S sodbo, navedeno uvodoma, je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi iste zakonske določbe mu je izreklo kazen v trajanju treh let zapora in denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 4,00 EUR oz. skupno 1.200,00 EUR, za katero je sodišče sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora, pri čemer pa ta zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po določbi 48.a člena KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo še kazen izgona tujca iz države za čas treh let, trajanje izgona pa se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, pri čemer se čas, prebit v zaporu v čas trajanja te kazni ne všteva. Nadalje je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo zasežen mobilni telefon znamke [...] z vstavljeno SIM kartico. V stroškovnem delu izreka je sodišče prve stopnje obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP sklenilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper to sodbo se zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, tedaj pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 374. členom ZKP pritožuje višja državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno kazen zviša na tri leta in šest mesecev zapora.

3Obtoženčevi zagovorniki se pritožujejo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodnih odločb, pritožbo pa vlagajo tudi zoper odločbo o kazenskih sankcijah in varnostnih ukrepih.

4Na pritožbo višje državne tožilke so obtoženčevi zagovorniki vložili odgovor, v katerem predlagajo, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Pritožba višje državne tožilke je utemeljena, pritožba obtoženčevih zagovornikov pa ne.

6Obtoženčevi zagovorniki se v dobršnjem delu pritožbe ukvarjajo s pravno teorijo, povezano z obravnavanim kaznivim dejanjem in z ustavnostjo oz. neustavnostjo novele Kazenskega zakonika, kar pa oboje predmet tega pritožbenega postopka ne more biti. Pritožnikom je gotovo znano in jasno, kateri organ o ustavnosti oz. neustavnosti posameznega predpisa odloča, to pa zagotovo ni višje sodišče.

7Kolikor se zagovorniki pritožujejo zoper odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov, ko je sodišče prve stopnje obtožencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo mobilni telefon s pripadajočo SIM kartico nimajo prav. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je bil odvzet mobilni telefon uporabljen pri storjenem kaznivem dejanju, kar je obtoženec tudi sam v zagovoru, opravljenem v okviru nujnih preiskovalnih dejanj dne 29.7.2022 tudi podrobno opisal, to pa potrdil tudi dne 9.9.2022 na predobravnavnem naroku oz. naroku za izrek kazenske sankcije. Sodišče sicer dopušča možnost, da bo zaradi podatkov, ki so bili na zaseženi SIM kartici oz. telefonu shranjeni, obtoženec imel določene težave, ki jih zagovorniki omenjajo v pritožbi, vendar pa to samo po sebi do drugačne odločitve glede odvzema predmetov ne more pripeljati. Vsakdo, ki se za izvršitev kaznivega dejanja odloči mora v primeru zalotitve oz. prijetja s tem tudi računati. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o varnostnem ukrepu v točki 12 obrazložitve prepričljivo utemeljilo, tako, da pritožniki z nasprotnimi izvajanji uspeti ne morejo.

8Prav tako je pritožba zagovornikov neutemeljena v tistem delu, ko grajajo odločitev prvostopenjskega sodišča za izrek stranske kazni izgona tujca iz države, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo na tri leta zapora. Iz vsebine pritožbe same je videti, da so pritožniki povsem pomešali dva kazenskopravna instituta in sicer pripor kot ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti ali za odpravo ponovitvene nevarnosti ali za uspešno izvedbo kazenskega postopka in pa izgon tujca iz države, ki je po svoji vsebini stranska kazen. V dobršnjem delu pritožbe se zagovorniki ukvarjajo z obtoženčevo begosumnostjo, tedaj pritožbenim razlogom iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in sodišču prve stopnje v zvezi s tem celo očitajo, da sodba razlogov o tem ne vsebuje. Zagovornikom je gotovo znano, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je po izreku izpodbijane sodbe pripor zoper obtoženca zaradi pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo in o tem izdalo tudi poseben sklep. Ta sklep opr. štev. I K 47733/2022 z dne 9.9.2022 je postal tudi pravnomočen, obtoženčeva tedanja zagovornica namreč zoper to odločbo pritožbe niti ni vložila. Izpodbijanje pripornega razloga v sedaj obravnavani pritožbi zoper sodbo je tako brezpredmetno, posledično popolnoma neutemeljeni pa tudi očitki prvostopenjskemu sodišču, da o tem v izpodbijani sodbi ni razlogovalo. Kolikor pa zagovorniki izrečeni varnostni ukrep povezujejo z obtoženčevim statusom begunca na Češkem pa pritožbenemu sodišču ni jasno, od kod pritožnikom teza, da bo obtoženec zaradi izrečene stranske kazni status begunca izgubil. Z izrekom te stranske kazni se namreč prepoved gibanja in zadrževanja tujca lahko omeji samo na ozemlje naše države, tako, kakor je to jasno razvidno iz dikcije same določbe prvega odstavka 48.a člena Kazenskega zakonika. To pa hkrati pomeni, da izrečena kazen izgona na gibanje in zadrževanje v drugih državah članicah Schengenskega območja v ničemer ne vpliva, prav tako pa tudi nima nikakršnih posledic za obtoženčev status begunca.

