VSRS Sodba I Kp 49477/2019

I. Ob obravnavanju pritožbe obtoženčeve zagovornice, se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi spremeni tako, da se obtoženec spozna za krivega,

da je v stanju, ko je bila zaradi disocialne osebnostne motenosti in akutne intoksikacije zaradi zaužitja več vrst psihoaktivnih substanc njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, sposobnost razumevanja dejanja pa ohranjena,

poskusil drugemu vzeti življenje s tem, da je dne 18. 9. 2019 okrog 19.50 ure pred vhodom v hotel A., potem, ko je zaradi glasnega in agresivnega govorjenja po telefonu pritegnil pozornost B. B., ki je tamkaj razlagal prtljago iz vozila skupaj s soprogo C. C. in se je ozrl proti njemu, pritekel do njega in dvakrat vanj zakričal "Zakaj me tako gledaš?" ter ga sunkovito napadel z nožem, z rezilom okrog 15 cm, v predel vratu levo in mu z zasukom in potegom rezila noža povzročil globjo vreznino pod spodnjo čeljustjo v dolžini 10 cm segajočo preko površine kože in podkožja in takoj zatem še najmanj dvakrat zamahnil z rezilom proti njegovemu prsnemu košu, vse napade je usmeril v vitalne dele oškodovančevega telesa zato, da bi ga ubil, dejanje pa je ostalo pri poskusu, ker se je drugim napadom z nožem napadeni uspel ubraniti z rokami in nogami in ker je v dogajanje posegel D. D.

S tem je storil kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika.

II. Pritožba obtoženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodbi sodišča druge in prve stopnje potrdita.

- Okrožno sodišče v Novi Gorici je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe izvršene na način, s katerim se lahko hudo poškoduje telo in okvari zdravje ter v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Kaznivo dejanje je pravno opredelilo po drugem odstavku 122. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obtožencu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ter mu ob upoštevanju že pravnomočno izrečene kazni eno leto in štiri mesece zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 49477/2019 z dne 23. 6. 2020, izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora. Obtožencu je odvzelo zasežen preklopni nož, oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da izdatki in nagrada zagovornice bremenijo proračun.

- Višje sodišče v Kopru je po opravljeni pritožbeni obravnavi ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo spremenilo v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji. Kaznivo dejanje je opredelilo kot poskus uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s členom 34. in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Obtožencu je določilo kazen štiri leta zapora, nakar mu je ob upoštevanju predhodne pravnomočne kazni eno leto in štiri mesece zapora izreklo enotno kazen pet let zapora. V preostalem (odločbah o vštevanju pripora, odvzemu noža, napotitvi oškodovanca na pravdo in oprostitvi plačila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje) je prvostopenjsko sodbo potrdilo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

- Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Po vsebini uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

- Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka Damijana Bandelj, ki ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane in vsebinski odgovor na pritožbo ni potreben. Na pritožbeni seji je na pritožbo odgovorila tudi vrhovna državna tožilka. Poudarila je, da je iz opisa kaznivega dejanja izpadel dejanski stan, ki opredeljuje obtoženčevo bistveno zmanjšano prištevnost, iz pravne opredelitve pa je razvidno, da je bil obtoženec spoznan za krivega, da je kaznivo dejanje storil po tretjem odstavku 29. člena KZ-1. Tako ni podana objektivna identiteta med obtožbo in izrekom sodbe. Ocenila je, da je obrazložitev drugostopenjskega sodišča pomanjkljiva, tako glede dolžine rane, ki jo je zadobil oškodovanec na vratu, kot zakaj je obtoženec kljub stanju bistvene zmanjšane prištevnosti ravnal z naklepom, pogreša tudi določne razloge o tem, zakaj je dejanje ostalo pri poskusu. Navedba v izreku sodbe, da sta šal, ki ga je nosil oškodovanec in ovratnik jakne ublažila urez, je v nasprotju z izpovedbo izvedenca dr. Balažica, ki je izpovedal nasprotno. Sicer je vrhovna državna tožilka nasprotovala navedbam obrambe, da v opisu niso dovolj določno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa uboja. Izpostavila je tisti del izvedenskega mnenja dr. Balažica, da bi pri oškodovancu, kolikor bi ga obtoženec zadel, lahko nastala življenjsko ogrožajoča poškodba ter razumno obrazložil, zakaj oškodovanec ni zadobil obrambnih poškodb. Po oceni vrhovne državne tožilke je pritožba v delu, kjer izpodbija opis kaznivega dejanja in s strani pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje neutemeljena, vendar je zaradi zaznanih kršitev 11. točke prvega odstavka 372. člena ZKP predlagala razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča.

