VSC Sodba Cp 383/2022

I. Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

II. Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o pravdnih stroških se zavrne, ugodi pa se pritožbi tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni, tako da spremenjena v tem delu glasi:

″II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 2.940,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila, in sicer mora del tega zneska, to je znesek 985,01 EUR nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. SI56 0110 0637 0421586, sklic Bpp 179/2019, preostali del, to je znesek 1.955,83 EUR, pa plačati neposredno toženi stranki.″

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 544,65 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 12. 2018 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžen v roku 15 dni toženki povrniti 1.084,92 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju št. SI56 0110 0637 0421586, sklic Bpp 179/2019.

2Tožnik je zoper sodbo vložil pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi in obveže toženko na plačilo stroškov pravdnega postopka in stroškov pritožbe, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega pravdnega postopka. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3Toženka je vložila pritožbo zoper točko II. izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) in predlagala, da sodišče njeni pritožbi v celoti ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo v točki II. glede odločitve o stroških, tako da stroške, ki jih je imela toženka v zvezi s vložitvijo pritožbe in ponovnem sojenju pred sodiščem na prvi stopnji v celoti naloži v plačilo tožniku, slednji pa je te stroške dolžan plačani toženki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka predlaga tudi, da ji sodišče povrne pritožbeno nastale pravdne stroške tako, da le-te naloži v plačilo tožniku. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe toženke so prav tako povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

4Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika, tožnik pa ni odgovoril na njeno pritožbo.

5Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških pa je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je moralo v obravnavani zadevi ugotoviti, ali je utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek za vrnitev posojila 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2018 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena zatrjevana ustna posojilna pogodba, da torej tožnik toženki ni posodil denarja in ji ga ni izročil, oziroma da toženka tega denarja ni prejela, zato je pravilno zaključilo, da ga tožniku tudi ni dolžna vrniti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Podane niso niti pritožbeno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se zato povsem sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi in jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema, pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

7Tožnik najprej sodišču očita bistveno kršitev pravil postopka, ker je sodišče dokazna predloga: zvočni posnetek na CD-ju in prepis pogovora kot nezakonita zavrnilo. Tožnik trdi, da mu je sodišče s tem kršilo pravico do izjave, kar je bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar predstavlja tudi kršitev 23. člena Ustave RS, to je pravice do učinkovitega varstva pravic, ki se odraža v omenjeni ustavni določbi, in ki hkrati predstavlja tudi pravico do sodnega varstva, slednje pa mora biti učinkovito. Tožnik pojasnjuje razliko s kazenskim postopkom, navaja, da bi se naj sodišča pri odločanju naslanjala na 231. člen (glede na navedeno vsebino člena verjetno prav: 213. člen) Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da je sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, in izpostavlja Odločbo Ustavnega sodišča Up-472/02, v kateri je odločilo, da je izvedba nedovoljenega dokaza v pravdnem postopku dovoljena, če obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava RS, zato morajo sodišča v takšnih primerih skladno z načelom sorazmernosti skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Tožnik navaja, da predložen dokaz varuje tako ustavne kakor zakonske določbe. Po določbi 9. člena ZPP morajo stranke in njihovi pooblaščenci pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje pravice. Tožnik je s predložitvijo dokazoval varoval uresničevanje zakonskih določb, pa tudi določila Ustave RS. Samo ob spoštovanju določb ZZP, tudi 9. člena ZPP je mogoče uresničevati določilo 23. člena Ustave RS. Zato sodišče ni imelo podlage, da je izvedbo dokaza, s katerim je tožnik želel dokazati, da toženka pred sodiščem ni govorila resnice in ni pošteno uporabljala zakonskih določb, zavrnilo kot nedovoljen dokaz. Ob tehtanju sorazmernosti ima pomen varstva zakonitosti in ustavnosti zagotovo prednost pred varstvom zasebnosti.

8Očitane postopkovne kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre v primeru v prejšnji točki navedenih predlaganih dokazov za nezakonit dokaz in poseg v zasebnost. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da toženka ni bila seznanjena z zvočnim snemanjem pogovora in vanj ni privolila. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je takšen dokaz lahko izjemoma dopusten, če obstajajo posebej utemeljene okoliščine, zaradi katerih ima izvedba takšnega dokaza poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje Ustava RS, kar v danem primeru ni bilo izpolnjeno, tožnik pa tudi ni zatrjeval¹, katera je tista ustavno varovana pravica, za izvrševanje katere bi ta dokaz imel poseben namen, da bi sodišče sploh lahko opravilo presojo obstoja utemeljenih okoliščin. Sicer pa bi moral tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj na naroku, potem ko je sodnica zavrnila ostale neizvedene dokazne predloge, česar pa ni storil, kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave dne 26. 5. 2022. Tožnik niti v pritožbi ni navedel, da te kršitve brez svoje krivde ni mogel predhodno navesti, zato se kršitve, na katere se sklicuje v pritožbi, ne upoštevajo (286.b člen ZPP).

9Kot povzema pritožnik, je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju najprej ugotavljalo obstoj zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP), saj je bilo od rešitve tega vprašanja odvisna odločitev o glavni stvari, to je veljavnost sklenjene posojilne pogodbe. Sodišče je z izpodbijano sodbo po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da so bili med pravdnima strankama v času zatrjevanega posojila (avgusta 2014) izpolnjeni vsi kriteriji za zunajzakonsko skupnost².

10Tožnik tak zaključek izpodbija z navedbami, da je v nasprotju z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), uveljavljeno sodno prakso in nasprotuje podatkom in dokazom v spisu, in sicer zaradi kratkotrajnosti, enostranskosti, neobstoja skupnega gospodinjstva, neobstoja ekonomske skupnosti in neobstoja notornosti.

11Tožnik navaja, da je sodišče napačno opredelilo dolžino trajanja zveze v času zatrjevanega posojila, to je 8 mesecev, in da je takšna ugotovitev sodišča v neskladju z izpovedbami pravdnih strank in izvedenimi dokazi. Pravdni stranki sta si bili enotni, da sta se spoznali v januarju 2014. Glede na ugotovitev sodišča bi se torej morala njuna zunajzakonska skupnost začeti že v januarju 2014, da bi lahko v času zatrjevanega posojila, to je v avgustu 2014, med pravdnima strankama obstajala 8-mesečna zunajzakonska skupnost. Nesporno je, da se je njuno poznanstvo začelo januarja 2014 in da sta si bila enotna, da si ne želita resne zveze. Januar 2014 torej nikakor ne moremo opredeliti kot začetek njune zunajzakonske zveze, kot je to napačno ugotovilo sodišče. Odločitev tudi ni življenjska, saj pričetek poznanstva nikoli ne povzroči nastanek vseh tistih okoliščin, ki morajo biti izpolnjene, da lahko govorimo o neki pravno priznani življenjski skupnosti. Glede nadaljnjega odnosa pa so bile navedbe pravdnih strank diametralno nasprotne. Sodišče je verjelo izpovedbi toženke, da se je k tožniku preselila spomladi leta 2014. Toženka meseca preselitve ni opredelila, gre torej za pavšalno navedbo ″spomladi″, vendar pa je čas preselitve pomemben zaradi določitve trajanja njunega skupnega življenja in nadaljnje presoje o obstoju in trajanju zunajzakonske skupnosti. Sodišče sicer v nadaljevanju (25. točka sodbe) na podlagi izjave tožnikovih staršev z dne 14. 8. 2020 (A9) zaključuje, da se je toženka preselila k tožniku nekje v maju oziroma juniju 2014. Tožnik se sicer tej ugotovitvi protivi in še vedno zatrjuje, da se je toženka preselila v letu 2015, vendar pa, če bi bila ta trditev toženke resnična, je potrebno upoštevati, da sta do zatrjevanega posojila v avgustu 2014 minila zgolj dva meseca oziroma največ trije meseci. Četudi je toženka pri tožniku živela tri mesece, pa to dejstvo ne pomeni dalj časa trajajoče življenjske skupnosti, kot je to opredeljeno v 12. členu ZZZDR in ta zakonski pogoj med pravdnima strankama ni bil izpolnjen. Takšna ugotovitev sodišča pa je tudi v nasprotju s sodno prakso, kot je npr. sodba Vrhovnega sodišča Slovenije II Ips 183/2017, ki je v navedenem primeru odločilo, da ″ni mogoče šteti za izvenzakonsko skupnost, ker je njuno skupno življenje trajalo le okoli devet mesecev, po tem pa je bilo za tri mesece prekinjeno zaradi prepirov, nasilja, izrečene prepovedi približevanju toženki in tožnikovega zdravljenja″. V konkretnem pravdnem razmerju pa je poznanstvo med pravdnima strankama v času zatrjevanega posojila v avgustu 2014 trajalo približno osem mesecev. Kot je tožnik že navedel v tej pritožbi, pa bi njuno skupno življenje trajalo zgolj dva, največ tri mesece (tožnik tudi pritožbeno trdi, da se je toženka preselila leta 2015), kar je bistveno prekratko, da bi lahko govorili o dalj časa trajajoči življenjski skupnosti.

12Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se tožnik in toženka spoznala v začetku leta 2014 in se nato začela družiti. Glede na to, da sodišče ni ugotovilo, da je do avgusta 2014, ko naj bi tožnik dal toženki posojilo, njuna zveza prenehala, ni utemeljen očitek, da je sodišče napačno opredelilo dolžino trajanja zveze (pritožnik sodišču očita napačno opredelitev dolžine trajanja zveze in ne trajanja zunajzakonske skupnosti) v času zatrjevanega posojila, to je 8 mesecev. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo januar 2014 kot začetek zunajzakonske zveze pravdnih strank, kot to zmotno meni pritožnik. V 27. točki obrazložitve se je opredelilo do tožnikovih trditev, da pravdni stranki v tako kratkem času, to je od začetka leta 2014 pa do avgusta 2014 zunajzakonske skupnosti nista mogla razviti in da je šlo za preveč kratkotrajno vezo. Pritožbeno sodišče z opredelitvijo sodišča prve stopnje povsem soglaša. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja strank in prič utemeljeno sledilo toženki, da se je k tožniku preselila spomladi 2014. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je podkrepljena z izjavo tožnikovih staršev z dne 14. 8. 2020, v kateri sta zapisala, da se je toženka k sinu preselila zaradi izgube službe, zato naj bi ji sin pomagal. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo toženki, glede na to, da ni sporno, da je toženka bila zaposlena do 16. 4. 2014, da se je preselila k tožniku nekje v maju oziroma juniju 2014. Nenazadnje pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, še dva listinska dokaza dokazujeta, da je toženka k tožniku prišla živet v letu 2014 in ne v 2015, kot je trdil tožnik in še trdi enako v pritožbi, in sicer dopis toženke na A. A. in obvestilo z dne 28. 8. 2014. Iz prvega izhaja, da je toženka pisala na A. A. zato, ker so ji (v njenem stanovanju na naslovu ...) 28. 7. 2014 izvedli izklop električne energije. Med drugim je pojasnila tudi, da trenutno ne biva na tem naslovu. Iz drugega pa izhaja, da je toženka dobavitelja vode obvestila o spremembi števila oseb v stanovanju na naslovu ..., dne 28. 8. 2014 in prosila, da to upoštevajo s 1. 9. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se ti podatki skladajo s trditvami toženke in njeno izpovedbo, da se je k tožniku preselila že v letu 2014, saj v nasprotnem primeru ne bi sporočala sprememb dobaviteljem storitev; sodišče pa je tudi utemeljeno dvomilo, da bi živela v stanovanju brez elektrike (ki so jo izklopili 28. 7. 2014), v juliju tega leta pa je toženka opravljala popise števcev zaradi težav s sosedom, kot je sama izpovedala. Po obrazloženem tožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženka k tožniku preselila nekje v maju oziroma juniju 2014, in tudi neutemeljeno vztraja, da se je preselila k tožniku v letu 2015. Bistven je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili že v avgustu 2014 med pravdnima strankama izpolnjeni vsi kriteriji za zunajzakonsko skupnost, ki so se še bolj utrdili v nadaljnjih letih, predvsem pa je obstajal namen obeh za skupno življenje. V pritožbi izpostavljen primer II Ips 183/2017 ni primerljiv, saj je bilo ugotovljeno, da je skupno življenje trajalo le okoli 9 mesecev, v obravnavanem primeru pa je skupno življenje trajalo več let in je v času zatrjevanega posojila že obstajala zunajzakonska skupnost pravdnih strank, kar je sodišče pravilno zaključilo tudi ob upoštevanju ugotovljenih še drugih kriterijev.

13Tožnik v nadaljevanju pritožbe izpostavlja, da ni nikoli priznaval zunajzakonske skupnosti s toženko. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je presodilo, da je bila skupnost v času zatrjevanega posojila v avgustu 2014 več kot le prijateljska, prav tako pa ni z ničemer dokazano, da je obstajal namen obeh strank za skupno življenje, še manj pa, da bi živela kot mož in žena oz. v pravno priznani življenjski skupnosti. Takšna ugotovitev namreč ni v skladu z 12. členom ZZZDR in tudi nasprotuje listinskim dokazom v spisu. Tožnik ponovno izpostavlja, da je bilo nesporno med strankama, da si nihče izmed njiju ne želi resne zveze. Tožnik je tudi jasno argumentiral, da si zveze ne želi zaradi pretekle situacije z bivšo ženo in da s toženko ni bil pripravljen na resno zvezo. Trdi, da sodišče nima dokaza za zaključek, da je v času zatrjevanega posojila v avgustu 2014, torej samo nekaj mesecev po tem, ko sta se stranki spoznali, med njima že obstajala tako močna čustvena vez, ki bi se lahko opredeljevala kot vez med možem in ženo. Trdi, da obstaja nasprotni dokaz - podatki centra za socialno delo (CSD). Sodišču očita, da prav tako ni navedlo, na podlagi katerih dokazov in dejstev je lahko zaključilo, da med pravdnima strankama obstajal namen obeh za skupno življenje. Takšnega namena tožnik ni nikoli izrazil; ravno nasprotno, ves čas ga je zavračal. Sodišče je v svoji odločitvi glede čustvene navezanosti prezrlo zapisnik CSD Laško z dne 18. 11. 2015, iz katerega izhaja tožnikova izjava, da pravdni stranki nista v partnerskem odnosu. Odločitev sodišča nasprotuje dokazom v spisu, kar je bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa takšna izjava jasno dokazuje, da tožnik toženke v avgustu 2014 in niti kasneje ni dojemal kot svoje zunajzakonske partnerice, še manj pa, da bi izrazil namen živeti s toženko v zunajzakonski skupnosti. Tega ni nikoli izrazil, prav tako pa ne obstoji noben dokaz, ki bi dokazoval, da je tožnik izrazil ta namen, pa tudi ne izjava, da bi toženka dala takšno izjavo, saj je ves čas koristila ugodnosti za mladoletnega otroka kot mati samohranilka. Dokaza o obstoju zunajzakonske skupnosti torej ni. Zakaj je glede čustvene navezanosti pravdnih strank v celoti sledilo toženki, sodišče ni obrazložilo. Če bi upoštevalo še zvočno snemanje in prepise zvočnega snemanja, potem zgolj pavšalna obrazložitev sodišča, da sta stranki starejši osebi z izkušnjami iz preteklih vez, narekuje na zaključek, da se ne želita vezati v smislu pravnih posledic, saj je tožnik ravno zaradi negativnih izkušenj iz preteklosti zavračal resno zvezo in življenje v skupnosti. Sodišče pri svoji ugotovitvi tudi ni navedlo, na katere dokaze, razen izjave toženke, se pri tej svoji odločitvi sklicuje. Izjava toženke v tem postopku ni resnična in je dana v nasprotju z 9. členom ZPP. Drži pa, da ni pomembno, kako je toženka dojemala njuno razmerje. Vendar pa je potrebno izpostaviti, da je zunajzakonsko skupnost v skladu z zakonskimi določili in uveljavljeno sodno prakso potrebno smatrati kot svobodno odločitev obeh partnerjev. Tega pa v konkretnem primeru ni bilo, saj tožnik ves čas zanika obstoj takšne skupnosti, enako je trdil tudi pred pristojnim CSD. Do tega vprašanja se je opredelila tudi že sodna praksa. V sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 380/99 je navedeno: ″v postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik izrecno odklanjal življenje v izvenzakonski skupnosti, čustvena navezanost, spoštovanje in pomoč pa so bili le enostranski (le s strani toženke). S takim tožnikovim odnosom do toženke ni mogla nastati izvenzakonska skupnost, pa čeprav je toženka drugim res izjavljala, da šteje tožnika za moža in da skupaj z njim gradi hišo v Bosni″. Navedeni primer je potrebno analogno uporabiti v konkretnem pravdnem primeru, saj tudi, če bi bila navezanost zgolj s strani toženke, niso izpolnjeni pogoji, ki jih mora imeti zunajzakonska skupnosti. Toženka pa na CSD nikoli ni posredovala podatka, da živi v zunajzakonski skupnosti, pa bi morala, če bi bilo to res. Tožnik je ves čas njunega prijateljevanja izrecno odklanjal življenje v zunajzakonski skupnosti in toženke ni priznaval kot partnerke. S temi dejstvi je bila toženka seznanjena že po pričetku njunega prijateljevanja. Toženki je bilo namreč znano, da se je tožnik soočal z razvezo zakonske skupnosti in dodelitvijo otrok v varstvo in vzgojo, zato čustveno ni bia pripravljen na novo partnersko vezo in jo je tudi ves čas odkrito odklanjal. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče v obrazložitvi še zapisalo, da se je v naslednjih letih (2015, 2016, 2017) pokazalo, da sta pravdni stranki živeli pravo družinsko življenje, skupaj z otroki hodili na dopuste, praznovali rojstne dneve, skratka živeli skupaj kot družina oz. pravdni stranki v skupnosti, ki ustvarja pravne posledice. Sodišču očita, da v obrazložitvi ne navede, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da se je takšen odnos pokazal v naslednjih letih. Pravdni stranki sta bili namreč enotni, da je bilo njuno prijateljstvo burno in polno prepirov. Tega sodišče ni upoštevalo. Toženka je sicer kot dokaz priložila fotografije različnih skupnih dogodkov, vendar pa nobena izmed teh fotografij ni bila datumsko datirana, bile so zgolj pavšalno opredeljene z navedbo, da so nastale med leti 2014 in 2017 in ni bilo mogoče razbrati natančnega nastanka posamezne fotografije. Prav tako toženka ni opredelila namena, kaj z njimi dejansko dokazuje. Tožnik je že tekom postopka grajal, da gre za nesubstancirane dokaze-fotografije, ki ne premorejo dokazne presoje. Sodišče je sicer med zaslišanjem toženke dopustilo vprašanja o razlagi posamezne fotografije - s čimer je sodišče samo zapolnilo procesno pomanjkljivost, zaradi česar je storilo bistveno kršitev pravil postopka, ki jih je tožeča stranka že v svoji vlogi pravočasno grajala. Sodišče se v izpodbijani sodbi, in sicer v točki 26 sklicuje na fotografije, vendar pa iz teh fotografij ne izhaja nič več kot le prijateljsko razmerje in nobena fotografija ne prikazuje stanja pravdnih strank, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da obstaja med njima kaj več kot prijateljstvo. Prav tako pa so fotografije nastale po zatrjevanem posojilu, torej po avgustu 2014 in v ničemer ne dokazujejo obstoja zunajzakonske skupnosti v avgustu 2014. Stanja in dokazi po avgustu 2014 nimajo vpliva na obstoj in pravno naravo posojilnega razmerja. Pravni posel je potrebno presojati na dan sklepanja.

