UPRS Sodba I U 562/2021-21

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožnika za stransko udeležbo. V obrazložitvi navaja, da je tožnik v zahtevi zatrjeval, da je njegovo sodelovanje v postopku nujno, da bi lahko učinkovito zavaroval svoj pravni položaj. Trdil je, da ne more biti prisiljen v sistem obveznega kolektivnega upravljanja pravic in v odpoved vsakemu učinkovitemu varovanju pravic na glasbenih delih, ki jih kabelski operaterji prosto retransmisirajo po vsej državi, Združenju SAZAS k.o. pa je prepuščeno arbitrirano odločanje, ali bo pred rednimi sodišči zahteval plačilo nadomestila.

2Toženka ugotavlja, da je tožnik imetnik materialnih avtorskih pravic na vsebinah, ki jih zakon opredeljuje kot filmsko glasbo. Dovoljenja za kolektivno upravljanje s pravicami avtorjev filmske glasbe pa nima Združenje SAZAS, k.o., ampak Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (AIPA k.o.). AIPA k.o. pa je 7. 12. 2011 sklenila skupni sporazum z Združenjem ..., s katerim je bila tarifa za kabelsko retransmisijo filmske glasbe že določena. Glede na to je presodila, da tožnikov pravni interes v postopku ne more biti prizadet.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je njegov pravni interes za izid postopka izkazan, ker je imetnik pravic na glasbenih delih nadaljevanke ... . Materialni predpis, ki varuje njegov pravni položaj, je Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ki jasno določa, da je pravica do radiodifuzne retransmisije izključna materialna avtorska pravica. Z odločbo o določitvi tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del pa se prisilno posega v način urejanja predlagateljevih materialnih pravic, saj je od višine tarife odvisno izplačilo avtorskih nadomestil. Zaradi neplačevanja tarife kabelski operaterji kršijo materialne pravice avtorja in ne pravic kolektivnih organizacij. Po ustavnoskladni razlagi imetnik pravic zaradi udeležbe kolektivne organizacije v postopku določanja tarife ne sme biti izključen iz upravnega postopka.

4Glede na to, da Zakon o kolektivnem upravljanju avtorskih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) nima specialnih določb o statusu stranskega udeleženca, meni, da je treba določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razlagati upoštevaje določbe Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (v nadaljevanju Direktiva 93/83/EGS), Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 5. 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (v nadaljevanju Direktiva 2001/29/ES) in Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. 4. 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju Direktiva 2004/48/ES). Iz njih izhaja, da mu je treba v postopku pred Svetom zagotoviti udeležbo.

5Trdi, da so toženkini razlogi, da je tožnik na podlagi založniške pogodbe postal imetnik materialnih avtorskih pravic na vsebinah, ki jih zakon opredeljuje kot filmsko glasbo, za filmsko glasbo pa je tarifa že določena, napačni. Toženka je namreč presojala stališče SAZAS k.o., da se v okviru določitve primerne tarife za kabelsko retransmisijo upošteva tudi t.i. filmska glasba, ker to združenje zatrjuje, da filmska glasba ni izvzeta iz kolektivnega upravljanja pravic na glasbenih delih, s katerimi upravlja SAZAS k.o. Toženka je šele v odločbi št. 31229-2/2012-228 z dne 4. 3. 2021 odločila, da tarifa zajema uporabo glasbe izven avdiovizualnih del, ki ni posebej ustvarjena za to delo in katere avtorji niso soavtorji avdiovizualnega dela, temveč so avtorji prispevkov k takemu delu (t.i.predobstoječa glasba). S to odločitvijo je neposredno posegla v njegov pravni položaj, saj je materialnopravna upravičenja imetnikov pravic na filmski glasbi razlagala tako, da ti niso upravičeni do nadomestila za radiodifuzno retransmisijo glasbenih del, če so ta vključena v avdiovizualna dela. Zato bi tožnik svoje pravice lahko varoval s tem, da bi v postopku dokazoval, zakaj ne drži, da je kolektivno upravljanje s pravicami avtorjev na filmski glasbi v izključni domeni druge kolektivne organizacije, tj. AIPA k.o. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev toženki v ponovno odločanje.

6Toženka in stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

7Tožba ni utemeljena.

8Avtorske pravice avtorjev glasbe, ki je vključena v avdiovizualno delo, ureja prvi odstavek 105. člena ZASP, ki določa, da za soavtorje audiovizualnega dela veljajo: 1. avtor priredbe, 2. pisec scenarija, 3. avtor dialogov, 4. direktor fotografije, 5. glavni režiser, 6. skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu. Poleg tega pa 106. člen ZASP določa, da imajo animator in skladatelj glasbe, ki ne veljata za soavtorja avdiovizualnega dela po prejšnjem členu, scenograf, kostumograf, slikar mask in montažer avtorske pravice na svojih prispevkih k avdiovizualnem delu (avtorji prispevkov).

