UPRS Sodba I U 1425/2019-44

I. Tožbi se ugodi, ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije o konkretnem primeru št. 06213-1/2019/17 22025 s 30. 7. 2019 se odpravijo in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 25,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Toženka je z izpodbijanim aktom ugotovila: - da je tožnica s tem, ko je 1. 12. 2017 pri A. A., poslanki Stranke B., v imenu in za račun tam navedenih gospodarskih družb po elektronski poti opravljala dejanja lobiranja, čeprav ni vpisana v register lobistov po prvem odstavku 58. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) in ni izvzeta iz obveznosti registracije, z namenom vplivanja na predlog Zakona o postopku sodnega varstva imetnikov kvalificiranih obveznosti bank kršila prvi in četrti odstavek 58. člena ZIntPK in s tem nezakonito lobirala (1. točka izreka); - da je tožnica s tem, ko je 4. 12. 2017 pri C. C., poslancu Stranke Č., v imenu in za račun tam navedenih gospodarskih družb po elektronski poti opravljala dejanja lobiranja, čeprav ni vpisana v register lobistov po prvem odstavku 58. člena ZIntPK in tudi ni izvzeta iz obveznosti registracije, z namenom vplivanja na predlog že navedenega zakona kršila prvi in četrti odstavek 58. člena ZIntPK in s tem nezakonito lobirala (2. točka izreka); - da tožnica s tem, ko je 22. 1. 2018 pri D. D., poslanki Stranke B., v imenu in za račun tam navedenih gospodarskih družb, po elektronski poti opravljala dejanja lobiranja, z namenom podaje predlogov, amandmajev k predlogu prej navedenega zakona, ni kršila določb ZIntPK o lobiranju.

2V obrazložitvi med drugim navaja, da ne sprejema tožničinega stališča, da je šlo v teh primerih vplivanja na predlog navedenega zakona za izjemo po določbi 56.a člena ZIntPK. Poudarja, da tožnica v imenu in za račun gospodarskih družb ni zgolj opozarjala lobirancev na morebitno neustavnost zakona, ki je bil takrat v postopku sprejemanja v Državnem zboru, temveč je lobirancema predlagala konkretne spremembe, dopolnitve in črtanje členov zakona, kar predstavlja očiten primer lobiranja, kot ta pojem opredeljuje ZIntPK. Glede vprašanja (ne)javnosti dopisov pojasnjuje, da dopisa, poslana A. A. in C. C. in datirana na dan 1. 12. 2017, nista javno objavljena. Iz nobene javno dostopne spletne strani na svetovnem spletu ali iz nobenega tiskanega medija nista razvidna identična dopisa, kot sta tista, poslana A. A. in C. C. in datirana na 1. 12. 2017. Pa tudi ta dva sta različna, saj sta naslovljena na različni osebi in pripravljena za vsakega naslovnika posebej. Zgolj splošne navedbe na spletu, medijske objave, tiskovne konference in podobne oblike sprotnega obveščanja javnosti o aktivnostih in stališčih glede vsakokratnega predloga novega zakona s strani lobista ali pa objava dopisa z 8. 12. 2017, naslovljenega na Državni zbor, še ne predstavljajo dobesednega prepisa dopisov iz 1. in 2. točke izreka izpodbijanega akta. Tako zaključuje, da navedena dopisa nista bila javna. Tožničina dokazna predloga za zaslišanje prič E. E. in F. F. je zavrnila, saj je ocenila, da je dejansko stanje na podlagi listinskih dokazov že dovolj razčiščeno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnica se z izpodbijanim aktom ne strinja in vlaga obširno tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi med drugim navaja, da so bili v izreku navedeni stiki javni in zato ne predstavljajo lobističnega stika v smislu ZIntPK. Meni, da je javnost delovanja razvidna iz naslednjih dejstev in okoliščin: - te gospodarske družbe in tožnica, kot njihova pooblaščenka, si že vrsto let javno prizadevajo za sprejem zakona, ki bo vseboval rešitve, kot jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije začrtalo v odločbi U-I-295/13 z 19. 10. 2016; - na spletni strani podrejenci.si so gospodarske družbe javno objavile vse pomembnejše dokumente, ki se nanašajo na izredne ukrepe Banke Slovenije, in s tem na nastali položaj nekdanjih imetnikov, med drugim tudi vse tri dosedanje predloge Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB); - na spletni strani podrejenci.si so objavljeni povzetki ključnih pripomb gospodarskih družb k posameznemu predlogu zakona, pa tudi sami dokumenti s stališči gospodarskih družb, ki so bili v zvezi s sprejemanjem novega zakona poslani pristojnim državnim organom in medijem; - dopisi, podpisani s strani tožnice, ki so bili iz Odvetniške družbe G. na podlagi pooblastil gospodarskih družb poslani pristojnim državnim organom v zvezi s sprejemanjem novega zakona, so bili ažurno objavljeni na spletni strani podrejenci.si, hkrati pa so bili na istem mestu objavljeni tudi predlogi zakona, na katerega se nanašajo posamezni dopisi in ostali relevantni dokumenti v zvezi s sanacijo bank; - gospodarske družbe so v svojih aktivnostih v zvezi s sprejemanjem novega zakona redno obveščale tudi medije.