- Kršitev kazenskega zakona vložnica uveljavlja z grajo opisa kaznivega dejanja, kateremu očita več pomanjkljivosti. Navaja, da ni opisano, zakaj je dejanje ostalo pri poskusu, torej vzročna zveza med obtoženčevim ravnanjem in prepovedano posledico, pogreša opis okoliščin, ki kažejo na obtoženčev naklep oškodovanca ubiti in tudi navedbo, zakaj konkretno ga nazadnje ni ubil. Trdi, da ni dovolj konkretizirano, kako naj bi obtoženec v drugem delu napada še najmanj dvakrat zamahnil proti oškodovancu – pogreša navedbo s kakšne razdalje je zamahnil, ter opis, da bi mu na takšen način lahko povzročil smrtno rano in konkretizacijo, kakšno rano, prav tako trdi, da bi moralo biti navedeno, kako se je oškodovanec drugih zamahov uspel obraniti z rokami. Nerazumljivost očita navedbam v izreku, da je „v dogajanje posegel D. D.“. Trdi, da ni obrazloženo, kaj konkretno naj bi slednji preprečil. Po stališču pritožnice izrek, da „ga... napadel z nožem v predel vratu in mu z zasukom in potegom rezila noža povzročil globljo vreznino...“, naj bi ne bil razumljiv. Ocenjuje, da ni jasno, ali naj bi na tak način povzročil rano pod spodnjo čeljustjo ali na vratu; trdi, da ni jasno, kaj pomeni napad v predelu vratu.

- Skladno z ustavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je namen opisa kaznivega dejanja v tem, da obtoženec ve katero ravnanje se mu očita, kar mu omogoča, da se pred sodiščem učinkovito brani¹. Prav tako morajo biti navedena konkretna, na življenjskih okoliščinah utemeljena dejstva, ki ustrezajo zakonskemu znaku kaznivega dejanja.

- Obtoženec je bil s strani sodišča druge stopnje spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja. V izreku sodbe je opisano, da je obtoženec pritekel do oškodovanca, ga sunkovito napadel z nožem z rezilom okoli 15 cm. Prvi napad je bil usmerjen v predel vratu, kjer mu je z zasukom in potegom rezila povzročil globjo ureznino, ki je segala v podkožje, nato pa je še najmanj dvakrat zamahnil proti oškodovančevemu prsnemu košu, vse napade je usmeril v vitalne dele oškodovančevega telesa, zato, da bi ga ubil. S tem je tudi po stališču Vrhovnega sodišča ravnanje obtoženca, usmerjeno v odvzem življenja oškodovancu, v izreku sodbe dovolj določno konkretizirano. Opisano je, da je obtoženec najmanj trikrat z nožem zamahnil proti vitalnim delom oškodovančevega telesa, kar pomeni, da ima poškodba ob rednem toku stvari za posledico smrt. Zato ni potreben določnejši zapis, da bi mu s tem povzročil smrtno rano, ki ga pritožnica pogreša.

