UPRS Sodba I U 1745/2020-26

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Vrhnika, Občinske uprave, št. 354-77/2014-12 (6-07) z dne 13. 7. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Občinska uprava Občine Vrhnika (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča parcela ... 311/2 s kanalizacijskim omrežjem odmerila komunalni prispevek v višini 1.401,39 EUR (1. točka izreka), določila rok in način plačila tega prispevka (2. točka izreka), odločila o zamudnih obrestih v primeru zamude s plačilom (3. točka izreka), navedla, da stroški priključkov niso predmet te odločbe in da mora zavezanec, ki se želi priključiti na posamezno komunalno opremo, pridobiti potrebno soglasje oziroma potrdilo upravljavca komunalne opreme (4. točka izreka), ter odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ to izdal na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, 70/08 – ZVO-1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 43/11 – ZKZ-C, 57/12, 57/12 – ZUPUDPP-A, 109/12, 76/14 – odl. US, 14/15 – ZUUJFO, v nadaljevanju ZPNačrt), v zvezi z 297. členom Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17, v nadaljevanju ZUreP-2), ter na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč ter podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Občine Vrhnika (Naš časopis 362/2009, v nadaljevanju Odlok/2009). Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča, I U 2114/2018 z dne 16. 4. 2020. Toženka je v letu 2014 med drugim zgradila sekundarno kanalizacijsko omrežje na območju ...- obstoječe naselje, na katerega je bil priključen tudi objekt na naslovu ..., ki stoji na zemljišču parc. ... 311/2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da navedeno zemljišče do leta 2014 ni bilo opremljeno s kanalizacijskim omrežjem, saj na njegovem območju (v nasprotju z drugačnimi navedbami tožnika) javno kanalizacijsko omrežje ni obstajalo. To pomeni, da objekt, ki stoji na navedenem zemljišču, do leta 2014 ni imel možnosti priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, kot tudi, da za navedeno zemljišče komunalni prispevek za kanalizacijsko omrežje doslej še ni bil odmerjen niti plačan. Tožnik je solastnik navedenega zemljišča do ½, zato mu je bilo naloženo plačilo sorazmernega deleža izračunanega komunalnega prispevka.

3Župan Občine Vrhnika je kot drugostopenjski organ s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka) ter odločil, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (2. točka izreka). Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe med drugim izhaja toženkina ugotovitev, da je prvostopenjski organ s tem, ko je zavrnil predlagano zaslišanje prič, ker naj to ne bi moglo privesti do drugačnega zaključka, napravil nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Toženka je navedeno kršitev na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP odpravila tako, da je dopolnila dokazni postopek z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal tožnik.

4Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Zatrjuje, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, ko je uporabila sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt in Odlok/2009, uporabiti bi morala Odlok o komunalnem prispevku v Občini Vrhnika (Naš časopis, št. 427/2015 in 440/2016; v nadaljevanju Odlok/2015). Objekt na parc. št. 311/2, k. o. ..., je že od leta 1976 (ko je bil tožnik njegov edini lastnik) priključen na komunalno opremo, tedaj je že bil plačan tudi komunalni prispevek za priklop na novo komunalno opremo (kanalizacijo in vodovod). Tožnik tudi že vsa ta leta plačuje komunalne storitve za komunalno opremo, zato je nedopustno, da mu je toženka z izpodbijano odločbo odmerila komunalni prispevek kot da gre za zavezanca, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Če je občina prenovila obstoječo komunalno opremo, bremena za to ne more prevaliti na lastnike objektov, ki so se na komunalno opremo enkrat že priključili in takrat tudi plačali prispevek. ZPNačrt jasno določa, da je zavezanec za komunalni prispevek, kdor se na novo priključuje na takšno opremo, v konkretnem primeru pa to ni podano. Da je temu tako, potrjuje tudi 5. točka 7. člena Odloka/2015, skladno s katero se šteje, da je parcela opremljena s kanalizacijo, če je iz soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja oz. soglasja za priključitev pristojnega soglasodajalca razvidno, da je v enoti urejanja prostora zgrajeno omrežje za odvajanje odpadnih voda in da bo zavezanec za plačilo komunalnega prispevka lahko izvedel priključek na obstoječe omrežje za odvajanje odpadnih voda. Odlok/2009 je z uveljavitvijo Odloka/2015 prenehal veljati, postopki, začeti pred uveljavitvijo Odloka/2015, pa so se obravnavali po tem odloku. Sklicevanje toženke, da ji komunalna oprema, ki je bila zgrajena s samoprispevkom, ni bila dana v upravljanje, je tako brezpredmetno, saj Odlok/2015 tega ne zahteva kot pogoj za komunalno opremljenost zemljišča.