4Meni, da bi toženka pri presoji, ali je šlo pri pošiljanju dopisov iz 1. in 2. točke izreka izpodbijanega akta za nejaven stik in posledično za lobističen stik v smislu ZIntPK, nedvomno morala upoštevati celosten vidik delovanja gospodarskih družb in tožnice kot njihove pooblaščenke, ter dejstvo, da je bilo to nedvomno javno. Vendar je ta vidik v celoti prezrla in se do tožničinih tozadevnih navedb sploh ni opredelila. S tem je k ugotavljanju dejanskega stanja pristopila izrazito formalistično. Celoten dopis ter „stik“ tožnice in gospodarskih družb z vsemi poslanci Državnega zbora, vključno s poslancema C. C., kot vodjo poslanske skupine Stranke Č., in A. A., kot vodjo poslanske skupine Stranke B., je po tožničinem prepričanju nedvomno javen. Javna pa je tudi vsebina tega stika. Poudarja, da iz navedenega izhaja, da namen gospodarskih družb in tožnice nikakor ni bil, da se z vsebino, ki sta jo vsebovala dopisa s 1. 12. 2017, seznanijo samo poslanci iz poslanskih skupin Stranke B. in Č., temveč je bil njihov jasen namen z vsebino dopisa seznaniti vse poslance Državnega zbora. Izpostavlja tudi, da sta bila ta dva dopisa naslovljena na poslanski skupini Stranke B. in Č. in ne na omenjena poslanca osebno. Namen dvakratnega pošiljanja vsebinsko enakega dopisa ni bil povečevanje vpliva na posameznega poslanca, temveč zgolj pravočasna seznanitev vseh poslancev Državnega zbora z vsebino tega dopisa. Vsa tožničina pojasnila o tem, zakaj je bil vsebinsko enak dopis poslan dvakrat, pa je toženka povsem prezrla in se do njih sploh ni opredelila.

5Glede ozadja oziroma razlogov dvakratnega pošiljanja vsebinsko enakega dopisa enim in istim poslancem je tožnica predlagala tudi zaslišanje prič F. F. in E. E. Z neizvedbo teh dokaznih predlogov je toženka kršila tožničino pravico do izjave. Niti ni obrazložila, zakaj je ta dva dokazna predloga zavrnila. Stališče toženke v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov zaslišanja prič pa po tožničinem mnenju pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki tožnici jemlje možnost obravnavanja pred sodiščem.

6V tožbi tudi obširno pojasnjuje nepravilno uporabo 56.a člena ZIntPK. Meni, da kolikor bi bilo pravilno stališče toženke, bi to pomenilo, da bi se izjema iz te določbe lahko uporabljala le v primeru spreminjanja Ustave. Toženka je v izpodbijanem aktu prezrla, da v obravnavanem primeru nekdanjim imetnikom neposredno na podlagi Ustave pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi s posegi v njihove pravice, do katerih je prišlo zaradi odločb o izrednih ukrepih, ni zagotovljena in da ne drži, kot navaja toženka v izpodbijanem aktu, da se bo s sprejetjem tega zakona določila zgolj izvedba človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nekdanji imetniki namreč zgolj na podlagi Ustave ne morejo uspeti v postopku, s katerim bi lahko zahtevali povračilo škode, ki jim je nastala zaradi izrečenih izrednih ukrepov, saj zaradi neobstoja posebnih procesnih pravil, ki bi bila prilagojena specifiki te situacije, s takšnimi tožbami ne morejo biti uspešni. Ta zakon je zagotovo zakon, ki se nanaša na sistemsko vprašanje rešitve ustavno neskladnega položaja nekdanjih imetnikov.