- Ni potrebno, da bi bilo v izreku navedeno katere konkretne dele oškodovančevega telesa bi obtoženec, v kolikor bi bil z zamahi uspešen, poškodoval. Zato, da se obtoženec lahko brani zadošča navedba v opisu, da je dvakrat zamahnil proti prsnemu košu oškodovanca. V kakšnem medsebojnem položaju in oddaljenosti sta bila pa je bilo predmet ugotavljanja v dokaznem postopku in je razvidno iz razlogov prvostopenjske sodbe. Tako je v obrazložitvi sodbe navedeno, da je sodišče sledi izpovedbama oškodovanca in njegove žene, da je bil obtoženec od oškodovanca oddaljen približno en meter, na razdalji, da ga je oškodovanec z brcanjem lahko dosegel. Prav tako je sprejelo mnenje izvedenca dr. Balažica, da bi z zaseženim nožem na opisan način obtoženec lahko poškodoval srce, pljuča ali velike žila v prsnem košu oškodovanca, in je zato zamahe ocenil kot življenjsko ogrožujoče. Tudi očitku, da ni jasen opis, kaj pomeni napad v predel vratu, oziroma ali rana pod spodnjo čeljustjo pomeni rano na vratu, ni mogoče pritrditi. Opisano je, da je oškodovanca zabodel v levi del vratu ter mu tako z zasukom in potegom rezila noža povzročil globjo ureznino pod spodnjo čeljustjo. S tem je določno opisano, da je oškodovanca porezal na levem predelu vratu, pod spodnjo čeljustjo.

- Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da v izreku ni opisano zakaj je dejanje ostalo pri poskusu. Po stališču pritožnice bi opis moral vsebovati vzročno zvezo med obtoženčevim ravnanjem in prepovedano posledico, ki naj bi jo obtoženi imel v naklepu. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja uboja, iz opisa pa tudi jasno razvidno, da prepovedana posledica ni nastopila in je dejanje ostalo pri poskusu iz razloga, ker se je pred napadom v zgornji del telesa ubranil oškodovanec z rokami in nogami in ker je v dogajanje posegel D. D. S tem je določno opisano, da je poškodbo prsnega koša preprečil oškodovanec z aktivnim upiranjem, od izvrševanja kaznivega dejanja pa je obtoženec odstopil iz razloga, ker je vmes posegel D. D. in tako razlog, da je kaznivo dejanje uboja ostalo pri poskusu, ni bil v sferi obtoženca. Na kakšen način se je oškodovanec ubranil udarca je bilo prav tako premet ugotavljanja v dokaznem dokaznem postopku z vpogledom v posnetke kamer in zaslišanjem oškodovanca in njegove partnerice. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je to sledilo oškodovancu, da se je uspel udarca ubraniti z brcanjem in odrivanjem obtoženca od sebe. Povedal je, da je obtoženca z brcami zadel v predel nog, da pa je obtoženec z napadom prenehal šele, ko je v dogajanje posegla tretja oseba, oz. je govoril celo o dveh osebah. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno presodilo, da je to, da je dejanje ostalo pri poskusu, pripisati izmikanju in aktivnemu upiranju oškodovanca ter intervenciji D. D. Glede na vse navedeno so pritožbene graje opisa kaznivega dejanja v smeri, da ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poskusa uboja, neutemeljene.

- Je pa Vrhovno sodišče v opis kaznivega dejanja poseglo na podlagi pooblastila iz petega odstavka 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP, tako, da je opis kaznivega dejanja dopolnilo z okoliščinami, ki konkretizirajo izvršitev kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po tretjem odstavku 29. člena KZ-1, iz opisa pa je izpustilo, da sta šal, ki ga je oškodovanec nosil ovitega okoli vratu in ovratnik jakne ublažila urez v predelu vratu. Vrhovno sodišče je presodilo, da je dejansko stanje glede obeh okoliščin v sodbah nižjih sodišč pravilno ugotovljeno, da omogoča presojo, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče. Pri tem je poudariti, da sta oba posega v opis obtožencu v korist.

