VSC Sodba II Kp 47137/2020

I. Ob reševanju pritožbe obdolženčevih zagovornikov se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi obdolžencu določena zaporna kazen zniža na 1 (en) mesec zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se mu pogojna obsodba lahko prekliče.

II. Sicer pa se pritožba obdolženčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 in mu na podlagi členov 57 in 58 istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za storjeno kaznivo dejanje določilo zaporno kazen v trajanju 3 (treh) mesecev, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku člena 95 ZKP mu je naložilo v plačilo potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca, po določbi četrtega odstavka člena 95 ZKP pa ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, medtem ko je ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka člena 105 ZKP oškodovanca A. A. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Taki odločitvi nasprotujejo obdolženčevi zagovorniki s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri uveljavljajo sicer vse pritožbene razloge iz določbe prvega odstavka člena 370 ZKP in predlagajo, da se opravi javna seja pritožbenega senata, nato pa se naj pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim okrajnim sodnikom.

3Odgovor na vloženo pritožbo ni bil podan.

4Pritožba je neutemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno v odločbi o kazenski sankciji spremeniti po uradni dolžnosti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

5Obdolženčevi zagovorniki so v vloženi pritožbi poleg utemeljevanja pritožbenih razlogov še predlagali, da se opravi javna seja pritožbenega senata z vabilom obrambi za udeležbo na seji senata. Takemu predlogu pritožbeno sodišče ni sledilo. Zakonska ureditev pritožbenega postopka in udeležbe strank na sejah pritožbenega sodišča v kazenskem postopku sicer izvira iz členom 22, 25 in 29 Ustave RS, pri čemer mora biti posamezniku zagotovljena možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. Zato se tudi v pritožbenem postopku posamezniku sicer daje možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovih pravicah, vendar pa ta pravica ni absolutna, temveč je v določenih primerih in pod določenimi pogoji vanjo dopustno poseči, ena od teh zakonskih ureditev je ureditev navzočnosti na seji pritožbenega senata v zadevah, obravnavanih v skrajšanem postopku. Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec glede na določbo člena 378 ZKP pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga le-to obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonska določba člena 445 ZKP pa izrecno dopušča, da pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo takrat, če predsednik senata oziroma senat pritožbenega sodišča spoznata, da bi bila navzočnost stranke za razjasnitev stvari koristna. Zato v skrajšanem postopku predsednik senata ali senat v nasprotju z rednim postopkom nista zavezana vabiti strank na sejo senata, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari kljub temu, da stranke to zahtevajo. Pritožbeni postopek se praviloma odvija skozi pisne vloge, v okviru skrajšanega postopka pa je usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj, zato mora glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve in zato navesti jasne razloge o tem, s čim bo prispevala s svojo udeležbo k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Če pa obramba takih razlogov argumentirano ne pojasni, pa pritožbeno sodišče k vabljenju strank v pritožbeni postopek v takih primerih ni zavezano.¹

Natančno branje vložene pritožbe obdolženčevih zagovornikov pa pokaže, da je obramba najprej uvodoma predlagala opravo javne seje pritožbenega senata z vabilom obrambi za udeležbo na pritožbeni seji, tak predlog pa je ponovila po utemeljitvi pritožbenih razlogov, vendar pa ni obrazložila, v čem pa bi navzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov bila koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj, zato je pritožbeno sodišče glede na poudarjeno pisnost pritožbenega sodišča opravilo sejo pritožbenega senata brez navzočnosti strank.

6Zagovornik utemeljuje pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s (sicer nepotrebnim) povzemanjem zakonskega besedila 7., 9. in 11. točke ter določbe drugega odstavka člena 371 ZKP in poudarjanjem kavtel poštenega postopka iz člena 29 Ustave RS ter dokaznimi standardi, ki so potrebni za izrek obsodilne sodbe, prav tako pa s poučevanjem sodišča o temeljnih načelih kazenskega postopka in načelih pravne države ter vztraja pri tem, da je v obravnavanem primeru prišlo z izdajo obsodilne sodbe do hude kršitve načel in jamstev v kazenskem postopku. Z vso, po zagovorniku ponovljeno pravno teorijo je sodišče seznanjeno, saj pravo pozna, zato na take, sicer posplošeno kritične očitke ni mogoče podati ustreznega odgovora, ker gre za golo prepisovanje zakonskih določb, načel kazenskega, materialnega in procesnega prava, kar pa sodišče v vsakem konkretnem primeru zavezuje k izdaji zakonite in pravilne odločitve.