7Tako sodišču predlaga, naj izvede glavno obravnavo in predlagane dokaze ter tožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni tako, da se glasi: 1. tožnica s tem, ko je 1. 12. 2017 naslovniku: Državni zbor Republike Slovenije, poslanska skupina Stranke B., A. A., v imenu in za račun tam navedenih gospodarskih družb po elektronski poti poslala dopis z namenom podaje pripomb na predlog ZPSVIKOB, ni kršila določb ZIntPK o lobiranju. 2. S tem, ko je tožnica 4. 12. 2017 naslovniku: Državni zbor Republike Slovenije, poslanska skupina DeSUS, B. B., v imenu in za račun tam navedenih gospodarskih družb po elektronski poti poslala dopis z namenom podaje pripomb na predlog ZPSVIKOB, ni kršila določb ZIntPK o lobiranju. 3. Tožnica s tem, ko je 22. 1. 2018 D. D., poslanki Stranke B., v imenu in za račun tam navedenih gospodarskih družb po elektronski poti poslala dopis z namenom podaje predlogov, amandmajev k predlogu ZPSVIKOB (javno objavljen dopis z 22. 1. 2018, naslovljen na D. D., predsednico Odbora ...) ni kršila določb ZIntPK o lobiranju. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem aktu in svoje ugotovitve dodatno pojasnjuje.

9Na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 10. 2021 je tožnica še izpostavila, da je treba vsako dejanje, ki se mu očitajo znaki lobiranja oziroma ki bi potencialno lahko predstavljalo lobiranje, gledati celostno, zlasti glede na namen opravljanja stika, na celotno ozadje zadeve, predvsem pa na celotno problematiko, sploh v konkretnem primeru, ki se tiče sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Meni, da je toženka ta vidik v postopku v celoti zanemarila. Navedla je tudi, da ne drži ugotovitev toženke v izpodbijanem aktu, da naj bi ta dejanja izvajala po elektronski poti, saj niti A. A. niti C. C. dopis ni bil poslan na tak način. Dopisi so bili namreč vloženi v Državni zbor in naslovljeni na poslanski skupini, katerih vodji sta bila A. A. in C. C. Očitek toženke, da je ta dejanja izvajala po elektronski poti, je tako neutemeljen in brez podlage v listinah, ki se nahajajo v spisu.

10Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 10. 2021 vztrajala pri razlogih izpodbijanega akta in odgovorila na tožničine navedbe, in sicer da iz zapisov o lobističnem stiku izhaja (to je na zadnji strani) datum, kraj in način lobiranja: po e-pošti in da tako ni imela nobenega razloga, da bi dvomila v resničnost navedb v obrazcu. Glede obrazca, posredovanega poslanski skupni Stranke Č., pa navaja, da je v njem navedeno: "V spremnem dopisu pošiljamo zapis s priloženimi podpisi in prejetim e-sporočilom za vpis." Zapisa o lobističnem stiku toženka šteje kot dokaz in v konkretnem postopku ni bilo nobenega dvoma, da so te navedbe resnične. Glede vprašanja več zaporednih stikov pa poudarja, da je to zakonska dikcija - torej vsak stik šteje za samostojno ravnanje.

Glede datuma odločitve sodišča

11Sodišče je naroke za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zadnjega naroka za glavno obravnavo z 18. 1. 2022 je bil po podatkih sodnega spisa obema stranka vročen 24. 1. 2022. To pomeni, da je, ob upoštevanju 5-dnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa,¹ sodbo izdalo po dokončnosti zapisnika o naroku za glavno obravnavo.

Dokazni sklep

12Sodišče je na narokih za glavno obravnavo vpogledalo v listine, ki jih je tožnica predložila k tožbi, označene kot priloge A1 do A6 in v vse listine, ki so v upravnem spisu zadeve ter zaslišalo predlagani priči E. E. in F. F.

13Zavrnilo pa je tožničine dokazne predloge, podane na naroku 6. 10. 2021, to je za vpogled v listine, označene kot priloge od A7 do A25, ter za zaslišanje prič A. A. in C. C., in sicer na podlagi 28. in 52. člena ZUS-1 kot prepozne. Vsi ti dokazi so bili namreč predlagani po preteku roka za vložitev tožbe.

