VDSS Sklep Pdp 370/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2015 in leto 2016 tožniku obračunati bruto znesek 2.333,51 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2019 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v višini 529,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravno podlago za odločitev v tem sporu upoštevalo četrti odstavek 162. člena ZDR-1. V 8. točki obrazložitve je navedlo, da sodna praksa v zadevi VDSS opr. št. Pdp 498/2018 in kasneje sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 42/2019 v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker ne gre za primerljivo situacijo, ker je tožnik prišel na delo po poteku obdobja za prenos, zato mu tožena stranka ni bila dolžna ponuditi možnosti ali pa kakorkoli skrbeti za to, da bi tožnik tudi po poteku referenčnega obdobja imel možnost izrabiti plačan letni dopust. Tožnik je bil od 10. 1. 2016 do 5. 1. 2018 neprekinjeno v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu in zaradi bolniškega staleža ni izrabil štiri dni dopusta za leto 2015 in 30 dni dopusta za leto 2016. V času bolniške odsotnosti je tožnik toženo stranko prosil za podaljšanje koriščenja letnega dopusta dne 17. 10. 2017 in tožena stranka mu je odobrila koriščenje dopusta do 31. 12. 2017. Po tem roku je tožena stranka tožniku neizkoriščen dopust za leto 2015 in 2016 črtala, zato ima tožnik pravico do ustrezne odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Tožnik se sklicuje na sodbo SEU C-684/16, kjer je med drugim poudarjeno, da je pravica do plačanega dopusta, ki je določena v 31. členu Listine, priznana vsem delavcem in je že zaradi svojega obstoja zavezujoča in nepogojna ter je ni treba konkretizirati z določbami prava unije ali nacionalnega prava, s katerim je treba zgolj natančno določiti trajanje plačanega dopusta in po potrebi nekatere pogoje za njeno izvajanje. Tožnik navaja, da se je tekom postopka skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 42/2019 in da je stališče sodišča prve stopnje napačno, ko je v sodbi navedlo, da ne gre za primerljivi zadevi. Tožnik meni, da je v sodbah zajeta situacija, kot je tožnikova in je sodba uporabljiva v konkretnem primeru. Sodišče je v teh sodbah zajelo tudi situacijo, ko se delavec ne vrne do poteka obdobja za prenos, kot je to v primeru tožnika. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 42/2019 navedlo, da je določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR - 1 potrebno razlagati tako, da ta določba ne vključuje tudi položaja, v katerem delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice in delavec lahko tudi do poteka obdobja za prenos dopust še vedno izrabi. Pri tem pa je SEU, razen izjemoma, omejilo pravico do izrabe letnega dopusta na obdobje 15 mesecev za prenos. V konkretnem primeru je tožnik stalež zaključil 5. 1. 2018 in začel z delom 6. 1. 2018 in takrat tudi zaprosil za koriščenje letnega dopusta, pa mu tožena stranka tega ni odobrila ter mu obrazložila, da je dopust za leto 2015 in 2016 tožniku črtala. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti. Ker je tožena stranka tožniku, ob izteku obdobja za prenos, črtala neizrabljen dopust za leto 2015 in 2016, je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna. Tožnik je upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa napačno uporabilo materialno pravo.

5Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu policist SR v uradniškem nazivu policist SR1 na Ministrstvu za notranje zadeve, Policijski upravi A. in je bil v času od 10. 1. 2016 do 6. 1. 2018 neprekinjeno v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu. Zaradi nezmožnosti za delo ni mogel izrabiti 4 dni dopusta za leto 2015 in 30 dni dopusta za leto 2016. Tožena stranka je tožniku po 31. 12. 2017 letni dopust za leto 2015 in 2016 črtala, zato tožnik vtožuje nadomestilo za neizrabljen letni dopust.

6Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) v 162. členu določa, da je letni dopust mogoče izrabiti v več delih, s tem, da mora en del trajati najmanj dva tedna (prvi odstavek). Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. 6. naslednjega leta (tretji odstavek). Zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, pa lahko delavec ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta, izrabi do 31. decembra naslednjega leta (četrti odstavek). Za pravilno tolmačenje teh zakonskih določb je treba med drugim upoštevati tudi Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki v 31. členu določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo in pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta ter Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. november 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja. V zvezi s temi določbami pa je pomembna tudi praksa SEU, ki je v sodbah, ki se nanašajo na ta člen (in 31. člen Listine), večkrat poudarilo, da je pravico do plačanega dopusta treba šteti kot posebno pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega ni možno odstopati oziroma ga ni mogoče razlagati ozko (združeni zadevi C-762/18 in C-37/19).

