UPRS Sodba I U 832/2019-34

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za energijo št. 434-79/2017-34/331 z dne 12. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju toženka) ugotovila, da je tožnik spremenil proizvodno napravo MFE TSL 2, ... tako, da je z obratovanjem proizvodne naprave presegal nazivno električno moč proizvodne naprave 26,00 kW, opredeljeno v deklaraciji za proizvodno napravo in zaradi navedene spremembe glede na odločbo o dodelitvi podpore št. 136-05-0559/0640/2011/0108/2012 z dne 26. 3. 2012 v povezavi z odločbo št. 136-05-0559/0640/2011/0108/2012-1 z dne 9. 5. 2012 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 5.977,89 EUR brez DDV (prva točka izreka). Odločila je, da je dolžan v roku 30 dni od prejema odločbe odpraviti kršitev tako, da Centru za podpore vrne neupravičeno prejeto podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov s proizvodno napravo MFE TSL 2, ... v znesku 5.977,89 EUR (vrednost brez DDV) skupaj z zneskom DDV 1.290,78 EUR in zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do vrnitve preveč prejete podpore (druga točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je na podlagi četrtega odstavka 365. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) uvedla postopek nadzora nad tožnikom, kateremu se izplačuje podpora za električno energijo, proizvedeno od vključno maja 2012. Ugotovila je, da je spremenil proizvodno napravo, katere neto nazivna električna moč je bila po veljavni deklaraciji 26,00 kW, in sicer jo je neupravičeno povečal na 28,76 kW. Ker na višino podpore vpliva predvsem nazivna neto električna moč proizvodne naprave, je tožnik zaradi obratovanja naprave s povečano močjo in posledično večje proizvodnje električne energije od deklarirane, od maja 2012 do julija 2018 neupravičeno prejemal večji znesek podpore, kot bi jo prejemal, če bi bila naprava skladna z izdano deklaracijo in odločbo o dodelitvi podpore. To velja tudi za mesece, v katerih z obratovanjem ni presegel deklarirane moči, saj bi bila količina proizvedene energije, če bi bila nazivna moč skladna z deklaracijo, manjša. Ker toženke ni obvestil o spremembi naprave, je kršil prvi odstavek 375. člena EZ-1.

3Po presoji toženke je razmerje med doseženo in dovoljeno proizvodnjo enako razmerju med doseženo (28,76 kW) in dovoljeno (26,00 kW) električno močjo proizvodne naprave, ker je količina proizvedene električne energije sorazmerna doseženi moči v času proizvodnje. Zato je neupravičeno prejeto podporo za vsak mesec od maja 2012 do julija 2018 zmanjšala upoštevaje razmerje med njima. Ugovor tožnika, da je s tem, ko je 21. 8. 2018 pridobil novo deklaracijo za nazivno moč naprave 31,5 kW, odpravil nepravilnosti, zavrača, ker s tem ni vzpostavil zakonitega stanja za nazaj. Ker tožnik kršitve ni prostovoljno odpravil, mu je to na podlagi 432. člena EZ-1 naložila z odločbo. Glede na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je naprava spremenjena, pa o tem ni obvestil agencije, mora plačati tudi zakonske zamudne obresti.

4Tožnik zoper odločbo vlaga tožbo. Navaja, da je v obravnavanem obdobju res zagotavljal električno energijo v količinah, kot jih je ugotovila toženka, in sicer na podlagi pogodbe o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE) v proizvodni napravi MFE TSL 2, ..., moč 26 kW, št. CP/561/2012, ki jo je 14. 6. 2012 sklenil z A., d. o. o. (v nadaljevanju Pogodba). Vendar je terjatev za vračilo neupravičeno prejete podpore na podlagi 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki za zahtevke iz gospodarskih pogodbenih razmerij določa zastaralni rok 3 leta, zastarala. Poudarja, da je dne 21. 8. 2018 pridobil novo deklaracijo za napravo z nazivno močjo 31,50 kW, ki velja od 14. 2. 2017. Zato so vsi zahtevki za vrnitev neupravičeno prejete podpore po februarju 2017 očitno neutemeljeni.

