UPRS Sodba in sklep I U 1176/2022-8

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in v povezavi s peto alinejo prvega odstavka in desetim ter trinajstim odstavkom 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), na vlogo prosilca za mednarodno zaščito, začasno nastanjenega v azilnem domu, Cesta v Gorice 15 ki ga v postopku mednarodne zaščite zastopa PIC, odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2002, državljan Kraljevine Maroko, zavrne kot očitno neutemeljena.

2V naslednjih treh točkah izreka je odločeno, da se osebi iz 1. točke izreka določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo s teh območij odstrani. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

3V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 9. 8. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo.

4Iz dokumentacije Policijske postaje Ormož izhaja, da je prosilec dne 1. 8. 2022 prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo. Po nekaj urah hoje je bil prijet s strani slovenskih policistov in ker ni posedoval potrebnih dokumentov za vstop v Slovenijo, je bil odpeljan na policijsko postajo, kjer je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. Na policijski postaji je povedal, da je Maroko zapustil leta 2018 ter preko Turčije, kamor je odšel legalno, nato pa pot ves čas nadaljeval ilegalno, odšel je v Grčijo, Albanijo, Črno goro, BiH, Hrvaško in Slovenijo. Iz lastnoročno zapisane izjave izhaja, da je Maroko zapustil zaradi problemov in revščine.

5Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 9. 8. 2022, je povedal, da je po narodnosti Berber, musliman in da je zaključil sedem razredov osnovne šole. Maroko je zapustil leta 2018 ter legalno odšel v Turčijo, kjer je ostal leto in pol, nato pa pot nadaljeval ilegalno v Grčijo, kjer je bival 25 dni, nato pa prečkal Albanijo in Črno goro, da je prišel v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal dve leti. Želel je v Turčijo, od tam naprej pa ni imel več cilja. V Maroku ima starše in štiri brate. Potni list in osebno izkaznico je izgubil v reki, mogoče pa ima v Maroku rojstni list.

6Tožena stranka nadalje pravi, da je bil tožnik s strani uradne osebe seznanjen, da je Vlada Republike Slovenije izdala odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko. Glede razloga, zaradi katerega se ne more vrniti v izvorno državo, je navedel, da je imel v Maroku težave s policijo. Policisti ne spoštujejo ljudi in včasih je prodajal stvari na ulici, vendar mu jih je policija vzela. Prav tako pa je zaslužil od sedem do deset evrov na dan, kar pa je bilo premalo. Denar, ki ga je porabil za pot, je zaslužil z delom. Drugih razlogov ni navedel.

7Na osebnem razgovoru je prosilec povedal, da nima nobenih dokazov. Po zaključenih sedmih razredih šole, je delal v proizvodnji, gradbeništvu in kot ulični prodajalec. Zaslužil je približno 300 evrov na mesec, kar pa mu ni zadostovalo za dostojno življenje. Delal je samo priložnostna dela, zato so se začele težave v družini. Govorili so mu, da mora delati in ne samo sedeti doma. Ker ni bilo dovolj dela, je odšel na sever Maroka, da bi se pretihotapil v Španijo, vendar pa ga je prijela maroška policija. Ker mu ni uspelo, se je odločil oditi v Turčijo, saj je bilo možnosti za zaslužek v Maroku vedno manj. Tudi, ko je poskušal z uličnim prodajanjem, je prišla maroška policija in mu vse zaplenila. Tam nima nobenih pravic, nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, nima pravice do izobraževanja in težko dobi službo. Njegovo družino je preživljal njegov oče, ki je zaposlen. Kot najstarejši sin je želel delati tudi on, da bi pomagal družini. V Maroku sicer nikoli ni bil ogrožen. Iskal je veliko služb, vendar zaradi vsega, kar je videl, je želel Maroko zapustiti. 300 evrov, ki jih je zaslužil, je bilo premalo, cene so previsoke. Nekateri sicer delajo še za manj denarja. Če bi ostal v Maroku, je prepričan, da bi odšel v zapor, saj bi bil morda primoran prodajati ilegalne stvari. Če bi se vrnil v Maroko, bi zopet bil doma, saj ne bi delal in posledično bi se začele težave v družini.

8Na vprašanje pooblaščenca, iz česa izvirajo njegove težave, da v Maroku ne more dobiti dela, je prosilec odgovoril, da je to težava polovice maroškega naroda, predvsem revnih, saj mladina ne dobiva podpore države, za kar je kriva vlada, ker ne pomaga ljudem do služb. Če bi jo v Maroku imel, bi si hrano sicer lahko kupil, kaj več pa ne. Da bi v Maroku ostal, bi morali povišati plače, saj cene višajo, plač pa ne. Drugih razlogov ni navedel.