14Ker je tožba v upravnem sporu sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluzivni rok, po presoji sodišča po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom upravnega postopka. Sodišče je zato izvedbo dokazov, ki so bili predlagani po preteku roka za tožbo, zavrnilo.

15Iz razloga, ker gre za listino, ki je nastala po izdaji izpodbijanega akta, pa je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za vpogled v sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 77/2021 s 5. 10. 2021, ki jo je toženka predložila na naroku za glavno obravnavo 3. 11. 2021 (priloga B5).

16Skladno z 2. členom ZUS-1 sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Ker to presojo lahko opravi le ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja v času izdaje izpodbijanega akta, v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji tega akta. Tako tudi izrecno določa 52. člen ZUS-1.

K I. točki izreka

Splošno

17Tožba je utemeljena.

18Med strankama so sporne ugotovitve toženke v 1. in 2. točki izreka izpodbijanega akta, da je tožnica 1. 12. 2017 pri A. A., poslanki Stranke B., in 4. 12. 2017 pri C. C., poslancu Stranke Č., v imenu in za račun v izreku izpodbijanega akta navedenih gospodarskih družb po elektronski poti opravljala dejanja lobiranja z namenom vplivanja na predlog ZPSVIKOB in s tem nezakonito lobirala. Tožnica pa ugovarja tudi odločitvi toženke v 3. točki izreka izpodbijanega akta, da je 22. 1. 2018 pri D. D., poslanki Stranke B., v imenu in za račun v izreku navedenih gospodarskih družb po elektronski poti opravljala dejanja lobiranja z namenom podaje predlogov amandmajev k ZPSVIKOB, s čimer sicer glede na ugotovitve toženke ni kršila določb ZIntPK o lobiranju, saj je bil navedeni dopis javno objavljen.

19Skladno s prvim odstavkom 56. člena ZIntPK² lahko lobiranje opravljajo samo registrirani lobisti, razen izjem, določenih v četrtem odstavku 58. člena tega zakona. Dejanja lobiranja tako lahko izvaja domača ali tuja fizična oseba, ki je vpisana v registru lobistov v Republiki Sloveniji, ki ga vodi komisija; vpis v register je pogoj za pričetek izvajanja lobiranja (prvi odstavek 58. člena ZIntPK). Ne glede na določbe tega zakona pa se oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov; enako velja za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije (četrti odstavek 58. člena tega zakona).

20Med strankama ni spora o tem, da tožnica ni bila vpisana v register lobistov po prvem odstavku 58. člena ZIntPK in da ni izvzeta iz obveznosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena tega zakona, saj je bila nesporno odvetnica v odvetniški družbi G., d. o. o., Ljubljana ter pooblaščenka vseh v izreku izpodbijanega akta navedenih gospodarskih družb za vložitev pripomb na predlog ZPSVIKOB.

21Po 14. točki 4. člena ZIntPK je lobiranje delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, pa tudi na na odločanje državnih organov in organov ter uprav lokalnih skupnosti, ter nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov; za dejanje lobiranja šteje vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev.

Glede vprašanja (ne)javnosti spornih dopisov

22Toženka razlaga, da se pomen besede "nejaven" iz definicije lobiranja, kot izhaja iz prej citirane 14. točke 4. člena ZIntPK, nanaša na nedoločen krog možnih oblik vplivanja lobista, ki se kažejo kot v katerikoli obliki izražena volja, hotenje, namera, namen ipd. vplivati na odločanje pri oblikovanju in sprejemanju predpisov ali v drugih zadevah javnega pomena, z željo, da že prvi stik z lobirancem in namen lobista vplivati ostane nejaven, se pravi prikrit oziroma skrit za tretje osebe in za demokratično kontrolo javnosti.³

23Lobiranje, kot ga definira ZIntPK, torej pomeni delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje med drugim na odločanje državnih organov, kar v konkretni zadevi toženka očita tožnici. Vprašanje, na katerega je treba v tej zadevi prvenstveno odgovoriti, je, ali je v obravnavanem primeru šlo za tožničin nejaven stik s A. A., kot vodjo poslanske skupine Stranke B., in C. C., kot vodjo poslanske skupine Stranke Č., katerega namen je bil vplivati na vsebino oziroma na postopek sprejemanja ZPSVIKOB.