7Pritožba navaja, da iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izhaja naklep in da nobena od zaslišanih prič, kar pritožba sicer ustrezno ne konkretizira, ne izhaja obstoj utemeljenega suma, s čemer zagovornik meri na kršitev zakona. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ima zagovornik prav, da mora opis vsakega dejanja vsebovati odločilna dejstva, ki tako po objektivni, kot tudi subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, vendar pa navedba okoliščin, s katero sodišče utemeljuje svoj sklep o krivdni obliki izvršitve kaznivega dejanja sodi v obrazložitev sodbe.² Za opredeljevanje subjektivnih znakov kaznivega dejanja notranjih subjektivnih dejavnikov, ki izražajo npr. namen, zavest, voljo in se v zakonskih določilih opredeljujejo s primeroma navedenimi izrazi ″vedoma″, ″mu je šlo za to″, ″z namenom″, v konkretnem primeru pa z izrazom, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje z namenom ustrahovanja in vznemirjanja, je namreč tudi skladno s sodno prakso opis popoln že, če je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega (abstraktnega) besedila. Glede na navedeno pritožbeno sodišče odgovarja, da je opis dejanja v obravnavani zadevi dovolj konkretiziran, direkten naklep, kot krivdna oblika pa je ustrezno obrazložen v točki 16) izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prepričljivo utemeljilo, zakaj je obdolžencu očitana storitev tega kaznivega dejanja z direktnim naklepom. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da gre v obravnavanem primeru za storitev kaznivega dejanja, ki ga je mogoče storiti le naklepno.

Za izrek obsodilne sodbe pa ne zadostuje utemeljen sum, kot to navaja pritožba, temveč gotovost, ugotovitve o vseh pravnorelevantnih dejstvih, ki so pomembna za razsojo v tej obravnavani zadevi, in o čemer se je prvo sodišče prepričalo na podlagi ne le obdolženčevega zagovora, temveč tudi na podlagi izpovedb zaslišanih prič in oškodovanca ter vseh ostalih dokazov, navedenih v točki 5), ki jih je v nasprotju s pritožbenimi navedbami dokazno pravilno ocenilo.

8Pritožba ima sicer prav, da je potrebno vse v postopku izvedene dokaze natančno analizirati in jih skladno z metodološkim napotkom iz določbe drugega odstavka člena 355 ZKP skrbno in ustrezno kritično oceniti, ne glede na to, da ima opravka z zadevo, v kateri gre za presojo dogodka, v katerem gre za ″besedo proti besedi″, saj ima v takih primerih sodišče na razpolago še kontrolne dokaze (fotografije, izvedenskega mnenja, listine …), zato tehtanje takih dokazov za sodišče v nasprotju s tem, kar meni zagovornik, ni težavno, temveč se od sodišča tudi pričakuje poglobljena analiza celotnega dogodka in tudi skrbna ocena izvedenih dokazov. V obravnavanem primeru pa je dokazna ocena v izpodbijani sodbi zadosti vsem zahtevanim kriterijem in je po prepričanju pritožbenega sodišča natančna. V čem pa je analiza dokazov, ki jo je vzorno opravilo prvo sodišče invalidna, pa zagovornik ne pove.

9Drži, da sta policistka B. B. in policist C. C. najprej zadevo, ko sta prišla na kraj dogodka, kjer pa ni bilo več prisotnega obdolženca, obravnavala v smeri suma storitve prekrška, protispisne pa so navedbe zagovornika, da na kraju ob prihodu policistov oškodovanec ni omenjal poškodb. Iz izpovedbe policistke B. B., povzete v izpodbijani sodbi in iz izjave oškodovanca, ki jo je dal ta isti policistki istega dne (listna št. 93) namreč določno izhaja, da je oškodovanec jasno izpovedal o poškodbi v predelu rame zaradi padca in brce v njegovo telo, o poškodbah pa sta izpovedali tudi priči D. D. in oškodovančeva partnerka E .E. O poškodbah in grožnjah obdolženca napram oškodovancu pa se je prvo sodišče prepričalo tudi na podlagi časovnice dogajanja, ko je do dogodka prišlo 20. 10. 2019 okoli 14.45 ure, kar je oškodovanec tudi sam navedel v dopisu ODT Celje in takoj za tem obvestil tudi OKC Celje ter iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije, prav tako pa ostalih dokazov, kar je pojasnilo v točki 9) obrazložitve.