5Tožnik je že v predhodnih postopkih predložil gradbeno dovoljenje z dne 11. 8. 1997 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje) in odločbo o lokacijskem dovoljenju z dne 22. 6. 1997 (v nadaljevanju lokacijsko dovoljenje), slednja pa je zahtevani dokument po Odloku/2015. Iz navedene odločbe izhaja, da se dovoli gradnja stanovanjske hiše na predmetni parceli pod pogojem, da se vse hišne odplake speljejo preko pretočne greznice v kanalizacijo. V sklopu lokacijske dokumentacije je tudi soglasje za priključek kanalizacije, z dne 1. 6. 1976 (v nadaljevanju soglasje za priključek), kjer Komunalno podjetje Vrhnika (v nadaljevanju KPV) soglaša s priklopom na javno kanalizacijo. Lokacijska dokumentacija vsebuje tudi prilogo Zazidalna situacija M 1:500 (v nadaljevanju zazidalna situacija), kjer je vrisana obstoječa kanalizacija. Iz navedenih dokumentov jasno izhaja, da bi toženka ob pravilni uporabi materialnega prava morala ugotoviti, da je bil tožnik vse od leta 1977 priklopljen na javno kanalizacijo, saj je bila parcela s to tedaj že opremljena, ter da ni podlage za ponovno odmero komunalnega prispevka. Tudi če tožnik v letu 1977 ne bi plačal komunalnega prispevka, pa mu je bila izdana vsaj gradbena dokumentacija, zahtevek za plačilo komunalnega prispevka pa je zastaral in ga toženka ne more na novo odmeriti.

6Da je tožnik vse od leta 1977 priklopljen na javno kanalizacijo, izhaja tudi iz primeroma priloženih računov za plačilo kanalščine v letu 1983. V kolikor tožnik na javno kanalizacijo ne bi bil priklopljen, mu komunalno podjetje te ne bi moglo zaračunati. V zvezi z navedbami upravnega organa, da iz računov ne izhaja, da se nanašajo prav na predmetni objekt, tožnik pojasnjuje, da so bili ti izdani na ime tožnika in hišno številko, ki je vezana na predmetni objekt. Preštevilčenje objektov je izvedla toženka sama, ki se glede tega spreneveda. Da je tožnik ves čas priklopljen na javno kanalizacijo in da je ta obstajala že v času izgradnje tožnikove hiše, lahko potrdijo tudi priče, tožnikovi sosedi. Priča A. A. je na isto kanalizacijo priklopljena že od leta 1975, zato navedbe o tem, da je bila javna kanalizacija na tem območju zgrajena šele v letu 2014, ne držijo. Toženka sama v svojih dokumentih (DIIP: Ureditev kanalizacije ...-del Center, maj 2007) priznava, da je na območju ... obstajala meteorna kanalizacija, da je celotna občina uporabljala enocevni mešani sistem in da so vse hiše v Občini Vrhnika, ki so imele priklop na javno kanalizacijo, imele priklop (tako kot tožnik) speljan preko pretočne greznice.

7Toženka ponavlja tudi, da je predmetni objekt bil priklopljen na kanal, ki pa naj bi bil zgrajen na črno. Toženka je za kanal, ki poteka po dveh občinskih zemljiščih (1768 ter 1769, k. o. ...), ki sta v naravi cesta v dolžini slabega kilometra, izdala soglasje za lokacijski priključek, ga navedla v lokacijskem dovoljenju ter zanj izdajala položnice. Če so evidence komunalnega podjetja nepopolne, to ne more iti v škodo tožniku. Tudi register stavb pri GURS, na katerega se sklicuje toženka, očitno nima zavedenih vseh podatkov o nepremičnini.