9Prav pa ima višja državna tožilka, ko se zavzema za izrek višje zaporne kazni. Predvsem ima pritožnica prav, ko meni, da je pri obtožencu upoštevna samo ena olajševalna okoliščina in to je, da je obtoženec kaznivo dejanje priznal, pri čemer pa tudi pravilno ugotavlja, da je bilo temu tako ob dejstvu, da je bil s prebežniki prijet in flagranti, zaradi česar njegovo priznanje k samemu ugotavljanju dejanskega stanja ni moglo veliko prispevati. Obtoženec se je znašel v kazenskem postopku zaradi kvalificirane oblike kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Dejstvo je, da so bile razmere v katerih je obtoženec 25 prebežnikov prevažal take, da so zaradi pomanjkanja zraka in vročine predstavljale grožnjo za njihovo zdravje, zlasti upoštevaje dejstvo, da so bili med njimi tudi otroci, od katerih je bil najmlajši star le štiri mesece. Razmere in pogoji, pod katerimi so se prebežniki vozili so razvidne iz zapisnika o ogledu kamperja, pri čemer je potrebno opozoriti na tisti del zapisnika, da se policist ob ogledu zaradi nagnetenosti ljudi in njihove prtljage niti ni mogel premikati, da je bila ob ogledu kljub odprtim vratom in oknom kamperja temperatura zraka 32,4 stopinje celzija in da je v kamperju zaudarjalo po iztrebkih, bruhanju in urinu, očitno pa jih je pestila tudi žeja, tako, kakor to nazorno opiše priča B. B., ki posebej opozori na to, da so imeli otroci med prevozom velike težave in da so jokali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da način prevoza in okoliščine ter pogoji v katerih je bil izveden močno odstopa od običajnih načinov izvršitve tega kaznivega dejanja, predvsem glede na stopnjo ogroženosti življenja in zdravja prebežnikov. Glede na to se je potrebno strinjati z državno tožilko, da ob odsotnosti kakršnihkoli tehtnih olajševalnih okoliščin pogojev za izrek zaporne kazni na meji specialnega minimuma treh let ni, tudi upoštevaje okoliščino, da tokrat ni bilo prvič, da je obtoženec prišel navzkriž z zakonom. Glede na vse navedeno je bilo tako potrebno pritožbi višje državne tožilke ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti tako, kakor je videti iz izreka. Iz istih razlogov, ki so narekovali ugoditev pritožbi višje državne tožilke pa je bilo tako potrebno zavrniti pritožbo zagovornikov, kolikor se zavzemajo za izrek nižje zaporne, pa tudi denarne kazni. Pritožniki v pritožbi ponavljajo argumente, o katerih je v grajanem sklepu sodišče prve stopnje že razlogovalo. Zdravstvene težave, skrb za bolnega očeta, dolgove in pa skrb za svoje družinske člane so okoliščine, ki so obstajale že v času storitve kaznivega dejanja, pa obtoženca pri odločitvi za to, da bo obravnavano storil niso kaj preveč ovirale, tako, da je obtoženec zavestno sprejel tveganje za nastanek posledic, ki naj bi po njegovem videnju sedaj opravičevale izrek milejše kazenske sankcije. Sklepno je tedaj povzeti, da sta izrečena oz. sedaj spremenjena zaporna kazen in izrečena denarna kazen primerna odmena za storjeno kaznivo dejanje upoštevaje vse okoliščine, v katerih je obtoženec deloval.

10Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP razsoditi tako, kakor je videti iz izreka.

11Kljub temu, da je odločitev pritožbenega sodišča v škodo obtoženega A. A., pa ga je pritožbeno sodišče sklenilo na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je obtoženčevo premoženjsko stanje šibko, da mora preživljati dva otroka in brezposelno partnerko, poleg tega ga pa še čaka prestajanje večletne zaporne kazni. S plačilom stroškov pritožbenega postopka bi tako bilo ogroženo obtoženčevo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.