14Tudi gornji očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je tudi glede čustvene navezanosti pravdnih strank drug na drugega upravičeno sledilo toženki. Kot je prepričljivo obrazložilo, je življenjsko in logično, da se lahko veza, čeprav na začetku prijateljska, začne poglabljati, moški in ženska se vedno bolj navezujeta drug na drugega, kar lahko preraste v kaj več kot prijateljstvo in ni nemogoče, da se to zgodi v parih mesecih, sploh zato, ker pravdni stranki nista bila več zelo mlada, oba sta vedela v kaj se spuščata, saj sta imela za sabo že pretekle veze. Pravilno je dokazno ocenilo izpovedbi pravdnih strank, in sicer da je toženka o tem prepričljivo izpovedala, medtem ko je tožnik na vsak način želel prepričati sodišče, da ni nikoli želel veze, ne na začetku ne v nadaljevanju, da ni bil čustveno navezan na toženko, da sta bila samo prijatelja in da ji je nudil samo pomoč. Sodišče tožnikovi izpovedbi utemeljeno ni sledilo, saj se je nato v naslednjih letih (2015, 2016, 2017) pokazalo, da so v bistvu živeli pravo družinsko življenje, hodili skupaj na dopuste, praznovali rojstne dneve, skratka živeli skupaj kot družina oz. tožnik in toženka kot zakonca. Ne drži, da sodišče ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo, saj je pojasnilo, da je sledilo toženki, torej je to ugotovilo na podlagi dokaza z zaslišanjem strank. Navedlo je tudi, da je tudi priča D. D. izpovedal, da sta pravdni stranki tak vtis dajala že v poletnih mesecih leta 2014. O tem, da je toženka že od leta 2014 živela pri tožniku, da sta hči (hči toženke) takrat vozila v vrtec oba, tožnik in toženka, in da je po hči za stike prišel tudi na ..., hči pa mu je tudi povedala, da so urejali stanovanje, da so uredili eno sobo, da so bile vse tri punce skupaj, da so hodili po ... skupaj, pa je sodišče izvedelo tudi od C. C., bivšega toženkinega partnerja. Sodišče prve stopnje pa je tudi povsem upravičeno verjelo toženki, da se ji ne bi bilo treba preseliti k tožniku, saj je imela svoje stanovanje, in povsem utemeljeno ovrglo trditev tožnika, da je toženki zgolj pomagal. Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj povzetega in tudi ob ugotovljenem dejstvu, da je imela toženka denar, da si je lahko v letu 2014 plačevala stroške stanovanja, utemeljeno zaključilo, da se je k tožniku preselila iz drugih razlogov (in ne zaradi slabega finančnega stanja), in sicer zato, ker je tožnik želel imeti urejeno življenje, sploh zaradi svojih dveh hčera, za kateri je želel, da bi živeli pri njemu. Življenjsko pa je, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, da se z dvema otrokoma (8 in 9 let) lažje živi, če je v hiši ženska roka, ki vodi gospodinjstvo in skrbi za otroke. Prav tako je pravilno dokazno ocenilo izpovedbo toženke, da se ne bi preselila kar k ″prijatelju″, sploh zato, ker je imela svoje stanovanje, hči je v bližini hodila v vrtec, poleg tega pa so jo tudi opozarjali na toženca, češ kakšen je, za življenjsko povsem sprejemljivo in prepričljivo. Upravičeno je sodišče sklepalo, da je očitno, da je bila med njima vendarle tako močna (tudi čustvena) vez, da se je oz. da sta se odločila za tak korak. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča, da sta bila s toženko tudi intimna partnerja. Prav tako tudi ne ocene sodišča, da dejstvo, da sta spala vsak v svoji sobi, niti ni tako relevantno, saj ne bi bila edina, sploh zaradi različnih spalnih navad, tožnik je namreč rad dolgo v noč gledal televizijo, medtem ko toženka ne. Tudi to, da si v javnosti nista izkazovala nekih pozornosti in nežnosti, še ne pomeni, da nista bila v partnerski vezi. Tudi glede tega ne bi bila edina. Izkazovanje čustev v javnosti je stvar vsakega para posebej, nekateri si jih ne izkazujejo nikoli, nekateri ves čas. Da bi se prijateljem predstavljala zgolj kot ″prijatelja″, kot sta kategorično trdili tožnikovi hčeri, sodišče meni, da tudi to ni relevanten razlog za presojo zunajzakonske skupnosti. Tudi glede tega sodišče meni, da je zgolj od posameznika odvisno kako predstavi nekoga s komer je v vezi, ali je to termin ″partner″, ″prijatelj″ ali kako drugače. Ni malo primerov, ko pari niso poročeni, pa se vseeno predstavljajo kot ″mož″ in ″žena″. Da odnosi ne bi bili pristni in da tožnik toženki ne bi zaupal, kot trdi, sodišče prve stopnje tudi upravičeno ni verjelo tožniku. Zakaj ji ne bi zaupal, sicer ni pojasnil, sodišče pa je upravičeno tudi tu poudarilo, da ni logično, niti življenjsko, da v stanovanje sprejmeš nekoga, ki mu ne zaupaš. Da takemu človeku prepustiš skrb za svoje otroke, pa še manj. Pravilno je sodišče presodilo, da so bili odnosi med njima več kot pristni, že na začetku oz. vsaj od sredine leta 2014, kasneje pa tudi. Sodišče se je o tem prepričalo tudi z vpogledom v fotografije, ki nesporno prikazujejo obe pravdni stranki, kot tudi njune otroke na dopustih, pri toženkinih starših, praznovanjih. Ne drži, da te fotografije ne premorejo dokazne presoje. Tudi če ni ugotovljen čas nastanka fotografij, ni sporno, da so nastale v času, za katerega toženka trdi, da je čas trajanja zunajzakonske skupnosti, saj tudi pritožnik sam navaja, da so nastale po avgustu 2014, pri čemer pa z ničemer ne izkaže, da niso nastale že pred avgustom 2014. Nekonkretiziran pa je očitek bistvene kršitve v zvezi z dopuščenimi vprašanji o razlagi posamezne fotografije, zato ga pritožbeno sodišče ne more presoditi. Ob še drugih dokazih, ki potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, ne drži lasten zaključek, da iz fotografij ne izhaja nič več kot le prijateljsko razmerje. Pritožbeno sodišče kot življenjsko in prepričljivo sprejema tudi razlago sodišča prve stopnje, da se zdi sodišču izjemno neverjetno, da bi toženkina hči tožnika klicala ″oči″, če bi bil on zgolj toženkin ″prijatelj″ in ne partner, za to, da to postane pa se je odločil po svoji presoji, njegova odločitev za to je bila svobodna, čeprav želi sodišče prepričati v nasprotno. Sodišču prve stopnje povsem upravičeno ni jasno, kako bi naj tožnik vezo ″odkrito odklanjal″ in je upravičeno podvomilo o tem, da je toženki ves čas njunega skupnega bivanja to ponavljal, saj je pravilno ugotovilo, da so bili njuni odnosi pristni, vidni navzven, zaupala sta si, skratka živela sta kot mož in žena, oz. kadar so bili vsi njuni otroci z njima, tudi kot družina. Ker ni izkazano, da je tožnik vezo odkrito odklanjal, ni utemeljeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 380/99. Ne drži niti, da ugotovitev sodišča, da sta imeli pravdni stranki namen živeti kot mož in žena, torej v pravno priznani življenjski skupnosti, nasprotuje listinskim dokazom v spisu. V zapisniku B. B. z dne 18. 11. 2015 je resda napisana izjava tožnika, da pravdni stranki nista v partnerskem odnosu, a ta izjava je, kot bo še obrazloženo, bila dana zaradi točno določenih razlogov in ne izkazuje pravega dejanskega stanja. Zato ni utemeljen niti očitek, da odločitev sodišča nasprotuje dokazom v spisu in da je zato podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve sodišča prve stopnje pa nudijo dovolj podlage za zaključek, da je obstajal namen obeh pravdnih strank za skupno življenje v zunajzakonski skupnosti, zato ni utemeljen niti očitek, da ni z ničemer dokazano, da je obstajal tak namen. Zaradi nekonkretiziranosti pa pritožbeno sodišče tudi ni moglo presoditi pritožbene navedbe, da če pa bi sodišče upoštevalo še dokaze, katerih izvedbo je zavrnilo, bi nedvomno moralo zavrniti tožbeni zahtevek.

