VSM Sklep II Kp 14472/2015

I. Pritožba zagovornika K. K. se kot neutemeljena zavrne.

II. Po členu 95/IV ZKP se K.K. oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke člena 92/II ZKP, po členu 97/I ZKP pa bremenijo nagrada in potrebni izdatki zagovornika, proračun.

1Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen K.K., po določilu prvega odstavka 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ostane v veljavi.

2Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik se pritožuje zaradi več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem konkretiziral katere kršitve iz člena 371 ZKP uveljavlja, niti ni to razvidno iz obrazložitve pritožbe. Zato se pritožbeno sodišče o uveljavljanih bistvenih kršitvah ni moglo opredeliti.

5Prav tako ostaja neobrazložena in nekonkretizirana kršitev nepravilne uporabe materialnega prava, saj v pritožbi ni podana konkretizacija katere kršitve iz člena 372 ZKP pritožba uveljavlja, niti to ne izhaja iz njene obrazložitve. Je pa očitno, da v okviru tega pritožbenega razloga zagovornik graja dejansko stanje, ko se sklicuje na to, da je K.K. bil na zdravljenju brez svojega soglasja in da se je z navedenim ukrepom njegovo zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo oziroma ga je uporabilo napačno.

6Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno, razjasnilo je vse okoliščine in sprejelo pravilno odločitev, ki jo je v napadenem sklepu tudi ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče le še glede na pritožbene navedbe zagovornika dodaja:

7Bistvo pritožbe je v navedbi, da je sodišče v obravnavani zadevi odločilo v nasprotju z voljo varovanca in njegove družine ter da je varovanec bil v času odločanja na psihiatričnem zdravljenju v BP Ormož.

8Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi povsem pravilno sledilo ugotovitvam izvedenca psihiatrične stroke mag. M.V., ki je v obravnavani zadevi podal izvedensko mnenje o zdravstvenem stanju K.K. Iz tega mnenja izhaja, da se je njegovo zdravstveno stanje v času izvajanja varnostnega ukrepa poslabšalo in da je njegovo zdravljenje, ki se izvaja v okviru specialističnih služb Psihiatrične bolnišnice Ormož, še vedno potrebno. Prav tako izvedenec ugotavlja, da je pri K.K. podana nevarnost, da bi z izvrševanjem kaznivih dejanj z elementi nasilja nadaljeval, ko bi se znašel v stanju hudo motene realnosti, na katero kaže poslabšanje njegove osnovne duševne bolezni. V času podaje izvedenskega mnenja je bil K.K. hospitaliziran v PB Ormož, čemur ni nasprotoval. Izvedenec v svojem mnenju tudi predlaga, da se izvajanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja podaljša.

9Pritožba, ki se s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z voljo njegovega varovanca in njegove družine ter da se je njegovo zdravstveno stanje prav zaradi navedenega ukrepa poslabšalo, ne more biti uspešna. Glede na ugotovitve izvedenca v izvedenskem mnenju, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v njegovo strokovnost, je odločitev sodišča prve stopnje, da izrečen varnostni ukrep ostane v veljavi, pravilna. Okoliščina, da je bi K.K. v času podaje izvedenskega mnenja hospitaliziran v PB Ormož, na kar opozarja pritožba, pa je povedati, da je mogoče, da je varovanec med izvrševanjem varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nekaj časa nastanjen v zavodu, toda to njegovo bivanje v zavodu ni kazensko pravni ukrep, temveč je izključno le medicinske narave in je enak vsaki drugi hospitalizaciji, ki temelji praviloma na privolitvi posameznika. Prav navedeno pa je primer v obravnavani zadevi, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja dr. M.V. Zato so vsi pomisleki pritožnika v tej smeri neutemeljeni. Okoliščina, da se je zaradi odrejenega ukrepa poslabšalo zdravstveno stanje K.K., v kar je prepričana njegova družina, ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, niti nima vpliva na ugotovitve izvedenca, ki jih je zabeležil v izvedenskem mnenju. Sicer pa zagovornik na podano izvedensko mnenje ni imel nobenih pripomb, zgolj pavšalno je podaljšanju ukrepa nasprotoval, pa tudi v pritožbi v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko spremenilo odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa.

10Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu člena 402/III ZKP.

11Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določilu členov 95/IV v zvezi s členi 98 in 97/I ZKP in je posledica materialnega stanja K.K..