8Tožnik glede na navedeno predlaga, da se izpodbijana in drugostopenjska odločba odpravita, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

9Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da tožnikov objekt na javno kanalizacijsko omrežje do leta 2014 ni bil priključen. Navedeno izhaja iz dejstva, da javna fekalna kanalizacija do leta 2014 na območju, na katerem se nahaja predmetni objekt, ni bila zgrajena, tako pa tožnikov objekt nanjo tudi ni mogel biti priključen. Navedeno izhaja najprej iz dejstva, da toženka nima nikakršnih podatkov o takšnem omrežju, tudi iz listin (zapisnik zbora krajanov KS ... z dne 2. 12. 2009, gradbeno dovoljenje z dne 28. 11. 2008 in uporabno dovoljenje z dne 27. 11. 2014) pa izhaja, da je bilo kanalizacijsko omrežje v naselju ... zgrajeno šele v letu 2014. Toženka je tudi od KPV pridobila račun, ki je bil tožniku 4. 6. 2014 izdan v zvezi s priklopom predmetnega objekta na javno fekalno kanalizacijo (za pregled kanalizacijskega priključka in vris v kataster) ter delovna naloga v zvezi z geodetskim posnetkom, pregledom in vrisom priključka v kataster, prav tako je KPV potrdilo, da je bil objekt na omrežje priključen maja 2014.

10V zvezi z navedbami o odmeri in plačilu komunalnega prispevka v letu 1976 iz pogodbe o komunalnem urejanju in s to povezanega obvestila izhaja, da tožniku komunalni prispevek za kanalizacijo ni bil obračunan (bil mu je za nekatere druge stroške komunalnega urejanja), prav tako tožnik ni predložil drugega dokazila o tem. Ker iz soglasja za priključek in poročila lokacijske dokumentacije izhaja, da naj bi na območju objekta že v letu 1976 obstajala kanalizacija, je toženka s tem v zvezi zaslišala priče, ki jih je predlagal tožnik. Na podlagi izpovedb in listinskih dokazov je toženka ugotovila, da je bil na območju, kjer se nahaja objekt, dejansko zgrajen nek kanal, v katerega so bile iz določenih objektov speljane fekalne vode, a so ta kanal zgradili krajani sami, na lastno pobudo in z lastnimi sredstvi. S tem kanalom pa niti toženka niti takratno komunalno podjetje nista imela nič. Toženka tako ne dvomi, da je bil tožnikov objekt priklopljen na navedeni kanal, a ta, ker zanj ni bilo pridobljeno nikakršno dovoljenje niti ni bil predan toženki ali komunalnemu podjetju, ne predstavlja javne kanalizacije. Zakaj je uslužbenec takratnega komunalnega podjetja, ki je izdalo soglasje za priključek, napačno ugotovil, da naj bi se na območju nahajala javna kanalizacija, toženka ni ugotavljala, saj ob zaključku, da je ugotovitev iz soglasja za priključitev o obstoju javne kanalizacije napačna, ti razlogi za odločitev niso bili relevantni. Bistvena je namreč ugotovitev, da je bila na območju zgrajena javna kanalizacija leta 2014, prej pa je ni bilo.

11Toženka zavrača navedbe, da je izdala soglasje za priključek in zaračunavala kanalščino, saj tega ni počela, pač pa je soglasje za priključitev in položnice izdalo takratno komunalno podjetje. Na postavkah na položnicah gre sicer očitno za kanalščino, ki se nanaša na vodovod, ne pa na fekalno kanalizacijo, s položnicami pa tožnik tudi ne more izkazati in ni izkazal, da je plačeval storitve v zvezi z javno fekalno kanalizacijo in da je bil priključen na javno kanalizacijsko omrežje. Ne držijo niti navedbe tožnika, da naj bi se upravni organ skliceval na Register stavb GURS.

12V zvezi z vprašanjem, kateri odlok bi morala toženka uporabiti, slednja (sklicujoč se na sodno prakso) pojasnjuje, da je treba uporabiti predpis, ki je veljal v času uvedbe postopka oziroma v času, ko se je zavezanec lahko zakonito priklopil na relevantno komunalno omrežje, če gre za odmero zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča.

