VSC Sodba in sklep Cp 412/2022

I. Pritožbama tožnikov se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilni odločitvi v točkah I in III v delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nadaljnji pritožbi tožnikov se zavrneta in se v po tožnikih še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi v stroškovni odločitvi v točkah II in IV, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se v po toženi stranki še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- pod točko I izreka toženi stranki v korist prvotožnika naložilo plačilo 6.187,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 6.100,00 EUR od 4.10.22019 dalje in od zneska 97,46 EUR od 26.7.2018 dalje, v presežku za 3.910,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo;

- pod točko III izreka toženi stranki v korist drugotožnika naložilo plačilo 5.599,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.550,00 EUR od 4.10.22019 dalje in od zneska 49,88 EUR od 19.7.2018 dalje, v presežku za 4.950,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo;

- pod točko II izreka toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotožniku v višini 1.087,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje, in

- pod točko IV izreka toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov drugotožniku v 756,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2Zoper odločitev se pravočasno pritožujeta oba tožnika v skupni vlogi in se uvodoma sklicujeta na pritožbene razloge nepopolne ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvotožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu I. točke izreka, kjer je sodišče zavrnilo njegov zahtevek za nadaljnjih 3.910,00 EUR, drugotožnik pa jo izpodbija v zavrnilnem delu III. točke izreka, s katerim mu je sodišče zavrnilo zahtevek za nadaljnjih 4.950,00 EUR. Oba navajata, da bistveno prenizki odškodnini ne ustrezata standardu pravične denarne odškodnine, sodišče pa je nepravilno zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in jima prisodi vso pripadajočo odškodnino za nepremoženjsko škodo, podredno pa razveljavitev prvostopne sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožnik se dodatno ne strinja z odločilnimi razlogi izpodbijane sodbe, da ni doživel primarnega strahu, ki so napačni, saj je praktično nekaj sekund za tem, ko je z nožem zadobil vbodnine, videl in ugotovil, da je bil zaboden z nožem. Smrtni primarni strah je doživljal vse od trenutka, ko je ugotovil in videl, da je zaboden in tudi ves čas urgentnega prevoza v bolnišnico in vse do zaključka operativnega posega, torej vse do zašitja ran, pri čemer se je bal za življenje in glede posledic vbodnin. Tudi odškodnina iz naslova pretrpljenega sekundarnega strahu je prenizka, ker ga na dnevni ravni doživlja še danes, saj ga bolečine in špikanje spominjajo na dogodek, ob tem pa je zaskrbljen, ker se boji, da bo prišlo do adhezijskega ileusa. Ne strinja se z zaključki sodbe, da nima nikakršnih posledic zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ponavlja trditve, podane med prvostopnim postopkom, in svojo izpoved, da še vedno občasno čuti bolečine ter špikanje ob vsakem malo večjem fizičnem naporu, zato je pri vsakdanjih aktivnostih oviran, zaradi česar duševno trpi. Zahtevana odškodnina iz navedenega naslova je v celoti v skladu s sodno prakso v podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom.

Tudi drugotožnik dodatno navaja, da se ne strinja z odločilnimi razlogi izpodbijane sodbe, da ni doživel primarnega strahu, kar je napačno, saj je praktično nekaj sekund za tem, ko je zadobil vbodnine, videl in ugotovil, da je bil zaboden z nožem. Primarni strah je doživljal vse od trenutka, ko je ugotovil in videl, da je zaboden in tudi ves čas urgentnega prevoza v bolnišnico in vse do zaključka operativnega posega, torej vse do zašitja ran, pri čemer se je bal za življenje in posledic vbodnin. Odškodnina iz naslova pretrpljenega sekundarnega strahu je prenizka, ker ga na dnevni ravni doživlja še danes, saj ga bolečine spominjajo na dogodek, ob tem pa je zaskrbljen, ker se boji, da bo prišlo do adhezijskega ileusa. Prav tako se ne strinja z zaključki sodbe, da nima nikakršnih posledic zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi on ponavlja trditve, podane med prvostopnim postopkom, in svojo izpoved, da še vedno občasno čuti bolečine ob vsakem malo večjem fizičnem naporu, predvsem na področju športa – nogometa, s katerim se je profesionalno ukvarjal, sedaj pa tega več ne zmore. Obstoječe težave mu onemogočajo predanost igri, saj ga med tekom in telovadbo v predelu vbodov bodisi boli ali skeli, zaradi česar mora z vadbo in treningom predčasno zaključiti, enako pa je tudi glede domačih fizičnih opravil, ki jih težje opravlja.

