UPRS Sodba I U 536/2020-12

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6150-72/2019/2 z dne 27. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožnikov projekt „...: II. gradbena faza“ ne sprejme v sofinanciranje in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2V obrazložitvi, ki vključuje tudi število točk, ki jih je tožnik prejel po posameznih merilih, pojasnjuje, da so bile točke pri merilih 4 in 5 podeljene avtomatično glede na podatke o projektu in po pregledu strokovne komisije. Navaja, da so projekt po ostalih merilih člani komisije ocenjevali individualno, ocena pa je seštevek točk vseh članov.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej nasprotuje toženkinemu postopku ocenjevanja in trdi, da je izpodbijana odločba nezakonita. Uveljavlja, da bi toženka morala izpodbijano odločbo ustrezno obrazložiti, in sicer bi med drugim morala za vsako razpisno merilo posebej in ločeno obrazložiti število dodeljenih točk. Trdi, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, zakaj je pri posameznem merilu prejela določeno število točk, in meni, da se odločbe zato ne da preizkusiti. Navaja, da gre za kompleksno ocenjevanje, ki bi moralo biti zato še toliko bolj obrazloženo. Pomanjkljivosti obrazložitve pojasnjuje tudi po posameznih razpisnih merilih.

4Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Ob sklicevanju na sodno prakso meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe ustrezna, odločitev pa pravilna. Predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožnica se v pripravljalni vlogi prav tako sklicuje na sodno prakso in vztraja pri tožbi in v njej podanih očitkih.

Odločanje po sodnici posameznici

6Sodišče je 16. 6. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

K I. točki izreka

7Tožba je utemeljena.

8Glavni očitek, ki ga tožnik v zvezi z izpodbijanim aktom naslavlja na toženko, je neobrazloženost izpodbijane odločbe oziroma pomanjkanje pravno odločilnih razlogov v njej, zaradi česar meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

9Sodišče je v svoji praksi (npr. I U 1162/2016, I U 506/2016, I U 508/2016, I U 1722/2018) že večkrat poudarilo, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zak0na o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v primernost strokovnotehnične plati odločitve. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.

10Opisana zadržana presoja sodišča pa toženke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev. To za primer, kakršen je obravnavani, izhaja tudi iz specialnega predpisa, ki ureja obravnavano materijo, to je Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK), saj ta v 100. členu glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP, ki v 214. členu določa, kaj mora obrazložitev odločbe vsebovati.

11Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava. Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Te obveznosti toženke ne odvezuje ne pojasnjena specifična narava te javnopravne zadeve, ne zaupana ji pooblastila na podlagi zakona. Ravno nasprotno, prav dejstvo, da toženka na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakonodajalec, razporeja javna sredstva, torej sredstva davkoplačevalcev, jo zavezuje k strogemu spoštovanju vseh mehanizmov, zlasti postopkovnih, ki zagotavljajo enako obravnavo prijaviteljev, tem pa daje možnost, da se seznanijo z razlogi za svoj morebiten neuspeh. Res je, da v postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev prijavitelj ne uveljavlja pravice do prejema želenega denarnega zneska (gre zgolj za pričakovano pravico), gre pa mu, in sicer ravno zato, ker gre za delitev javnega denarja, pravica do enakega obravnavanja, ki je v bistvu temeljno upravičenje, ki ga ima prijavitelj v postopku javnega razpisa. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavo zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.

12Uvodoma navedeno stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, v luči navedenega zato ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.

13Tožnik utemeljeno uveljavlja, da toženka ni izpolnila navedenega standarda. Iz obrazložitve je sicer mogoče razbrati, kakšno število točk je tožnik dobil po merilih kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave (razpisno merilo 1), pomen projekta za razvoj slovenske kulture in jezika (razpisno merilo 2), pomen za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete (razpisno merilo 3), pomen za za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti (razpisno merilo 6) ter zagotavljanja redne in objektivnega ter uravnoteženega predstavljana političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov (razpisno merilo 7).