13Tožnik se v postopku med drugim sklicuje tudi na lokacijsko dovoljenje in na izvlečke iz projektne dokumentacije, na katere pa se v upravnem postopku ni skliceval, zato je s predlaganjem teh dokazov prekludiran. Zgolj iz previdnosti toženka poudarja, da zlasti iz izvlečkov projektne dokumentacije izhaja, da so kanal, v katerega so se iz predmetnega objekta stekale odpadne vode, zgradili krajani sami, brez dovoljenj in je bil torej zgrajen na črno, tako pa ni nikoli predstavljal javne kanalizacije.

14Toženka glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev toženkinih stroškov postopka.

15Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka toženkine navedbe iz odgovora na tožbo. Vztraja, da je z omrežjem, na katerega je bil priključen njegov objekt, upravljalo KPV, kar izhaja tudi iz dejstva, da je to tožniku zaračunavalo kanalščino, ne pa praznjenja greznice. Obstoj kanalizacije izhaja tako iz predloženih listin kot iz izpovedi prič, zanika pa ga ne niti članek, na katerega se sklicuje toženka – iz slednjega izhaja zgolj namen graditi kanalizacijo, kjer je na ... še ni, ne pa, da je na splošno na ... ni bilo. Kanalizacija je bila zgrajena iz samoprispevka, kar je pravilno ugotovil tudi delavec KPV, zato je KPV tudi izdalo soglasje za priključek in zaračunavalo kanalščino. Ali je bila komunalna infrastruktura v času priklopa tožnika zgrajena v skladu s predpisi, pa ve zgolj toženka oziroma z njene strani pooblaščena organizacija, ki jo je zgradila. Da ne gre za novo omrežje, izhaja tudi iz prispevka KS ..., ki ga je tožnik vložil že v spis, I U 2114/2018, in iz katerega izhaja, da sta bila tako toženka kot njen župan seznanjena, da je na določenem delu ... javna kanalizacija obstajala že pred letom 2014. To izhaja tudi iz javno dostopne evidence GURS, iz katere izhaja, da je bila hiša A. A. že od leta 1975 priklopljena na javno kanalizacijo (izpis že predložen v spisu, I U 2114/2018). Čeprav je tožnik šibkejša stranka z vidika možnosti pridobivanja dokazov iz sedemdesetih let, je predložil listinske dokaze in izpovedbe prič, da je bila kanalizacija na delu ... zgrajena že v letu 1970, toženka je nasprotno ponudila zgolj gole navedbe, da temu ni tako.

16Senat tega sodišča je s sklepom, I U 1745/2020 z dne 25. 10. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, v zvezi s spornimi materialnopravnimi vprašanji pa obstaja obširna sodna praksa tega sodišča, je senat namreč presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za odločanje po sodniku posamezniku.

K I. točki izreka:

17Tožba je utemeljena.

18V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (v zvezi z drugostopenjsko odločbo), s katero je toženka tožniku odmerila komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča parc. št. 311/2, k. o. ..., v solasti tožnika, s kanalizacijskim omrežjem. Tožnik v tožbi v bistvenem uveljavlja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo (namesto Odloka/2009 bi morala uporabiti Odlok/2015) ter da je nepravilno ugotovila dejansko stanje (tožnik zatrjuje, da je bil objekt v njegovi solasti na kanalizacijsko omrežje priključen že v letu 1977, zato za odmero komunalnega prispevka ni podlage).

19Vezano na materialno pravno podlago izdaje izpodbijane odločbe sodišče pritrjuje toženki, ki navaja, da je treba pri odmeri komunalnega prispevka (kadar gre za odmero zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča) v skladu z načelom zaupanja v pravo tudi v ponovljenih postopkih odločanja uporabiti predpis, ki je veljal v času uvedbe (prvotnega) postopka. Takšno stališče sta naslovno in Vrhovno sodišče že zavzela v več svojih odločitvah, na katere se sklicuje tudi toženka (Upravno sodišče tako npr. v sodbah, I U 588/2016 z dne 24.08.2017, I U 1348/2015 z dne 24.03.2016, in, I U 1331/2015 z dne 24.03.2016, Vrhovno sodišče pa npr. v sodbah, X Ips 248/2012 z dne 4. 12. 2013, X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013, in, X Ips 149/2013 z dne 3. 6. 2015)

