VSM Sklep II Kp 22776/2019

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje v kazenski zadevi III K 22776/2019 z dne 12. 5. 2022 sprejelo odločitev, da se obsojenemu A. A. stranska denarna kazen, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti III K 22776/2019 z dne 8. 5. 2019, v višini 50,00 (petdeset) dnevnih zneskov, pri čemer 1 (en) dnevni znesek znaša 23,00 EUR, to je 1.150,00 EUR denarne kazni, izvrši tako, da se mu določi 25 (petindvajset) dni zapora.

2Zoper takšno odločitev se je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po svojem zagovorniku pritožil obsojeni. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik nasprotuje izpodbijani odločitvi prvostopnega sodišča z utemeljitvijo, da je pri sprejeti odločitvi prezrlo dejstvo, da obsojeni zaradi prestajanja kazni ni imel možnosti zaposlitve in dela, kar bi mu omogočilo plačilo stranske denarne kazni. Na prestajanju kazni zapora je bil namreč že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje v obravnavani kazenski zadevi.

5S povzetim ni mogoče soglašati. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč pravilna in temelji na določbi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki določa način izvršitve denarne kazni v primeru njene neizterljivosti. Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ob tem pa izpostavlja, da je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju neuspešnosti izvršilnega postopka zoper obsojenca, pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo in tehtno presodilo obsojenčevo premoženjsko stanje, v tej posledici pa utemeljeno zaključilo, da je denarna kazen neizterljiva. Tako sodišče druge stopnje poudarja, da čeravno pritožba pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ko je pojasnilo, da obsojeni nima nobenega premoženja večje vrednosti in nobenih dohodkov, saj je od 6. 5. 2019 na prestajanju kazni zapora v ZPKZ, mu v nadaljnji pritožbeni graji ne gre pritrditi. Ker je bila namreč v danem primeru po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje prisilna izterjava na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet ustavljena in ker je bila enako neuspešna tudi izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje, medtem ko se je rubež premičnin na naslovu ZPKZ ter na naslovu Občine B. izkazal kot nemogoč, je bila izčrpana tudi druga možnost iz prvega odstavka 87. člena KZ-1 za plačilo stranske denarne kazni oziroma je ta zapadla.

6Ne glede na to, da so pritožnikove navedbe glede okoliščine prestajanja kazni zapora resnične, je opozoriti, da prestajanje kazni zapora samo po sebi ne more preprečiti, da izrečena stranska denarna kazen v danem primeru ne bi bila izrečena tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.¹ Rok za plačilo obravnavane stranske denarne kazni iz petega odstavka 47. člena KZ-1 je praviloma nepodaljšljiv in teče ne glede na obsojenčevo pripravljenost ali zmožnost plačila zapadlih obveznosti. V tem času lahko sodišče obravnavanemu procesnemu udeležencu do poteka roka kvečjemu dovoli obročno plačilo. Ravno to je bil primer v obravnavani zadevi, ko je prvostopno sodišče obsojenemu omogočilo plačilo v enakih zaporednih obrokih v dveh letih od pravnomočnosti sodbe, kar je tudi s strani zakonodajalca maksimalen časovni okvir, dopusten za poravnavo obveznosti iz naslova denarnega kaznovanja.

7Glede pritožnikovega predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist pa je dodati le, da ta ni predmet obravnavanega pritožbenega postopka, saj odločanje o takšnem predlogu sodi v pristojnost sodišča prve stopnje.

8Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

9Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP.

¹ Enako VSM Sodba II Kp 29123/2019 z dne 14. 10. 2020.