VSC Sodba Cpg 125/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 839,06 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se (I.) zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi darilna pogodba, ki sta jo dne 27. 10. 2015 sklenila tožeča in tožena stranka s katero je stečajni dolžnik toženi stranki podaril nepremičnino z ID znakom ... 3489 69, (II.) da se zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 27. 10. 2015, pri nepremičnini z ID znakom ... 3489 69 dovoli vknjižba lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika A. A., EMŠO ..., do celote, (III.) da tožena stranka v 30 dneh izprazni stanovanje z ID znakom ... 3489 69 na naslovu K. in ga prostega oseb in stvari izroči v stečajno maso stečajnega dolžnika upravitelju B. B., (IV.) da je tožena strank dolžna v roku 15 dni po izdaji sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do dne plačila ter (V.) da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 3.301,63 EUR v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki do plačila.

2Zoper predmetno sodbo se je pritožila tožeča stranka po pooblaščencu in s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz razloga 2. točke prvega dostavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v povezavi s 340. členom ZPP in 3. točke prvega odstavka ZPP, v povezavi s 341. členom ZPP ter predlaga, da sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne v novo sojenje z odredbo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom oziroma sodnikom, podrejeno pa, da senat višjega sodišča dopolni postopek, razveljavi izpodbijano sodbo in odloči o zadevi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje v 19. in 24. točki obrazložitve, da darilna pogodba ni neodplačna ter da zaradi prenosa lastninske pravice na nepremičnini ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke. Meni, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ter posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Po oceni pritožnika je prvostopno sodišče preveč nekritično sledilo izpovedbam strank in priče C. C., matere tožene stranke. Tožena stranka ni predložila listinskih ali drugih neodvisnih dokazov, ni izkazala, da je prav ona plačala prvi del kupnine za stanovanje v višini 18.000,00 EUR, medtem, ko je tožeča stranka v postopku navajala in dokazovala, da iz besedila prodajne pogodbe izhaja, da je prvi del kupnine v višini 18.000,00 EUR plačal tožnik, ki je sklenil v svojem imenu in za svoj račun prodajno pogodbo za nakup stanovanja. Tožena stranka ni uspela dokazati kdaj in na kakšen način je prišlo do plačila kupnine (v višini 18.000,00 EUR), dokazno breme tega dejstva pa je na toženi stranki, saj je trdila, da je prvi del kupnine zagotovila iz prihrankov in prodaje motornega kolesa. Prodajalec D. D. bi lahko edini potrdil ali ovrgel navedbe tožene stranke, da je plačala prvi del kupnine za stanovanje. Tožnik je izpovedal, da je bilo plačilo prvega dela kupnine za stanovanje gotovinsko ob sklepanju pogodbe pri notarju. Prodajna pogodba se ni sklepala pri notarju, saj gre za zasebno listino, ki jo je sestavil E. E. Kdo in kdaj je plačal prvi del kupnine je ostalo nepojasnjeno.

Tožena stranka ni dokazala navedb, da je prav ona redno zagotavljala denar za poplačilo mesečnih obrokov po sklenjeni kreditni pogodbi. Navajala je, da je denar bodisi dajala očetu, bodisi obrok plačevala na bančnem okencu. V dokazne namene ni predložila nobene relevantne listine, potrdila, kopije plačilnega naloga, izpis prometa na bančnem računu z vidnim dvigom gotovine za obročno plačilo ali nakazilo banki. Pritožnik izpostavlja, da je bil tožnik tisti, ki je plačeval mesečne obroke kredita banki preko trajnika, vse od najetja bančnega kredita do začetka postopka osebnega stečaja, tako se navedbe tožene stranke glede izvajanja mesečnih plačil izkažejo za manj verjetne. V zvezi z izpovedbami strank in priče, da naj bi tožena stranka privarčevala denar za poravnavo prvega dela kupnine za stanovanje, tožena stranka (ali njena) mama nista uspeli dovolj prepričljivo izkazati višine privarčevanih sredstev, kdo od sorodnikov je dajal darila toženi, ob kakšnih prilikah in še manj razloge o tem, zakaj bi samostojna, odrasla ženska svoj denar hranila pri mami. Imela je odprt bančni račun od prve zaposlitve dalje in izkustveno ni logično, da bi sredstva hranila doma v gotovini namesto na bančnem računu.

