VSL Sklep IV Cp 2076/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začasno, do nadaljnjega, določilo stike med nasprotnim udeležencem in njegovim sinom A. A. (roj. ... 2013), in sicer vsak torek in sredo popoldne (od konca šolskega pouka do 19.30 ure). Drugačen predlog matere, naj stiki potekajo pod nadzorom CSD, je zavrnilo. Očetu je naložilo, da se vključi v program nenasilne komunikacije in da to izkaže. Za primer kršitve navedene odredbe je določilo denarno kazen 300 EUR. S tem je sodišče spremenilo dosedanji način izvrševanja stikov, ki je temeljil na sklenjeni sodni poravnavi med roditeljema 30. 8. 2018, po kateri je imel otrok stike z očetom vsak torek do srede in vsak drugi vikend od petka do nedelje.

2Proti sklepu se pritožuje predlagateljica, ki predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da sodišče ne bi smelo odločiti brez mnenj izvedencev, ki jih je predlagala, češ da glede na psihične težave nasprotnega udeleženca CSD ni ustrezno podkovan, da podaja mnenje. Sama je psihologinja, zato meni, da ima določeno znanje. Meni, da hudo nasilje, ki ga je nasprotni udeleženec zopet izkazal do nje in njegova bolezen ogrožata tudi otroka. Opozarja, da je bil že pravnomočno obsojen zaradi nasilja in da priznava svojo duševno bolezen. Pritožnica navaja, da ima nasprotni udeleženec paranoidno shizofrenijo in da se ne zdravi, zato lahko psihotično stanje izbruhne tudi po večletni remisiji. Opisuje, kako se sicer ta bolezen zdravi. Navaja, da je enkrat v A. A.. zalučal žogico, ko je bil ta še majhen, naj bi ga telesno kaznoval (tuširal z mrzlo vodo po nogah). Za sina A. A. pravi, da je v stiski, v šoli pripoveduje o nočnih morah. Pritožnica posebej nasprotuje razlogom sodišča, ki so navedeni v tč. 28 - 33 in utemeljuje, da bi bili po njenem mnenju le stiki pod nadzorom lahko v korist otroka. Meni, da sodišče ne razume specifičnosti primera in da bistvo ni v odsotnost fizične ogroženosti otroka. Trdi, da sedaj stiki z očetom sina spravljajo v stisko.

3Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Tudi on opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 161. čl. Družinskega zakonika (DZ), po kateri lahko izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (2. odst. 157. čl. DZ).

6Izdana začasna odredba je po vsebini ustrezna situaciji v družini, kot je ta trenutno ugotovljena s stopnjo verjetnosti. Izvedba predlaganih dokazov v tej fazi postopka zato ni bila nujna in tudi ne ekonomična, saj je o začasnem ukrepu treba odločiti hitro. Za navedeno začasno odločitev, ki je nujna, da ne pride do popolne prekinitve stikov in odtujevanja, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, pa tudi ne obsežnejšega dokaznega postopka, ki bi vključeval izvedbo dokazov z različnimi izvedenci, ki jih predlaga pritožnica. Za začasno, provizorično odločitev, je zadoščalo mnenje CSD, v okviru katerega so zaposleni tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z družinsko problematiko in nikakor niso neprimerni za podajanje mnenja ne glede na materino tezo o očetovih duševnih zdravstvenih težavah. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da se je na to mnenje tudi oprlo.

7Stiki med otrokom in roditeljem so načeloma otroku vedno v korist in so nujni, da se zagotovi njegov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Brez tega je njegova korist ogrožena. Stiki, kot so določeni z izpodbijanim sklepom, so napram prej veljavnemu režimu nekoliko zmanjšani in omejeni tako, da deček pri očetu sedaj ne prenočuje. S tem se regulira novo nastala situacija ob ponovnem razpadu družinske skupnosti in upoštevajoč otrokovo nelagodje. Vendar pa stiki dvakrat na teden po nekaj ur popoldne niso določeni preobsežno. Ni verjetno ugotovljeno, da bi oče sina ogrožal, sploh pa ne do te mere, da bi z njim ne bi mogel ali smel preživeti nekaj popoldanskih ur na teden (brez nadzora strokovne institucije - CSD). Za 9 letnega dečka to ne more biti „preveč obremenjujoče“ ne glede na specifično situacijo, na katero opozarja mati; prav vsaka družinska situacija, ki terja intervencijo sodišča, je „specifična“. Pomembno je, da stiki obstajajo in da niso preveč omejeni, saj le tako omogočajo vzpostavitev občutka povezanosti in navezanost otroka na roditelja ter s tem otrokovo korist. Stiki z nerezidenčnim roditeljem morajo v čim večji meri nadomeščati odsotnost skupnega življenja. Čeprav primarno stike determinira korist otroka, gre tudi za pravico roditelja, da je v neposrednem stiku z otrokom, da ga vidi, se z njim pogovarja, izvaja različne aktivnosti in sploh da ga neposredno zaznava ter na ta način zadovoljuje tako otrokove kot tudi svoje čustvene potrebe (roditelja do otroka).

8Za stike pod nadzorom v predmetnem primeru CSD ni videl potrebe, zato je pravilna ocena, da potreba po nadzoru popoldanskih stikov med otrokom in očetom ni verjetno izkazana. Kljub temu, da strokovnjaki CSD nimajo specifičnega medicinskega znanja, imajo številne izkušnje v tovrstnih zadevah in njihova ocena ni nepomembna, prav nasprotno. Kot že navedeno, nudi zadostno oporo za sklepanje s stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je to mnenje ustrezno povezalo tudi z izraženo željo samega dečka A. A., ki je bil tekom postopka tudi slišan, in sicer posredno, preko psihologinje. Ni dvoma, da si deček stikov z očetom tudi želi.

9Pritožnica preveč pozornosti usmerja v očetovo zdravstveno stanje, ki samo zase ni predmet tega postopka, pač pa zgolj v razmerju do otrokove koristi. Fizično nasilje nad njo samo, ki ga poudarja, je seveda nesprejemljivo. A treba je poudariti, da so bili stiki s sodno poravnavo, ki so sedaj bistveno omejeni, določeni že po tem, ko je bil nasprotni udeleženec spoznan za krivega kaznivega dejanja z elementi nasilja nad otrokovo materjo, pa tedaj torej zanjo očitno niso bili ovira, da se dogovori za stike, ki bodo v korist skupnemu otroku. Zato opozarjanje na preteklo nasilno vedenje ne more biti uspešen argument, če to vedenje ni bilo ovira, da bi stiki v kljub temu potekali celo v širšem obsegu.

10Zaključiti gre, da je odločitev sodišča ustrezna, razumna in ni v nasprotju z otrokovo koristjo. Stiki so določeni praktično v minimalnem obsegu, pri tem pa je upoštevana tako otrokova želja po njih in mnenje CSD, da ni razloga, da bi te stike nadzirali.

11Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa je treba pridržati za končno odločbo (1. odst. 151. čl. ZPP).