Oba tožnika tudi menita, da sta glede zahtevka iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, postavila ustrezno trditveno podlago in predlagala izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. V kolikor bi sodišče menilo, da je trditvena podlaga pomanjkljiva ali neustrezna, bi moralo tožnika v okviru materialno procesnega vodstva pozvati k določnejši konkretizaciji navedb, česar ni storilo. Tožnika nista vedela, kako obsežno in poglobljeno bi morala opisati, zakaj in v čem sta se počutila ogrožena in manjvredna, kar izhaja že iz konteksta vsega navedenega.

3Zoper sodbo se prav tako pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec) po pooblaščencu in uvodoma uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Pri obeh tožnikih zatrjuje obstoj rentne težnje, zato bi moralo sodišče zaradi objektivizacije škode upoštevati objektivna dejstva, predvsem zapisano po izvedencu, ne pa da je odškodnino po vseh postavkah, ki jih je izvedenec vsaj delno potrdil, prisodilo skoraj v celoti. Odškodnina prvotožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v višini 3.500,00 EUR je kljub njegovim relativno blagim težavam odmerjena absolutno izven vseh kriterijev in bi lahko znašala kvečjemu 500,00 EUR; tožnik je bil namreč ves čas bil mobilen, lahko je sam skrbel zase, zgolj nekajkrat je šel na previjanje. Gotovo je bil zaskrbljen za izid zdravljenja, saj je le utrpel določene ureznine, vendar nikakor ni šlo za takšen strah, ki bi opravičeval tovrstno odškodnino zaradi utrpelega sekundarnega strahu, za katerega bi bil primeren kvečjemu znesek 400,00 EUR. Pri tožniku gre za relativno majhno brazgotino na trebuhu, kjer se vidi zgolj, ko je tožnik slečen, zato je govor o skaženosti popolnoma pretiran; gre za kozmetični defekt, ki ga drugi, ko je tožnik slečen, najbrž opazijo, vendar pri tem ne občutijo gnusa, se ne zgražajo nad tožnikom, lahko pa da občasno kdo vpraša, od kod mu ta brazgotina. Zahtevek iz tega naslova je popolnoma neutemeljen, če pa že, je odškodnina lahko kvečjemu 100,00 EUR. Glede drugotožnika je zadeva tako rekoč identična, sodišče mu je po vseh postavkah, ki jih je izvedenec vsaj delno potrdil, odškodnino prisodilo skoraj v celoti. Glede vseh postavk se zato sklicuje na navedbe, kot jih je podal za prvotožnika, saj so tudi zneski, ki bi bili primerna odškodnina, približno enaki. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del odločitve. Zaradi napačno prisojene odškodnine so napačno prisojeni tudi stroški, pa tudi dopolnitev izvedeniškega mnenja sploh ni bila potrebna, saj je izvedenec že v osnovnem izvedeniškem mnenju jasno in natančno opisal škodo, zato so vsi nastali stroški nepotrebni, kar pomeni, da jih mora nositi tožeča stranka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem prisojene odškodnine vsakemu od tožnikov oz. podrejeno razveljavitev sodbe prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4V odgovoru na pritožbo je tožena stranka izrazila strinjanje s pravilnostjo zaključkov prvostopnega sodišča, ki tožnikoma ni priznalo odškodnine iz naslova primarnega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti je navajala, da sta tožnika imela pooblaščenca, ki pozna pravo in se ne moreta sklicevati na pasivnost sodišča, ki ju ni pozvalo na dopolnitev, pa tudi sicer dopolnitev ne bi bila mogoča na način, da bi opravičevala kakršnokoli odškodnino iz tega naslova.

5Tožnika odgovora na pritožbo toženca nista podala.