Prvostopno sodišče je nekritično sledilo izpovedbam tudi v delu, ko tožena stranka z listinami izkazuje zaposlitev in prihodke. Zaposlitev tožene stranke in prejemanje nizkih letnih dohodkov še ne pomeni, da je tožena stranka dejansko plačala prvi obrok kupnine za stanovanje in nato mesečne obroke kredita pri banki G. d. d. S tem ni izkazano, da je tožena stranka plačala kakršenkoli obrok kredita na bančnem okencu ali preko elektronskega nakazila banki. V dohodninskih odločbah so bruto zneski, od katerih je potrebno odšteti davke in prispevke, da se ugotovi neto prihodek tožene stranke v posameznem letu. Izkazana so obdobja brezposelnosti oziroma prejemkov iz naslova brezposelnosti, kar kaže na šibko finančno stanje tožene stranke v letu 2014. Upoštevaje, da je tožena stranka prejemala samo prihodke iz naslova plač, bi morala za mesečna plačila obrokov dvigniti denar s TRR za nadaljnja zatrjevana gotovinska plačila. Ti dvigi so bili vidni iz mesečnih izpiskov za promet, ki jih tožena stranka ni predložila, v bančnih izpiskih bi se tudi videlo, ali je tožena stranka mami res dajala med 100,00 in 150,00 EUR za bivanje in stroške gospodinjstva, kot je izpovedala priča C. C. Dokazni postopek tega ni pokazal, zato je trditev sodišča o domnevnih rednih plačil s strani tožene stranke obremenjena z velikim dvomom. Glede morebitnih plačil mesečnega obroka na bančnem okencu bi tožena stranka prejela potrdilo, ki ga na splošne življenjske izkušnje plačnik hrani, zlasti pri pomembnih obveznostih, kot je plačilo dela kupnine v višini 18.000,00 EUR ali plačilo mesečne obveznosti kredita. Obstajati bi moral vsaj kakšen dokaz, da bi se navedbe tožene stranke potrdile. Neverjetno je, da tožena stranka od vseh zatrjevanih plačil nima niti enega listinskega dokaza. Dokaznega pravila glede vrednosti dokazov ni, vendar izpoved stranke in priče ne more nadomestiti listinskih dokazov. Ti služijo zgolj podkrepitvi, razjasnitvi listinskih dokazov, če obstajajo.

Prvostopno sodišče bi moralo šteti glede na neobstoj listinskih dokazov, da tožena stranka ni izkazala odplačnosti darilne pogodbe. Plačilo obrokov kredita po sklenitvi pravnega posla pristopa k dolgu 20. 6. 2019 pa po oceni pritožnika ni relevantna za ta postopek. Če bi bila tožena stranka dejanski plačnik delne kupnine in bančnega dolga (kredita) od začetka črpanja kredita, bi že 2015 prejela nepremičnino v dar, pristopila k dolgu in ga odplačevala, ali pa z banko upnico sklenila nov kredit, pa nič od tega ni storila. Tožena stranka ni izkazala nobenega realnega gotovinskega plačila za nepremičnino. Ob dovolj kritični presoji dokazov je darilna pogodba neodplačna in izpodbojna po ZFPPIPP. Prihodki tožene stranke niso zadoščali za poplačilo kupnine in dohodninske odločbe navajajo bruto zneske, tožena stranka pa ni pojasnila neto višine prihodkov. Tudi zatrjevani prihodki iz naslova prejetih gotovinskih daril niso izkazani in so nerealni po višini, saj so običajna denarna darila za otroke nizka, kar je splošno znano. Tožena stranka ni uspela pojasniti od koga, kdaj in koliko je prejela teh gotovinskih daril.

Predlaga predodelitev spisa drugi sodnici, v primeru, da bo sodba razveljavljena, saj je slednja že zavzela svojo dokazno oceno.