9Toženka je v postopku, v katerega je želel kot stranski udeleženec vstopiti tožnik, njegovo udeležbo v postopku je zavrnila, ker je ugotovila, da je imetnik pravice, ki jo je nanj prenesel soavtor filmske glasbe. Presodila je namreč, da se tarifa, ki je predmet postopka, ne nanaša na glasbo, ki je bila ustvarjena za avdiovizualno delo, ampak le na predobstoječo glasbo, tj. glasbo, ki ni bila posebej ustvarjena za avdiovizualno delo, ampak je bila vanj vključena kasneje. Čeprav tega ni izrecno navedla, sodišče sodi, da je izhajala iz sodne prakse sodišč redne pristojnosti, ki so v sporih zaradi plačila avtorskih honorarjev že večkrat zavzela stališče, da ima dovoljenje Urada za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del vseh soavtorjev, tudi skladatelja filmske glasbe, AIPA k.o. Ker ZASP ne določa, da bi skladateljem preobstoječe glasbe z vključitvijo njihove glasbe v avdiovizualno delo prenehale pravice javnega predvajanja te glasbe, pa AIPA k.o. ne upravlja pravice kabelske retransmisije glasbenih del, ampak ima dovoljenje za kolektivno upravljanje predobstoječe glasbe SAZAS k.o. Tako prakso je potrdilo tudi Vrhovno sodišče.¹

10Vendar ima tožnik prav, ko trdi, da je to, kdo upravlja s pravicami imetnikov različne vrste glasbe, v obravnavani zadevi vprašanje, o katerem je bilo odločeno šele z odločbo, s katero je toženka odločila v glavni stvari tako, da je določila tarifo za radiodifuzno retransmisijo glasbenih del, in sicer za uporabo glasbe izven avdiovizualnih del in za uporabo glasbe, ki ni posebej ustvarjena za avdiovizualno delo in katere avtorji niso soavtorji avdiovizualnega dela ampak avtorji prispevkov k takemu delu (predobstoječa glasba). Zato bi tožnik, če bi bilo vprašanje, ali je imetnik filmske ali predobstoječe glasbe, za njegovo udeležbo v postopku relevantno, lahko izkazal pravni interes za udeležbo, saj bi v postopku, tako kot opozarja v tožbi, lahko zatrjeval, da od AIPA k.o. ne prejema nadomestila in da to vrsto glasbe upravlja SAZAS k.d. Za izkazovanje pravnega interesa za priznanje pravice do udeležbe v postopku po prvem odstavku 43. člena ZUP namreč zadoščajo verjetno izkazana dejstva in okoliščine, medtem ko je presoja, ali je v pravni interes stranskega udeleženca poseženo, stvar končne odločitve.

11Po presoji sodišča pa to, ali je predmet postopka nadomestilo za izkoriščanje pravice iz 105. ali nadomestilo za izkoriščanje pravice iz 106. člena ZASP, v obravnavani zadevi ni pravno relevantno. Pravno relevantno je, ali je za pravico, katere imetnik je tožnik, predpisano obvezno kolektivno upravljanje.

12Po 4. točki prvega odstavka 9. člena ZKUASP imetniki pravic, če gre za kabelsko retransmisijo avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic ne glede na drugi odstavek 7. člena tega zakona, upravljajo svoje pravice na že objavljenih avtorskih delih le prek kolektivne organizacije (obvezno kolektivno upravljanje). Tretji odstavek 7. člena ZKUASP pa določa, da dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po pooblastilu imetnika pravic ali tem zakonu preneseno na kolektivno organizacijo, avtor ne more osebno upravljati teh pravic, razen če ta zakon določa drugače. Upravljanje avtorskih pravic po zastopniku (v tem primeru kolektivni organizaciji) pomeni tudi zastopanje avtorjev v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi zaradi varstva njihovih avtorskih pravic (2. točka prvega odstavka 8. člena ZKUASP). Po prvem odstavku 45. členu ZKUASP se s tarifo za uporabo avtorskih del določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije (prvi odstavek). Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (drugi odstavek).