20Iz upravnega spisa izhaja, da je toženka s postopkom odmere spornega komunalnega prispevka po uradni dolžnosti pričela v začetku leta 2014, o njem pa prvič odločila z odločbo z dne 12. 5. 2014. Pri odmeri komunalnega prispevka z izpodbijano odločbo (tj. v ponovljenem postopku) je toženka tako pravilno uporabila predpise, ki so veljali v času uvedbe (prvotnega) postopka, tj. ZPRNačrt ter Odlok/2009. Tožbenim očitkom tožnika o tem, da bi toženka morala uporabiti Odlok/2015, utemeljenosti tako ni mogoče priznati, tožniku pa posledično ni mogoče slediti niti v njegovih tožbenih očitkih o nezakonitosti izpodbijane odločbe, ki jih utemeljuje s sklicevanjem na slednji odlok.

21ZPRNačrt v 79. členu med drugim določa, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. V višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme (prvi odstavek). S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja (četrti odstavek). Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek). V 80. členu pa ZPRNačrt določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost.

22Glede naložitve plačila komunalnega prispevka je za pravilno razlago ZPNačrt treba ustrezno povezati določbe 79. in 80. člena tega zakona. Tako je lastnik (obstoječega) objekta lahko zavezanec le v navedenih zakonskih primerih, sedmi odstavek 79. člena, ki pooblašča pristojni organ občine za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, pa je treba razlagati tako, da je razlog za izdajo take odločbe (izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo) za lastnika obstoječega objekta lahko podan po vsebini le v navedenih primerih iz 80. člena ZPNačrt (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, X Ips 4/2014 z dne 27. 1. 2016).

23Z vidika presoje, ali je bila toženka tožniku upravičena odmeriti komunalni prispevek, je v predmetni zadevi tako odločilno dejstvo, ali je tožnik objekt na zemljišču parc. št. 311/2, k. o. ..., na javno kanalizacijsko omrežje priključil šele v letu 2014 (in sicer, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, vezano na toženkino izgradnjo sekundarnega kanalizacijskega in vodovodnega omrežja v območju urejanja ...- obstoječe naselje), ali pa je bil ta objekt na javno kanalizacijsko omrežje priključen že od prej (sledeč tožniku že od leta 1976 oz. 1977). V kolikor bi se izkazalo slednje, toženka do odmere komunalnega prispevka tožniku namreč ne bi bila upravičena.

24Sodišče sodi, da je toženka v posledici zmotne dokazne ocene izvedenih dokazov nepravilno ugotovila dejansko stanje v zadevi, kar utemeljuje v nadaljevanju.

25Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v zadevi nesporno, da je bil tožnikov objekt že pred letom 2014 priključen na kanalizacijo. Takšni trditvi tožnika namreč izrecno pritrjuje tudi toženka, ki v odgovoru na tožbo sama potrjuje obstoj kanala, zgrajenega okoli leta 1973, v katerega so se iz predmetnega objekta stekale odpadne vode (2. in 4. točka odgovora na tožbo). Kanal, v katerega se stekajo odpadne vode, že po definiciji pomeni kanalizacijo.

26Vendar pa upravni organ ugotavlja, da navedena kanalizacija ni predstavljala javne kanalizacije, pač pa kanal, ki so ga „na črno“ zgradili krajani sami. Sodišče sodi, da dokazi, ki jih je izvedel upravni organ, ne dajejo podlage za takšen zaključek.

27V okviru upravnega postopka je tožnik predložil več listin, s katerimi dokazuje, da je bil njegov objekt priključen na javno kanalizacijo. Tožniku je bilo tako v letu 1976 izdano soglasje za priključitev, ki ga je tožniku izdalo KPV, iz katerega izhajajo pogoji za priključitev na javno kanalizacijo. Prav tako je tožnik predložil Lokacijsko informacijo – Poročilo, v katerem KPV izrecno potrjuje, da na tožnikovem zemljišču od komunalnih naprav (med drugim) obstoja kanalizacija. Sodišče ob tem pojasnjuje, da je bilo KPV (oziroma Komunalno stanovanjsko podjetje Vrhnika) v obdobju izdaje navedenih dokumentov komunalna organizacija v smislu Zakona o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena (Uradni list SRS, št. 24/1975, v nadaljevanju ZKDPDP), tako pa v skladu 20. členom tega zakona tudi subjekt, ki je gospodaril s komunalnimi objekti in napravami in ki je bil tako tudi pristojen za izdajo dokumentov, kot jih je predložil tožnik. Pavšalen zaključek upravnega organa, da naj bi iz navedenih dokumentov KPV „izhajalo nekaj, kar evidentno ne drži“ (pri čemer upravni organ razlogov za to, kot izpostavi sam, niti ni ugotavljal, sklicuje pa se predvsem na svojo ugotovitev, da javno kanalizacijsko omrežje pred 2014 na predmetnem območju ni obstajalo), po povedanem in po presoji sodišča ne predstavlja logične in prepričljive dokazne ocene navedenih listin.