24Pojem "nejaven" je nasprotje "javnemu", takšen stik pa se, kot rečeno, lahko kaže v katerikoli obliki izražena volja, hotenje, namera, namen ipd. vplivati na (politično) odločanje pri sprejemanju določenega predpisa. Pomembno pri nejavnem stiku je, da ostane nejaven, to je prikrit oziroma skrit za tretje osebe in za demokratično kontrolo javnosti. Gre torej za situacijo, ki bi jo po zunanjih znakih lahko opisali kot "zavestno in načrtno izogibanje javnosti".⁴ Pri tem pa je lahko sporni stik izražen v katerikoli obliki siceršnjega komuniciranja med posamezniki: osebno, pisno, po telefonu, po elektronski poti in drugih komunikacijskih sredstvih,⁵ zato se sodišče z vprašanjem načina oziroma oblike komunikacije (po elektronski poti oziroma neposredno na vložišču Državnega zbora)⁶ ni podrobneje ukvarjalo.

25Toženka v izpodbijanem aktu glede vprašanja javnosti spornih dopisov navaja, da iz nobene javno dostopne spletne strani na svetovnem spletu ali iz nobenega tiskanega medija nista razvidna identična dopisa, kot sta tista, poslana A. A. in C. C. in datirana na dan 1. 12. 2017 (pa tudi ta dva sta različna, saj sta naslovljena na različni osebi in pripravljena za vsakega naslovnika posebej). Zgolj splošne navedbe na spletu, medijske objave, tiskovne konference in podobne oblike sprotnega obveščanja javnosti o aktivnostih in stališčih glede vsakokratnega predloga novega zakona ali objava dopisa z 8. 12. 2017, naslovljenega na Državni zbor, pa še ne predstavljajo dobesednega prepisa dopisov iz 1. in 2. točke izreka izpodbijanega akta. Tako zaključuje, da sporna dopisa nista bila javna.⁷

26Tožnica zatrjuje, da pošiljanje navedenih dopisov ne predstavlja lobističnega stika v smislu ZIntPK, saj je bila celotna vsebina dopisov javno objavljena,⁸ v zvezi s čimer se med drugim sklicuje na dopis odvetniške družbe G. z 8. 12. 2017, ki je bil poslan na Državni zbor ter navaja, da so bili dopisi (podpisani z njene strani), ki so bili iz odvetniške družbe G. na podlagi pooblastil gospodarskih družb poslani pristojnim državnim organom v zvezi s sprejemanjem novega zakona, ažurno objavljeni na spletni strani podrejenci.si.⁹ Hkrati izpostavlja, da je bil njen dopis z 8. 12. 2017 s povsem enako vsebino, kot jo imata dopisa s 1. 12. 2017, poslan na Državni zbor in umeščen v proceduro obravnavanja ZPSVIKOB tako, da so bili z njim dejansko seznanjeni vsi poslanci ter da je bil objavljen na spletnih straneh Državnega zbora in na spletni strani podrejenci.si.¹⁰

27Na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 10. 2021 je tožnica na vprašanje sodišča pojasnila še, da dopis, datiran 1. 12. 2017 in vložen v Državnem zboru 4. 12. 2017, ni bil poslan samo poslanskima skupinama Stranke B. in Č., temveč je bil tak dopis poslan vsem takratnim poslanskim skupinam v Državnem zboru, kar med strankama ni sporno. Spora tudi ni o tem, da ostale poslanske skupine o tem niso poročale toženki.¹¹ Med strankama ni sporno niti, da je vsebina obeh dopisov s 1. oziroma 4. 12. 2017, naslovljenih na poslanski skupini Stranke B. in Č. oziroma na njuni vodji A. A. in C. C., enaka vsebini dopisa, ki ga je tožnica poslala 8. 12. 2017 na Državni zbor vsem poslancem, ter da je bil dopis z 8. 12. 2017 javno objavljen na spletnih straneh Državnega zbora in na spletni strani podrejenci.si. Edina razlika med dopisom z 8. 12. 2017 in dopisoma s 1. oziroma 4. 12. 2017 je v navedbi naslovnika, pri čemer sta bila v tem času tako A. A. kot C. C. oba poslanca Državnega zbora, ki jima je bil namenjen (tako kot vsem ostalim poslancem Državnega zbora) tudi (vsebinsko enak) dopis z 8. 12. 2017.

