VSRS Sklep I Up 132/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35600-107/2021/2550-14 z dne 28. 2. 2022 (v nadaljevanju odločba toženke), s katero je upravljavcem lovišč, naštetim v navedeni odločbi, dovolila odvzem iz narave z odstrelom 222 osebkov vrste rjavi medved na območjih in pod pogoji, natančneje določenimi s tabelo, ki je del izreka odločbe. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnica v tožbi očita toženki bistveno kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s tem, ko upravljavcev lovišč ni povabila k udeležbi v postopku. Po presoji sodišča prve stopnje tožnica s tem ne varuje lastnega pravnega položaja, ampak uveljavlja pravico sodelovati v postopku za drugo osebo, to je upravljavce lovišč. Ker je bila tožnica stranka postopka, se njen pravni položaj v primeru uspeha s tožbo ne bi spremenil oziroma izboljšal, zato je sodišče prve stopnje po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper sklep vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega spora in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nevladna organizacija v javnem interesu na področju ohranjanja narave in varstva okolja in da ji je bila v upravnem postopku priznana udeležba. Meni, da ima zato pravico vložiti tožbo zoper odločbo toženke, pri tem pa zakon ne omejuje razlogov za vložitev te tožbe. Trdi, da je s tožbo varovala svoj subjektivni pravni interes in ne interesa upravljavcev lovišč, kot je napačno ocenilo sodišče prve stopnje. Deluje namreč v interesu svojih članic, to je upravljavcev lovišč – lovskih družin, zato so interesi njenih članic njeni lastni pravni interesi. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Za pričetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji, ki jih ZUS-1 izrecno predpisuje v prvem odstavku 36. člena (procesne predpostavke). Po drugem odstavku 36. člena ZUS-1 mora sodišče paziti na obstoj procesnih predpostavk po uradni dolžnosti ves čas postopka, če ugotovi, da katera od njih ni (več) izpolnjena, pa tožbo zavrže s sklepom. To med drugim pomeni, da mora tožnik obstoj procesnih predpostavk izkazati že v tožbi. Procesne predpostavke morajo biti izkazane kumulativno, tako da že neizpolnjevanje ene od njih zadošča za nastop omenjene zakonske posledice, torej zavrženja tožbe.

7Po določbi tretje alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče s sklepom zavrže tožbo tudi v primeru, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Tožnik mora torej v tožbi izkazati procesno legitimacijo za sprožitev upravnega spora z zatrjevanjem, da je z upravnim aktom kršena njegova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist oziroma izkazati svoj pravni interes za vložitev tožbe. To pomeni, da tožnik v upravnem sporu ne more varovati pravice oziroma pravne koristi koga drugega ali javnega interesa.

8Izjemo od tega pravila pomeni ureditev položaja društev, ki delujejo v javnem interesu na področju ohranjanja narave, ki imajo po 137. členu Zakona o ohranjanju narave (ZON) pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Vendar pa je to zakonsko pooblastilo povsem jasno in nedvoumno omejeno na zastopanje javnega interesa, in tudi to izključno na področju ohranjanja narave. Pritožnica torej s tem, ko je v upravnem postopku sodelovala kot nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju varstva narave, ni pridobila upravičenja za varovanje pravnih koristi, ki jih ni mogoče šteti za njene (tretja alineja prvega odstavka 36. člena ZUS-1) oziroma ki presegajo meje zakonskega pooblastila iz 137. člena ZON.

9Med take koristi, ki jih pritožnica ne more varovati v upravnem sporu, brez dvoma spadajo tudi koristi tretjih, v obravnavani zadevi koristi upravljavcev lovišč oziroma lovskih družin. Tega v ničemer ne spreminja določba statuta pritožnice, po kateri pritožnica deluje v interesu lovskih družin kot njenih članic, saj to po eni strani ne pomeni pooblastila za zastopanje pred sodiščem, po drugi strani pa ne vpliva na pravno subjektiviteto lovskih družin. Povedano drugače: lovske družine lahko kot društva (prvi odstavek 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu; ZDLov-1) svoje pravne koristi varujejo le same. Vrhovno sodišče k temu dodaja še, da tudi iz siceršnje ureditve po ZDLov-1, posebej iz 66. člena, ne izhaja, da bi pritožnica imela kakršno koli zakonsko pooblastilo za zastopanje lovskih družin.

10Vrhovno sodišče iz navedenih razlogov pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da pritožnica v tožbi ne zatrjuje kršitve svojih pravic ali pravnih koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) oziroma drugih pravnih koristi, ki bi jih lahko uveljavljala v upravnem sporu, temveč uveljavlja kršitev pravice druge osebe do sodelovanja v upravnem postopku, za kar nima podlage v zakonu. To pomeni, da za začetek upravnega spora ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretje alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna.

11Glede na vse navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).