6Sodišče povzema, da sta tožnika v obravnavani zadevi od toženca kot izključnega krivca za njuno poškodovanje s protipravnim ravnanjem uveljavljala odškodnino iz naslova premoženjske¹ in nepremoženjske škode zaradi dne 8. 7. 2017 utrpelih poškodb in posledic. Prvostopno sodišče je zahtevkoma delno ugodilo, kot to izhaja iz obrazložitve pod točko 1. Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zato je le v tem delu sodba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa.

O pritožbah tožnikov:

7Pritožbi tožnikov sta delno utemeljeni.

K pritožbama obeh pritožnikov:

8Pritožnika v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da bi prvostopno sodišče zaradi njunega nestrinjanja z ocenami izvedenca s področja travmatologije², po pridobljenem pisnem mnenju, ki je bilo nato po njunih pripombah najprej pisno in nato še ustno dopolnjeno, moralo določiti novega izvedenca medicinske stroke. O njunem dvomu v pravilnost mnenja se je opredelilo že prvostopno sodišče, kot to izhaja iz točke 15 izpodbijane sodbe; z razlogovanjem se pritožbeno sodišče strinja in se mu v celoti pridružuje. Prvostopno sodišče je, upoštevaje v določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvideni način odpravljanja po tožnikih zatrjevanega dvoma v pravilnost izvedenčevih ocen, njune pripombe razjasnjevalo z dopolnitvami (najprej v pisni obliki z dne 25. 10. 2021 in nato še z ustno dopolnitvijo z dne 10. 2. 2022), v okviru katerih je ta argumentirano odgovoril in v sedaj tudi pritožbeno spornem delu obrazloženo zavrnil pripombe obeh tožnikov. Na ustno dopolnitev tožnika nista podala konkretiziranih pripomb³, ki bi ovrgle strokovnost in prepričljivost jasnih in prepričljivih ocen izvedenca, katere ne vsebujejo notranjih protislovij, zaradi katerih bi se vzpostavil dvom v njegove ocene. Ob tem, ko nestrinjanje pravdne stranke na način, kot je bilo izraženo v obravnavani zadevi, ni razlog za določitev novega izvedenca, je sodišče prve stopnje zaradi neobstoja pogojev po čl. 254/2 in 254/3 ZPP pravilno zavrnilo predlog za ponovitev dokazovanja z imenovanjem novega izvedenca. Odločanje o tem je v presoji sodišča, zato po vsebini zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz člena 339 ZPP ni podana. Pritožnika z navedbami glede ponovljenega dvoma v posledično nepristranskost izvedenca, glede na njegovo objektivizirano mnenje, ne moreta prepričati.

9Pritrditi pa je pritožbi v delu, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je ob opustitvi materialno procesnega vodstva skladno z določbo 285. člena ZPP, v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožnika v zvezi z njunim zahtevkom iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti (v višini 1.000,00 EUR za vsakega), nista konkretizirano opredelila osebnostnih pravic, katerih kršitev zatrjujeta, niti navedbeno in dokazno nista konkretizirala zatrjevanega posega v njuno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti. Pravilno je sicer načelno stališče sodišča, da v primeru navedbene nekonkretizacije trditev, dokazovanje s postavitvijo izvedenca (psihiatrične) stroke ni na mestu. Vendar pa je prvostopno sodišče glede na pomanjkljivo trditveno podlago zaradi nezadostne konkretizacije dolžno v okviru materialno procesnega vodstva najprej pozvati k dopolnitvi, s katero bi tožnikoma omogočilo razjasniti njune nedoločne in z dejstvi nezadosti nekonkretizirane trditve. Pritožbeno sodišče ob tem glede na odgovor na pritožbo tožene stranke izpostavlja, da se dolžnost sodišča, da opravi materialno procesno vodstvo, ne nanaša le na prava neuke stranke, temveč tudi na stranke, ki jih zastopa prava vešč pooblaščenec – odvetnik. Slednjemu zaradi zgolj nezadosti substancirane trditvene podlage v obravnavanem primeru ni moč očitati neskrbnosti. Zaradi opustitve materialno procesnega vodstva po čl. 285 ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po čl. 339/1 ZPP), je prvostopno sodišče preuranjeno zavrnilo zahtevek vsakega od tožnikov v tem delu.