28Glede na tako ugotovljeno nesporno dejansko stanje in ob upoštevanju citiranih določb 14. točke 4. člena ter 58. člena ZIntPK sodišče ne more slediti zaključku toženke v izpodbijanem aktu o nejavnosti spornih dopisov. Sodi namreč, da po jezikovni in teleološki razlagi zadnjega stavka 14. točke 4. člena ZIntPK¹² sočasnost stika (v obravnavanem primeru: dopisa) z objavo v smislu, da bi moral biti popolnoma identičen dopis poslan in objavljen isti trenutek, ni potrebna, temveč sočasnost skladno s to določbo predstavlja razumen čas oziroma časovno okno med samim „stikom“ (v obravnavanem primeru, kot rečeno, pošiljanjem spornih dopisov) ter objavo enake vsebine dopisa, da jih je mogoče šteti kot en dogodek oziroma „stik“, ob upoštevanju, da je zagotovljen namen zakonodaje s področja lobiranja, torej transparentno javno delovanje in sledljivo vplivanje (v obravnavanem primeru na sprejemanje predloga ZPSVIKOB v Državnem zboru). Tako je po mnenju sodišča tudi Sistemsko pojasnilo KPK - SP 03/2011 z 11. 7. 2011, ki v točki B z naslovom „Opredelitev zakonsko reguliranega lobiranja“ pojasnjuje, da lahko srečanje (četudi med lobistom in lobirancem z namenom vplivanja) po volji udeležencev postane javno – in s tem ne gre več za lobistični stik po ZIntPK – če so vnaprej ali takoj po tem zagotovljeni pogoji, v katerih stik, pogovor in namen vplivanja potekajo na javnosti odprt, transparenten način,¹³ glede vprašanja sočasnosti treba razlagati kot prej pojasnjeno.

29V obravnavanem primeru je po presoji sodišča takšna sočasnost, ob upoštevanju namena ZIntPK po zagotovitvi transparentnosti in javnosti tožničinega delovanja oziroma sledljivosti vplivanja na sprejem ZPSVIKOB, podana. Čas med tožničinim „stikom“ z vodjema poslanskih skupin Stranke B. in Č. (sporna dopisa) ter tožničinim „stikom“ z vsemi poslanci Državnega zbora (vsebinsko enak dopis z 8. 12. 2017), med njimi tudi s A. A. in s C. C., ki je bil objavljen tako na spletnih straneh Državnega zbora kot na spletni strani podrejenci.si, ob upoštevanju s strani toženke neprerekane tožničine navedbe, da do obravnave predloga ZPSVIKOB v vmesnem času v Državnem zboru ni prišlo,¹⁴ namreč predstavlja razumen čas oziroma časovno okno, da je mogoče zaključiti, da sporna dopisa nista nejavna. Navedeno dodatno potrjuje nesporno dejstvo, da je tožnica vsebinsko enak dopis istega dne – torej v petek 1. 12. 2017 oziroma v ponedeljek 4. 12. 2017 poslala vsem poslanskim skupinam v Državnem zboru.

Glede vprašanja naslovnikov spornih dopisov

30Sodišče ugotavlja, da so v obrazcu Zapis lobiranca o stiku z lobistom (priloga A4) pod točko 1 z naslovom "Podatki o lobirancu" navedeni: A. A., D. D., H. H., I. I.; da je pod točko 2 z naslovom „Podatki o lobistu“ navedena tožnica; pod točko 7 z naslovom "Datum, kraj in način lobiranja" je naveden datum: 1. 12. 2017 in pod točko 7.3 z naslovom "Način lobiranja" je navedeno: po e-pošti. Navedeni zapis je podpisala A. A.

31Iz obrazca Zapis lobiranca v stiku z lobistom (priloga A3) so pod točko 1 z naslovom "Podatki o lobirancu" navedeni: poslanci, poslanke in strokovna sodelavka poslanske skupine Stranke Č.; pod točko 2 z naslovom "Podatki o lobistu" je navedena tožnica ter pod točko 7 z naslovom "Datum, kraj in način lobiranja" je naveden datum: 4. 12. 2017 ter kraj: Ljubljana, kot način lobiranja pa je navedeno: po pošti.