15Tožnik izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju skupnega gospodinjstva. V pritožbi navaja, da je sodišče tudi glede tega v celoti sledilo toženkini izpovedi, čeprav slednja tekom postopka nikoli ni bila izkazana z dokazi in gre zgolj za enostranske navedbe. Tožnik je tekom postopka navedel, kako je izgledalo njuno skupno bivanje, v dokaz je predlagal tudi priči, to je svoji hčerki, ki sta sta bili edini, ki sta bili dejansko seznanjeni z bivanjem pravdnih strank. Sodišče izpovedbi hčerk ni sledilo z argumentom, da sta po presoji sodišča izpovedovali preveč ″naučeno″. Temu se tožnik protivi z navedbo, da je imelo sodišče med zaslišanjem možnost, da se prepriča o njuni verodostojnosti. Iz prepisa zvočnega posnetka njunih izpovedb je razvidno, da sta se njuni izpovedbi v nekaterih delih razlikovali in da sta priči izpovedovali verodostojno in po svojem spominu. V kolikor bi bili hčerki kakorkoli naučeni, bi bila njuna izpovedba zagotovo bolj usklajena. Prav tako sta obe priči na vprašanje, če je kdo vplival nanju v zvezi s pričanjem, odgovorili negativno. Zgolj argument sodišča, da sta tožnikovi hčerki in da imata zato večji interes za izid v pravdi, ne vzdrži resne presoje. Toženka ni izpovedala po resnici, ker ima interes v tej pravdi. Tudi glede izpovedbe tožnika, da sta pravdni stranki spali ločeno, vsak v svoji sobi, je sodišče odločilo, da gre za nerelevantno dejstvo, s čimer se tožnik ne more strinjati. Med odnosom mož in žena, kakršen bi naj bil tudi v zunajzakonski skupnosti, je pomemben pokazatelj, v kakšnem medsebojnem odnosu sta partnerja, in ločeno spanje življenjsko ne moremo sprejemati kot nekaj običajnega. Običajno je namreč, da partnerja oz. mož in žena spita v isti sobi in isti postelji. To je tudi ena izmed okoliščin, ki kaže obstoj življenjske skupnosti. Včasih starejši ljudje po domače rečejo: delila sta si posteljo in kuhinjo.

16Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikovimi navedbami, povzetimi v prejšnji točki. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo slediti tožniku, da pravdni stranki nista imeli skupnega gospodinjstva, pač pa je tudi glede na ostale izvedene dokaze utemeljeno sledilo toženki, ki je prepričljivo izpovedala, da je ona skrbela za kuhanje, pospravljanje, da je hodila v trgovino, skrbela za otroke, jim pripravljala kosila ipd. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpovedbo toženke (izpovedba pravdnih strank je dokaz, ki je enakovreden drugim dokazom v pravdnem postopku) v povezavi z dokazno oceno tožnikove izpovedbe in izpovedb tožnikovih hčerk (nenazadnje je toženkino izpovedbo o skrbi za gospodinjstvo potrdil tudi D. D.) in ne toženkinih navedb v postopku, zato ne drži, da toženkina izpovedba ni bila izkazana z dokazi in da gre zgolj za enostranske navedbe. Sodišče prve stopnje je v 22. točki pravilno povzelo izpovedbi tožnikovih hčerk, da je toženka skrbela tudi za gospodinjstvo. V 24. točki pa je, pri ugotavljanju o tem, kdaj se je toženka preselila k tožniku, navedlo, da je toženkina izpovedba bila bistveno prepričljivejša od tožnikove, še bolj pa od izpovedbe njegovih hčera, ki sta po presoji sodišča preveč ″naučeno″ izpovedovali o tem, kako sta se spomnili, da toženke v letu 2014 še nista poznali, da so imeli z očetom pizza partye, na katerih so bili sami in da je toženka prišla k njim šele v letu 2015. Ob upoštevanju drugih dokazov, predvsem izpovedbe D. D., ki je za izid pravde povsem nezainteresirana priča, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da imata obe priči velik interes, da v pravdi zmaga tožnik, njun oče, in tudi iz tega razloga sodišče pričama ni moglo pokloniti vere v tem delu (torej v delu, v katerem sta izpovedali, da je toženka živela pri tožniku šele od leta 2015 dalje).

17Pritožbeno ni izpodbijano, da je priča D. D., ki je dejansko prijatelj obeh pravdnih strank in nima nobenega interesa za izid pravde, prepričljivo ter življenjsko logično izpovedal zakaj je po njegovem toženka že v letu 2014 živela pri tožniku. Toženka ga je namreč vedno postregla, ko je priča s partnerjem prišel na obisk, prav tako mu je razkazala stanovanje in tudi sodišče je upravičeno menilo, da če toženka pri tožniku ne bi živela in si bila z njim v partnerskem odnosu oz. se ne bi tam počutila kot doma, da gostom gotovo ne bi razkazovala stanovanja, v katerem ona ne bi živela. Tožnikova pritožbena navedba, da je iz prepisa zvočnega posnetka njunih izpovedb je razvidno, da sta se njuni izpovedbi v nekaterih delih razlikovali, ni konkretizirana, zato je pritožbeno sodišče ne more presoditi. Tudi to, da sta priči na vprašanje, če je kdo vplival nanju v zvezi s pričanjem, odgovorili negativno, še ne pomeni, da je zato njuna izpovedba verodostojnejša. Drži, da ima tudi toženka interes v tej pravdi, a je svoje trditve izkazala ne le s svojo izpovedbo, pač pa tudi z drugimi dokazi, ki jih je sodišče upravičeno štelo za verodostojne. Pritožbeno sodišče se zato ne more strinjati s tožnikom, da toženka ni izpovedala po resnici, ker ima interes v tej pravdi Tudi po oceni pritožbenega sodišča, dejstvo, da sta spala vsak v svoji sobi, niti ni tako relevantno, sploh glede na različne spalne navade: tožnik je namreč rad dolgo v noč gledal televizijo, medtem ko toženka (ki je sicer navajala, da sta spala v ločenih sobah, ker se je tožnik, ki je na CSD zanikal, da živita s toženko v zunajzakonski skupnosti, bal, da bo CSD za priče poklical otroke in jih spraševal o tem dejstvu) ne. Bistveno je, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v relevantnem času intimna partnerja, česar nihče od njiju ni zanikal (tega tožnik tudi v pritožbi ne zanika).

