VSRS Sodba II Ips 55/2022

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje odslej glasi:

„I. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati znesek 11.952 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 dalje do plačila v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

II. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 3.132,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila.“

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene revizijske stroške v znesku 495,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine v znesku 19.000 EUR z obrestmi zaradi posledic padca na zaledeneli podlagi zavarovanca toženke, pri čemer je utrpel hudo telesno poškodbo – zlom levega ramenskega sklepa.

2Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo znesek 7.920 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo v plačilo 2.033,64 EUR tožnikovih pravdnih stroškov. Prisojeni znesek glavnice je predstavljal denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 5.000 EUR, odškodnino v višini 6.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zmanjšano za 20 % iz naslova soprispevka tožnika k nastanku škode ter odbitno franšizo v višini 10 % (880 EUR). Denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu sodišče tožniku ni priznalo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razsodilo, da mu mora toženka plačati 12.400 EUR (namesto prvotno prisojenih 7.920 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 dalje ter mu povrniti 3.233 EUR pravdnih stroškov. Višji znesek odškodnine je bil tožniku prisojen na podlagi višje denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, in sicer v znesku 6.000 EUR, in višji denarni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer v znesku 10.000 EUR. Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo tudi odškodnino zaradi strahu v znesku 600 EUR. Od tako dobljenega zneska (16.600 EUR), je sodišče druge stopnje odškodnino zmanjšalo za 20 % iz naslova soprispevka tožnika k nastanku škode ter za odbitno franšizo v višini 880 EUR.

4Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 133/2022 z dne 6. 7. 2022 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma spremeni tako, da reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje ter tožnici naloži v plačilo pravdne stroške ter stroške revizijskega postopka.

5Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

6Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7Revizija je bila dopuščena glede vprašanja:

‒ Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki ni upoštevalo pogodbeno dogovorjene odbitne franšize in je odškodnino prisodilo mimo pogodbenih določil?

Dejanski okvir spora

8V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

‒ Tožnik se je 20. 11. 2017 hudo telesno poškodoval v poslovnih prostorih zavarovanca toženke – družbe A., d. o. o., ko je pri izstopu iz vozila padel na poledenelih tleh.

‒ Toženkin zavarovanec je imel v času škodnega dogodka pri toženki sklenjeno pogodbo za zavarovanje splošne odgovornosti, in sicer po polici št. OD48000547598 z odbitno franšizo zavarovanca v višini 10 %, vendar ne manj kot 250 EUR in ne več kot 2.000 EUR;

‒ V skladu z drugim odstavkom 25. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-odg 12-1, veljavnih v času škodnega dogodka, se v primeru, če je dogovorjeno, da zavarovanec sam nosi del škode (franšiza), odškodnina, ki jo mora plačati toženka po zavarovalnem primeru, zmanjša za znesek, ki je dogovorjen v zavarovalni pogodbi.

‒ Tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka znaša 20 %.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Bistvo toženkinih navedb v reviziji

9Toženka v reviziji zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede dogovorjene odbitne franšize. Nesporno je namreč dejstvo, da je imel toženkin zavarovanec – družba A., d. o. o., v času nastanka škodnega dogodka sklenjeno pogodbo za zavarovanje splošne odgovornosti, v kateri je bila dogovorjena odbitna franšiza zavarovanca v višini 10%, vendar ne manj kot 250 EUR in ne več kot 2.000 EUR. Medtem ko je sodišče prve stopnje odbitno franšizo pravilno upoštevalo, ko je pri prisojeni odškodnini v znesku 8.800 EUR (ob upoštevanju 20 % soprispevka tožnika) odštelo 10 %, kar znaša 880 EUR, pa sodišče druge stopnje odbitne franšize ni pravilno izračunalo, saj bi jo moralo na novo izračunati na podlagi višje dosojene odškodnine v višini 13.280 EUR (ob upoštevanju 20 % soprispevka tožnika), kar pomeni, da odbitna franšiza v tem primeru znaša 1.328 EUR. Odškodnina ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen z zavarovalno pogodbo, kar je tudi ustaljeno stališče sodne prakse, npr. odločb Vrhovnega sodišča II Ips 751/2005 in II Ips 167/2007, od katerih sodba sodišča druge stopnje odstopa. V njej sodišče tudi ni zavzelo nobenega stališča do pritožbenega ugovora toženke glede omejenega zavarovalnega kritja, zaradi česar je odločba obremenjena tudi s kršitvijo določb pravdnega postopka, saj je v tem delu neobrazložena. Zahteva tudi povračilo revizijskih stroškov.

Bistvo tožnikovih navedb v odgovoru na revizijo

10Tožnik v odgovoru na revizijo zavzema stališče, da je po eni strani res, da gre v primeru vprašanja odbitne franšize za vprašanje materialnega prava, po drugi strani pa bi morala toženka takšen ugovor uveljavljati v postopku pred višjim sodiščem. Vprašanje je, ali bi lahko sodišče druge stopnje sploh poseglo v odločitev sodišča prve stopnje glede višine izračunane odbitne franšize, saj je bil tožnik edini, ki se je pritožil zoper odločbo sodišča prve stopnje. Če bi namreč sodišče druge stopnje naredilo nov preračun odbitne franšize, bi tožniku iz tega naslova priznalo manjši znesek, to pa pomeni, da bi bila kljub uspešni pritožbi odločitev zanj slabša. To je edini razlog, zakaj je sodišče druge stopnje upoštevalo odbitno franšizo v višini 880 EUR in ne 1.328 EUR. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora na revizijo.

Presoja utemeljenosti revizije

11Revizija je utemeljena.

