UPRS Sodba in sklep I U 734/2022-15

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2143/2022/6 (1221-10) s 27. 5. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2143/2022/6 (1221-10) s 27. 5. 2022.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijanim sklepom je toženka zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013¹ (Uredba Dublin III) tožnika pridržala (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Postojna, in sicer od 26. 5. 2022 od 10.30 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, ki je v Slovenijo vstopil 12. 5. 2022 ob 21.25 uri iz smeri Hrvaške peš preko reke Sotle med mejnim prehodom Rigonce in železniškim mostom v Rigoncah, za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil 26. 5. 2022. Po ilegalnem prehodu meje je pot nadaljeval peš ob železniški progi. Policisti so ga prijeli približno 2 uri kasneje v neposredni bližini postaje Mejne policije Dobova. Ugotavlja, da je bil tožnik pred podajo prošnje v Sloveniji v sistemu EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito zaveden že v drugih državah članicah EU, in sicer 27. 4. 2022 na Hrvaškem in 27. 2. 2018 v Grčiji. Tožnikovim navedbam, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker so mu vsak dan prestavljali datum razgovora, toženka ne sledi in se s tem v zvezi sklicuje na bazo prstnih odtisov ter poudarja, da je bil pet dni nastanjen v azilnem domu v Zagrebu in da je malo verjetno, da v tem času ne bi bil obravnavan kot prosilec, četudi naj še ne bi imel razgovora. Tako zaključuje, da je s tem, ko je predhodno že vložil prošnjo na Hrvaškem ter državo nato zapustil še pred izvedbo nadaljnjega postopka oziroma izdajo odločitve v zadevi, podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

3Poleg tega meni, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji najverjetneje zaprosil zgolj zato, ker je bil prijet s strani slovenskih policistov in sklepa, da se je namenoma izogibal mejnega prehoda, da ga policisti ne bi prijeli, in se načrtno premikal po neobljudenih poteh. Ta dejstva izkazujejo, da na ozemlju Republike Slovenije ni želel biti opažen, pa tudi da se tukaj ni želel zadrževati. Na podlagi teh dejstev in smeri njegova premikanja tako ni mogla zaključiti, da je imel tožnik dejansko namen ostati v Sloveniji oziroma sploh zaprositi za mednarodno zaščito, temveč meni, da je mogoče zaključiti, da v tem primeru dejansko obstaja znatna nevarnost pobega. V nadaljevanju obrazložitve se sklicuje na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in utemeljuje svojo odločitev o omejitvi gibanja tožniku na Center za tujce ter navaja razloge, zakaj odreditev ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa, v konkretnem primeru ne bi bila ustrezna.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je sodeloval in vztrajal pri svoji prošnji za mednarodno zaščito v Grčiji, kjer mu osebna svoboda ni bila omejena. Prav tako bo v Sloveniji ostal do zaključka postopka po Uredbi Dublin III svojevoljno, zato omejitev njegove osebne svobode ni primerna. Izpostavlja, da je v Grčiji bival štiri leta. Poudarja, da je jasno izpovedal, da je na Hrvaškem ob prejetju izjavil, da tam zaradi slabih osebnih izkušenj noče zaprositi za mednarodno zaščito in da izrecno želi v Slovenijo. Prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni nikoli vložil, temveč so mu hrvaški policisti le vzeli prstne odtise, sam pa ni podpisal nobenega dokumenta ter ob odvzemu prstnih odtisov ni bil s strani hrvaških državnih organov seznanjen, da se to dejanje nanaša na "vložitev" prošnje za mednarodno zaščito. Nihče od prisotnih ob odvzemu prstnih odtisov mu ni povedal, da Hrvaške do konca postopka ne sme zapustiti. Prav tako ob odvzemu prstnih odtisov ni bil prisoten tolmač in ni imel nobenega osebnega razgovora. Res je bil takrat nastanjen v "kampu za prebežnike", vendar ni vedel zakaj in kakšni so sploh nadaljnji postopki. Teh okoliščin toženka ni raziskala. Meni, da je treba upoštevati, da se ni zavedal, da izvajanje določenih dejanj, kot je odvzem prstnih odtisov, pomeni dejansko uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. To pomeni, da je nenamensko zapustil Hrvaško, še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, saj sploh ni vedel, da je v postopku obravnave prošnje.