10Pri utemeljevanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja zagovornik napada tudi dokazno oceno izpovedi priče F. F., za katero vztraja, da je verodostojna, saj je niti pristojni tožilec ni relativiziral. Tudi take pritožbene navedbe so v delu, da tožilstvo ni izpodbijalo verodostojnosti navedene priče, v nasprotju s spisovnim gradivom. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25. 8. 2021 (listna št. 71-72) je namreč razvidno, da je državna tožilka poleg zagovornika v zvezi s pričinem zaznavanjem obravnavanega dogodka postavila priči več zaporednih vprašanj in tudi podvprašanj, sodišče pa je takšno izpoved navedene priče v točki 12) dokazno ocenilo v odnosu z izpovedbami ostalih prič in obdolženčevim zagovorom in prepričljivo utemeljilo, zakaj zagovornikovemu zavzemanju za verodostojnost te priče v končni besedi ni sledilo, saj je priča o dogodku izpovedala celo v nasprotju s samim obdolženčevim zagovorom (glede smeri hoje in udarca z nogo ob tla), taka dokazna ocena pa je glede na ostale izvedene in dokazno ocenjene dokaze tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljiva in nima pomanjkljivosti, ki jih navaja zagovornik.

11Tudi oporekanju zagovornika o dokazni oceni ostalih prič ni pritrditi. Prvo sodišče je izpovedbe obdolženčevih sorodnikov pojasnilo in dokazno pravilno ocenilo v točki 11) zlasti v vprašanju, ali je s strani obdolženca prišlo do brce napram oškodovancu in kako je oškodovanec bil takrat tudi oblečen. Res je, kot je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da je sled odtisa obuvala na oškodovančevi jakni slabo vidna. Vendar pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami postavljeni izvedenec G. G. ni tako, kot trdi pritožba, absolutno izključil možnosti, da je ta sled lahko nastala tudi z brco stoječe osebe v stoječo osebo. Res je sicer, da bi zanesljivejše izsledke lahko izvedenec podal v primeru razpoložljivega materiala, torej če bi razpolagal z obutvijo, v katero je obdolženec takrat bil obut, vendar pa se obdolženec ob prihodu policije na kraj dogodka doma več ni nahajal. Pri vsej zadevi pa je ključno, da je tudi izvedenec H. H. dopustil udarec z nogo v predel prsnega koša, zaradi česar je po trditvah izvedenca oškodovanec lahko izgubil ravnotežje in padel zaradi udarca (brce) v predel prsnega koša, ki pa sicer ni bil tako močan, da bi dosegel nivo lahke telesne poškodbe. Ali še drugače, zaradi take brce v oškodovančevo telo je, kot pritožba sama ugotavlja, nastala le sled poškodbe, ki je izkazana z zatrjevanimi bolečinami oškodovanca. Sicer pa nastanek lahke telesne poškodbe tudi ni zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

12Iz ustaljene sodne prakse glede kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku člena 135 KZ-1 namreč izhaja namen storilca po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanca, torej njegov posebni namen, ki je subjektivni znak tega kaznivega dejanja.³ Prvo sodišče je ugotovilo, da je s strani obdolženca, ki je najprej pljunil proti vozilu oškodovanca, ga brcnil v predel telesa in mu pred tem zagrozil, da ga bo ubil, bil očitno izkazan njegov namen po vznemirjanju oškodovanca, kar pa se je nato manifestiralo in objektiviziralo še v izvršitveni obliki grdega ravnanja z oškodovancem na način, da mu je bila prizadejana sled poškodbe zaradi brce v prsni koš. S takim ravnanjem pa je, kot je zanesljivo ugotovilo prvo sodišče, bil dosežen obdolženčev namen ustrahovanja oziroma vznemirjanja, torej namen obdolženca, da doseže pri oškodovancu občutek duševnega nelagodja. Zato za razsojo v tej zadevi ni pomembna intenziteta oškodovancu prizadejane bolečine, ker je izvršitvena oblika grdega ravnanja že vsako tisto ravnanje, s katerim storilec prizadene oškodovancu manj intenzivne telesne in duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe in ki se kljub vsemu kažejo v prizadeti telesni in duševni celovitosti oškodovanca, kajti pri tej izvršitveni obliki, ki se obdolžencu očita, gre namreč za poškodbeno kaznivo dejanje. Razlogi prvega sodišča v tem delu pa so kljub vztrajanju pritožbe, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil v točkah 13) in 14) izpodbijane sodbe prepričljivi, saj je sodišče pravilno dognalo, da je v obravnavanem primeru brez dvoma prišlo do brce obdolženca v oškodovanca v predel prsnega koša z namenom ustrahovanja in vznemirjanja, torej da je šlo za grdo ravnanje in sočasno za resno grožnjo obdolženca, da bo napadel oškodovančevo telo, saj mu je že pred tem rekel, da ga bo ubil.