- Prvostopenjsko sodišče zaradi ugotavljanja, ali je bil obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja prišteven, postavilo izvedenko psihiatrične stroke dr. med. Ingrid Velikonja. Ta je tako v pisnem mnenju, kot zaslišana na glavni obravnavi podala mnenje, da obtoženec boleha za disocialno osebnostno motnjo, kritičnega dne pa je bil zaradi zaužitja več vrst psihoaktivnih substanc v stanju akutne intoksikacije. Navedeno je vplivalo na njegovo zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje tako, da je bila ta bistveno zmanjšana. Ocenila je, da je bila obtoženčeva sposobnost razumevanja dejanja, ohranjena. Višja državna tožilka je zato na zadnji glavni obravnavi v prvem sojenju obtožnico dne 22. 6. 2020 spremenila tako, da je okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo bistveno zmanjšano prištevnost dodala v konkreten opis očitanega dejanja. Spremenila je tudi pravno opredelitev in dodala, da je kaznivo dejanje storil v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Prvostopenjsko sodišče je temu sledilo in obsojenca v obeh sojenjih spoznalo za krivega, da je kaznivo dejanje ( po 2. odst. 122 člena KZ-1) storil po tretjem odstavku 29. člena KZ-1, ki opredeljuje bistveno zmanjšano prištevnost. Pritožbeno sodišče v tej smeri ni izvajalo novih dokazov. V pravni opredelitvi je kaznivo dejanje kvalificiralo v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, prav tako iz razlogov sodbe izhaja, da je obsojenčevo bistveno zmanjšano prištevnost štelo kot bistveno olajševalno okoliščino. Iz navedenega je razvidno, da je tudi pritožbeno sodišče sprejelo presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec kaznivo dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, čeprav konkretnih okoliščin, ki kažejo na obtoženčevo bistveno zmanjšano prištevnost v krivdoreku ni navedlo, oz. jih je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, kot je utemeljeno opozorila vrhovna državna tožilka. Ker so bile navedene okoliščine opisane v obtožbi, potrjuje pa jih tudi v postopku ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče ravnanje, ki opredeljuje obtoženčevo bistveno zmanjšano prištevnost, dodalo v opis ravnanja, ki ga je bil obtoženec spoznan za krivega.

- Vrhovno sodišče je tudi sledilo vrhovni državni tožilki, da dokazni postopek ne daje podlage za navedbo v krivdoreku, da sta šal in ovratnik oškodovančeve jakne ublažila urez v predel vratu. Izvedenec dr. Balažic, katerega je prvostopenjsko sodišče angažiralo, da poda mnenje o naravi, vrsti in načinu nastanka poškodb oškodovanca, in katerega mnenje obe sodišči v celoti sprejemata, je izrecno povedal, da šal in ovratnik nista imela vpliva na težo poškodbe, temveč je bil odločilen kot, pod katerim je bila poškodba zadana. Zato je navedeno iz izreka kaznivega dejanja, ki ga je bil obtoženec spoznan za krivega, izpustilo.

- Bistvo vložene pritožbe je v nasprotovanju dokazni presoji pritožbenega sodišča, da je bil obtoženčev naklep usmerjen v uboj oškodovanca in ne zgolj v to, da ga lahko telesno poškoduje, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče. Po stališču pritožnice je možno tudi z nožem v predelu vratu povzročiti zgolj lahko telesno poškodbo, nasprotuje, da napad v predel vratu nujno pomeni poskus uboja. S povzemanjem izvedenskega mnenja dr. Balažica navaja, da v kolikor bi obtoženec oškodovanca zares hotel ubiti, bi to lahko storil. Iz izvedenskega mnenja povzema, da oškodovančev šal in jakna nista mogla preprečiti smrtne poškodbe, da je bila poškodba vrata plitva zaradi kota zamaha. Nasprotuje presoji pritožbenega sodišča, da je napad z nožem v predel vratu oškodovanca mogoče šteti kot nekontroliran zamah z nožem, nadaljnje zamahovanje proti prsnemu košu oškodovanca pa kaže na obtoženčev direktni naklep, da oškodovancu vzame življenje.

