VSK Sklep PRp 308/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 20,00 EUR.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo predlog obdolženega za izločitev po njegovem mnenju nezakonito pridobljenih dokazov, saj Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) nima določbe o izločitvi nezakonitih dokazov iz spisa.

2Zoper sklep se obdolženi pritožuje po svoji zagovornici. Najprej podaja teoretična izhodišča o tem, zakaj bi sodišče nedopustno pridobljene dokaze moralo izločiti iz spisa. V konkretnem primeru ZP-1 izrecno prepoveduje prekrškovnemu organu opreti odločbo o prekršku na izjavo kršitelja, če kršitelj ni bil poučen o pravicah in dolžnostih iz drugega odstavka 55. člena ZP-1. Gre za določbo, ki opredeljuje domet ekskluzijskega pravila po ZP-1, ko je torej dokaze, ki so bili pridobljeni v nasprotju s citirani določbo nemudoma izločiti. Zato bi moralo prvostopno sodišče zahtevi za izločitev dokazov nedvomno slediti. Obramba ne vidi prepričljivega razloga, zakaj ne bi tudi v postopku o prekršku fizično izločili nezakonitih dokazov in hkrati zagotovili pravice do nepristranskega sodnika. Pri tem se sklicuje na prispevek v Pravosodnem biltenu 1/2019.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZP-1, za razliko od Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ne predvideva (fizične) izločitve nezakonito pridobljenih dokazov, zato se v vsebino zahteve (ali gre dejansko za nezakonito pridobljene dokaze) pravilno ni spuščalo. Nobenega dvoma ni, da sodišče sodbe ne more opreti na take dokaze¹, vendar to še ne pomeni, da morajo biti dokazi tudi fizično izločeni in v posledici, da bi moral biti izločen tudi sodnik, ki se je s takimi dokazi seznanil. Oba instituta sta namreč neposredno povezana. Brez obvezne izločitve sodnika, ki se je seznanil z nedovoljenimi dokazi, fizična izločitev dokazov ne bi imela smisla, saj ne more biti sama sebi namen. Da bi bilo treba nedovoljene dokaze fizično izločiti, ne izhaja niti iz teoretičnih člankov, na katere se pritožnik sklicuje. Stališče teorije² je, da določb 83. in 340. člena ZKP ni mogoče uporabiti v postopku o prekršku. Za zakonodajalca dejstvo, da se je sodnik v postopku o prekršku seznanil s takim dokazom, ni problematično, saj, za razliko od ZKP, seznanitev z nedovoljenimi dokazi v ZP-1 ni poseben izločitveni razlog³. Vse opisano (v ZP-1 je določen način sankcioniranja, to je prepoved opiranja odločb na nedovoljene dokaze, seznanitev z nedovoljenimi dokazi ni izločitveni razlog) pomeni, da je vprašanje postopanja z nedovoljenimi dokazi celovito urejeno v ZP-1 in da smiselna uporaba ZKP zato ne pride v poštev.

5Ker v ZP-1 ni podlage za fizično izločitev nedovoljenih dokazov, je bil predlog pravilno zavrnjen in je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (tretji odstavek 163. v zvezi s 168. členom ZP-1). V nadaljevanju postopka pa se bo moralo sodišče prve stopnje pri sprejetju odločitve vsebinsko opredeliti do ugovorov, da naj bi bili dokazi pridobljeni na nedovoljen način.

6Pritožnik mora na podlagi taksne tarife 8407 Zakona o sodnih taksah plačati 20 EUR sodne takse za pritožbo.

¹ Pri tem ni nobene razlike med dokaznimi prepovedmi, ki izhajajo neposredno iz zakona, in dokazi, pridobljenimi z nedopustnimi posegi v ustavne pravice.
² Primož Gorkič: Izločitev nedovoljenih dokazov po ZP-1, Pravosodni bilten 4/2012, str. 46. Na avtorja se sklicuje tudi avtorica L. Selinšek v članku: Pravna dopustnost dokazov iz neprekrškovnih postopkov, Pravosodni bilten 1/2019, str. 25 in naslednje,.
³ Primerjaj 84. člen ZP-1 in 39. člen ZKP.