13Kar pa zadeva pritožbene navedbe v zvezi s poskusom obdolženčeve družine za mirno rešitev sosedskega spora in o tem, da naj bi oškodovanec že pred tem imel kronično bolezensko okvaro ramenskega sklepa, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da se slednje (poškodba ramena) obdolžencu v obtožnem aktu, kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, več ne očita, prizadevanja za mirno rešitev spora pa so vedno dobrodošla, vendar pa so za ta postopek, ko je prvo sodišče moralo sprejeti zakonito odločitev na podlagi izvedenega dokaznega postopka, nerelevantna.

14Tako ni dvoma, kot je pravilno dognalo že prvo sodišče, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil in uresničil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku člena 135 KZ-1, med obdolženčevim ravnanjem in prepovedano posledico (poseg v telesno integriteto oškodovanca) pa je podana tudi vzročna zveza, sodišče prve stopnje pa je v točki 16) prepričljivo utemeljilo tudi subjektivni odnos obdolženca do storjenega kaznivega dejanja, ko je ugotovilo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa.

15Pritožbeno uveljavljani razlogi zagovornika niso utemeljeni, zato je bilo potrebno ob upoštevanju določbe člena 391 ZKP njegovo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je prestala tudi uradni preizkus, saj pritožbeno sodišče razen prestrogo izrečene sankcije ni zasledilo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383. ZKP.

16Zagovornik je v pritožbenih navedbah na načelni ravni sicer uveljavljal tudi pritožbeni razlog zaradi odločitve o kazenski sankciji, vendar pa tega pritožbenega razloga ni obrazložil. Ker pa pritožba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi kršitve zakona, ki je podana v obdolženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzema premoženjske koristi (člen 386 ZKP), pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo in ugotovilo, da je potreben poseg vanjo.

Prvo sodišče je obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi določilo zaporno kazen 3 (tri) mesece s preizkusno dobo enega leta, kar je utemeljilo v točki 18) izpodbijane sodbe, kjer je kot olajševalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, tako zaradi kaznivih dejanj, kot tudi zaradi prekrškov, da po obravnavanem dogodku v letu 2019 do konfliktnih situacij z oškodovancem več ni prišlo, kar je sodišče prepričalo, da je šlo pri obravnavanem dogodku za enkraten spodrsljaj v obdolženčevem življenju, kot tudi, da so od dogodka pretekla že tri leta, medtem ko posebnih obteževalnih okoliščin pri obdolžencu ni našlo. Pritožbeno sodišče pa glede na tako ugotovljene olajševalne okoliščine, ki jih je prvo sodišče ustrezno obrazložilo, ocenjuje, da se le-te niso ustrezno odrazile v pogojni obsodbi določeni zaporni kazni in da je glede na dejstvo, ko sodišče sicer ni našlo kakšnih posebnih obteževalnih okoliščin na mestu izrek nižje določene zaporne kazni. Zato je pritožbeno sodišče uradoma poseglo v izrečeno sankcijo tako, da je v okviru že izrečene pogojne obsodbe obdolžencu določeno zaporno kazen 3 (treh) mesecev zapora znižalo na 1 (en) mesec zapora, s sicer določeno preizkusno dobo enega leta po pravnomočnosti te sodbe. Tudi tako izrečena sankcija bo po prepričanju pritožbenega sodišča glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da po dogodku več ni prišlo do konfliktnih situacij med obdolžencem in oškodovancem, na obdolženca vplivala do te mere, da bo v bodoče morebitne konfliktne situacije reševal na miren način. Tako spremenjena kazenska sankcija po pritožbenem sodišču (določba prvega odstavka člena 394 ZKP), pa je skladna tudi z načelom o individualizaciji pri izrekanju kazenskih sankcij.

17Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča bilo deloma odločeno v obdolženčevo korist, se v skladu z določbo drugega odstavka člena 98 ZKP sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka, ne določi.

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 in sodbi Vrhovnega sodišča VS RS, opr. št. I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018 in I Ips 35105/2013 z dne 21. 1. 2021.
² Primeroma glej odločbi VS RS opr. št. I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007 in opr. št. I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004
³ Primerjaj sodbe VS RS opr. št. I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020 in opr. št. I Ips 67912/2010 z dne 14. 3. 2013 ter sodbo VSC opr. št. II Kp 12058/2019 z dne 8. 9. 2020.