5Trdi, da je toženka na spremembo podpore pristala, zato nima pravice zahtevati nazaj, kar izhaja iz 191. člena OZ. Tožnik ni ničesar prikrival ali potvarjal. Izplačevalec podpore je A., ki bi lahko kadarkoli ugotovil, da tožnik v sistem dobavlja preveč električne energije. Ker gre za več let trajajoče stanje, je razumel, da je A. pristal na to, da lahko proizvaja več električne energije. A. je tisti, ki ima zato morebiten zahtevek do tožnika, ki ga lahko uveljavi pred pravdnim sodiščem. Tega ni storil, ker so presežne dobave elektrike v okviru dovoljenih odstopanj. Pravila za delovanje centra za podpore (v nadaljevanju Pravila), na katera se sklicuje 2. člen Pogodbe, namreč v 31. členu določajo dovoljeno odstopanje dobavljene energije +/- 15 %.

6Trdi še, da sme toženka v nadzornem postopku odločati le o vsebini deklaracije ne pa o višini podpore. Če velja, da bi moral tožnik upoštevati karakteristike proizvodne naprave, to velja tudi za A., ki je, če sploh kdo, dolžan odpraviti kršitev. Odločba, ki naj bi po 376. členu EZ-1 prevladala nad pogodbo, ne regulira vrednosti pogodbe, ampak zgolj nazivno moč. Pojasni še, da je bil v zmoti, saj je EZ-1 izjemno obsežen predpis, on pa se ukvarja z obratovanjem športnih objektov in ne z energetiko. Glede zamudnih obresti ga je treba šteti kot dobroverno osebo, po pravilu 193. člena OZ pa dobroverni pridobitelj plača zamudne obresti šele od dneva vložitve zahtevka dalje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov.

7Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se tožniku dodeljena pravica do podpore obravnava kot državna pomoč, ki se dodeli s posamičnim upravnim aktom, izplačuje pa jo A. Vir za njeno financiranje je javna dajatev, ki jo plačujejo porabniki energentov kot prispevek za OVE in soproizvodnjo z visokim izkoristkom. V vsaki odločbi je opredeljena tudi nazivna električna moč naprave, ki posredno opredeljuje maksimalne možne količine proizvodnje električne energije za čas zagotavljanja podpore. Tožnik je sklenil Pogodbo z A. na podlagi odločbe in zakonskih določil, v njej pa so podrobneje definirane obveznosti v zvezi s samim plačilom finančne pomoči, ki jo predstavlja razlika med referenčnimi stroški proizvodnje in tržno ceno energije ter druge obveznosti v zvezi s samimi plačili. Pogodba ni gospodarska pogodba, ampak pogodba, v kateri so podrobneje definirana razmerja v zvezi s plačili z odločbo dodeljene državne pomoči. Zato za zastaranje ne veljajo določbe OZ. Zastaranje ne more pričeti teči s prejemom neopravičenega zneska podpore, ampak kvečjemu od trenutka, ko se toženka seznani z okoliščinami, ki so razlog za neupravičene prejemke. Toženka, ki med obratovanjem naprave ne razpolaga s podatkom o njeni največji doseženi moči, se je s kršitvijo seznanila šele ob ogledu 1. 12. 2017, zato zastaranje ne more pričeti teči prej. Ker mesečna plačila niso plačila za dobavo blaga ampak državna pomoč, pa zastaranje tudi ne teče za vsak mesečno izplačan višji znesek podpore. Ne drži niti, da je toženka konkludentno pristala na višjo nazivno moč naprave. O upravičenosti podpore odloča toženka in ne A., prav tako pa je toženka pristojna za nadzor. Predlaga zavrnitev tožbe.

8Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 14. 8. 2019, 3. 2. 2020, 3. 12. 2020 in 7. 6. 2021 ponavlja tožbene ugovore, dodatno pa pojasni še ugovor toženkine pristojnosti za izdajo izpodbijane odločbe, češ da so po 421. členu EZ-1 predmet nadzora le zakonske in podzakonske določbe ter splošni akti ne pa pogodba. Tudi pogoji iz 375. člen EZ-1 niso izpolnjeni, saj se ta določba nanaša na primere, ko se odločba o dodelitvi podpore razveljavi. Toženka sicer lahko naloži odpravo kršitve po 431. in 432. členu EZ-1, ki jo je tožnik tudi odpravil, saj je sedaj elektrarna skladna z deklaracijo, ti dve določbi pa se ne nanašata na denarne sankcije. Vztraja, da je za izplačilo podpore merodajna količina proizvedene električne energije in ne nazivna neto moč naprave kot tudi, da je bil v dobri veri, saj so bile spremembe, ki jih je izvedel prejšnji lastnik tako majhne, da jih ni opazil, dokler nanje ni bil opozorjen.

9Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 24. 10. 2019, 29. 10. 2020, 13. 5. 2021 in 4. 1. 2022 v bistvenem ponavlja razloge, na katerih temelji njena odločba in navedbe iz odgovora na tožbo. Dodaja, da ni postopala po petem odstavku 365. člena EZ-1 in tožniku odvzela deklaracije, ker je med postopkom pridobil novo deklaracijo za neto nazivno moč 31,50 kW, ki je skladna z dejanskim stanjem, kar je upoštevala pri ugotavljanju obdobja kršitve. Pravila za delovanje centra, ki od 1. 1. 2017 ne veljajo več, so res določala, da so po letih dovoljena 15% odstopanja na letni ravni, vendar ne kot posledica nedovoljene dograditve naprave z namestitvijo dodatnih fotovoltaičnih modulov, ampak spremenljivih vremenskih pogojev. Sklicuje se na sodbo I U 1957/2018, v kateri je sodišče ugotovilo, da je terjatev iz naslova vračila nastala šele na podlagi ugotovitve Agencije za energijo v postopku nadzora. Da terjatve niso zastarale, izhaja tudi iz evropskih direktiv, ki jih je treba uporabiti, ker EZ-1 pravil o zastaranju ne vsebuje, ti predpisi pa so s predmetnim zahtevkom najbolj sorodni.

10Tožba je utemeljena.

11Med strankama je sporno, ali je višina državne pomoči za proizvedeno električno energijo vezana na nazivno moč proizvodne naprave, kot je ta določena v upravnih aktih, ali pa je odvisna od dogovora, sklenjenega med prejemnikom pomoči in A. ter količine dejansko proizvedene energije. Tožnik namreč zatrjuje, da proizvedena količina elektrike, za katero je bila podpora izplačana, v številnih mesecih ni presegala dovoljenih 26 kW in niti 10% te količine, tako odstopanje pa Pogodba dovoljuje.

12Sodišče ugotavlja, da je tožnik prejel državno pomoč, ki jo je skladno z 2. členom Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 kot združljivo z notranjim trgom potrdila Evropska komisija. Podelitev državne pomoči je podvržena pravilom Evropske unije in regulirana z nacionalno zakonodajo ter kot taka ne more biti predmet pogodbenega dogovora. Glede na to sta prvi odstavek 64o. člena Energetskega zakona (EZ) in 374. člen EZ-1 določala¹, da o upravičenosti do podpore odloča agencija v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja, iz česar nedvoumno izhaja, da se je podpora dodelila z upravno odločbo.

13Sodišče v zvezi s postopkom dodeljevanja podpore tožniku še ugotavlja, da je toženka po 64f. členu tedaj veljavnega EZ najprej izdala deklaracijo na podlagi tožnikove zahteve, ki je napravo v svoji vlogi opredelil kot napravo z nazivno neto električno močjo 26 kW. S tem je podelila deklaracijo za konkretno proizvodno napravo s konkretnimi karakteristikami. Zato bi po tedaj veljavnem 5. odstavku 64f. člena EZ deklaracijo lahko z odločbo odvzela, če je bila naprava spremenjena tako, da je to vplivalo na pogoje in zahteve deklaracije. Enako je določal kasneje veljavni peti odstavek 365. člena EZ-1. Na podlagi te deklaracije je bila tožniku z odločbo št. 136-05-0559/0640/2011/0108/2012 z dne 26. 3. 2012 (v nadaljevanju odločba o podpori) dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje po 2. alineji četrtega odstavka 64n. člena EZ, in sicer za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi, sončni elektrarni MFE TSL 2, ... z nazivno električno močjo 26,00 kW.