28Tožnik je kot naslednje predložil položnici (s potrdilom o plačilu), iz katerih izhaja, da mu je KPV vsaj v letu 1983 zaračunavalo kanalščino. Sodišče ob tem pojasnjuje, da beseda kanalščina že v splošnem pomenu (po SSKJ) pomeni pristojbino za uporabo kanalizacije. Da se plačilo kanalščine (v nasprotju z drugačnim zatrjevanje toženke) nanaša na odvajanje odpadnih voda, pa bi vsaj posredno lahko izhajalo tudi iz toženkinih predpisov iz okvirnega časovnega obdobja, za katerega plačilo te pristojbine izkazuje tudi tožnik. Iz v letu 1983 sprejetega Odloka o odvajanju in čiščenju odpadnih in padavinskih voda v občini Vrhnika (Uradni list SRS 2/1984), ki je sicer pričel veljati 3. 2. 1984, namreč izhaja, da so „uporabniki javne kanalizacije dolžni redno plačevati ceno odvajanja odpadnih voda (v nadaljnjem besedilu: kanalščina)“. Stališče toženke, da se je plačilo pristojbine, kot izhaja iz navedenih dokaznih listin, nanašalo na vodovod in ne na odvajanje odpadnih voda, je po povedanem po presoji sodišča povsem neprepričljivo. Sodišče ob zapisanem šteje za nesporno tudi, da se položnici, ki ju je predložil tožnik, nanašata prav na objekt na parc. št. 311/2, k. o. ..., na katerega se nanaša tudi izpodbijana odločba. To namreč priznava tudi toženka, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je „komunalno podjetje tožniku pošiljalo tudi položnice, s katerimi mu je zaračunalo kanalščino“ (str. 4 odgovora na tožbo). Po povedanem sodišče sodi, da upravni organ ni napravil ustrezne dokazne ocene navedenih listin – povsem neprepričljivo je namreč stališče organa, da se ti ne nanašata na plačilo za odvajanje odpadnih voda, ravno tako pa je neutemeljeno tudi njegovo stališče, da bi moral tožnik predložiti še dodatna oziroma novejša potrdila o plačilu kanalščine – že iz dveh predloženih potrdil namreč izhaja, da je bila slednja za predmetni objekt nedvomno obračunana in tudi plačana (česar toženka niti ne prereka).

29Tožnik je dalje predložil zazidalno situacijo, ki jo navaja kot prilogo Pogodbe o komunalnem opremljanju, sklenjeno med Skladom stavbnih zemljišč in tožnikom, iz katere izhaja, da do tožnikovega objekta vodi (tudi) kanalizacija. Tudi iz zapisnikov o zaslišanjih prič, ki jih je izvedla toženka, pa izhaja, da so te podale navedbe, ki pritrjujejo zatrjevanju tožnika, da je šlo pri kanalizaciji, na katero je bila že v letu 1976 oz. 1977 priključena tožnikova nepremičnina (kar je, kot že pojasnjeno, v zadevi nesporno), za javno kanalizacijo. Priča B. B. je ob zaslišanju namreč med drugim izpovedala, da je bila kanalizacija „zgrajena iz samoprispevkov krajanov“, priča C. C. pa, da so kanalizacijo “zgradili vaški možje, priključena je bila tudi zadeva, ko so gradili avtocesto. Samoiniciativa lahko tudi da je bila krajevna skupnost kaj zraven“ (sodišče ob tem pripominja, da se izjava navedene priče o tem, da „komunala ni imela s tem nič“, ki jo povzema toženka v svoji odločbi, nanaša na vprašanje glede vzdrževanja kanalizacije, ne pa glede same izgradnje). Navedeno bi kazalo na to, da je šlo pri izgradnji predmetnega kanala (kot zatrjuje tudi tožnik) za gradnjo, ki je bila, kar je bilo za obravnavano obdobje običajno (in kar sodišče šteje za splošno znano), izvedena s samoprispevkom oz. neposrednim angažmajem občanov, ne pa, da je šlo za črno gradnjo, o kateri KPV ali lokalna skupnost ne bi vedela ničesar, kot to zaključuje toženka. Že toženkin Odlok o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča na območju občine Vrhnika (Uradni list SRS, 11/1973; v nadaljevanju Odlok/1973) je v 8. členu namreč določal, da je „zgrajeno komunalno napravo investitor dolžan prenesti med osnovna sredstva sklada ali organizacije, ki gospodari s takimi komunalnimi napravami. Sklad ali organizacija je dolžna prevzeti tako komunalno napravo med svoja osnovna sredstva hkrati z vsemi investitorjevimi pravicami in obveznostmi“. Navedena dejstva, dokazi in materialno-pravne podlage bi tako potrjevala zatrjevanje tožnika, da je bila kanalizacija, na katero je bil priključen njegov objekt, dejansko javna kanalizacija.