18Tožnik se ne strinja niti z zaključkom sodišča, da je med pravdnima strankama obstajala tudi ekonomska skupnost, saj ni bilo izkazano, da bi pravdni stranki finančno prispevali k skupnemu gospodinjstvu in k ostalim družinskim stroškom. Pravdni stranki tudi nista imeli skupnega denarnega ″fonda″, iz katerega bi črpali denar za skupno gospodinjstvo. Da stranki nista vedeli za medsebojno finančno stanje, izhaja tudi iz tega, da toženka ni vedela, da ima tožnik denar, ki ga je toženki posodil v avgustu 2014, shranjen v sefu, niti v kakšnem znesku ima te prihranke. Če bi med pravdnima strankama obstajala odkrita ekonomska skupnost medsebojnega finančnega stanja, pravdni stranki finančnega vidika ne bi spoznali šele tekom pravde, kot to izhaja iz navedb ene in druge stranke. Dejstvo je, da je toženka v avgustu 2014 potrebovala denar, tožnik pa ji je denar posodil. Takšno izjavo je tožnik podal tudi pred pristojnim CSD, prav tako pa se je tožnik tekom pravdnega postopka že opredelil do ostale finančne pomoči toženki in tudi navedel razloge, zakaj ji je takšno finančno pomoč nudil. Tožnik meni, da če med partnerji obstoji ekonomska skupnost, pomeni, da si partnerji med sabo finančno pomagajo, zato je samoumevno, da en partner drugemu pomaga pri nakupu vozila (iz podatkov iz spisa namreč izhaja, da je denar bil posojen z namenom nakupa vozila) ali kakšnih drugih dobrin. Pri takšni pomoči pa partnerja ne sklepata posojilnih pogodb, saj je takšna ″obveza″ po pomoči vsebovana že v sam pojem zunajzakonske skupnosti in običajnega medsebojnega odnosa. Med pravdnima strankama pa takšen odnos ni bil nikoli vzpostavljen, pravdni stranki sta imeli ločene finance, zato se je tudi izkazala potreba po tem, da njuno posojilo zapišeta v pisni obliki. V konkretnem primeru sta zapisali celo dve takšni izjavi (posojilni pogodbi), kar dodatno potrjuje dejstvo, da med njima ni bila vzpostavljena ekonomska skupnost, ki bi opredeljevala zunajzakonsko skupnost. Ekonomska skupnost pa se odraža tudi skozi skupno načrtovanje bodočega življenja, zagotavljanja eksistence, nakupa dobrin itd. Takšne skupnosti med strankama ni bilo. Odločitev o nakupu vozila je sprejela toženka sama in ne skupaj s tožnikom, zato niti obstoj posojilnega razmerja niti neobstoj zunajzakonske življenjske skupnosti ne bi smela biti sporna.

19Tudi pritožbene navedbe, povzete v zgornji točki, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je upravičeno podvomilo, da pravdni stranki nista vedeli za finančno stanje drug drugega. Glede na izpovedbo toženke, da je bilo ravno njeno prenehanje delovnega razmerja nekakšen povod za začetek pogovorov o preselitvi k tožniku, je upravičeno podvomilo, da tožnik ni vedel, da bo dobila odpravnino in da bo prejemala še mesečni dohodek, in tožniku utemeljeno ni verjelo, da se je z njenim finančnim stanjem seznanil šele v tej pravdi, saj je izpovedoval, da je vedel tako o njenih prihodkih, kot tudi odhodkih oz. da je vedel, da bo dobila odpravnino, zavarovalnino, o kreditih, o stroških ..., ker mu je to tudi povedala. Bistvene stvari je tako vedel že prej. Zgolj to, da toženka ni vedela, kot trdi tožnik, da je imel denar shranjen v sefu, še ne pomeni, da stranki nista vedeli za medsebojno finančno stanje, sploh ob tem, ko je sodišče ugotovilo (pravilno), da tožnik ni posodil denarja toženki. Ni res, da ni bilo izkazano, da bi pravdni stranki finančno prispevali k skupnemu gospodinjstvu in k ostalim družinskim stroškom, saj je o tem prepričljivo izpovedala toženka. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je dejstvo, da je toženka v avgustu 2014 potrebovala denar, tožnik pa ji je denar posodil. Zato ni utemeljeno nadaljnje razglabljanje pritožnika o posojilu in o napisanih izjavah. Pisni izjavi ne potrjujeta dejstva, da med pravdnima strankama ni bila vzpostavljena ekonomska skupnost, ki bi opredeljevala zunajzakonsko skupnost, kot trdi pritožnik. Tudi to, da pravdni stranki nista imeli skupnega denarnega ″fonda″, iz katerega bi črpali denar za skupno gospodinjstvo, še ne izkazuje, da ni obstajala ekonomska skupnost. Tožnik pa tudi niti ni trdil, da sta v času, ko je toženka bivala s hčerko pri njemu, imela s toženko vsak svojo gospodinjsko skupnost. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da četudi imata partnerja ločene finance, to še ne pomeni, da nista v finančni skupnosti. Na pravilnost odločitve pa tudi ne vpliva, ali je odločitev o nakupu vozila sprejela toženka sama.

20Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da neizkazovanje pozornosti in nežnosti v javnosti ter predstavljanje drugim zgolj kot prijatelja ni relevanten razlog za presojo zunajzakonske skupnosti. Meni, da je z vidika ugotavljanja notornosti zelo pomembno, kako se partnerja kažeta navzven in kako se nazivata — v konkretnem primeru sta se pravdni stranki predstavljali kot prijatelja. Res je sicer od posameznega para odvisno, kako bo svojo vezo izkazoval navzven, vendar po življenjskem sklepanju je logično, da bi se mlad par odločil za izkazovanje svoje ljubezni in to svojo zvezo skupaj predstavil tudi prijateljem, znancem, sodelavcem. Tega pa pri pravdnih strankah ni bilo. Okolica ju ni doživljala kot zunajzakonska partnerja oz. kot moža in ženo. Tožnik je že večkrat navedel, da toženke ni nikoli štel kot partnerice in nikoli ni priznal zunajzakonske skupnosti z njo. Res pa je, da ne more imeti vpliva na to, kaj je toženka pisala svojim znancem in prijateljem preko zasebnih sporočil in družbenih omrežjih glede odnosa s tožnikom. Dejstvo je, da je tožnik tudi navzven zavračal zunajzakonsko skupnost, o čemer priča tudi izjava pred pristojnim CSD. Zato tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o obstoju zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Če bi sodišče pridobilo še uradne podatke in odločbe o izdanih pravicah do otroškega dodatka ločeno za tožnika in ločeno za toženko, bi lahko ugotovilo, da nobena pravdna stranka ni navajala zunajzakonske skupnosti. Ne moreš biti zunajzakonski partner, ko ti pravno odgovarja, ko pa ti ne odgovarja, pa ne. Če tožnik povzame njuno celotno prijateljsko razmerje, med njima ni bilo vzpostavljenih pogojev, ki so potrebni za priznanje zunajzakonske skupnosti. Predvsem pa teh pogojev ni bilo v času zatrjevanega posojila v avgustu 2014, zato sodišče ni imelo podlage, da je štelo, da je na dan sklepanja posojilne pogodbe med pravdnima strankama obstajala pravno priznana življenjska skupnost. Prav tako je bilo njuno celotno prijateljsko razmerje zaznamovano s prepiri in večkratno željo toženke, da odide, kar je bilo tekom postopka ugotovljeno in je slednje priznala tudi toženka sama.

21V zvezi s tožnikovimi navedbami, povzetimi v prejšnjem odstavku, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je skupnost pravdnih strank kazala tudi navzven. Notornost se presoja kot videz, ki sta ga pravdni stranki ustvarili pri tretjih osebah. Tak videz, kot ga je ugotovilo sodišče, sta zagotovo ustvarila pri tretjih osebah, saj sta to potrdili priči C. C. in D. D. (ta priča je izpovedala, da sta vtis, da živita skupaj kot zakonca, dajala že v poletnih mesecih 2014). Zato ne drži lasten pritožnikov zaključek, da ju okolica ni doživljala kot zunajzakonska partnerja oz. kot moža in ženo. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče podalo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, saj so življenjsko prepričljivi in logični, in so zato neutemeljene pritožnikove navedbe. Strinja se torej z razlago, da tudi to, da si pravdni stranki v javnosti nista izkazovali nekih pozornosti in nežnosti, še ne pomeni, da nista bila v partnerski vezi. Upravičeno, glede na zgoraj obrazloženo, kako se presoja notornost, je prvostopenjsko sodišče tudi obrazložilo, da tudi to, kako sta se predstavljala prijateljem, ni relevanten razlog za presojo zunajzakonske skupnosti. Neutemeljeno pa tožnik izpostavlja, da tudi izjava pred pristojnim CSD priča, da je tožnik tudi navzven zavračal zunajzakonsko skupnost. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijani sodbi v 39. točki obrazložitve, je tožnik na CSD zatrjeval neobstoj zunajzakonske skupnosti, ker dejstva obstoja zunajzakonske zveze ni želel razkriti zaradi drugih (finančnih) razlogov, med drugim tudi zaradi morebitne izgube BPP v drugem postopku. Na tožnikovo resnicoljubnost pa kaže tudi to, da iz tožnikove izjave na CSD izhaja, da je tam povedal, da toženko pozna ″nekje od februarja 2015″, medtem ko je na sodišču izpovedal, da sta se spoznala v začetku leta 2014. Tožnik torej ni želel podpisati izjave, da je v zunajzakonski skupnosti s toženko zato, ker bi se pri njegovem uveljavljanju pravic upoštevali tudi dohodki toženke kot zunajzakonske partnerke. Ker tožnik pritožbeno ne izpodbija zavrnitve dokaznega predloga, da sodišče pridobi uradne podatke in odločbe o izdanih pravicah do otroškega dodatka, ni utemeljeno niti njegovo sklepanje, da če bi sodišče to pridobilo, bi lahko ugotovilo, da nobena pravdna stranka ni navajala zunajzakonske skupnosti.