- Sodna praksa Vrhovnega sodišča in tudi pravna teorija štejeta, da za poskus uboja zadostuje aktivnost storilca, ki je voljno usmerjena v odvzem življenja, ne glede na dejanske posledice, do katerih lahko sploh ne pride ali pa niso takšne, ki bi dejansko ogrozile življenje.² O naklepu obsojenca je mogoče sklepati na podlagi okoliščin izvršitve dejanja, med katerimi je denimo storilčevo merjenje na vitalne dele telesa z ustrezno smrtonosnim orodjem oziroma orožjem.³ Temu sledi tudi pravna teorija.⁴ Ob upoštevanju predstavljenih izhodišč in izpovedbe oškodovanca in njegove žene, kot jo je povzelo prvostopenjsko sodišče, da je obtoženec z razdalje desetih metrov s pospešenim korakom prišel proti oškodovancu, med hojo iz žepa vzel nož na preklop, ko je pritekel k oškodovancu, tega najprej agresivno ogovoril, takoj za tem pa napadel z nožem tako, da je zamahnil proti njegovemu vratu in ga tudi porezal, šel za oškodovancem, ki se je nekoliko umaknil in za tem še dvakrat ali trikrat z razdalje približno enega metra z nožem zamahnil proti prsnemu košu oškodovanca, z dejanjem pa je prenehal zgolj zaradi posredovanja D. D., je pritrditi pritožbenemu sodišču, da obtoženec ni zasledoval namena, da oškodovancu povzroči zgolj lahko telesno poškodbo, kot je to presodilo prvostopenjsko sodišče, temveč navedeno kaže na njegov naklep, oškodovancu vzeti življenje.

- Na obsojenčev naklep vzeti življenje oškodovancu poleg tega, da je proti njegovim vitalnim delom najmanj trikrat zamahnil z nožem, za katerega je izvedenec dr. Balažic navedel, da bi z njim lahko povzročil smrtne poškodbe oškodovancu, kaže tudi ostalo obtoženčevo ravnanje. Tako je na razdalji 10 metrov, medtem ko je tekel proti oškodovancu, pospravil mobilni telefon, v desno roko vzel nož na preklop, ga odprl in povsem nepričakovano zamahnil proti njegovemu vratu. Odločilno za presojo je tudi, da šel za oškodovancem, pri katerem je bilo tudi navzven zaznavno, da je ga je poškodoval, saj je krvavel, ki se je nekoliko umaknil, in z dejanjem nadaljeval tako, da je zamahoval v predel oškodovančevega prsnega koša, kjer so prav tako vitalni deli telesa. V prsni koš pa oškodovanca ni zadel zgolj iz razloga, ker se je ta branil tako z rokami kot s tem, da je brcal proti obtožencu, vmes pa je posegala tudi njegova žena, ki je poskusila med njiju poriniti kovček. Bistveno za presojo obtoženčevega naklepa je tudi, da z dejanjem ni prenehal sam od sebe, temveč šele, ko je vmes posegla tretja oseba.

- Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno povzelo mnenje izvedenca dr. Balažica, ki je zamah proti vratu oškodovanca označil kot nekontrolirano zamahovanje, brez točno zasledovanega mesta zadetja, vendar je navedenemu prvostopenjsko sodišče dalo preveliko težo. Izvedenec je na to, da je šlo za nekontroliran zamah sklepal iz tega, ker oškodovanec ni bil zadet oziroma poškodovan z vbodom, temveč je zadobil ureznino. Za presojo sta odločilni tudi nadaljnji ugotovitvi izvedenca, da je tudi s takšnim nekontroliranim mahanjem mogoče odvzeti življenje, ter da je bil zamah zgrešen tudi zaradi oškodovančeve refleksne odmaknitve glave nazaj, kar je prvostopenjsko sodišče spregledalo. Prav tako je povedal, da bi obtoženec z nožem, ki mu je bil zasežen, oškodovancu tako v predel vratu, kot tudi v predelu prsnega koša povzročil poškodbo, ki bi imela za posledico njegovo smrt. Ob upoštevanju celotnega obtoženčevega ravnanja tako pritožbene navedbe, da je možno z nožem v predel vratu povzročiti tudi zgolj lahko telesno poškodbo in da takšen napad ne pomeni nujno poskusa uboja, ter da šal in jakna nista mogla preprečiti smrtne poškodbe, čemur je na načelni ravni pritrditi, ne morejo omajati pravilne presoje pritožbenega sodišča, da je bilo obtoženčevo ravnanje usmerjeno v odvzem življenja oškodovanca.