7V obravnavanem primeru tožnik zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti letnega dopusta za leto 2016 ni mogel koristiti do 31. 12. 2017 – to je v 12-mesečnem obdobju iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1. Glede na stališče SEU ni dopustna ureditev, po kateri pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki te pravice ni mogel izvrševati (zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža), ugasne z iztekom referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, razen v izjemnih primerih, ko neomejeno kopičenje pravic ne bi več ustrezalo samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta (C-214/10). Referenčno obdobje v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta in znaša po ZDR-1 12 mesecev. Obdobje za prenos v smislu Direktive pa pomeni obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Kot izhaja iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ima delavec po naši zakonodaji 6-mesečno, izjemoma 12-mesečno obdobje za prenos letnega dopusta, pridobljenega v predhodnem letu. Direktiva ne določa dolžine obdobja za prenos, po stališču SEU (sodba C-518/20 in C-214/16) pa mora obdobje za prenos pravice do letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja in presodilo, da 15-mesečno obdobje prenosa pravice do plačanega dopusta ustreza namenu navedene pravice. Po poteku 15-mesečnega obdobja za prenos pa izguba pravice do plačanega dopusta ni v nasprotju z Direktivo, saj je poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela (C-214/10).

8Glede na navedeno je določba četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 v nasprotju z Direktivo, kot jo tolmači SEU. Kadar določbe direktive v nacionalni pravni red niso prenesene ali niso prenesene pravilno (kot v tem primeru), se posameznik proti državi lahko neposredno sklicuje na določbe direktive, če so te vsebinsko nepogojne in dovolj natančne (SEU sodba C-282/10). Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 164. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno ta člen Direktive. Tako je odločilo tudi VSRS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 23/2022 z dne 25. 10. 2022 in s tem spremenilo dosedanjo sodno prakso, ki se nanaša na tovrstne zahtevke.

9Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 6. 1. 2018 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016. Tožena stranka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, ki ga ni uskladila z določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava Unije na škodo delavca. Ravnanje tožene stranke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z nacionalno zakonodajo. Pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena, saj jo je, kot je pojasnjeno, tudi SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za štiri dni nezmožnosti koriščenja letnega dopusta iz leta 2015. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, po poteku 15-mesečnega obdobja za prenos, ugasne pravica do plačanega letnega dopusta delavca in navedeno ni v nasprotju z direktivo. Zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2015 ni utemeljen, kar sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zmotno pa sodišče prve stopnje razloguje, da 12-mesečno obdobje za prenos iz četrtega odstavka 162. člena ZDR- 1 ni v nasprotju s sodno prakso SEU in da zato tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2016.

10Zaradi napačne materialnopravne presoje se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z višino vtoževane odškodnine za neizrabljen letni dopust, niti za leto 2015 niti za leto 2016. Tožnik je vtoževal iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2015 in 2016 skupaj bruto znesek 2.333,51 EUR (tožnik ni posebej postavil zahtevka po letih) in v ta namen predložil izračun, kateremu pa je tožena stranka izrecno nasprotovala. Ker višina vtoževane terjatve pred sodiščem prve stopnje še ni bila obravnavana, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. S tem bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pritožbe in jo prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročilo kršitve strankinih pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo razčistiti (po potrebi tudi z opravo materialno procesnega vodstva – 285. člen ZPP) in obrazložiti, kaj točno predstavlja znesek 2.333,51 EUR (tožnik, kot pojasnjeno, ni posebej postavil zahtevka po letih) ter kaj točno predstavlja znesek 68,63 EUR oziroma 45,75 EUR neto, na katerem temelji tožnikov skupen izračun vtoževane odškodnine za neizrabljen letni dopust ter se v zvezi s tem opredeliti tudi do podanih ugovorov tožene stranke.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.