22Po vsem obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s tožnikom, da med pravdnima strankama ni bilo vzpostavljenih pogojev, ki so potrebni za priznanje zunajzakonske skupnosti in da predvsem teh pogojev ni bilo v času zatrjevanega posojila v avgustu 2014. Tudi v pritožbi izpostavljeno, da je bilo njuno razmerje zaznamovano s prepiri in večkratno željo toženke, da odide, kaže na to, da ni šlo zgolj za prijateljsko razmerje. Lastne zaključke, ki jih izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavljajo pritožbene navedbe, da odnosi med strankama niso bili dovolj pristni oziroma med njima ni bilo resnične volje, da živita skupaj kot mož in žena, saj tožeča stranka sploh nikoli ni imela namena stalno živeti s toženo stranko; njunemu razmerju ni pripisovala posebne trajnosti in je ni obravnavala, niti sprejela kot svojo življenjsko partnerko; med njima ni bilo pravega zaupanja, medsebojnega razumevanja in čustvene povezanosti (stranki sta imeli tudi ločeni spalnici); med strankami nikoli ni bilo prave gospodarske in ekonomske skupnosti, saj stranki nista poznali medsebojnega realnega finančnega stanja, nikoli tudi nista združevali sredstva v skupnem družinskem proračunu, toženka pa očitno ni vedela, kje tožnik shranjuje denar; ter da sta posojilo zapisali v kar dveh izjavah (oz. posojilnih pogodbah), kar kaže tudi na medsebojno nezaupanje; nista načrtovali skupnega življenja, skupne bodočnosti, nista ustvarjali skupnega premoženja. Ne drži, da to, da takšne vezi ni mogoče šteti kot zunajzakonsko skupnost, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Il Ips 127/2003, saj je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo vse potrebne karakteristike, ki utemeljujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Neutemeljen je očitek, da je presoja sodišča, da so bili odnosi med pravdnima strankama več kot pristni že na začetku oziroma vsaj do sredine leta 2014, pa tudi kasneje, nima podlage ne v dejansko izvedenih dokazih ne v materialnopravnih določbah. Neutemeljeno, kot že zgoraj obrazloženo, pritožnik tudi navaja, da nobena izmed fotografij ni datumsko datirana, da jih toženka ni nikoli posamezno obrazložila in da iz teh fotografij ni razbrati več kot dobrega prijateljskega odnosa in nobena fotografija ne nakazuje na to, da sta bili pravdni stranki v zunajzakonski zvezi. Dodati je le še, da je življenjsko logično, da so bile fotografije posnete v času, dokler se toženka ni odselila od tožnika. Sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, da fotografije prikazujejo obe pravdni stranki kot tudi njune otroke na dopustih, pri toženkinih starših in praznovanjih. Vse te aktivnosti pa sta nenazadnje potrdili tudi tožnikovi hčerki. Tudi če so fotografije nastale po avgustu 2014, torej po tem, ko je do posojilnega razmerja že prišlo, izkazujejo in potrjujejo, poleg ostalih dokazov seveda, obstoj zunajzakonske skupnosti, ki je obstajala tudi že v avgustu 2014, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Zato ne drži, da je sodišče izvedene dokaze tudi zmotno ocenilo in da fotografije nimajo dokazne vrednosti.

23Tožnik neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da bi morala biti zatrjevana posojilna pogodba, ker gre za pogodbo, ki ureja premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema, sklenjena v obliki notarskega zapisa, kar pa brez dvoma ni bila. Sodišče je glede na pravilen zaključek, da je med pravdnima strankama v avgustu 2014, v času zatrjevane sklenitve ustne posojilne pogodbe, obstajala zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama, pravilno uporabilo 47. člena Zakona o notariatu, zato nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen.

24Sodišče prve stopnje je nato tudi pravilno ugotovilo, da ustna posojilna pogodba med pravdnima strankama sploh ni bila sklenjena, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženki posodil 3.000,00 EUR, še manj pa, da ji je ta denar izročil. Tožnik v zvezi s to odločitvijo navaja, da predstavlja sodbo presenečenja, glede na to, da sodišče v ponovljenem sojenju ni izvajalo novih dokazov v zvezi s posojilnim razmerjem in se je ukvarjalo le z vprašanjem obstoja zunajzakonske skupnosti. Medtem ko je v prvi sodbi v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, je v ponovljenem sojenju na istih sprejetih dokazih sprejelo popolnoma diametralno nasprotno odločitev. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj to, da je sodišče v prvem sojenju sprejelo drugačno odločitev, še ne pomeni, da odločitev v drugem sojenju pomeni sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se pritožnik ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena³.

25Kot navaja tožnik v pritožbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka imela v času posojilnega razmerja dovolj svojih denarnih sredstev in da denarja za posojilo ni potrebovala. Odločilo je tudi, da sta bili izjavi z dne 20. 1. 2015 in 18. 7. 2015 napisani zgolj za potrebe dokazovanja neobstoja zunajzakonske skupnosti pred pristojnim CSD. Tožnik meni, da je v teh ugotovitvah več nejasnosti. Postavlja se mu vprašanje: če je toženka res imela dovolj denarnih sredstev, zakaj je imela v času posojilnega razmerja dve izvršbi na svoje premoženje in še nekaj dodatnih izvršb v letu 2015? Če je tožena stranka res razpolagala z denarnimi sredstvi, potem bi lahko zagotovo poplačala vse svoje neplačane obveznosti do upnikov in do izvršb niti ne bi prišlo. Meni, da se je kot odrasla in popolnoma poslovno sposobna oseba zagotovo morala zavedati pomena neplačanih obveznosti in vloženih izvršilnih predlogov zoper njo, pa tega ni preprečila. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pomisleki tožnika pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje v 36. točki obrazložitve nanje odgovorilo, pritožbeno sodišče pa se s sodiščem prve stopnje strinja. Slednje je obrazložilo ne le, da je toženka v relevantnem obdobju pred avgustom 2014 (in tudi v obdobju ko je še imela zaposlitev) nakazovala za odplačilo kredita različne denarne zneske, in sicer je toženka januarja 2014 skupaj plačala 254,29 EUR, februarja 127,08 EUR, marca in aprila ničesar, maja 256,45 EUR, junija 127,23 EUR, julija skupaj 127,62 EUR, avgusta in septembra ničesar, oktobra 360,00 EUR, novembra 156,12 EUR, decembra 97,00 EUR, pač pa tudi, da je imela toženka tudi izvršbe, in sicer je bil dne 29. 3. 2013 vložen predlog za izvršbo M. d.d. za izterjavo zneska 85,61 EUR, dne 3. 6. 2014 pa predlog Občine Laško za izterjavo zneska 192,02 EUR. V zvezi z izvršbami toženka res ni znala pojasniti, zakaj, glede na svoja denarna sredstva v spletni denarnici in zatrjevanim dohodkom, ni poravnavala svojih dolgov, a je moč tudi zaključiti, da gre za izvršbo majhnih zneskov, poleg tega pa je, kot že rečeno, v navedenem času odplačevala tudi kredit, zato so pomisleki tožnika neutemeljeni. Izvršbe na podlagi izvršilnih predlogov, vloženih v letu 2015, pa glede na to, da je relevantno, ali je imela toženka zadostna svoja sredstva v času zatrjevanega posojila, niso relevantne.

26Nadalje tožnik v pritožbi navaja, da je potrebo upoštevati, da je toženka prvo izjavo o prejemu posojenega zneska podpisala 8 mesecev pred izjavo tožnika, dano pred pristojnim CSD, ko tožnik niti ni vedel in pričakoval, da bo moral dati kakšno izjavo pred CSD. CSD ni potreboval dokazil glede osebnega statusa posameznika. Dovolj je bila izjava, ki je morala biti dana pod pretnjo kazenske in materialne odgovornosti. Tega se je tožnik ob podaji izjave dobro zavedal in ni zavajal pooblaščenega organa. Nesporno je tudi, da je toženka izjavo posojila podpisala lastnoročno in pod nobeno prisilo. Da je resnično prišlo do posojilnega razmerja, dokazuje tudi druga s strani toženke podpisana izjava. Namreč nerazumno je, da bi oseba, ki ni nikoli prejela nobenega posojenega zneska, lastnoročno zapisala kar dve izjavi, s katerim izkazuje prejem zneska v višini 3.000,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo, da je v tem pravdnem postopku dokazano, da je toženka tožniku celo posodila, da lahko obdrži osebni avtomobil, ki je bil kupljen iz tega zneska. Če bi toženka osebni avtomobil kupila z lastnimi sredstvi, takšne izjave namreč nikoli ne bi izjavila. Pomembno pa je tudi dejstvo, da toženka ni nikoli preklicala zapisanih izjav v zvezi s posojilom, tudi po tem, ko se je odselila od tožnika ne. Takšno izjavo je podala šele po tem, ko je bila vložena tožba in so bile takšne izjave prirejene za potrebe tega pravdnega postopka. Toženka nikoli ni trdila, da bi avto kupila s skupnimi sredstvi. Če bi obstajala zunajzakonska skupnost, potem bi osebno vozilo imelo naravo skupnega premoženja. Takšne trditve nobena pravdna stranka ni postavila.