14Glede na to, da se po zakonu podpora dodeli z upravno odločbo, iz nje pa izhaja nazivna moč električne naprave 26,00 kW, se sodišče strinja s toženko, da je bil tožnik na podlagi odločbe o podpori upravičen do podpore za tisto električno energijo, ki bi jo proizvedla naprava s tako nazivno močjo, ne pa naprava z višjo nazivno močjo. Dodeljena podpora torej ni omejena s količino proizvedene električne energije (ki je v primeru sončne elektrarne odvisna od vremena), ampak od moči naprave, saj močnejša naprava proizvede več električne energije kot šibkejša.

15Stranki sta v postopku navajali različne nazivne moči tožnikove naprave. Tako toženka v odločbi ugotavlja, da je znašala dejanska nazivna moč 28,76 kW, kar je uporabljeno tudi pri izračunu zneska nedovoljene pomoči. V nadaljevanju postopka pa med strankama ni bilo sporno, da je tožnik uskladil deklaracijo z dejanskim stanjem, pri čemer se sedaj glasi na 31,5 kW. Ne glede na to, kateri podatek drži, sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je tožnik namestil močnejšo proizvodno napravo od naprave, za katero je po odločbi o podpori upravičen prejemati podporo za električno energijo, ki jo z njo proizvede. Zato tudi, če bi njegove trditve, da je bila proizvodnja v času od maja 2012 le 21. mesecev nad deklarirano močjo, 54. mesecev pod njo, da je odstopanje v velikosti 28,76 kW le 10 % nad deklarirano močjo ter seštevek presežkov nad 26 kW nižji od seštevka manjkov, držale, ta dejstva na pravilno odločitev ne bi vplivala. Relevantno je namreč zgolj to, ali je tožnik proizvajal električno energijo z napravo, katere nazivna moč je višja od tiste, ki je določena v odločbi o podpori. Da je naprava imela višjo nazivno moč od tiste, na katero se nanaša deklaracija in je določena v odločbi o podpori, pa med strankama ni sporno.

16Toženka svojo odločitev opira na 431., 432. in 375. člen EZ-1. Sodišče mora zato odgovoriti tudi na tožnikov ugovor, da v teh določilih ni pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe in da tudi iz tega izhaja, da gre za civilnopravno razmerje med njim in A.

17Proizvajalec električne energije mora po petem odstavku 365. člena EZ-1 obveščati agencijo o vseh spremembah na proizvodni napravi, ki lahko vplivajo na veljavnost deklaracije. Agencija z odločbo odvzame deklaracijo, če je bila naprava za proizvodnjo električne energije spremenjena tako, da to vpliva na pogoje in zahteve deklaracije. Na podlagi četrtega odstavka tega člena pa imetnike deklaracij ter izpolnjevanje zahtev iz deklaracije nadzirajo pooblaščene osebe Agencije. Iz upravnega spisa izhaja, da se je nadzor začel na podlagi četrtega odstavka 365. člena EZ-1, toženka pa je tožnika v obvestilu o ugotovljenih kršitvah obvestila, da krši to zakonsko določbo in 15. člen Uredbe o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije. Poleg tega ga je opozorila, da je zaradi večje moči proizvodne naprave in posledično večje proizvodnje, neupravičeno prejel višji znesek podpore in se sklicevala na prvi in peti odstavek 375. člena EZ-1. Po tej določbi mora prejemnik pomoči sporočiti agenciji vsa dejstva, ki nastanejo po izdaji odločbe in vplivajo na upravičenost do podpore, njeno višino ali obdobje prejemanja. Dejstva mora sporočiti v osmih dneh od dne, ko je zanje izvedel. Agencija je namreč po tretjem odstavku 374. člena EZ-1 upravičena, da po uradni dolžnosti ali na pobudo A. izda odločbo, s katero zaradi spremenjenih okoliščin odločbo o podpori odpravi, razveljavi ali spremeni. Za kršitev torej ne odgovarja A., kot to neupravičeno zatrjuje tožnik, ampak imetnik naprave, ki je prejemnik pomoči.