10V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbama tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu glede 1.000,00 EUR za vsakega od tožnikov razveljavilo in zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu vrnilo v novo odločanje (354. člen ZPP). Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more odpraviti samo, ker je sodišče prve stopnje tisto, ki mora razjasniti zanj nedoločne oz. nezadosti konkretizirane navedbe tožnikov, ki se nanašajo na obsežnejši sklop zatrjevane nepremoženjske škode, kar bo omogočilo tožnikoma, da pred sodiščem prve stopnje ustrezno substancirano dopolnita svoje navedbe, in tožencu, da nanje prav tako konkretizirano odgovori. Če bi materialno procesno vodstvo, ki ga je opustilo sodišče prve stopnje, opravilo pritožbeno sodišče, bi bili obe pravdni stranki po sprejeti odločitvi prikrajšani v pravici do pritožbe, zato je štelo, da kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Glede na v letu 2020 vloženi tožbi (sedaj združeni v enotno obravnavo) z odločitvijo po presoji drugostopnega sodišča tudi ni poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi pretehtala nad njuno pravico do pritožbe.

11V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, nato pa na podlagi morebiti dopolnjenih navedb po obeh tožnikih v zvezi z njunimi že postavljenimi trditvami, ki se nanašajo na zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, ponovno presoditi o njuni utemeljenosti.

K nadaljnji pritožbi obeh tožnikov glede strahu:

12Pritožbi neutemeljeno grajata pravilne zaključke prvostopnega sodišča, ki so podlaga za vtoževano odškodnino iz naslova strahu, in se nanašajo na neutrpeli primarni strah, kot tudi prenizko prisojeno odškodnino zaradi pretrpljenega sekundarnega strahu (v zvezi s slednjim ne nasprotujeta ugotovitvam sodišča). V skladu s sodno prakso se priznava odškodnina za primarni strah, to je za strah, ki ga je oškodovanec pretrpel ob škodnem dogodku, in za sekundarni strah, to je za strah, ki ga trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka. Prvostopno sodišče je zato, opirajoč se na izpovedi prvotožnika, iz katere izhaja, da napada z nožem s čutili ni zaznal in je šele po poškodovanju začutil, da ima mokra oblačila in da krvavi, kot tudi drugotožnika, ki je izpovedal, da je pri prvem vbodu mislil, da je udarec, drugič pa je začutil, da ga je zaskelelo, zato je dvignil majico in videl okrvavljeni trebuh, in takrat ga je zagrabila panika, kar je vse povzeto v točkah 18 in 26 izpodbijane sodbe, pravilno odločilo, da noben od tožnikov strahu ob samem poškodovanju, torej primarnega strahu, ni občutil⁴. Sicer pa je odškodnina za strah enotna kategorija, prvostopno sodišče pa je okoliščine, ki jih pritožbi ponovno izpostavljata, vključno s prepričljivima izpovedbama obeh tožnikov o načinu in intenzivnosti doživetega strahu ob ugotovljenem konkretnem⁵ poškodovanju⁶, v celoti upoštevalo pri sekundarnem strahu. Odločitev o višini prisojene odškodnine je v istih točkah nato sodišče prav tako pravilno temeljilo na ocenah izvedenca travmatologa, ki predstavljajo objektivizacijo zatrjevanih in izpovedno izpostavljenih posledic tožnikov. Prvostopno sodišče je pri prisoji obeh odškodnin (priznanih 1.250,00 EUR vsakemu od zahtevanih 1.500,00 EUR po prvotožniku in od 2.000,00 EUR po drugotožniku) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer se je, povzemajoč oceno izvedenca⁷, ustrezno opredelilo tudi do za oba tožnika istovrstnih trditev o neobstoječi pravno priznani zaskrbljenosti zaradi možnosti zapleta zapore črevesja. Kot je razvidno iz odmere, sta bili spoštovani temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načelo individualizacije višine odškodnine glede na konkretne okoliščine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevaje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi nepodpiranje teženj, nezdružljivih z njeno naravo in namenom). Pritožbeno uveljavljana razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (čl. 340 ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (čl. 341 ZPP) nista podana.