5Glede načina ilegalnega prehoda hrvaško-slovenske meje ter stika s policijo pojasnjuje, da je po ilegalnem prečkanju meje čez reklo Sotlo želel priti v stik s policijo, zato je hodil ob železniških tirih, saj je policijska postaja obmejne policije ravno na železniški postaji v Dobovi. To je bila najkrajša pot, da pride sredi noči do slovenskih varnostnih organov, tako da se jim vsekakor ni izogibal, vedel pa tudi ni za mejni prehod Rigonce - Harmica, saj je mejo prečkal južno od objekta. Zatrjuje, da je po prečkanju Sotle še na hrvaški strani ogovoril mimoidočega, naj pokliče policijo, ta pa jih je napotil naprej po tirih do policijske postaje okoli 1,5 km stran, saj da bodo tako najhitreje prišli do policije. Tako po tožnikovem prepričanju ni utemeljen niti očitek toženke, da naj bi zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ga je našla policija, saj se pred njo ni skrival, temveč jo je iskal. Po njegovem mnenju toženka tako ni izkazala utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil. Razlogi izpodbijanega sklepa s tem v zvezi pa so tudi v takšni meri pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.

6Glede (ne)učinkovitosti milejšega ukrepa pridržanja na azilni dom izpostavlja, da je domnevni neobstoj zakonske podlage za pridržanje na območje azilnega doma problem toženke. Če ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikom, to ne more iti na škodo tožnika, ki se ga zapira in se mu omejuje osebno svobodo.

7Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži, naj po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce in ga nemudoma izpusti. Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj se, pridržan na prostore Centra za tujce, zelo slabo počuti, ker je žrtev tako psihičnega, fizičnega, kot spolnega nasilja in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Sodišču zato predlaga, naj ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku v Centru za tujce, in sicer do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

8Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Odločanje po sodnici posameznici

9Sodišče je 6. 6. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1² sprejelo sklep I U 734/2022, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

Dokazni sklep

10Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 7. 6. 2022 vpogledalo vse listine, predložene v sodni spis (priloge A1, A2 in B1) ter vse listine v upravnem spisu in zaslišalo tožnika.

11Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

12Tožba je utemeljena.

13Predmet sodne presoje je sklep toženke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v konkretnem primeru niti ni sporno. Sporen je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v 2. in 3. točki 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

14Po 2. točki 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Določba 1. točke 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

15Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja te določbe). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, je že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sodni odločbi I Up 26/2016, v kateri je sprejelo stališče, da je toženka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

16Ob upoštevanju citiranih določb 2. točke 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki se je pričel uporabljati 9. 11. 2021 in ga je treba uporabiti v tem postopku. V 84.a členu ZMZ-1 je tako določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim tudi, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja te določbe).

17Iz upravnega spisa izhaja, da je iz baze prstnih odtisov EURODAC razvidno, da je tožnik zaveden v dveh državah EU, in sicer 27. 2. 2018 v Grčiji ter 27. 4. 2022 na Hrvaškem. Kot rečeno med strankama ni sporno, da je toženka v skladu z merili iz Uredbe Dublin III hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter nujen odgovor. Prav tako ni sporno, da je tožnik ilegalno odšel tako iz Grčije, v kateri je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, kot tudi iz Hrvaške, iz katere je odšel, preden je bilo odločeno o prošnji za mednarodno zaščito. Sporno pa je, ali je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, saj ves čas postopka zatrjuje, da prošnje na Hrvaškem ni podal ter da ni bil seznanjen, da je s tem, ko so mu bili odvzeti prstni odtisi, že podana prošnja za mednarodno zaščito. Med strankama je torej spor o tem, ali obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil.

18Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 12/2022 s 26. 1. 2022 zavzelo stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, kar Vrhovno sodišče utemeljuje tudi z določbo prej citirane 1. točke 28. člena Uredbe Dublin III.³

19Po navedenem stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je ponovilo tudi v sklepu I Up 76/2022 s 6. 4. 2022,⁴ je torej treba za uporabo navedenega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se na primer na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami in podobno.⁵ Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno na Hrvaškem in v Grčiji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da na Hrvaškem ni počakal na odločitev, torej za izrek ukrepa pridržanja ne zadošča.

20Toženka je poleg navedenih razlogov v izpodbijanem sklepu še navedla, da tožnikova ravnanja, kot je samovoljna zapustitev azilnega doma na Hrvaškem, neopazno premikanje po slovenskem ozemlju, načrtno izogibanje mejnim prehodom in ljudem ter smer njegovega premikanja kažejo na to, da dejansko ni imel namena ostati v Sloveniji oziroma sploh zaprositi za mednarodno zaščito oziroma da obstaja znatna nevarnost pobega. Tožnik takšnim zaključkom toženke nasprotuje in ugovarja izvedenemu postopku.

21Kot že povedano samo dejstvo, da je tožnik odšel iz Hrvaške, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, glede na prej navedeno stališče Vrhovnega sodišča ne dokazuje visoke stopnje nevarnosti pobega, torej neposredne in konkretne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil iz Slovenije. Ob upoštevanju navedenih izhodišč pa toženka po presoji sodišča ni pravilno ugotovila izkazanosti merila iz citirane tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Tožnikovo zatrjevanje, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito oziroma da ni vedel, da je zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito, je zavrnila kot neverjetno, v zvezi s čimer se je sklicevala na dejstvo, da je bil nastanjen v azilnem domu ter na dejstvo, da iz baze prstnih odtisov nedvomno izhaja, da je bil na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Vendar pa v postopku ni ugotavljala konkretnih dejanskih okoliščin v zvezi s podajo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem in izvedbo postopka podaje tožnikove prošnje na Hrvaškem, kljub temu da je tožnik odločno zatrjeval, da prošnje na Hrvaškem ni podal, da mu je policija odvzela prstne odtise, da je njegova ciljna država Slovenija in da tam ni imel razgovora, kar vse izhaja iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja s 26. 5. 2022, ki je del upravnega spisa. Na naroku za glavno obravnavo je pooblaščenka toženke navedla, da je o tožnikovem bivanju v azilnem domu oziroma v nastanitvenem centru na Hrvaškem lahko zaključila zgolj na podlagi podatkov, ki se nahajajo v bazi EURODAC, iz katerih je razvidno, da je bil najprej zaveden kot tujec, nato pa istega dne, nekaj minut kasneje, kot prosilec za mednarodno zaščito.

22Svoj zaključek, da v tožnikovem primeru obstaja znatna nevarnost pobega, je toženka podkrepila s sklepom, da se je namenoma izogibal mejnemu prehodu, da ga policisti ne bi prijeli, zaradi česar se je gibal po neobljudenih poteh in se izogibal ljudem. Pri čemer pa v izpodbijanem sklepu sama ugotavlja, da so ga policisti prijeli ob železniški progi v bližini Policijske postaje mejne policije Dobova. Navedeno je tožnik, zaslišan na naroku za glavno obravnavo prepričljivo pojasnil, in sicer da se v centru, v katerem je bil nastanjen v Zagrebu, ni dobro počutil, da se je bal in da je bila njegova končna destinacija Slovenija. Iz Zagreba so se z vlakom odpeljali do končne postaje (še na Hrvaškem), potem pa so pot nadaljevali peš in poskušali najti prvo policijsko postajo, ki se je glede na zemljevid, ki so ga imeli naloženega, nahajala približno 1 km stran in kjer so želeli zaprositi za mednarodno zaščito. Izpovedal je, da so šli do postaje, videli nekega človeka, s katerim so se pogovarjali, ostali so iskali policijo, nakar so že videli, kako prihajajo policisti. Dejstvo, da so policisti tožnika prijeli v neposredni bližini policijske postaje in navedena prepričljiva tožnikova izpovedba glede njegove poti, po presoji sodišča potrjuje tožnikovo trditev, da je imel po prihodu v Slovenijo namen sam oditi na policijsko postajo in zaprositi za mednarodno zaščito, in ne gornjega zaključka toženke.

23Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je še izpovedal, da je bil po razgovoru na policijski postaji v Dobovi 13 dni nameščen v azilnem domu v Ljubljani, kjer mu gibanje ni bilo omejeno in je tako imel možnost oditi. Takšnim tožnikovim trditvam toženka ni oporekala. Navedeno po presoji sodišča dodatno potrjuje, da obstoj znatne nevarnost pobega pri tožniku ni izkazan.

24Da ne grozi znatna nevarnost tožnikovega pobega, po presoji sodišča dodatno potrjuje dejstvo, da je v Grčiji, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito leta 2018, počakal na „končno“ odločitev pristojnih organov o njegovi prošnji in je ozemlje Grčije zapustil po tem, ko je bila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito sprejeta „končna“ odločitev.

25Ob vsem povedanem samo dejstvo, da je tožnik, ko je bil nastanjen v centru v Zagrebu, prejel „modro kartico“ s svojo fotografijo, v zvezi s katero je zaslišan na naroku pojasnil, da je bila to kartica, ki jim je omogočala hranjenje in izhode izven centra, ni pa vedel povedati, kateri podatki so bili na njej zavedeni, saj je bilo napisano v hrvaščini, pa tudi ne potrjuje toženkinega zaključka, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito oziroma da je begosumen. S tem v zvezi je še povedal, da na Hrvaškem ni imel tolmača in da ni bil v svojem maternem jeziku informiran glede azilne zakonodaje. Glede njegove ciljnje države je na naroku pojasnil, da ima v Sloveniji prijatelja, ki je že dolgo tu, je poročen in mu je veliko govoril o Sloveniji. V zvezi z njegovo navedbo v upravnem postopku, da je poleg Slovenije njegova ciljna država tudi Belgija, je pojasnil, da so ga pri tej vlogi vprašali tudi, če ima kakšnega znanca še kje drugje in je omenil, da ima znance v Belgiji, da pa je bil takrat „poln občutij“. Da mu je bilo takšno vprašanje postavljeno v postopku pred toženko, ta na naroku ni zanikala.

26Tako sodišče zaključuje, da je toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava (2. točke 28. člena Uredbe Dublin III) posledično zmotno ugotovila dejansko stanje, saj pri svoji dokazni oceni znatne nevarnosti pobega ni upoštevala dodatnih kvalificiranih okoliščin na tonikovi strani

27Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani sklep odpravilo.

K II. točki izreka

28Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

29Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

30Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

31Iz tožbenih navedb je razvidno tožnikovo stališče, da pogoji za pridržanje na prostore Centra za tujce niso podani. V zahtevi za izdajo začasne odredbe pa zatrjuje, da se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti, saj je žrtev tako psihičnega, fizičnega, kot spolnega nasilja in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Zaslišan na naroku 7. 6. 2022 je potrdil, da se v Centru za tujce počuti slabo, da je bolan, da ne spi in da ima psihiatra, ki ga obravnava. Pri prvem poskusu prečkanja meje med BIH in Hrvaško je namreč izgubil tri prijatelje, ki so se utopili. Od takrat sliši glasove ter ima probleme z nespečnostjo in z videnji.

32V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka). Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki nastaja tožniku. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se toženka niti ni sklicevala, saj se do zahteve za izdajo začasne odredbe ni opredelila.

33Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Po določbi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno pravno in dejansko stanje.
³ Glej: sodba VS RS I Up 12/2022 s 26. 1. 2022, tč. 12 obrazložitve.
⁴ Glej: tč. 9 obrazložitve.
⁵ Glej: sodba VS RS I Up 12/2022 s 26. 1. 2022, tč. 13 obrazložitve.