18Tako je tudi po presoji sodišča toženka na podlagi 431. člena EZ-1 upravičena nadzirati, ali prejemnik podpore spoštuje oziroma krši citirane zakonske določbe, in če ugotovi, da je do kršitve (kršitev) prišlo, odrediti ukrepe za odpravo kršitev. Pri tem pa mora ravnati po postopku, določenem v drugem odstavku 431. člena in 432. členu EZ-1, kar je bilo v obravnavani zadevi spoštovano. Ker pa je tožnik proizvodno napravo sam uskladil z deklaracijo, toženka ni izdala odločbe po petem odstavku 365. člena EZ-1, tj. mu ni odvzela deklaracije. Očitno je, da mu tudi ni izrekla ukrepa po tretjem odstavku 374. člena EZ-1, ki bi temu sledil, tj. odvzela podpore, ampak mu je skladno s 375. členom EZ-1 naložila vračilo neupravičeno prejetih sredstev. Po presoji sodišča je za tak ukrep tudi pristojna.

19Tožnik ugovarja tudi, da terjatev izvira iz gospodarske pogodbe, A. pa je vedel, da izplačuje previsoko podporo, zato bi preveč izplačano lahko terjal nazaj le, če bi si to pravico pridržal, oziroma če bi plačal, da bi se izognil sili. Uveljavlja zastaranje zahtevka za čas pred 11. 9. 2015, kar utemeljuje s tem, da je bil 11. 9. 2018 prvič seznanjen, da toženka zahteva vračilo neupravičeno prejete podpore, zastaralni rok za gospodarske pogodbe pa znaša 3 leta. Po presoji sodišča so tudi ti ugovori neutemeljeni. Kot je že pojasnilo, v obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnikom in A., ampak za državno pomoč, ki je bila tožniku dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Kot izhaja iz 377. člena EZ-1, se izvajanje te podpore zagotovi iz javnih sredstev. Tožnik tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njegova obveznost, da bo dobavljal električno energijo, ter obveznost A., da mu jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči. Da za opredelitev vrste obveznosti ni odločilnega pomena Pogodba ampak odločba o dodelitvi podpore, izhaja tudi iz petega odstavka 376. člena EZ-1, saj po tej določbi pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore. Zaključek, da ne gre za spor iz obligacijskopravnega razmerja, dodatno podkrepi tudi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če je proizvajalec električne energije spremenil proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo (peti odstavek 365. člena EZ-1). Zaradi spremenjenih okoliščin pa lahko odpravi ali razveljavi tudi odločbo o podpori (tretji odstavek 374. člena EZ-1). Glede na opisane značilnosti razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik. Ker ne gre za pogodbeno obveznost, ampak za obveznost, nastalo zaradi kršitve pogojev, pod katerimi je podpora dana, kar je predmet upravnega nadzora, tudi ne drži tožbeni ugovor, da je edini, ki je na podlagi pogodbe legitimiran za uveljavljanje vračila, in sicer v pravdnem postopku, A.

20EZ-1 ni vseboval pravil o zastaranju zahtevkov za vračilo preveč izplačane državne pomoči. To pa ne pomeni, da ta terjatev ni zastarala. Spoštovanje ustavnih načel pravne varnosti in zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave Republike Slovenije) terja, da je nezastarljivost določene terjatve z zakonom izrecno določena. Terjatev mora zastarati, sodišče pa mora ob ustaljenih metodah razlage prava ugotoviti, po katerih pravilih in pogojih bo zastaranje terjatve nastopilo. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti ob analogni uporabi ustreznih obstoječih pravil o zastaranju.²

21Toženka je odločitev sprejela s predpostavko, da začne zastaralni rok teči, ko je kršitev odpravljena. Vendar to določa (šele) četrti odstavek 28. člena Zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE), ki je pričel veljati 7. 8. 2021, ki ga ni dopustno uporabiti retroaktivno. V svojih vlogah se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča I U 1957/2018, v kateri je zavzelo stališče, da je terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore lahko nastala šele na podlagi ugotovitev toženke v postopku nadzora, da je tožnik podporo za električno energijo za predmetno proizvodno napravo prejel neupravičeno in z ugotovitvijo njene višine.