30Upravni organ se v izpodbijani in drugostopenjski odločbi po drugi strani sklicuje na ugotovitev, da tožniku komunalni prispevek za priključitev na kanalizacijo ni bil odmerjen in da ga ta ni plačal. Čeprav iz s strani tožnika predložene pogodbe o komunalnem opremljanju dejansko ne izhaja, da bi bil komunalni prispevek tožniku obračunan tudi za kanalizacijo (ali pa da bi ta prispevek v tem delu tudi plačal), navedeno po presoji sodišča ne utemeljuje zaključka, da tožnikov objekt ni bil priključen na javno kanalizacijo. Pri tem gre ponoviti, da izvedeni dokazi (kot že pojasnjeno) kažejo na to, da je bila kanalizacija, na katero je objekt nesporno bil priključen, zgrajena s samoprispevkom oz. osebnim angažiranjem občanov, plačilo komunalnega prispevka za tako zgrajene objekte pa občanom v takšnih primerih v skladu s tedaj veljavnimi predpisi (tudi toženkinim Odlokom/1973, na katerega se sklicuje pogodba o komunalnem urejanju) praviloma ni bilo naloženo. Upravni organ ugotavlja tudi, da na območju tožnikove nepremičnine javno kanalizacijsko omrežje do leta 2014 ni obstajalo, pri čemer se sklicuje na svoje uradne evidence, na gradbeno in uporabno dovoljenje za novo kanalizacijo ter na pojasnila, prejeta s strani KPV. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da ugotovitev, da toženka v svojih uradnih evidencah nima evidentiranega obstoja javnega kanalizacijskega omrežja na območju predmetne nepremičnine pred letom 2014, ne zadostuje za zaključek, da takšno omrežje tudi dejansko ni obstajalo. Kot že pojasnjeno, je v zadevi namreč nesporno, da je tožnikov objekt na kanalizacijo bil priklopljen, kakšna je bila narava te kanalizacije (tj. ali je šlo za javno kanalizacijo), pa je treba presojati (tudi) ob upoštevanju dejstev, dokazov in materialno-pravnih podlag, navedenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe. Sodišče ob tem ponavlja, da je v skladu z ZKDPDP s komunalnimi napravami v obdobju izgradnje predmetne kanalizacije gospodaril KPV in ne toženka, zato evidence slednje tudi sicer niso odločilne za presojo v predmetni zadevi. Za presojo v zadevi ne more biti odločilno niti dejstvo, da je toženka v letu 2014 zgradila novo kanalizacijsko omrežje (kar dokazuje z gradbenim in uporabnim dovoljenjem za to kanalizacijo). Tožnik namreč ne zatrjuje nasprotnega (tj. da do izgradnje novega kanalizacijskega omrežja sploh ni prišlo), pač pa, da gradnja novega omrežja ni zajemala njegovega objekta, saj je bil ta na kanalizacijo priključen že od prej. Potrditev te trditve tožnika bi lahko izhajala tudi iz izpovedi priče C. C., ki je ob zaslišanju izpovedal, da se je „med gradnjo nove kanalizacije ustanovila komisija iz komunale, občine, krajani, predstavnik krajevne skupnosti. Ko se je gradila kanalizacija, so kanal pregledali. Komisija je ugotovila, da služi svojemu namenu za odvajanje fekalnih in meteornih vod.“ Kot slednje pa gre tožniku pritrditi tudi, da iz delovnih nalogov KPV (april in maj 2014) ter računa KPV (junij 2014), na katere se sklicuje toženka, ne izhaja, da bi bila v zvezi s tožnikovim objektom na novo izvedena kakršnakoli dela v zvezi z izgradnjo kanalizacijskega priključka, pač pa iz njih izhaja zgolj izvedba pregleda kanalizacijskega priključka in vrisa v kataster, ki pa bi se lahko nanašala tudi na že obstoječ (a še neevidentiran) kanalizacijski priključek. Čeprav je KPV tekom upravnega postopka podal tudi pojasnilo o tem, da je bil „objekt ... priključen na javni sanitarni kanal v maju 2014“, sodišče ob upoštevanju vseh ostalih (v tej obrazložitvi že predstavljenih) dokazov, ki jih je izvedla toženka, pa tudi okoliščin, v katerih je bilo to pojasnilo podano (v obliki elektronskega poštnega sporočila na, po presoji sodišča, sugestiven poziv toženke, ki je med drugim vseboval zapis „odgovor potrebujem čim prej, da pripravimo odločbo KP 2. stopnje, kako bomo odločili, pa je odvisno tudi od tvojega odgovora“), navedenega pojasnila ne šteje za odločilno z vidika ugotavljanja odločilnega dejstva (tj. ali bil tožnikov objekt na javno kanalizacijo priključen že pred izgradnjo novega kanalizacijskega omrežja v letu 2014).

