UPRS Sklep I U 1553/2020-13

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ tožeči stranki z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odmerila dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, doseženega v letu 2018, v znesku 3.037,50 EUR. V 2. točki izreka je za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi dne 28. 2. 2019 do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave dne 6. 3. 2019 od neplačanega davka obračunala obresti po obrestni meri 3% letno v višini 1,50 EUR in v 3. točki izreka odmerjeno dohodnino od dohodka, doseženega iz oddajanja premoženja v najem, skupaj z obračunanimi obrestmi, v skupnem znesku 3.039,00 EUR naložila tožeči stranki v plačilo. V 4. točki je izrekla še, da se izračunana in plačana dohodnina od dohodka iz oddajanja premoženja v najem šteje kot dokončen davek, v 5. točki, da bodo po preteku 30-dnevnega roka tožeči stranki zaračunane zamudne obresti in začet postopek za izterjavo, v 6. točki je odločila o stroških in v 7. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka dne 6. 3. 2019, to je po roku za vložitev napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, ki ga določa prvi odstavek 326. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), vložila napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, na podlagi samoprijave. V skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in na podlagi podatkov, ki jih vsebuje napoved in ki so razvidni iz tabele, ki sledi v nadaljevanju, se tožnici odmeri dohodnina v znesku 3.037,50 EUR. Za čas od poteka roka za vložitev napovedi dne 28. 2. 2019 do predložitve napovedi na podlagi samoprijave dne 6. 3. 2019 pa se ji v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZDavP-2 od neplačanega davka obračunajo tudi obresti po obrestni meri 3% letno v višini 1,50 EUR ter skupaj z odmerjeno dohodnino naložijo v plačilo.

3Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ pritožbo tožeče stranke z odločbo št. DT-499-06-41/2020 - 3 z dne 16. 9. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi organa prve stopnje kot pravilni in zakoniti. Pritrdi tudi odločitvi glede obračuna in plačila obresti. V nadaljevanju pojasni institut samoprijave ter posledice, ki sledijo samoprijavi, od katerih je prva plačilo obresti, kot to določa 63. člen ZDavP-2 v drugem odstavku, ter obenem kot neutemeljene zavrne ugovore, ki jih glede obresti vsebuje pritožba. Navaja, da je zakonska ureditev jasna, da so obresti ustrezne, glede očitka neustavnosti zakonske ureditve pa tožena stranka pojasni, da ta presoja ne sodi v njeno pristojnost.

4Tožeča stranka toži zoper 2. točko in obrestni del 3. točke izreka izpodbijane odločbe. V tožbi ugovarja materialnopravni podlagi za odločitev, tj. določbi drugega odstavka 63. člena ZDavP-2 kot neskladni s siceršnjo vsebino ZDavP-2, kar pojasni in kar po navedbah v tožbi velja tudi za konkreten primer, ki ga elaborira v nadaljevanju. Ugovarja tudi razlogom toženke in navaja svoje razloge, predvsem pa poudarja, da ji tožena stranka ne bi smela v konkretnem primeru obračunati nobenih obresti. Opozarja še na 50. člen ZDavP-2, po katerem se davek, ki se ugotavlja z odločbo o odmeri davka, ne odmeri, če ne presega 10 EUR, in na neustavnost zakonske ureditve ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravi, toženki pa naloži, da ji povrne stroške postopka. Poleg tega sodišče poziva, da vloži zahtevo za oceno ustavnosti 63. člena ZDavP-2 pri Ustavnem sodišču.

5Tožbo je moralo sodišče zavreči.

6Vsakdo, ki v upravnem sporu nastopa kot tožnik, mora izkazovati obstoj procesnih predpostavk, ki jih določa Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 36. členu. Tako sodišče tožbo s sklepom zavrže s sklepom (tudi) v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7In ravno za takšen primer gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru, ko tožeča stranka s tožbo izpodbija zgolj obrestni del odločitve. Sporen je namreč znesek obresti, ki znaša 1,50 EUR in kar po presoji sodišča pomeni, da gre za znesek, ki je očitno zanemarljive narave nasploh in ki je, z ozirom na odmerjeni davek in (nesporno) višino dohodka, očitno zanemarljiv tudi za tožnico.

8Izpolnjen pa ni po presoji sodišča niti drugi kriterij, ki bi navzlic izpolnjeni prvi podlagi za zavrženje tožbe narekoval, da se o tožbi kljub temu odloči. Tožnica sicer v tožbi izpostavlja vrsto pravnih vprašanj, ki zadevajo obračunavanje obresti v primeru samoprijave in s tem obračun obresti, ki je bil opravljen (na podlagi drugega odstavka 63. člena ZDavP-2) v konkretnem primeru. Vendar pa zatrjevanje pomanjkljivosti zakonske ureditve kot takšne še ne vzpostavlja domneve, da gre za pomembna pravna vprašanja. Da bi bila pomembna v smislu citirane določbe zakona, bi morala biti pomembna tako za tožnico kot nasploh za zavezance, ki jih določba naslavlja. Tako pa tožnice obračun obresti, ki je bil opravljen na podlagi sporne določbe, očitno ni prizadel in zato izpostavljenih pravnih vprašanj ni šteti za pomembna za odločitev v konkretnem primeru. Predvsem pa iz tožbe ne sledi, da bi bila vprašanja, ki jih izpostavlja, pomembna za uporabo zadevne zakonske določbe nasploh, tj. tako s strani davčnih zavezancev kot tudi s strani sodišč in upravnih organov pri sprejemanju odločitev. Tega nenazadnje tudi ni razbrati iz odločitev naslovnega in Vrhovnega sodišča, ki se po dostopnih podatkih z vprašanjem ustreznosti sporne zakonske ureditve, tj. drugega odstavka 63. člena ZDavP-2, pri svojem odločanju še nista srečali.

9Sodišče je zato v postopku predhodnega preizkusa tožbe na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 odločilo tako, kot sledi iz 1. točke izreka.

10Odločitev o stroških postopka (v 2. točki izreka) temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.