22Sodišče v obravnavani zadevi meni drugače in sledi razlogom odločitev v zadevah I U 1997/2018 in I U 1678/2018, v katerih je zavzelo stališče, da je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Davčne obveznosti so namreč obveznosti, ki nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katere stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejajo. Gre za javno pravne obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci na podlagi zakona in odločb, ki jih izdajajo davčni organi. V obravnavanem primeru pa gre prav tako za obveznost, ki temelji na predpisih in na upravnih aktih. Tega stališča ne spreminja niti v tem postopku, v katerem toženka svoje prepričanje, da terjatve niso zastarale, utemeljuje (tudi) s 3. členom Uredbe Sveta (ES, EURATOM) št. 2988/95 z dne 18. 12. 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropske skupnosti (Uredba 2988/95) in Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (Uredba 2015/1589) ter točkama 58 in 59 poglavja 2.4.2. Obvestila Evropske Komisije o vračilu nezakonite in nezdružljive državne – 2019/C247/01 (Obvestilo) in trdi, da je treba analogno uporabiti te predpise.

23Obvestilo za sodišče ni zavezujoč predpis, saj gre za stališča Komisije, pri čemer iz točke 58 in 59 poglavja 2.4.2. ne izhaja, kar trdi toženka, ampak iz njega izhaja, da začne zastaralni rok teči od dneva, ko je nezakonita pomoč dodeljena. Nadalje iz Uredbe 2988/95 izhaja, da se nanaša na pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi. Toženka tožniku ni izrekla nobenega upravnega ukrepa ali kazni, ampak je odločila, da mora vrniti podporo, ki jo je pridobil neupravičeno. Upravna kazen bi bila izrečena (pod pogojem, če bi jo predpis dovoljeval), če bi tožniku poleg vračila preveč prejete državne pomoči, naložila še plačilo zneska, ki bi predstavljal kazen za to kršitev. Tožnik utemeljeno navaja, da ni relevantna niti Uredba Sveta EU 2015/1589. Ta uredba namreč določa pooblastila in načine ukrepanja Komisije za vračilo državne pomoči, ki jo je neupravičeno dodelila država članica. Če Komisija ugotovi, da je pomoč nezdružljiva s trgom, sklene, da se ne sme izvajati in državi naloži, da mora sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč (člen 16). Uredba torej ureja razmerja med državo članico in Evropsko unijo, ne pa razmerja med državo članico in prejemnikom pomoči in zato v tej zadevi ni neposredno zavezujoča. Ker tega razmerja ne ureja, pa v pravu Unije velja, da lahko država procesna pravila določi avtonomno, pri čemer mora upoštevati načelo enakovrednosti in učinkovitosti. Glede na to sodišče meni, da je analogno treba uporabiti predpis, ki je veljaven v Republiki Sloveniji in ureja spornemu razmerju podobna razmerja, to pa je ZDavP-2. Pripominja pa, da tudi ta uredba ne potrjuje toženkinih stališč o začetku teka zastaranja, saj člen 17 določa, da začne zastaralni rok teči na dan, ko je nezakonita pomoč dodeljena upravičencu, tek zastaranja pa prekine kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica. Daljši pa je zastaralni rok, saj znaša 10 let.

24Res je, da je toženka lahko izdala izpodbijano odločbo šele na podlagi ugotovitev, da je na proizvodni napravi prišlo do sprememb, s katerimi v nasprotju z določili 375. člena EZ-1 ni bila seznanjena, ter na podlagi izračunov o višini preveč izplačane podpore. Prav tako drži, da A. ne more vedeti, da je prejemnik državne pomoči namestil napravo z večjo nazivno močjo od deklarirane, saj je količina proizvedene energije iz sončne elektrarne odvisna od vremena. Vendar pa po presoji sodišča obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, na katero opozarja tožnik, tj. da bi lahko toženka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnih primerih bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti.

25Razlaga, da zastaranje teče od prejema neupravičeno prejete koristi, izhaja tudi iz analogne uporabe določb ZdavP-2, saj po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Iz citiranega določila izhaja, da je za začetek teka zastaralnega roka pomemben trenutek, ko je obveznost nastala. Zastaranje torej po ZDavP-2 začne teči, ko obveznost plačila nastane, kar velja tudi v primeru, če davčni organ izvede postopek davčnega nadzora in po izvedenem upravnem postopku zavezancu naloži plačilo davka z odločbo.

26Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen (prvi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek). Sodišče ob analogni uporabi teh pravil ugotavlja, da je v obravnavanem primeru zastaranje vračila neupravičeno prejetih plačil začelo teči julija 20. 7. 2012, ko je tožnik prejel prvo izplačilo, kajti ves čas trdi (toženka pa ni ugotovila drugače), da je naprava enaka od njene postavitve. Ker je toženka uvedla nadzor z ogledom na kraju samem 1. 12. 2017, na katerem je bil prisoten tudi predstavnik tožnika, to pomeni, da niso zastarale tiste obveznosti vračila neupravičeno prejetih podpor, ki so bile izplačane pet let pred 1. 12. 2017 ali kasneje. V skupni seštevek neupravičeno prejetih podpor pa so v izpodbijani odločbi vštete tudi tiste podpore, ki so zaradi petletnega zastaralnega roka že zastarale, torej neupravičeno prejete podpore pred 1. 12. 2012. Iz navedenega razloga je skupen izračun napačen.

27Tožnik nadalje ugovarja, da je od februarja 2017 deloval skladno z novo deklaracijo št. 312-698/2017-6/370, ki jo je pridobil 21. 8. 2018, ki pa določa, da velja od 14. 2. 2017. Sodišče ugotavlja, da toženka v zvezi s tem navaja zgolj to, da z deklaracijo z dne 21. 8. 2018 ni vzpostavil nezakonitega stanja za nazaj. Vendar tožnik utemeljeno opozarja, da je v sami deklaraciji navedeno, da za proizvodno napravo z nazivno močjo 31,50 kW velja od 14. 2. 2017 do 14. 2. 2022. Sama deklaracija torej vzpostavlja njeno veljavnost z učinkom za nazaj. Iz EZ-1 sicer izhaja, da se podpora ne dodeli z deklaracijo za napravo ampak z upravno odločbo, s katero se odloča o vlogi za podporo. Iz odločbe o podpori tudi izhaja, da je v njej nazivna moč izrecno navedena in se očitno še vedno glasi na 26,oo kW. Po drugi strani pa se toženka v razlogih izpodbijane odločbe vedno sklicuje na odločbo o podpori v povezavi z odločbo o deklaraciji. Ker ni jasno razvidno, ali sprememba odločbe o deklaraciji po prepričanju toženke pomeni že tudi spremembo odločbe o podpori, ali pa je potrebna tudi njena sprememba in zakaj, sodišče v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Preizkus dodatno onemogočajo toženkine trditve v pripravljalnih vlogah, ko navaja, da je pri ugotavljanju obdobja kršitve, ki se je končalo s pridobitvijo deklaracije, ki ustreza dejanskemu stanju proizvodne naprave, upoštevala dejstvo, da je tožnik pridobil novo deklaracijo (stran 3 prve pripravljalne vloge) in da odprava kršitve v prvi vrsti pomeni uskladitev naprave z izdano deklaracijo (četrta stran druge pripravljalne vloge). Če je temu tako, bi namreč toženka morala upoštevati, da deklaracija velja od 14. 2. 2017, medtem ko iz izreka odločbe izhaja, da naj bi kršitev trajala do vključno julija 2018.

28Sodišče nadalje ugotavlja, da se toženka ni opredelila niti do tožnikovega ugovora, da je bil ves čas prejemanja previsoke podpore v dobri veri, od česar je odvisna višina obresti, ki tečejo od neupravičeno prejetega zneska. Peti odstavek 375. člena EZ-1 je namreč določal, da je dolžan prejemnik neupravičeno prejeta sredstva vrniti v 30 dneh od dokončnosti odločbe. Če so bila sredstva neupravičeno pridobljena v dobri veri, se v času od neupravičeno prejetih sredstev do izdaje odločbe obračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, in sicer v višini, ki je veljala na dan neupravičeno pridobljenih sredstev. Prejemnik, ki je vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do prejemanja sredstev, je dolžan vrniti neupravičeno pridobljena sredstva z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Toženka v izpodbijani odločbi zgolj ugotovi, da je tožnik to vedel oziroma bi moral vedeti, ne pojasni pa, na katerih izvedenih dokazih ta ugotovitev sploh temelji. Zato izpodbijane odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

29Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je, glede na četrti odstavek te določbe, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, se sodišče o drugih tožbenih razlogih ni izrekalo.

30Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

31Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, saj je tožnikova pooblaščenka zavezanka za ta davek, skupaj torej 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

¹ V času izdaje te sodbe so vprašanja v zvezi s podporo naložbam v OVE urejena z Zakonom o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE).
² Glej X Ips 291/2016.