32Ob upoštevanju navedene vsebine predmetnih obrazcev, poslanih toženki, ter vsebine spornih dopisov, ki sta del upravnega spisa zadeve, sodišče pritrjuje tožnici, da sporna dopisa nista bila naslovljena na A. A. in C. C. osebno, temveč na poslanski skupini Strank B. in Č. Predmetna obrazca pa sta podpisali njuni vodji A. A. in C. C.

Sklepno

33Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je toženka v zvezi z odločitvijo v 1. in 2. točki izreka izpodbijanega akta napačno uporabila materialno pravo (14. točko 4. člena ZIntPK).

34S tem, ko je toženka v 3. točki izreka izpodbijanega akta istočasno zaključila, da tožnica ni kršila določb ZIntPK o lobiranju, ker je bil njen dopis z 22. 1. 2018, naslovljen na D. D., poslanko Stranke B., javno objavljen, obenem pa je ugotovila, da je tožnica 22. 1. 2018 pri D. D., poslanki stranke B., v imenu in za račun tam navedenih gospodarskih družb po elektronski poti opravljala dejanja lobiranja, pa je prav tako napačno uporabila določbo 14. točke 4. člena ZIntKP, ker je glede na to določbo lobiranje „izvajanje nejavnega vplivanja na odločanje državnih organov ...“. Poleg tega pa je glede na povedano izrek v 3. točki tudi sam s sabo v nasportju. Zato je tožba utemeljena tudi v tem delu.

35Tako je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo skladno s tretjim odstavkom tega zakona vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala glede na določbo 47. člena ZIntPK-C¹⁵, po kateri se postopki, ki so se začeli na podlagi ZIntPK (Uradni list RS, št. 69/2011 – u.p.b.), končajo po določbah tega zakona, upoštevati v ponovljenem postopku veljavne določbe 12. točke 1. odstavka in peti odstavek 13. člena tega zakona ter ta postopek, ki se nanaša (le) na ugotovitve v konkretnem primeru glede vprašanja kršitev določb o lobiranju, ustaviti.

36Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz vseh navedenih razlogov, sodišče tožničinega ugovora izjeme po 56.a členu ZIntPK ni presojalo.

K II. točki izreka

37Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

38Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in tožnica v postopku ni imela pooblaščenca, se ji po tretjem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 25,00 EUR.

39Stroške je toženka tožnici dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

40Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (op. p. 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).
² Uradni list RS, št. 69/2011 – u.p.b.
³ Glej: 2. točka Pojasnila Komisije za preprečevanje korupcije št. 140 v zvezi z lobiranjem (št. 035-1/2010-7 s 3. 2. 2011), str. 1.
⁴ Prav tam, str. 5, k točki 2.
⁵ Prav tam, str. 5, k točki 3.
⁶ V obravnavanem primeru je toženka v izpodbijanem aktu zaključila, da je tožnica lobirala po elektronski poti, čemur je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 10. 2021 nasprotovala in navedla, da iz v postopku predloženih listin izhaja, da je bil dopis oziroma da so bili dopisi poslani oziroma predloženi v Državnem zboru osebno.
⁷ Glej: zadnji odstavek na 6. strani izpodbijanega akta.
⁸ Glej: tč. II, prvi odstavek, str. 3 tožbe ter tožničin odgovor toženki na obvestilo o uvedbi postopka preiskave z 10. 4. 2019 in njegova dopolnitev s 26. 4. 2019, ki sta del upravnega spisa zadeve.
⁹ Glej: druga alineja prvega odstavka in drugi odstavek na 5. strani tožbe.
¹⁰ Glej: prva in druga alineja drugega odstavka na 7. strani tožbe.
¹¹ Glej; Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave s 6. 10. 2021, str. 8.
¹² Zadnji stavek 14. točke 4. člena ZIntPK določa: „Za dejanje lobiranja šteje vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev.“
¹³ Glej: Sistemsko pojasnilo KPK – SP 03/2011 št. 035-2/2011/8 z 11. 7. 2011, str. 2, tč. 8.
¹⁴ Obravnava predloga tega zakona je bila glede na tožničine navedbe v dopolnitvi pojasnil, ki jih je toženki poslala 26. 4. 2017, v Državnem zboru predvidena 13. 12. 2017 (glej: dopolnitve pojasnil s 26. 4. 2017, 3. stran zgoraj).
¹⁵ Uradni list RS, št. 158/2020.