VSL Sodba in sklep II Cp 1276/2021

I. Predlog za prekinitev postopka se zavrne.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženki povrniti 1.119,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

1Tožnik je pri toženki najel kredit z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). Zatrjuje, da je pogodba nična in zahteva odpravo njenih pravnih posledic. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, notarskega zapisa in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižene hipoteke in njen izbris. Prav tako je zavrnilo zahtevek na plačilo 95.661,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (vse I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške (točka II. izreka).

2Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožnik opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Pritožnik navaja, da kondikcijski zahtevek ni zastaral. Oškodovancu morajo biti znani vsi elementi, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. V danem primeru je eden od elementov, da pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Tega dejstva se je pritožnik zavedel šele leta 2015, kar pomeni, da je tožbo vložil pravočasno. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zakaj sodišče šteje, da se je tožnik že leta 2011 seznanil s pravnimi razlogi, ki predstavljalo podlago za ugotovitev ničnosti. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališče pa je tudi pravno zmotno. Pri plačevanju anuitete ne gre za redne, občasne in kontinuirane izpolnitve, ampak za samostojna plačila, odvisna od vsakokratnega tečaja CHF-EUR. Pritožnik se ne strinja s sodno prakso VSRS in navaja, da je Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) jasen v delu, ki se nanaša na poštenost pogojev. Pogoji morajo biti pošteni tudi, kadar so zapisani v jasnem in razumljivem jeziku. Sodišče prve stopnje bi moralo odločati tudi o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Nadalje sodišče prve stopnje preozko razlaga test poštenosti. Ne gre se samo za vprašanje, ali je banka točno vedela, ali bo prišlo do spremembe tečaja in v kakšnem obsegu, dovolj je, da je vedela, da lahko pride do takih gibanj, in da o tem ni opozorila tožnika. Potrošnik bi moral biti zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice pogojev. Pritožnik je navedel, da banka ni bila izpostavljena valutnemu tveganju, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do valutnega tveganja. S tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo ustavnosodne prakse glede potrošniškega prava ter Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13/EGS) in Direktive 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine (Direktiva 2014/17/EU). Sodišče prve stopnje bi moralo najprej ugotoviti, da je toženka kršila pojasnilno dolžnost in da je zato ravnala nepošteno. V naslednjem koraku bi sodišče moralo ugotoviti, ali bi tožnik, vedoč za vsa tveganja, pristal na ta tveganja in ekonomske posledice ter se strinjal s pogodbenimi pogoji. Teh korakov sodišče prve stopnje ni storilo. Nepravilna pa je bila tudi odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov. Ni pomembno, iz katerega leta so strokovni članki, ampak njihova vsebina (ali so bile toženki znane informacije ob sklenitvi pogodbe). V zvezi s tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je CHF valuta varnega zatočišča in da to ni bilo pojasnjeno tožniku. Končno pritožnik v obliki alinej navaja še preostale kršitve, ki jih je storilo sodišče prve stopnje.

Pritožnik je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče prekine postopek do odločitve Sodišča Evropske unije (SEU). Navaja, da je Višje sodišče v Mariboru naslovilo na SEU vprašanje za predhodno odločanje glede Direktive 93/13/EGS. Odločitev o tem vprašanju bo dodatno razjasnila materialno pravo, ki se mora uporabiti v tem postopku. Ker so pravdni postopki v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF stroškovno dragi in naporni za potrošnike, je v skladu z načelom ekonomičnosti, da se zadevni postopek prekine do odločitve SEU.

3Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga, da se zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu za prekinitev postopka do odločitve SEU o predhodnem vprašanju v zadevi VSM I Cp 889/2020 z dne 8. 6. 2020. Kot je tudi navedeno in obrazloženo v nadaljevanju,¹ se je VSRS opredelilo do odnosa med Direktivo 93/13/EGS in nacionalnim pravom (ZVPot). Glede na to, da stališče VSRS predstavlja ustaljeno sodno prakso,² razlogi za prekinitev postopka niso podani.

6Noben od uveljavljanjih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7V danem primeru je relevantno sledeče dejansko stanje, ki med strankama tudi ni sporno. Pravdni stranki sta dne 20. 12. 2006 sklenili pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu št. 000, s katero je toženka tožniku zaradi nakupa stanovanja odobrila dolgoročni tolarski kredit z valutno klavzulo v višini 199.420,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan črpanja kredita (kreditna pogodba). Stranki sta nato kreditno pogodbo sklenili še v notarskem zapisu ter terjatev zavarovali s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katere je bila na tožnikovi nepremičnini vknjižena hipoteka v korist toženke. Obrestna mera je predstavljala seštevek 12‑mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,80 % letno. Tožnik se je zavezal kredit vrniti v 360 mesečnih anuitetah (v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila). Tožnik je s podpisom kreditne pogodbe potrdil, da ga je toženka seznanila z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti (posledica gibanj LIBOR-ja in gibanja tečaja valute). Izjavil je, da tveganje izrecno prevzema. Toženka je kredit tožniku izplačala dne 22. 12. 2006. Tožnik je dne 28. 2. 2020 v celoti predčasno poplačal kredit. Tekom trajanja kreditne pogodbe se je tečaj švicarskega franka (CHF) v razmerju do evrske valute (EUR) gibal, kot je razvidno na grafu na strani 20 izpodbijane sodbe.