9Tožena stranka ugotavlja, da je prosilec kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel ekonomske razloge, saj ni mogel dobiti primerne službe. Iz njegovih navedb bi bilo mogoče sklepati, da prosilcu niso zaplenili izdelkov samo zato, ker za prodajo ni imel dovoljenja, temveč tudi, ker niso ustrezali standardom oziroma kvaliteti, ki bi jim morali, da bi se lahko prodajali. To je potrdil tudi sam prosilec, ko je povedal, da v Maroku nikoli ni bil ogrožen. Iz opisa dogodkov, kot jih je podal prosilec, tako jasno izhaja, da osebno v svoji izvorni državi očitno ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prosilec je zaključil zgolj sedem razredov osnovne šole, zato je omejena izbira zaposlitve in posledično slabša plača lahko posledica tudi nezaključenega izobraževanja. Poleg tega prosilec prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z dne 31.3. 2022 z odlokom določila za varno izvorno državo. Po mnenju pristojnega organa iz prosilčevih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

10Glede na to, da gre v konkretnem primeru za odločitev na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, je pristojni organ ob upoštevanju, da na strani prosilca ni zaznal okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka, prosilcu določil 10-dnevni rok za prostovoljni odhod. V skladu z enajstim odstavkom 49. člena ZMZ-1 začne teči z dnem, ko postane izvršljiva prva točka izreka te odločbe. V skladu z dvanajstim odstavkom istega člena ima prosilec v primeru utemeljenih okoliščin možnost, da pred potekom 10-dnevnega roka vloži prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod. Sklicuje se tudi na prvi odstavek 67. člena zakona o tujcih (ZTuj-2).

11V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in bi morala postopek v tem delu ustrezno dopolniti. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da policisti v Maroku ne spoštujejo ljudi, s čimer je smiselno zatrjeval, da je v izvorni državi prišlo do kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato bi morala tožena stranka te trditve tožnika o nespoštovanju človekovih pravic in korupcije ustrezno razčistiti in raziskati, saj je tožnik v postopku tudi zatrjeval, da če bi ostal v Maroku bi moral v zapor in bi bil prisiljen prodajati ilegalne stvari in da je bil pretepen s strani maroške policije. Tožena stranka bi zato morala okoliščine o korupciji, ki jih je tožnik tudi smiselno zatrjeval, bolj raziskati. Enako bi morala tožena stranka raziskati tudi okoliščine glede tožnikove narodnostne pripadnosti, saj je tožnik Berber.

12Tožnik glede na navedeno navaja, da tožena stranka ni ugotovila pravilno dejanskega stanja niti o ravni diskriminacije Berberov v Maroku, in ni upoštevala drugih aspektov diskriminacije, kot je ekonomska in socialna diskriminacija in diskriminacija v sodnih in administrativnih postopkih.

13Potrebno je upoštevati, da je raven izobraženosti tožnika, ki je letnik 2004 in ima baje končanih le sedem razredov osnovne šole, zelo nizka, kar se vidi tudi iz tožnikovega podpisa na pooblastilu, saj se tožnik komaj zna podpisati. Postavlja se torej vprašanje, ali je tožnik dejansko razumel vse v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ne glede na to, da je bil prisoten tolmač, v zvezi z preganjanjem v izvorni državi, obrazložitvijo razlogov in predložitvijo dokazov. Tožena stranka ni presojala dostopnih specifičnih in splošnih informacij v zvezi z trditvami tožnika o kršitvi njegovih človekovih pravic s strani maroške policije in glede njegove narodnostne pripadnosti. Predlaga zaslišanje tožnika.

14Tožnik tudi pravi, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala nepopravljiva škoda, v kolikor bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari. To bi namreč pomenilo, da bi se tožnika lahko odstranilo iz države še preden bi sodišče vsebinsko presojalo, ali je njegova prošnja dejansko očitno neutemeljena, s čimer bi bila tožniku odrečena pravica do sodnega varstva in s tem težko popravljiva škoda. Če bi se to zgodilo bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi tožnik v tem upravnem sporu morebiti uspel. Če bi bil upravni akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju R Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar tudi ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za tožbo, saj bi mu z prisilno odstranitvijo iz države pred odločitvijo o tožbi, prenehal, kar bi za tožnika predstavljalo kršitev iz 23. in 25.člena Ustave RS. Zato predlaga, da sodišče do dokončne odločitve o stvari v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev odločbe tožene stranke v točkah 2., 3., in 4 izpodbijane odločbe. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje oziroma naj sodišče s sodbo tožniku prizna mednarodno zaščito.