Opredelitev meja revizijskega preizkusa

12V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijske navedbe toženke, ki se nanašajo na (bistveno) kršitev določb pravdnega postopka, presegajo okvir dopuščene revizije, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Uveljavljanje zahtevkov neposredno zoper zavarovalnico

13V prvem odstavku 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je določeno, da lahko oškodovanec pri zavarovanju pred odgovornostjo povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, terja neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti.

14Zavarovalno pravo v primeru zavarovanja odgovornosti torej odstopa od načela relativnosti obligacijskega razmerja, sklenjenega med zavarovalcem (družba A., d. o. o.) in zavarovalnico (toženka), in tretji osebi (tožniku kot oškodovancu) priznava direktno tožbo proti zavarovalnici. Po pravilu o direktni tožbi je zavarovalnica zavezana povrniti oškodovancu škodo le, če je zavarovanec zanjo odgovoren. Višina zavarovalničine obveznosti je odvisna od zavarovalne pogodbe. Pri zavarovanju odgovornosti namreč praviloma ni vrednosti zavarovanega predmeta, saj stranki zavarovanega predmeta ob sklepanju pogodbe ne vesta, kolikšen bo znesek prizadejane škode. Zato v zavarovalnih pogodbah določita najvišje zavarovalne vsote (limit), za katere zavarovalnica jamči.¹

Odbitna franšiza kot institut, ki omejuje odgovornost zavarovalnice

15Ker torej prvi odstavek 965. člena OZ višino odškodnine, ki jo lahko tretji (oškodovanec) uveljavlja od zavarovalnice, omejuje največ do zneska zavarovalničine obveznosti do zavarovalca, kot ga določa pravni posel med slednjima, je torej tožnik v razmerju do toženke upravičen le do denarnega zneska, ki bi ga toženka zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati družbi A., d. o. o. (če bi ta plačala odškodnino oškodovanki in uveljavljala regres pri zavarovalnici) z upoštevanjem pogodbeno določene odbitne franšize. Poleg določanja najvišjih zavarovalnih vsot se v zavarovalniški praksi določajo tudi različne franšize, za katere glede na avtonomijo pogodbenih strank pri urejanju pogodbenih razmerij ne veljajo posebne omejitve.² Odbitna franšiza torej lahko, kadar je določena, limitira odgovornost zavarovalnice za znesek, ki je navadno določen v odstotku od nastale škode in je kot tak določen v pravnem poslu (pogodba, polica...), ki ga skleneta zavarovalnica in zavarovalec.

16Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, in sicer, da sta se zavarovanec in toženka v polici za zavarovanje splošne odgovornosti, št. OD48000547598, dogovorila za odbitno franšizo v višini 10 %, vendar ne manj kot 250 EUR in ne več kot 2.000 EUR, ter upoštevaje zgoraj navedeno določilo prvega odstavka 965. člena OZ, ima revidentka prav. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pogodbenega pravila o odbitni franšizi, potem ko je tožniku prisodilo višji znesek odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je upoštevalo odbitno franšizo v znesku 880 EUR, pri čemer je navedlo, da le-ta ni bila pritožbeno sporna (točka 9. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Smiselno je torej izhajalo iz določila 359. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, če se je pritožila samo ona. Vendar pa je tožnik s pritožbo delno uspel in na drugi stopnji iztržil višji znesek odškodnine, zato tudi ob pravilnem upoštevanju odbitne franšize ne bi moglo priti do kršitve 359. člena ZPP.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

17Na dopuščeno revizijsko vprašanje je treba na podlagi zgoraj navedenih argumentov odgovoriti tako, da je odločitev sodišča druge stopnje, ki ni upoštevalo pogodbeno dogovorjene odbitne franšize in je odškodnino prisodilo mimo pogodbenih določil, materialnopravno zmotna.

Odločitev o reviziji

18Revizija toženke je utemeljena (prvi odstavek 380. člena ZPP), kar terja spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje na način, da se od prisojenega zneska odškodnine (ob upoštevanju 20 % soprispevka tožnika k nastanku škode) v višini 13.280 EUR, odšteje odbitno franšizo v višini 10 %, kar znaša 1.328 EUR ter tako tožniku prisodi odškodnino v znesku 11.952 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 dalje do plačila.

19Delna sprememba odločitve o višini denarne odškodnine narekuje tudi spremembo stroškovnega dela sodbe sodišča druge stopnje. Tožnik je v obravnavanem postopku uspel s 63 %, toženkin uspeh pa posledično znaša 37 %. Glede na navedeno je tožnik upravičen do povračila 3.151,68 EUR, toženka pa do 19,41 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu je dolžna toženka tožniku v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP plačati pravdne stroške v znesku 3.132,27 EUR.

Odločitev o revizijskih stroških

20Toženka je z revizijo v celoti uspela, zato ji mora tožnik povrniti njene revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP), in sicer: 250 točk za predlog za dopustitev revizije (tar. št. 22/4 OT), 300 točk za revizijo (tar. št. 22/3 OT), povečano za 2 % izdatkov za stranko (člen 11/3 OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 336,60 EUR, skupaj z 22 % DDV (12. člen OT) pa 410,65 EUR. Temu je potrebno prišteti še stroške sodnih taks, in sicer 85,00 EUR, kar skupaj znaša 495,65 EUR revizijskih stroškov, ki jih mora tožnik povrniti toženki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Sestava senata in glasovanje

21Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ A. Polajnar Pavčnik v, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2003, 4. knjiga, stran 889.
² Glej tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 751/2005 z dne 13. 3. 2008 in II Ips 167/2007 z dne 10. 9. 2009.