8Pritožbeno sodišče se je do navedb pritožnika opredelilo v vsebinsko povezanih sklopih, tako pa je mogoče strniti tudi pritožbene očitke. Pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov, da je napačno uporabilo določbe ZVPot in določbe prava EU na tem področju, posledično pa napravilo napačno presojo testa poštenosti in transparentnosti pogodbenih pogojev. V zvezi s tem izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, ker ni odločalo o toženkini pojasnilni dolžnosti. Nadalje pritožnik izpodbija materialnopravne zaključke glede zastaranja kondikcijskih zahtevkov in ne-izvedbo zavrnjenih dokaznih predlogov.

9Pritožbeno sodišče se bo najprej opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava na področju potrošniškega prava.³ Sodišče prve stopnje je pravilno in obširno obrazložilo (24. točka obrazložitve) obseg varstva, ki ga nudi ZVPot in Direktiva 93/13/EGS pri presoji poštenosti glavnega pogodbenega pogoja. Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlagi, da ZVPot v skladu z načelom lojalne razlage prava EU, omogoča presojo poštenosti glavnega pogodbenega pogoja le, če je takšen glavni predmet pogodbe nejasen in nerazumljiv (t. j., če ne prestane testa transparentnosti). Tako stališče, kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, je tudi ustaljena sodna praksa VSRS.⁴

10Testu transparentnosti (jasnost in razumljivost) in testu poštenosti je skupno to, da mora banka s potrošnikom v sklenitveni fazi poslovati v skladu z načelom dobre vere in poštenja. V okviru presoje poštenosti je za ugotovitev obstoja dobre vere banke ključno, ali je v sklenitveni fazi potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in ki bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno (vendar še ne izraženo) že ob sklenitvi pogodbe ravno zaradi nedobrovernosti banke. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo pri vrstnem redu⁵ ugotavljanja, ali je pogodbeni predmet pošten in transparenten. Kot je že navedeno v izpodbijani sodbi, je to v skladu z načelom ekonomičnosti, saj se je večina predlaganih dokazov nanašala na vprašanje transparentnosti.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe glede vprašanja poštenosti pogodbenih pogojev. Pritožnik zatrjuje (VI. točka pritožbe), da je sodišče preozko tolmačilo pojem poštenosti, saj bi toženka morala tožnika opozoriti na vse elemente, ki lahko vplivajo na obseg obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilno opredelila in definirala obseg testa poštenosti. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, se test poštenosti nanaša na okoliščine, ki jih je banka poznala ali morala poznati. Navedeno upošteva tudi okoliščine, ki lahko vplivajo na obseg obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali je toženka razkrila okoliščine, za katere je vedela oziroma za katere bi lahko vedela. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženka z zadostno stopnjo gotovosti vedela (ali morala vedeti), kakšno bo gibanje tečaja. Pravilen zaključek se pri tem naslanja na dejstvo, da ni mogoče napovedati ali predvideti vseh faktorjev, ki vplivajo na gibanje tečaja (finančne krize, administrativni ukrepi centralnih bank, politične krize ...). Zaradi zgoraj navedenega so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki (VIII. točka pritožbe) o napačni presoji upoštevanih dokaznih predlogov.⁶ Sama gotovost, da bo prišlo do apreciacije in depreciacije CHF, še ne pomeni, da za toženko sporna pogodba ni bila aleatorna. Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu s sodno prakso VSRS⁷ odklonilo sklicevanje na predvidevanja strokovnjakov in na strokovne članke. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek (VII. točka pritožbe), da sodišče prve stopnje ni prebralo in vpogledalo člankov, objavljenih po letu 2006. Sodišče prve stopnje je, kot že zapisano, napravilo pravilen in v skladu s sodno prakso (SEU in VSRS) zaključek v zvezi z vprašanjem, ali je toženka vedela oziroma lahko (z določeno stopnjo gotovosti) vedela, da bo prišlo do takih gibanj v razmerju CHF/EUR. Kreditna pogodba je bila sklenjena decembra 2006 in presoja poštenosti in transparentnosti se opravlja za nazaj, t. j. za čas sklenitve pogodbe. Tako so, ne glede na vsebino, članki, ki so bili objavljeni po letu 2006, irelevantni, saj se s temi članki toženka ni mogla seznaniti pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Pritožbeno sodišče glede na navedeno sledi ugotovitvam izpodbijane sodbe, da je valutna klavzula prestala test poštenosti in posledično pogodba ni nična.