K nadaljnji pritožbi obeh tožnikov glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti:

13Pritožbi nadalje neutemeljeno izpodbijata prav tako pravilne zaključke prvostopnega sodišča, da ne obstaja podlaga za vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, pri čemer pritožnika ponavljata navedbe in izpovedi obeh v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvotožnik, da je zaradi občasnih bolečin ter špikanja ob vsakem malo večjem fizičnem naporu omejen pri gasilskih aktivnostih, pri športu, kot je igranje košarke, pri domačih fizičnih opravilih, in drugotožnik, da je zaradi občasnih bolečin ob vsakem malo večjem fizičnem naporu omejen pri nogometu, s katerim se je poklicno ukvarjal, sedaj pa tega več ne zmore, pri vadbi in pri domačih fizičnih opravilih). V skladu s sodno prakso se praviloma priznava odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kadar po končanem zdravljenju zaradi posledic poškodbe ali bolezni oškodovanec ne more več početi vsega tistega, kar je počel pred poškodbo, ali pa to sicer lahko počne, vendar z večjimi napori kot prej, kar vse se odraža v oškodovančevi psihi. Prvostopno sodišče je, opirajoč se na objektivizirano izvedensko mnenje izvedenca travmatologa, pravilno zaključilo in zaključke, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, podrobno obrazložilo v točkah 19 in 27 izpodbijane sodbe, z zaključkom, da poškodbe pri nobenem od tožnikov niso pustile trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti⁸ (pri čemer pri poškodbah, kot sta jih utrpela tožnika, tudi ponavadi trajnih funkcionalnih posledic ni). Tožnika, ki nimata kakšnih omejitev v svojih aktivnostih, bi se lahko, če bi se želela ukvarjati z vsemi vsakodnevnimi aktivnostmi, s katerimi sta se ukvarjala pred poškodbo, ukvarjala v enaki meri kot pred poškodbo, in jima torej za aktivnosti na nobenem življenjskem področju ni potrebno zaradi poškodbe vlagati povečanih naporov ali jih opravljati v posebnih pogojih. Tudi zmanjšanje občutka za dotik v predelu brazgotin se ne izraža na način, da bi to kakorkoli zmanjševalo njune življenjske aktivnosti, je pa bila ta, tudi v bodoče pri obeh prisotna posledica, korektno upoštevana kot neugodnost. Pritožbeno uveljavljani razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (čl. 340 ZPP) s tem, ko sodišče prve stopnje ni priznalo odškodnine za to obliko škode, tako ni podan.

K nadaljnji pritožbi drugotožnika:

14Glede odločitve, ki se nanaša na telesne bolečine in neugodnosti ter na duševne bolečine zaradi skaženosti (glede na pritožbeno navedbo, da tožnika izpodbijata zavrnilni del sodbe v celoti), pritožba ni bila obrazložena, sodišče druge stopnje pa v tem delu ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu s čl. 350/2 ZPP pazi po uradni dolžnosti.

15V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. člen ZPP), saj ni našlo kršitev, ki jih v obsegu čl. 350/2 ZPP preverja po uradni dolžnosti.

O pritožbi tožene stranke:

16Pritožba tožene stranke je neutemeljena.

17Glede na umik ugovora soprispevka med postopkom prve stopnje so pravno nepomembne pritožbene navedbe v delu, da sta tudi oba tožnika sodelovala v pretepu, saj nimajo vpliva na odmero odškodnine, kar priznava tudi toženec, ko v pritožbi navaja, da je predmet odločanja zgolj obseg škode in višina odškodnine. V tem delu pritožba s posplošenimi navedbami o naklonjenosti sodišča obema tožnikoma, glede na objektivizirano izvedensko mnenje, na katerega se je opiralo prvo sodišče pri ugotavljanju obsega poškodb in posledic, ter nato odmerilo odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, pri čemer je pravilno izpolnilo pravni standard pravične odškodnine iz čl. 179 OZ, s čimer se morebitne rentne težnje, tudi če so prisotne, izničijo, ne prepriča.