13Med strankami ni sporno, da je tožnik imetnik pravice na glasbenih delih, ustvarjenih za nadaljevanko ... . Kabelska retransmisija teh avtorskih del, pa se po 4. točki prvega odstavka 9. člena ZKUASP obvezno kolektivno upravlja ne glede na to ali gre za izkoriščanje pravice iz 105. ali iz 106. člena ZKUASP. Glede na citirano določilo tretjega odstavka 7. člena ZKUASP zato tožnik ne more imeti pravnega interesa za sodelovanje v postopku, saj je njegovo sodelovanje izrecno izključeno s tem, ko je upravljanje te pravice po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo. Slednje iz razloga, ker je primarna naloga kolektivnih organizacij olajšanje prometa z avtorskimi pravicami.²

14Na ta zaključek sodišča ne vpliva niti tožbena trditev, da imetnikom pravic priznava poseben status Direktiva 93/83/EGS, ker se z ureditvijo obveznega kolektivnega upravljanja neposredno posega v njihov pravni položaj, in ker je s pravico do sodelovanja v upravnem postopku pogojena tudi nadaljnja pravica do sodnega varstva. Tožnik trdi, da je v 30. recitalu te direktive, posebej opozorjeno, da se posamičnim imetnikom ne sme neutemeljeno preprečevati sodelovanja v pogajanjih v zvezi z dovoljenjem za kabelsko retransmisijo, kar po njegovem mnenju mutatis mutandi pomeni, da je treba tudi v postopku pred Svetom zagotoviti njegovo sodelovanje kot stranskega udeleženca, saj se v tem postopku odloča o pravnih koristih imetnika, ki je bil z implementacijo direktive prisiljen v sistem obveznega kolektivnega upravljanja.

15Navedena določba opozarja, da je treba pogodbene določbe glede dovoljenja kabelske retransmisije spodbujati z dodatnimi ukrepi, med katerimi navaja tudi to, da se posamičnim imetnikom neutemeljeno ne preprečuje sodelovanja v pogajanjih. To pa lahko po prepričanju sodišča velja le, kadar upravljanje pravice ni kolektivno. Pri tem Direktiva 93/83/EGS ne prepoveduje obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic. Nasprotno, prvi odstavek člena 9 celo določa, da države članice zagotovijo, da se pravice imetnikov avtorske ali sorodnih pravic do podelitve ali zavrnitve dovoljenja kabelskemu operaterju za kabelsko retransmisijo lahko izvajajo le preko kolektivne organizacije. Tako tudi ne drži tožbena trditev, da naj bi enak imperativ po učinkovitem varstvu avtorskih in sorodnih pravic oziroma pravici do udeležbe vseh avtorjev v postopku določanja tarife izhajal tudi iz Direktiva 2001/29/ES.

16Pravica do udeležbe imetnika pravice v postopku določanja tarife za uporabo avtorskih del, ki se kolektivno upravljajo, ne izhaja niti iz člena 3 Direktive 2004/48/ES, saj ta določa, da države članice predvidijo ukrepe, postopke in pravna sredstva, potrebne za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine, ki jih zajema ta direktiva. Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva so pošteni in pravični in niso po nepotrebnem zapleteni ali dragi in ne vsebujejo nerazumnih časovnih rokov ali neupravičenih zamud. Iz citirane določbe ne izhaja, da bi morala država, ki je določila obvezno kolektivno upravljanje (nekaterih) avtorskih pravic, zagotoviti, da avtorji sodelujejo v postopkih, ki se tičejo upravljanja kolektivno upravljanih pravic, kar bi nenazadnje pomenilo zanikanje kolektivnega upravljanja.

17Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo, saj je spoznalo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v njem. Tako je ravnalo, ker je toženka v izpodbijanem aktu ugotovila relevantno dejansko stanje, ki med strankama tudi ni sporno, tj. da je tožnik imetnik materialnih pravic na glasbenih avtorskih delih, ustvarjenih za nadaljevanko ... . Po 4. točki prvega odstavka 9.člena ZKUASP se pravica do radiodifuzne retransmisije teh glasbenih del upravlja kolektivno, pri čemer to, katera kolektivna organizacija upravlja to upravičenje, za odločitev o tem, ali je tožnik upravičen do udeležbe v postopku, ni relevantno. Ker je relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ponovljeni upravni postopek ni potreben, sodišče pa je tožniku pravico do izjave zagotovilo tako, da mu je v okviru materialnega procesnega vodstva predstavilo svoje stališče o relevantni pravni podlagi (286. a člen ZPP in prvi odstavek 45. člena ZUS-1) pred izdajo sodbe. Tožnik se na poziv sodišča, da se lahko o njegovem pravnem naziranju izjavi, ni odzval.

18Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, je sodišče odločilo na seji. Kot je že pojasnilo, je namreč za pravilno odločitev relevantno dejstvo, ki je med strankama nesporno. Ali tožnik ob takem dejanskem stanju izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku določanja tarife po 45. členu ZKUASP je pravno vprašanje. Pri tem je upoštevalo tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.³

19Po drugem odstavku 56. člena ZKUASP, ki je glede na določbo tretjega odstavka 25. člen ZUS-1 kasnejši ter specialen predpis, v upravnem sporu vsaka stranka plača svoje stroške postopka.

¹ Glej II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018.
² E. Drobež, Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 113.
³ Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.