14Tožnik pa utemeljeno opozarja, da ni jasno, kako je bil ocenjen pri kompleksnejših merilih, kot je npr. razpisno merilo 1, ki vključuje več kriterijev (podmeril), to je kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost, ter je z vsakim od teh kriterijev (podmeril) mogoče doseči po vseh petih članih komisije 55 točk, skupaj pri tem merilu pa 220 točk. Tožnik, ki mu je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe do minimalnega praga 330 točk manjkalo 19 točk, je že pri razpisnem merilu 1 „izgubil“ 77 točk. Toženka je za to merilo kot celoto navedla, da predlagani projekt dosega sorazmerno dobro kakovost in komunikativnost ter sorazmerno aktualnost vendar naslavlja vsebine, o katerih se javnost pogosto podrobno informira tudi v drugih medijih, torej projekt ne ponuja izvirnih vsebin. Iz tega pa ni razvidno, zakaj je tožnik pri kakovosti izgubil 12 točk, izvirnosti 24 točk, aktualnosti 23 točk in komunikativnosti 18 točk, zlasti glede na kompleksnost ocene po posameznem podmerilu. Pri podmerilu kakovost tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe in Navodila prijaviteljem za izdelavo vloge (v nadaljevanju Navodilo) izhaja, da se ocenjuje osnovno novinarsko/medijsko posredovalno kompetenco, tj. profesionalna realizacija programske vsebine, opisane v projektni prijavi, upoštevane pa so tudi ustrezne priložene reference medija-prijavitelja ter novinarjev, ki bodo zaposleni na projektu, ter da gre pri tem kriteriju za obvladovanje novinarskega dela, spoštovanje novinarske etike, vrhunsko znanje jezika in poznavanje novinarskih žanrov ter avtonomnost mišljenja. Toženka navaja, da se pri podmerilu izvirnosti ocenjuje inovativnost in ambicioznost prijavljene programske vsebine ter da bodo upoštevane tudi priložene reference medija-prijavitelja in novinarjev, ki bodo zaposleni na projektu, pri čemer pa gre za raziskovanje manj zastopanih tem (npr. ekologija, etika v sodobni družbi, ipd.), ki kot rezultat kakovostnega novinarskega dela razkrivajo nove poglede na sicer pogosteje zastopane teme. Za podmerilo aktualnost toženka navaja, da je pomembna družbena relevantnost programskih vsebin; posebej, v kakšni meri bodo programske vsebine naslavljale teme, pomembne za razvoj in napredek demokratične družbe, ter da se bodo pri ocenjevanju aktualnosti upoštevane tudi priložene reference medija-prijavitelja, pri čemer se posebej vzpodbuja reprezentacija različnih pogledov državljanov in še posebej ranljivih skupin na obravnavane javne zadeve. Za podmerilo komunikativnost pa toženka navaja (in kar, kot za vse kriterije izhaja tudi iz Navodila), da je s tem mišljena interakcija med medijskim tekstom in občinstvom ter da bodo upoštevane tudi priložene reference medija-prijavitelja ter novinarjev, ki bodo zaposleni na projektu, s katerimi prijavitelj izkaže pomen svojega programa za kulturo javnega dialoga.

15Toženka vse navedene kriterije povzema v izpodbijani odločbi, ne pojasni pa, kako jih je uporabila, to je zakaj je tožnikov projekt ocenila kot sorazmerno dobre kakovosti, komunikativnosti ter aktualnosti. Navedba, da projekt naslavlja vsebine, o katerih se javnost pogosto podrobno informira tudi v drugih medijih, se (tudi sicer zelo na splošno) nanaša na kriterij izvirnosti, toženka pa ne pojasni zakaj je tožnik tudi pri ostalih treh kriterijih oziroma podmerilih izgubil točke, to je 12, 23 in 18 točk oziroma skupaj 53 točk.

16Navedeno pomeni, da tožniku, v posledici tega pa tudi sodišču, ni omogočeno, da se seznani z razlogi za oceno tožnikove vloge. Tožnik, v posledici tega pa tudi ne sodišče, se tako ne moreta prepričati, da navedeni kriteriji niso bili uporabljeni arbitrarno. Ker že to zadostuje za ugotovitev, da je zaradi neobrazloženosti izpodbijana odločba nezakonita, sodišče ni preizkušalo tožnikovih navedb glede ostalih kriterijev, saj to za odločitev ni bilo potrebno.

17Ker se po povedanem izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

18Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

19Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 15 EUR, saj za odločitev ni bila potrebna glavna obravnava, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).