3Na pritožbo je po pooblaščencu odgovorila tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo na pritožbo in ponovno opozorila, da je tožba nesklepčna in že iz tega razloga obsojena na neuspeh. Tožbeni zahtevek iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je vezan na izpolnjevanje pogojev po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP, 269. člen do 279. člen ter 391. člen). Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno ob uveljavljanju tovrstnega zahtevka zatrjevati tudi obstoj insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbojnih dejanj stečajnega dolžnika, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, razvidno v sklepu III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016 in iz sklepa II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019. V tem postopku pa tožeča stranka obstoja insolventnosti v času oprave izpodbijanega dejanja ni niti zatrjevala, še manj dokazala. Tožena stranka je na to opozorila že v odgovoru na tožbo (glej stran 7, točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožeča stranka kljub pravočasnemu opozorilu nesklepčnosti ni odpravila, temveč jo je zavrnila kot materialnopravno neutemeljeno. Že zaradi nezatrjevane in neizkazane insolventnosti je tožnikov zahtevek v celoti neutemeljen.

Pritožbene trditve, da tožena stranka ni ponudila zadostnih dokazov niso utemeljene. Glede na časovno odmaknjenost in visoko stopnjo medsebojnega zaupanja je razumljivo, da je zbiranje listinskih dokazov oteženo. Personalni dokazi imajo enako dokazno vrednost, kar določa načelo proste presoje dokazov, izpovedbe so medsebojno skladne in podprte z listinami, ki so še bile dosegljive. Pritožnik stanovanja ni potreboval, niti ga ni uporabljal, naselila ga je tožena stranka po prihodu v Slovenijo. Formalno se je izvedel prenos lastništva na toženo stranko skupaj z obstoječim bremenom.

Napačna je dokazna ocena pogodbe o pristopu k dolgu, saj je tožena stranka breme iz naslova hipoteke prevzela že s tem, ko je postala lastnik. Tožena stranka ni imela razloga, da bi pogodbo o pristopu k dolgu podpisala po tem, ko se je nad tožnikom začel stečajni postopek in je bilo jasno, da plačil s strani tožnika ne bo. Tožena stranka je za glavnino kredita z bančnimi listinami (priloga C1) dokazala, da bo dolg iz kreditne pogodbe odplačala sama in ne tožnik. Tožnik je v breme toženke razbremenjen dolga v višini 30.676,81 EUR, ki predstavlja več kot polovico vrednosti nepremičnine. Zato ni mogoče govoriti o neodplačnosti pravnega posla. Glede D. D. gre za prekluzijo. Enako velja za bančne izpiske oziroma potrdila. Tožeča stranka jih neupravičeno predstavlja kot dokazno breme toženke. Tožeča stranka pritožbe ne more utemeljevati na v postopku neizvedenih dokazov, saj je sama imela možnost zbrati procesno gradivo (227. in 228. člen ZPP) pa se tega ni poslužila.

Pritožbeni očitek kdo in kdaj je plačal prvi del kupnine, naj bi pomenil zgolj, da tožeča stranka ni zadostila lastnemu dokaznemu bremenu. Navedba v pogodbi, da je plačal 18.000,00 EUR kupnine tožnik, ni dokaz, da so bila ta sredstva tožnikova. Stranki in priča sta izpovedali, da temu ni tako. Ne drži, da tožena stranka ni pojasnila virov za plačilo prvega dela kupnine, tožeča ni dokazala, da je tožnik zagotovil sredstva iz lastnega premoženja. Ob tem ne gre zanemariti dokazni pomen neodvisne priče F. F. Ni razloga za neupoštevanje izpovedi stranke in prič. Tožeča stranka neutemeljeno očita, da tožena stranka svojih trditev ni dokazala še z nalogi o plačilih, izpisi prometa itd., ker takšnih dokazov tožeča stranka tudi ni predložila za svojo nasprotno trditev, da so bila plačila, ki naj bi jih izvajal tožnik izvedena v lastno premoženjsko breme tožnika. Za 4.000,00 EUR je listinsko izkazano, da je znesek zagotovila tožena stranka, znesek 18.000,00 EUR pa tudi ne predstavlja tako visokega zneska, da ga delovno aktiven mlad človek ob pomoči sorodnikov ne bi mogel privarčevati. Da je denar zaupala mami je stvar družinske tradicije. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih očitkov (350. člen ZPP).