31Sodišče na podlagi navedenega sodi, da dokazi, ki jih je izvedel upravni organ, ne dajejo podlage za zaključek, da kanalizacija, na katero je bil še pred letom 2014 nesporno priključen predmetni objekt, ni predstavljala javne kanalizacije. Dokazna ocena upravnega organa je po predstavljenem in po presoji sodišča nelogična in neprepričljiva ter temelji na nekritičnem upoštevanju tistih dokazov, ki gredo v prid zavzetemu končnemu stališču upravnega organa, ter zmanjševanju pomena ostalih izvedenih dokazov, ki takšnemu stališču niso v prid. Takšna (zmotna) dokazna ocena je v neskladju s siceršnjim načelom proste presoje dokazov po 10. členu ZUP (kar predstavlja kršitev pravil postopka), v posledici te pa je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v zadevi nepravilno ugotovljeno.

32Po povedanem je sodišče, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Tožnik je sicer (glede na tožbeni zahtevek) predlagal odločanje v sporu polne jurisdikcije (zahteval je namreč zgolj odpravo izpodbijane (v zvezi z drugostopenjsko) odločbo, ne pa tudi vrnitve zadeve v ponovno odločanje), čemur pa sodišče ni sledilo, saj glede na ugotovljene kršitve sodi, da narava stvari tega ne dopušča, podatki postopka pa za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Sodišče je zato zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

33Tožnik je zahteval tudi odpravo drugostopenjske odločbe. V primeru, ko sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bilo o stvari odločeno. Če drugostopenjski organ s svojo odločitvijo ni posegel v odpravljeni upravni akt (saj je pritožbo zavrnil), se postopek vrne v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. V tem primeru odločba organa druge stopnje preneha veljati po samem zakonu (tako npr. tudi Vrhovno sodišče v sklepu, X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015). Ker bo torej že z odpravo prvostopenjske odločbe ex lege odpravljena tudi drugostopenjska odločba, sodišče o tožbi zoper odločbo drugostopenjskega organa ne more odločati.

34Sodišče je v zadevi v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. in III. točki izreka:

35Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage ni najti. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

36Povrnitev stroškov je zahtevala tudi toženka. Ker ta v upravnem sporu ni uspela (saj je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo), je sodišče v skladu s 25. členom ZUS-1 njeno zahtevo po povrnitvi stroškov zavrnilo in odločilo, da sama trpi svoje stroške postopka.