18Za odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, zahtevano v višini 4.000,00 EUR s strani vsakega od tožnikov, toženec povsem pavšalno navaja, da je prisojena odškodnina prvotožniku absolutno izven vseh kriterijev in bi bila pravična odškodnina kvečjemu 500,00 EUR, glede drugotožnika⁹ pa bi bil primeren znesek približno enak. Z ničemer za obravnavani primer potrebno konkretizirani pritožbeni očitek o previsoki odmerjeni odškodnini je posplošen, ob čemer se toženec niti ne sklicuje na kakšen primer, ki bi bodisi potrjeval trditve o previsoko odmerjeni odškodnini bodisi nadaljnje trditve o zatrjevani primerni odškodnini 500,00 EUR, v primerjavi s tožnikoma prisojeno odškodnino (v višini 3.500,00 EUR prvotožniku in 3.300,00 EUR drugotožniku). Odmero, glede na obseg in intenzivnost bolečinskih obdobij ter neugodnosti, pri čemer so v pritožbi izpostavljene neugodnosti le del posledic, upoštevanih pri tej obliki škode, je sodišče podrobno obrazložilo v točkah 17 in 25 izpodbijane sodbe. Zaključkom se sodišče pridružuje, glede na ugotovitev o pravilnem upoštevanju temeljnih načel pri odmeri - načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine.

19Kar zadeva nadaljnji pritožbeni očitek, da je praviloma pretežni del odškodnine iz naslova strahu vedno iz primarnega strahu, ker je ta vedno hujši kot strah za izid zdravljenja, gre izpostaviti, da je njuno razmerje v sicer enotni kategoriji strahu povsem odvisno od konkretnih okoliščin. Toženec priznava, da sta bila prvotožnik in (glede na sklicevanje na iste navedbe tudi) drugotožnik zaskrbljena za izid zdravljenja, vendar nato povsem posplošeno ponuja lastno dokazno oceno, da ni šlo za takšen strah, ki bi opravičeval tovrstno odškodnino¹⁰, torej obema tožnikoma prisojenih po 1.250,00 EUR. Na takšen način ne more izpodbiti zaključkov sodišča, ki so podlaga za odmero odškodnine iz tega naslova, in ki jih je sodišče pravilno obrazložilo v točkah 18 in 26 izpodbijane sodbe ter se pritožbeno sodišče z njimi strinja.

20Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Toženec navaja, da gre pri prvotožniku (s prisojeno odškodnino v višini 1.350,00 EUR od zahtevanih 1.500,00 EUR) za relativno majhno brazgotino na trebuhu, ki se vidi zgolj, ko je tožnik slečen, in je ugotovljena skaženost popolnoma pretirana. Ponovno na podlagi lastne dokazne ocene ponuja zaključek, da gre za kozmetični defekt, ki ga drugi v času, ko je tožnik slečen oziroma zgoraj brez, najbrž tudi opazijo, vendar pri tem ne občutijo gnusa, se ne zgražajo nad tožnikom, lahko pa da občasno kdo vpraša, od kod mu brazgotina, ki pa pri moškem ne pomeni nikakršne psihične obremenitve, zato je po mnenju tožene stranka zahtevek iz tega naslova popolnoma neutemeljen, če pa že, bi šlo za neko minimalno obliko skaženosti. S sklicevanjem na gornje navedbe je izpodbijana tudi odškodnina (prisojena drugotožniku v višini 1.000,00 EUR od zahtevanih 1.500,00 EUR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pri ugotavljanju obsega škode za vsakega tožnika upoštevalo tako objektivni kot subjektivni kriterij (slednjega pritožba popolnoma prezre, prvo navedenega pa neutemeljeno minimizira), opirajoč se na izvedeni dokazni postopek, kar je nato korektno obrazložilo v točkah 20 in 28 izpodbijane sodbe, čemur se pritožbeno sodišče pridružuje in ugotovitev ne ponavlja.