6Pritožbeno očitana kršitev s katero graja odločitev prvostopnega sodišča (19. do 24. točke obrazložitve), da darilna pogodba ni neodplačana ter da zaradi prenosa lastninske pravice ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično nepravilno in napačno uporabo materialnega prava (340. in 341. člen ZPP), po oceni pritožbenega sodišča ni podana kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7Da bi prvostopno sodišče preveč nekritično sledilo izpovedbam strank in priči C. C. (materi tožene stranke), da tožena stranka z nobenimi listinskimi ali drugimi neodvisnimi dokazi ni izkazala, da je prav ona plačala prvi del kupnine za stanovanje v višini 18.000,00 EUR, medtem ko je tožeča stranka navajala in dokazovala, da je prvi del kupnine plačal tožnik, ki je sklenil prodajno pogodbo za nakup stanovanja v svojem imenu in za svoj račun, da torej tožena stranka z ničemer ni uspela dokazati kdaj in na kakšen način je prišlo do plačila prvega dela kupnine, čeprav je bilo na njej dokazno breme, da je popolnoma neverjetno, da ob vseh zatrjevanih plačilih nima niti enega listinskega potrdila, tovrstne pritožbene navedbe, po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene. Gre le za lastno dokazno oceno tožeče stranke, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Zakon o pravdnem postopku v 8. členu določa, da velja načelo proste presoje dokazov. Naš pravni red ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokazov. Zato so pritožbene navedbe, o večji dokazni vrednosti pisnih dokazov, napram personalnim dokazom (zaslišanje strank in prič) v nasprotju z načelom proste presoje dokazov in že iz tega razloga neutemeljene. Prvostopno sodišče je v točki 19. in 20. izpodbijane sodbe pojasnilo zakaj je predlagane in izvedene dokaze štelo za zadostne, kljub nasprotnim zatrjevanjem tožeče stranke o nezadostnih dokazih za plačilo kupnine v višini 18.000,00 EUR in nezadostno izkazanih virih ter višini denarnih sredstev za financiranje kupnine. Izpovedbam pravdnih strank in priči C. C., je prvostopno sodišče sledilo, ker je tožena stranka z listinskimi dokazi izkazala, da je bila od leta 2010 dalje zaposlena z občasnimi prekinitvami, od leta 2015 dalje pa brez prekinitve in je v tem času prejemala prihodke. Do nakupa stanovanja je živela pri starših in je imela nizke stroške, zato je lahko varčevala. Obe pravdni stranki in priča so skladno izpovedale, da je mama od zgodnjega otroštva zanjo doma hranila prihranke. Z namenom plačila kupnine za stanovanje je tožena stranka prodala tudi motorno kolo za 4.000,00EUR, vse v zvezi s prodajo motornega kolesa pa je urejal oče tožene stranke, kar je bilo potrjeno z izpovedjo neodvisne priče F. F., ki je motorno kolo kupila. Tožena stranka se je v času prodaje motornega kolesa nahajala na začasnem delu v Nemčiji, kar je bilo prav tako izkazano z listinski dokazi. Povsem prepričljiva, logična in življenjsko sprejemljiva je tako ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka zagotovila del kupnine v višini 18.000,00 EUR za nakup stanovanja in jo tudi pritožbeno sodišče sprejema kot svojo. Ne gre torej za nekritično oceno prvostopnega sodišče. Ob vsem tem velja pripomniti, da tudi tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je tožnik zagotovil sredstva za plačilo kupnine iz svojega premoženja, ampak se sklicuje le na besedilo pogodbe, da je kupnino plačal tožnik.

8Navedbe tožeče stranke, da bi lahko prodajalec D. D. edini potrdil ali ovrgel navedbe tožene stranke o zagotovitvi prvega dela plačila kupnine za nakup stanovanja v letu 2014, so pritožbene novote (337. člen ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

9Pritožbene navedbe, da je tožnik izpovedal, da je bilo plačilo prvega dela kupnine gotovinsko ob sklepanju pogodbe pri notarju, kupoprodajna pogodba z dne 13.10.2014 pa se ni sklepala pri notarju, saj gre za zasebno listino, ki jo je sestavil samostojni podjetnik E. E., zaradi česar naj bi ostalo nepojasnjeno kdo in kdaj je plačal prvi del kupnine, niso utemeljene. Četudi se kupoprodajna pogodba ni sklepala pri notarju, saj gre za zasebno listino, kar ugotavlja že sama pritožba, to ne vpliva na izpoved tožnika, da je bilo plačilo prvega dela kupnine gotovinsko ob sklepanju pogodbe. Da je denarna sredstva za plačilo zagotovila ravno tožena stranka pa je bilo že zgoraj pojasnjeno.

10Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila ona tista, ki je zagotavljala redno denar za poplačilo mesečnih obrokov kredita po sklenjeni kreditni pogodbi za nakup stanovanja na način, da je dajala denar očetu ali plačevala na bančnem okencu, ker v dokazne namene ni predložila nobene relevantne listine, ki bi potrdila njene navedbe (npr. kopije nalog o plačilu mesečnega obroka, izpis prometa na svojem bančnem računu - viden dvig gotovine za obročno plačilo ali nakazilo banki), ob tem pa pritožnik izpostavlja, da je po njegovi oceni bil tožnik tisti, ki je plačeval mesečne obroke kredita banki preko trajnika vse do začetka stečajnega postopka in navedbe tožene stranke glede plačila kredita niso verjetne, po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene. Prvostopno sodišče je v 21. točki obrazložitve prvostopne sodbe prepričljivo obrazložilo, da je tožeča stranka hipotekarni kredit v višini 42.000, 00 EUR sklenila, ker tožena stranka takrat ni bila kreditno sposobna, saj ni imela v času sklenitve prodajne pogodbe redne zaposlitve, kar je pogoj za pridobitev hipotekarnega kredita. Zato je kredit pridobila tožeča stranka, vendar je zapadle mesečne obroke plačevala prav tožena stranka. Da je bilo temu tako, potrjuje tudi dejstvo, da so bile vse obveznosti iz kredita poravnane tudi v času, ko je tožeča stranka zapadla v finančne težave in po začetku osebnega stečaja tožeče stranke v letu 2019. Poleg tega je tožena stranka z banko G. d.d. sklenila tudi Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 20.6.2019, s katero se je zavezala plačati kredit poleg tožeče stranke in izkazala, da je zapadle obroke kredita dejansko redno plačevala. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče povsem prepričljivo sprejelo zaključek, da je tožeča stranka kredit sklenila za toženo stranko in je tožena stranka zapadle obroke kredita tudi plačevala. Glede navedb o nepredloženih listinskih dokazih pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

11Pritožbene navedbe, da z izpovedjo strank in prič tožena stranka ni uspela dokazati, da je privarčevala denar za plačilo prvega dela kupnine in prepričljivo izkazati višine privarčevanih sredstev, kdo od sorodnikov naj bi dajal darila, ob kakšnih prilikah, še manj pa razloge o tem zakaj naj bi samostojna odrasla ženska svoj denar hranila pri mami, namesto na bančnem računu, kar ni izkustveno logično, niso utemeljene. Gre za lastno oceno pritožbe, ki ni utemeljena. Prvostopno sodišče je v 19. in 20. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo zakaj je izpovedbam strank in prič glede privarčevanega denarja verjelo in te argumente sprejema tudi pritožbeno sodišče kot svoje. Pojasnilo je tudi, da višina privarčevanih sredstev ni takšna, da je delovno aktiven mlad človek ob pomoči sorodnikov, ne bi zmogel privarčevati, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Da je tožena stranka privarčevana sredstva hranila pri mami doma, kjer je tudi stanovala, pa ni nelogično, niti nenavadno, prej stvar družinske tradicije.

12Pritožba navaja, da zaposlitev tožene stranke in prejemanje nizkih dohodkov še ne pomeni, da je tožena stranka dejansko plačala prvi del kupnine in mesečne obroke kredita, drugih virov prihodkov pa tožena stranka ni imela, z golo zaposlitvijo tudi ni izkazano, da je tožena stranka kakršenkoli mesečni obrok plačala na bančnem okencu ali z elektronskim nakazilom. Dodatno pritožba še izpostavlja, da so v dohodninskih odločbah navedeni bruto zneski od katerih je potrebno odšteti davke in prispevke, da se ugotovi neto znesek dohodka tožene stranke v posameznem letu, kar kaže šibko finančno stanje tožene stranke pred nakupom stanovanja v letu 2014. Ponovno gre za lastno dokazno oceno pritožnika, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Prvostopno sodišče je namreč prepričljivo pojasnilo v točkah 19. do 22. obrazložitve, zakaj je ocenilo, da je bila ravno tožena stranka tista, ki je zagotovila sredstva za plačilo tako prvega dela kupnine kot tudi obrokov kredita, te argumente tudi pritožbeno sodišče sprejema kot svoje.¹ Dodatne pritožbene navedbe glede slabega finančnega stanja tožene stranke pa so pritožbene novote (337. člen ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