27Tožnik tudi s pritožbenimi navedbami, povzetimi v prejšnji točki, ne more ovreči pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do obeh izjav⁴. Ugotovilo je, da je bila prva izjava podpisana 20. 1. 2015, na CSD pa poslana šele 18. 11. 2015. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji trdil, da ni logično, zakaj bi bila izjava napisana 10 mesecev, preden bi se na CSD uveljavljala, sodišče prve stopnje pa je glede tega upravičeno verjelo toženki, ki je prepričljivo izpovedala, da je na CSD že konec leta 2014 vse razložila, nakar so ji predlagali, naj nese vlogo domov, naj vpiše tožnika kot zunajzakonskega partnerja, da se bodo stvari uredile. Tožnik tega ni hotel in je sam takrat odšel na CSD, ko pa je prišel domov, je zahteval, da zapišeta izjavo, v kar je toženko tudi prepričal. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je toženka govorila tudi o prisili, grožnjah s strani tožnika, vendar sodišče ni verjelo, da bi jo tožnik v zapis prisilil v tem smislu, da bi lahko bila ta njena izjava zaradi groženj in prisile (če bi ta obstajala), ki se ji ne bi mogla izogniti, nična. Utemeljeno je zaključilo, da očitno tožniku pred novembrom 2015 te izjave ni bilo potrebno uporabiti, saj je toženka šele v tistem obdobju (torej pred novembrom 2015) uveljavljala pravice iz javnih sredstev in pravico do izredno denarne pomoči, zato je CSD takrat tudi ugotavljal morebitni obstoj zunajzakonske skupnosti in so tožnika šele takrat povabili na razgovor, kjer je pač povedal, da ima doma izjavo. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo (kar je že bilo omenjeno v tej obrazložitvi) tudi to, da iz tožnikove izjave na CSD izhaja, da je tam povedal, da toženko pozna nekje od februarja 2015, medtem ko je na sodišču izpovedal, da sta se spoznala v začetku leta 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se na podlagi navedenega tako pokaže kot resnična izpovedba tožnice, da je bila ta izjava z dne 20. 1. 2015 podpisana zato, ker je tožnik že v januarju 2015, zaradi predloga CSD, ki ga je ta dal toženki, da naj se te stvari uredijo, česar pa sam ni želel (ker bi se pri njegovem uveljavljanju pravic upoštevali tudi dohodki toženke kot zunajzakonske partnerke), zahteval, da se ta izjava napiše. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je toženka podpisala še eno izjavo (julij 2015) in tudi opisala okoliščine podpisa le-te in ocenilo, da je toženka tudi pri pisanju druge izjave sicer ravnala nespametno. Ni sporno, da sta se pravdni stranki v času, ko sta živela v zunajzakonski skupnosti, večkrat tudi prepirali in imeli svojstven način komunikacije (na kar kažejo tudi SMS sporočila ob in po zaključku njune zveze), zato je sodišče povsem upravičeno zaključilo, da sta se očitno prepirala tudi glede denarja in verjelo toženki, da ji je tožnik rekel, naj napiše še eno izjavo, toženka pa je ″trmasto″ le-to napisala, se ob tem še posmehovala, hkrati pa na drugo stran napisala še, katere so njene stvari pri tožniku. Toženka je izpovedala, da je ″neštetokrat″ hotela oditi in tudi odšla, zato je sodišče prve stopnje upravičeno sklepalo, da je bilo tako tudi takrat, ko je napisala drugo izjavo, in je bila v afektu odločena, da ga bo zapustila, saj drugače teh svojih stvari v izjavi ne bi omenjala. Po zgoraj obrazloženem ni nerazumno, da bi oseba, ki ni nikoli prejela nobenega posojenega zneska, lastnoročno zapisala kar dve izjavi, s katerim izkazuje prejem zneska v višini 3.000,00 EUR. Pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo, da je v tem pravdnem postopku dokazano, da je toženka tožniku celo cit. ″posodila, da lahko obdrži osebni avtomobil, ki je bil kupljen iz tega zneska″, ni razumljiva. V kolikor pa je imel pritožnik v mislih besedo »ponudila« namesto napisano »posodila«, pa je sodišče upravičeno verjelo toženki, da sta se sprla, saj je takrat (18. 7. 2015) začel pritiskati nanjo, ko so se začele težave z bivšo ženo. Ves čas ji je govoril o denarju, zato mu je celo rekla, naj ima avto in vse ostalo. Tožnik zmotno in z ničemer osnovano sklepa, da če bi toženka osebni avtomobil kupila z lastnimi sredstvi, takšne izjave nikoli ne bi izjavila. Za odločitev v tem sporu ni relevantno, da toženka ni nikoli preklicala zapisanih oziroma da je takšno izjavo podala šele po tem, ko je bila vložena tožba. Nedopustne pa so pritožbene navedbe, da toženka nikoli ni trdila, da bi avto kupila s skupnimi sredstvi in da če bi obstajala zunajzakonska skupnost, potem bi osebno vozilo imelo naravo skupnega premoženja. Tožnik namreč to prvič navaja šele v pritožbi, hkrati pa ne izkaže pogojev za dopustnost navedb, ki so določeni v prvem odstavku 337. člena ZPP.

28Tožnik se nadalje v pritožbi tudi opredeljuje do ugotovitev sodišča, da ni imel denarnih sredstev za posojilo. Trdi, da je tekom postopka jasno navedel, da je denar imel privarčevan iz preteklih odškodnin in da je višine tudi dokazal z listinskimi dokazi. To je potrdila tudi bivša žena, zaslišana kot priča. Glede limita na banki je večkrat navedel, da je bil to njegov način delovanja, vendar pa je potrebno upoštevati, da limita ni nikoli presegel, torej je šlo za dovoljen limit, ki ga ima zagotovo vsak imetnik poslovnega računa. Dovoljen limit ne pomeni negativnega stanja. Sodišče se je namreč postavilo na stališče, da takšna uporaba limita pomeni nezadostna denarna sredstva komitenta, pa vendar to ne drži, ne z vidika bank ne v dejanskem pomenu. Banke omogočajo limit z namenom, da komitentom omogočajo proti plačilu obresti razpolaganje z določeno razpoložljivo vsoto denarja. Tožnik je dokazal, da je imel denar od prejetih odškodnin. Sodišče napačno ugotavlja, da tožnik glede na svoje prihodke ne bi zmogel prihraniti zneska 4.000,00 EUR, saj nikoli ni zatrjeval, da je prihranil in posodil 4.000,00 EUR, temveč je bil to znesek 3.000,00 EUR. Izvor tega denarnega zneska pa je že pojasnil in tudi dokazal z listinskimi dokazi ter pričami.

29Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik s pritožbenimi navedbami, povzetimi v prejšnji točki, ne more ovreči ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Drži, da je tožnik navajal, da je imel denar privarčevan iz odškodnin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 19. 8. 2011 prejel 2.754,00 EUR zavarovalnine, dne 22. 9. 2011 2.606,40 EUR odškodnine, dne 4. 6. 2013 zavarovalnini v višini 5.928,83 EUR in 8.891,43 EUR, dne 2. 10. 2013 odškodnino v višini 1.994,05 EUR in dne 11. 12. 2014 (po zatrjevanem datumu posojila) skupaj 610,00 EUR zavarovalnine. Iz izpisa stanja na tožnikovem TRR pa je tudi ugotovilo, da je bil tožnik v limitu, vendar je v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014 prejemal redne mesečne dohodke, in sicer v letu 2013 plačo v višini 800,27 EUR, od maja 2013 dalje 1.377,78 EUR, od julija 2013 okoli 796,00 EUR, od aprila 2014 dalje okoli 857,00 EUR oz. 889,00 EUR, junija 1.293,35 EUR, avgusta 816,42 EUR itd. Navedeno pritožbeno ni izpodbijano, prav tako tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da so bili tožnikovi odhodki plačevanje preživnine v mesečni višini 200,00 EUR in v letu 2013 plačevanje kreditne obveznosti v mesečni višini 269,27 EUR ter da so v skupnem obdobju v letu 2014 njegovi prihodki bili višji od odhodkov. Glede na ugotovljeno premoženjsko stanje obeh pravdnih strank (glede toženke natančno opisano v 36. točki izpodbijane sodbe) je sodišče pravilno zaključilo, da sta v spornem obdobju, to je v avgustu 2014 tožnik in toženka imela vsak svoje prihodke in odhodke. Tožnik je prejemal plačo, pred spornim obdobjem je prejel nekaj zavarovalnin, redni odhodki pa so bili plačevanje stroškov stanovanja (staršem) ter preživnina, kar pritožbeno ni izpodbijano. Pritožbeno sodišče pa kot življenjsko sprejemljive sprejema razloge, ki jih je podalo v nadaljevanju sodišče prve stopnje. Upravičeno je, izpostavilo, da ne gre zanemariti dejstva, da je bil tožnik vse od začetka leta 2013 v sicer dovoljenem limitu, tudi do minus 2.000,00 EUR, kdaj pa tudi čez ta znesek, kar kaže na to, da tožnik vendarle ni imel toliko denarja, kot želi prikazati. Na takšno pravilno sklepanje je sodišče prve stopnje pripeljala tudi izjava tožnikovih staršev, da tožnik ni imel velikih dohodkov in da je bil samohranilec. Utemeljen pa je tudi zaključek sodišča, da četudi bi šlo verjeti, da je tožnik imel neke prihranke (ki bi po mnenju sodišča lahko izvirali zgolj in samo iz predhodno izplačanih zavarovalnin, saj je pravilno ocenilo, da iz redne plače ob rednih mesečnih stroških tožnik ne bi mogel prihraniti zneska 4.000,00 EUR, četudi bi mu šlo verjeti, da je bil izjemno varčen), ki bi jih naj hranil v sefu (za katerega toženka ni vedela), pa to še ne pomeni, da je ta denar tudi posodil, še manj pa izročil toženki. Ne drži, da tožnik nikoli ni zatrjeval, da je prihranil 4.000,00 EUR, saj je to navedel na prvem naroku glavne obravnave. Zato ne drži, da sodišče napačno ugotavlja, da tožnik glede na svoje prihodke ne bi zmogel prihraniti zneska 4.000,00 EUR.

30Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik toženki ni izročil 3.000,00 EUR in pravilno zaključilo, da posojilna pogodba sploh ni bila sklenjena, se izkažejo za pravno nepomembna izražena stališča tožnika, da pogodba v notarskem zapisu ni bila potrebna, ker se v primeru realizacije pogodbe nadomesti pomanjkljiva obličnost.

31Toženkina pritožba pa je v celoti utemeljena. Toženka navaja, da je sodišče sicer pravilno plačilo stroškov postopka naložilo tožniku, ki je v postopku v celoti propadel, ne strinja pa se z obračunom stroškov in nalogom, komu naj se povrnejo. Pravilno izpostavlja, da je bila toženki z odločbo št. Bpp 179/2019 Okrožnega sodišča v Celju odobrena brezplačna pravna pomoč le za zastopanje v prvotnem postopku na prvi stopnji - v pravdnem postopku P 503/2018, v pritožbenem postopku (strošek pritožbe in plačilo takse v znesku 195,00 EUR) in v novem postopku P 455/2021 pa toženki ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zaradi tega je odločitev sodišča, da je tožnik vse stroške postopka dolžan plačati na račun sodišča, nepravilna. Upravičeno navaja, da je vse stroške povezane s pritožbo in v ponovnem postopku nosila sama, zaradi česar je tudi upravičena do povračila stroškov postopka s strani tožnika v celoti. Toženka je upravičena do povrnitve vseh priglašenih stroškov za pritožbo zoper sodbo z dne 18. 5. 2021, pri čemer je upravičena tudi do povračila sodne takse za pritožbo v znesku 195,00 EUR, o kateri sodišče ni odločilo. Prav tako je upravičena do vseh stroškov postopka, nastalih v ponovnem sojenju, kot jih je sodišče navedlo v točki 43. obrazložitve sodbe. Po obrazloženem mora tožnik toženki povrniti skupaj 2.940,84 EUR, in sicer mora 985,01 EUR pravdnih stroškov (stroški, kot jih je sodišče prve stopnje priznalo v točki 43 obrazložitve za: storitve opravljene v postopku na prvi stopnji v prvem sojenju: skupaj 1450 točk po Odvetniški tarifi -OT, materialni stroški 2 % in 22 % DDV, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu) povrniti na račun Okrožnega sodišča v Celju - Bpp, toženki neposredno pa mora v celoti povrniti stroške prvega pritožbenega postopka, vključno s sodno takso v višini 195,00 EUR, in stroške, nastale v ponovnem sojenju (stroške, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo v tč. 43 obrazložitve izpodbijane sodbe) skupaj 1.955,83 EUR.

32Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka, saj glede tega dela sodbe niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Nadalje je pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o pravdnih stroških zavrnilo, ugodilo pa pritožbi tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo, tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

33Pritožbeno sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki, ki pa je s pritožbo uspela, pa mora povrniti priznane in potrebne stroške pritožbenega postopka v zvezi z njeno pritožbo. Prav tako ji mora povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo, saj se je tožena stranka konkretizirano opredelila do navedb v pritožbi tožeče stranke, zaradi česar so tudi to potrebni pritožbeni stroški. Pritožbeno sodišče je v zvezi z odgovorom na pritožbo priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk oziroma 225,00 EUR po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT), 2 % materialne stroške (4,5 EUR - tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (50,49 EUR drugi odstavek 12. člena OT), skupaj 279,99 EUR, v zvezi s pritožbo tožene stranke pa stroške za sestavo pritožbe (250 točk oziroma 150,00 EUR po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT), 2 % materialne stroški (3,00 EUR - tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV (33,66 EUR drugi odstavek 12. člena OT) ter strošek sodne takse za pritožbo 78,00 EUR, skupaj 264,66 EUR. Tožeča stranka mora tako toženi stranki skupaj povrniti 544,65 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Tožnik je v vlogi, izročeni sodišču 30. 11. 2020, navajal: ″Tožnik zanika, da bi storil kaznivo dejanje nedovoljenega snemanja. Njegovo snemanje ni protizakonito niti kaznivo, ampak je le zavarovanje vsebine razgovora, zato so vsa sklicevanja tožene stranke na ″nedovoljen dokaz″ neutemeljena. V konkretnem primeru sploh ne gre za kazenski postopek, kjer se uporablja institut nedovoljenega dokaza in njegove izločitve iz kazenskega postopka. V konkretnem primeru bo vsebina razgovora zagotovo predmet dokaze presoje, skupaj z ostalimi dokazi v spisu.″
² Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: prvič, obstajati mora življenjska skupnost moškega in ženske, drugič, ta mora trajati dlje časa, in tretjič, ne smejo obstajati okoliščine, zaradi kateri bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna (prvi odstavek 12. člena ZZZDR). Kriteriji za presojo, ali gre za tako skupnost, ki so se izoblikovali v teoriji in sodni praksi, pa so: življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, kar pomeni, da je vzpostavljena ekonomska in socialna skupnost, v kateri partnerja zadovoljujeta svoje materialne, moralne, čustvene in druge običajne potrebe zakoncev, poleg tega pa mora biti notorna, torej navzven opazna. Odločilno za presojo je torej to, da se življenjska skupnost kaže tako v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti oziroma odvisnosti, kot v vsebini notranjega čustvenega razmerja, saj mora tudi zunajzakonska skupnost temeljiti na svobodni odločitvi živeti skupaj, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.
³ Primerjaj VSRS Sodba II Ips 75/2016.
⁴ Nesporno je, da je toženka napisala in podpisala Izjavo z dne 20. 1. 2015 (priloga A3), s katero je izjavila, da ji je E. E. posodil 3.000 € za nakup vozila in registracijo, da ji je denar posodil avgusta 2014 ter da bo dolg poravnala v najkrajšem času (ko bo dobila službo oz. se bo vozilo prodalo, ko ga ne bo več potrebovala). Nesporno je tudi, da je toženka napisala in podpisala izjavo z dne 18. 7. 2015 (priloga A 12), da mu je dolžna denar 3.000 €, ki mu jih bo izplačala v ponedeljek 20. 7. 2015 v znesku 2.000 € in 1.000 € do datuma 20. 8. 2015, ter napisala, da so 500 € obresti od posojila denarja ter da se avto in vse njene stvari nahajajo pri njemu doma. Na drugi strani pa navedla seznam stvari: - avto 2.000 €, mikrovalovna 120 €, klubska mizica 200€, računalnik prenosnik 750 €, osebne stvari, oblačila (moja, od otroka), obutev (moja, od otroka), pancerji in smuči, dokumenti, knjige, nekaj posode, mreže za perilo 2 x, še nekaj malenkosti.