21Kot je pritožbeno sodišče že izpostavilo v zvezi s pritožbama tožnikov glede odmere odškodnine, tudi v zvezi z obravnavanjem toženčeve pritožbe izpostavlja, sta temeljni načeli pri odmeri načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki sta bili pri odmeri odškodnine kot celote za vsakega od tožnikov (prvotožniku je bila prisojena odškodnina v višini cca 4,7 povprečnih plač in drugotožniku odškodnina v višini 4,2 povprečne plače) pravilno upoštevani, zato toženčeve navedbe po potrebnem znižanju odškodnine niso utemeljene.

22Pritožbeno uveljavljana razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (čl. 340 ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (čl. 341 ZPP) v zvezi z nestrinjanjem odškodnine za posamezne oblike škode, ki jih pritožba izpodbija, tako nista podana. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo, razen v stroškovnem delu (obrazložitev pod točko 23), zavrnilo, in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. člen ZPP), saj ni našlo kršitev, ki jih v obsegu čl. 350/2 ZPP preverja po uradni dolžnosti.

23Neutemeljena je pritožba v obrazloženem delu glede pravdnih stroškov, ker so stroški izvedenin del pravdnih stroškov, zato delijo usodo preostalih pravdnih stroškov. Ker pa je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v postopku (čl. 154 ZPP), je bilo posledično potrebno ugoditi pritožbi tudi v stroškovni odločitvi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi v II. In IV. točki izreka. Sodišče prve stopnje bo moralo o povrnitvi pravdnih stroškov ponovno odločiti, skupaj s končno odločitvijo o glavni stvari, pri čemer bo moralo odločiti tudi o povrnitvi priglašenih pritožbenih stroškov, ker je odločitev o slednjih pridržana za končno odločbo (čl. 165/3 in 165/4 ZPP).

-------------------------------

¹ ta pritožbeno ni več sporna
² tako glede diagnoze prvotožnika (da gre za tri vreznine v predelu trebušne stene, ki pa je niso prebile, in ne za vbodnine, kar je izvedenec pojasnil glede na pravila svoje stroke), medtem ko diagnoza za drugotožnika (dve vbodnini skozi trebušno steno v trebuh) ni bila sporna, kot glede obsega določenih posledic
³ kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, sta le vztrajala pri angažiranju novega izvedenca, zatrjujoč, da tudi ustna dopolnitev ni pripomogla k odpravi nejasnosti, in da je evidentno, da izvedenec neprepričljivo vztraja pri prvotnem mnenju brez bistvenih sprememb kljub utemeljenim pripombam in neskladju z mnenjem prof. A. (pridobljenim v okviru kazenskega postopka, ki je tekel zoper toženca – opomba sodišča), do katerega pa se je izvedenec tudi po oceni pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju opredelil, vključno z (1) oceno okoliščin glede strahu obeh tožnikov ob samem škodnem dogodku, (2) oceno realnosti njune zaskrbljenosti glede mogočega zapleta zapore črevesja in možnosti slednjega, kot tudi (3) oceno prizadetosti obeh imenovanih na različnih življenjskih področjih
⁴ enako tudi izvedenec
⁵ in ne možnem, kot bi to izhajalo iz strokovnega mnenja dr. A., na katerega se sklicuje pritožba v delu glede teoretične možnosti zadetja tarčnega organa in ran s smrtnim izidom
⁶ vključno s prvotožnikovo izpovedjo, da ga je zagrabila panika in se sploh ne spomni, kaj je govoril, večkrat pa je izgubil tudi zavest, kot tudi drugotožnikovo, že povzeto zgoraj v obrazložitvi
⁷ da pri podobnem popoškodbenem stanju res obstaja majhna možnost nastanka zarastlin med črevesnimi vijugami pri celjenju operacijske rane z vezivnim tkivom, vendar pa te nastanejo pri večjih operativnih posegih (česar v konkretnem primeru ni bilo) ali če bi šlo za celjenje s komplikacijami zaradi vnetja (do česar ni prišlo)
⁸ kar ne odstopa od ocene izvedenca o le majhni možnosti ileusa (zapore črevesja), razvidne iz vsebine predhodne opombe
⁹ ta je prav tako zahteval 4.000,00 EUR
¹⁰ prvotožnik je zahteval 1.500,00 EUR in drugotožnik 2.000,00 EUR