- S strani pritožnice poudarjeno mnenje izvedenke dr. Ingrid Velikonja, da je bil obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, ker je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, na presojo o tem, da je ravnal z direktnim naklepom, ne more vplivati. Izvedenka je podala mnenje, da je bila obtoženčeva sposobnost razumevanja pomena svojega dejanja ohranjena, kar pomeni, da se obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja zavedal, da imajo zamahi z nožem v vitalne dele telesa praviloma za posledico odvzem življenja in zavedal tudi prepovedanosti takega ravnanja. Kljub temu je ob tem, ko ga je oškodovanec opazoval pri glasnem govorjenju po telefonu, kar ga je zmotilo, stekel do oškodovanca in z nožem vztrajno zamahoval najprej proti vratu, nato proti prsnemu košu oškodovanca.

- Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, ki nižjima sodiščema očitata kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedeno kršitev pritožnica vidi v tem, da je v izreku navedeno, da je obtoženec oškodovanca z nožem napadel, v obrazložitvi pa je govora o sunku z nožem. Navedba v obrazložitvi, da je obtoženec sunil proti oškodovancem z nožem le konkretizira, na kakšen način je bil napad izvršen. Očitek pritožbe, da ni obrazloženo, kako sta šal in jakna preprečila smrtno rano je s tem, ko je Vrhovno sodišče navedeno iz opisa dejanja izpustilo, postal brezpredmeten. Očitek, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe pritožbenega sodišča, kakšno rano je dobil oškodovanec, ni konkretiziran, zato ga ni bilo mogoče preizkusiti.

- Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Vrhovno sodišče ocenjuje, da je obtožencu določena kazen štiri leta zapora za poskus kaznivega dejanja uboja in izrečena enotna kazen pet let zapora (v kateri je upoštevana pravnomočna obsodba pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici na kazen eno leto in štiri mesece zapora) primerni, glede na v postopku ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine. Pritožbeno sodišče je primerno težo dalo temu, da je obtoženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, da je dejanje obžaloval in ga tudi na predobravnavnem naroku priznal (sodnica priznanja sicer ni sprejela), kakor tudi, da je dejanje ostalo pri poskusu. Pri tem je tudi v zadostni meri upoštevalo ugotovljene obteževalne okoliščine, to je, da je napadel bistveno starejšega oškodovanca, ki ga ni prav z ničemer izzval, ter zlasti obtoženčeva predkaznovanost, tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja.

- Ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kakor tudi kršitve določb postopka niso podane, in Vrhovno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katera je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 383. členu ZKP, je ob tem, ko je poseglo v opis kaznivega dejanja na način, ki je za obtoženca ugodnejši, pritožbo njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih (odločba o izrečeni kazenski sankciji po sodbi Višjega sodišča v Kopru ter o vštevanju pripora, odvzemu zaseženega preklopnega noža, napotitvi oškodovanca na pravdo ter oprostitvi plačila stroškov postopka po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici), sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Primerjaj sodbe VS RS I Ips 16993/2021 z dne 7. 10. 2021, tč. 6; I Ips 42208/2010 z dne 28. 3. 2019, tč. 6; I Ips 50189/2010 z dne 1. 12. 2016, tč. 7; Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 746.
² Sodba VS RS I Ips 28185/2015 z dne 21. 6. 2018, tč. 13.
³ Sodba VS RS I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020, tč. 27-28.
⁴ Dr. Korošec D. v: dr. Korošec D., et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 296.