12Izpodbijana sodba vsebuje tudi obrazložene in pravilne zaključke v zvezi s ostalimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vprašanje poštenosti valutne klavzule. Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve obširno in preudarno obrazložilo, da je tudi toženka prevzela nase valutno tveganje (in zaradi tega morala uravnotežiti bilanco z ustreznimi naložbami v tuji valuti), da toženka ni ustvarjala dobička iz naslova tečajnih razlik⁸ in da pogodba ni nična zaradi neomejenega valutnega tveganja. Glede zadnjega pritožbeno sodišče ponavlja pravilno obrazložitev izpodbijane sodbe, da veljavni predpisi ne prepovedujejo takšnih poslov niti ne omejujejo višine tveganja.⁹ Pravilna razlaga materialnega prava izpodbijane sodbe je tudi v skladu z Direktivo 2014/17/EU.

13Na podlagi navedenega je pravilen zaključek, da tožnik ni uspel dokazati nepoštenosti valutne klavzule ali drugih pogodbenih pogojev, iz česar sledi, da pogodba ni nična. Posledično pa je materialnopravno pravilen zaključek, da sta neutemeljena zahtevka, ki temeljita na določbah o izbrisni tožbi in kondikcijskih zahtevkih.

14Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo pravilnost materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z vrstnim redom¹⁰ ugotavljanja ničnosti, je tudi samo sledilo temu vrstnemu redu. Pogodbeni pogoji so bili pošteni in v skladu s potrošniškim pravom, zato se pritožbeno sodišče ni opredelilo do obširnih, a nepotrebnih pritožbenih navedb v zvezi s tem, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v povezavi s testom transparentnosti.

15Pritožnik je v XI. točki pritožbe v obliki alinej posplošeno navedel še dodatne kršitve, ki naj bi jih vsebovala izpodbijana sodba. Pritožbeno sodišče se je do vsaj delno obrazloženih navedb opredelilo v delih, ki se nanašajo na pritožbene sklope.¹¹ Do ostalih očitkov, ki so neargumentirani in zgolj posplošeno navedeni, se ni opredelilo.

16Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zastaranjem kondikcijskih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter zavrnilo tožbeni zahtevek že iz zgoraj pojasnjenih razlogov. Razloge v zvezi z zastaranjem je zapisalo le kot dodaten, rezervni argument (obiter dictum, ex abundante cautela) in ne kot nosilni argument,¹² zato ti razlogi – in posledično pritožbeno nasprotovanje slednjim – na odločitev ne vplivajo.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa mora povrniti stroške odgovora in sicer 1500 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.119,96 EUR. Priznane stroške mora tožnik plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ V 9. točki obrazložitve te odločbe.
² Npr. odločbi II Ips 201/2017 in II Ips 195/2018.
³ Pritožbene navedbe v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, presojo poštenosti in transparentnosti pogodbenih pogojev, obsegom varstva po pravu EU in ZVPot itd.
⁴ Odločbe: II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 141/2017, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019.
⁵ Glej 26. točko obrazložitve. Če je pogodbeni pogoj pošten, pogodba ne more biti nična. Tožbeni zahtevek je neutemeljen neodvisno od tega, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost.
⁶ Enako velja za teorijo o varnem zatočišču. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in pravilno zaključilo, da na njeni podlagi nikakor ni mogoče vedeti za bodoče gibanje tečaja, ker je doktrina odvisna od bodočih negotovih dejstev.
⁷ Npr. II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018.
⁸ V tem delu so pritožbene navedbe neargumentirane.
⁹ Sodišče prve stopnje navaja, da zgolj kreditne pogodbe v domači valuti s fiksno obrestno mero ne vsebujejo tveganja, pa so vseeno, na primer, dopustne variabilne obrestne mere. Pritožbeno sodišče dodaja, da niti kredit v domači valuti s fiksno obrestno mero ni povsem varen, saj lahko pride, npr. do deflacije s posledičnim znižanjem nominalnih dohodkov kreditojemalca, kar bi imelo podobne posledice kot sprememba tečaja švicarskega franka v konkretnem primeru.
¹⁰ Ker je pogodbeni pogoj prestal test poštenosti, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vpraševanjem transparentnosti (in pojasnilno dolžnostjo).
¹¹ Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni nujna ponovitev vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je to sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo. Glej sodbo VSRS II Ips 438/2007.
¹² Kar je tudi izrecno poudarilo v 37. uvodu točke obrazložitve.