13Pritožbene novote so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka za mesečna plačila obrokov tožeči stranki svoj denar dvigniti iz svojega TRR računa za nadaljnja gotovinska plačila, ti dvigi bi bili vidni iz mesečnih izpiskov prometa, ki jih tožena stranka ni predložila, v bančnih izpiskih bi se lahko tudi preverilo ali je tožena stranka svoji mami res nakazovala od 100 do 150 EUR mesečno, in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

14Dvom v zaključek sodišča o rednih plačilih tožene stranke tako glede prvega dela kupnine kot odplačevanja kredita, kakor tudi, da tožena stranka ni predložila nobenega listinskega potrdila o plačilu, tožeča stranka ne more doseči s sklicevanjem na neizvedene dokaze, ki jih tudi sama ni tekom postopka predlagala, čeprav bi jih glede na določila Zakona o pravdnem postopku lahko (227. in 228. člen ZPP).

15Prvostopno sodišče je odločitev oprlo tudi na dejstvo, da je tožena stranka po začetku osebnega stečaja nad tožečo stranko z banko G. d.d. sklenila Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 20. 6. 2019 s čimer je izkazala, da zapadle obroke kredita dejansko redno plačuje, temu pa pritožba nasprotuje in navaja, da plačilo obrokov po sklenitvi pravnega posla pristopa k dolgu niti ni relevantno za ta postopek. Če bi bila tožena stranka dejanski plačnik kupnine in celotnega bančnega kredita od začetka črpanja kredita, bi lahko že v letu 2015, ko je nepremičnino prejela v dar, pristopila k dolgu ter ga doplačevala ali pa z banko upnico sklenila nov kreditni posel, pa tega ni storila. Do pristopa k dolgu je prišlo izključno zaradi stečajnega postopka zoper dolžnika, kar izhaja tudi iz same listine z dne 20. 6. 2019. Pritožbene navedbe po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene. Pritožba namreč ne upošteva, da je tožena stranka breme hipoteke prevzela že s tem, ko je postala lastnica nepremičnine. V postopku pa je z listinskimi dokazi (bančne listine v prilogi C1) dokazala, da je (bo) dolg iz predmetne hipoteke, kupnino za stanovanje odplačala ona sama in ne tožnik. Tožnik je prav v breme tožene stranke razbremenjen dolga najmanj v višini 30.676, 81 EUR (predčasno poplačilo kredit št. 566461-003), kar predstavlja več kot polovico vrednosti navedene nepremičnine, zato o neodplačnosti izpodbijanega pravnega posla ne more biti govora tudi po oceni pritožbenega sodišča.

16Poleg tega pa je tožeča stranka v predmetni zadevi vtoževala zahtevek iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, nad katerim je bil začet postopek osebnega stečaja. Takšen tožbeni zahtevek je vezan na izpolnjevanje pogojev določenih v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v določbah od 269. do 279. člena ter 391. členu ZFPPIPP. Ob tem je potrebno upoštevati, da je obstoj insolventnosti samostojen pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejani po določbah ZFPPIPP, v primeru, ko upnik (v konkretnem primeru tožena stranka) prereka obstoj insolventnosti v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj (tako tudi sklep VSRS III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016 in sklep VSRS II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019). V tem postopku tožeča stranka obstoja insolventnosti v času oprave izpodbijanega dejanja (darilne pogodbe) ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala. Tožena stranka jo je na ta pogoj oziroma njegovo neizpolnjevanje izrecno opozorila že v svojem odgovoru na tožbo (glej tudi povzetek navedb pod točko 3. obrazložitve, stran 7 sodbe), vendar tožeča stranka kljub temu, da je bila pravočasno opozorjena na nesklepčnost tožbenega zahtevka, te pomanjkljivosti ni odpravila, temveč jo je zavrnila kot materialnopravno neutemeljeno. To pa pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi iz razloga nezatrjevane in neizkazane insolventnosti tožnika v času oprave izpodbijanega dejanja materialno pravno neutemeljen.

17Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi stroške pritožbe. Mora pa toženi stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženi stranki se prizna priglašenih 1125 točk za odgovor na pritožbo, 21,25 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 839,06 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 839,06 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

¹ Povzeti pa so tudi v točkah 7. in 10. te sodbe