15V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ne more sprejeti tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso, ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja. Tožnik je zatrjeval, da mu policija ni dovolila prodajati sadja in zelenjave na ulici, a je ob tem jasno povedal, da ne ve, ali je za to potrebno imeti dovoljenje, iz česar nedvomno izhaja, da prosilec očitno ni imel potrebnih dovoljenj za njihovo prodajo. Tožena stranka ponovno poudarja, da v primeru, ko ti policija vzame izdelke in zahteva plačilo denarja (kar bi sicer lahko pomenilo plačilo kazni za delo na črno), ko tožeča stranka nima dovoljenja za ulično prodajo, ne moremo govoriti o preganjanju. Tožeča stranka v Maroku nikoli ni bila ogrožena, kar je tudi sama izrecno povedala. Zaslužila je 300 evrov na mesec, kar ji je zadostovalo za hrano, živela pa je pri starših. Tožena stranka dodaja, da tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da bi imela težave, ker je Berber, zato ni bilo razloga, da bi preverjala morebitno diskriminacijo Berberov v Maroku. Tožeča stranka je namreč državo zapustila zato, ker je premalo zaslužila. To nedvomno izhaja tudi iz tožnikovega odgovora na vprašanje, kaj bi se moralo v Maroku spremeniti, da bi se tja lahko vrnili: »Povišali bi plače, če bi imeli v Maroku višje plače, bi lahko tam živeli ostali...«.

16Glede predloga za izdajo začasne odredbe tožena stranka poudarja, da izdaja začasne odredbe ni predmet tega postopka in da 10-dnevni rok za zapustitev države začne teči po pravnomočnosti in izvršljivosti izpodbijane odločbe (tretji odstavek 70. člena in enajsti odstavek 49. člena ZMZ- 1), prav tako pa bi tožeča stranka podaljšanje roka za prostovoljni odhod morala nasloviti na toženo stranko in ne na Upravno sodišče.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18Po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti potrdi pravilnost in zakonitost razlogov za odločitev tožene stranke, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Glede na šibke tožbene ugovore pa sodišče utemeljitvi tožene stranke zgolj dodaja tri poudarke.

19Trditev v tožbi, da policisti v Maroku ne spoštujejo ljudi, s čimer tožnik meni, da smiselno zatrjuje, da je v izvorni državi prišlo do kršitve njegovih človekovih, ne daje njegovemu zahtevku teže v tem smislu, da nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede prepovedi nečloveškega ravnanja (4. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Tožnik tovrstnih pavšalnih ugovorov ni vezal na kateri koli razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1. Ko je omenil, da je bil s strani policije tepen, se je to zgodilo, kot je povedal na osebnem razgovoru, ko je poskusil prvič na skrivaj priti v Španijo, torej pri nezakonitem prehodu državne meje, ne pa v zvezi s kakšno drugo njegovo dejavnostjo, ki bi jo bilo mogoče povezati z razlogi za preganjanje.

20Korupcija, ki jo omenja v tožbi, se verjetno nanaša na tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, da je moral policistom dati 10.00 EUR, da so ga pustili pri miru, sicer mu niso dovolili prodajanja izdelkov na trgu, prav tako nima potrebne povezave bodisi s statusom begunca, bodisi z resno škodo. Tretja okoliščina, ki jo je tožnik izpostavil v tožbi, to je pripadnost etnični skupini Berberov, pa tudi ne govori v prid tožniku, kajti tožnik v upravnem postopku in v upravnem sporu svojih „težav“ ni povezal, sploh pa ne na konkreten način, s pripadnostjo omenjeni narodnosti oziroma etnični skupini. Zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi natančneje ocenjevala morebitno preganjanje Berberov v delu države, kjer je živel tožnik preko informacij o stanju v izvorni državi. Tudi, ko je govoril o revščini, njegove navedbe očitno ne dosegajo praga resne škode v smislu nečloveškega ravnanja niti ni tožnik zatrjeval, da so bili ti pogoji za preživljanje v Maroku namerno povzročeni tožniku oziroma skupni, ki ji on pripada.¹

21Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče ni zaslišalo tožnika, ker glede na podatke v spisu in stopnjo prepričljivosti in konkretiziranosti utemeljitve dokaznega predloga za zaslišanje tožnika, to ni bilo potrebno, saj je sodišče lahko odločilo v zadevi na podlagi vpogleda v spis, upoštevajoč pri tem dovolj dobro izpeljan osebni razgovor v upravnem postopku, ob prisotnosti pooblaščenca iz PIC, ki je sledil krajšemu razgovoru s tožnikom ob podaji prošnje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 v zvezi s sodno prakso Sodišča EU v zvezi z 47. členom Listine in členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU). Po sodni praksi Sodišča EU namreč nacionalno sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o zavrnitvi očitno neutemeljene prošnje za mednarodno zaščito, to pravno sredstvo lahko zavrne, ne da bi zaslišalo prosilca, če dejanske okoliščine ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti te odločbe, pod pogojem, prvič, da je bila v postopku na prvi stopnji prosilcu v skladu s členom 14 Procesne direktive 2013/32/EU dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in sta bila v skladu s členom 17(2) te direktive zapisnik ali dobesedni prepis tega razgovora, če je bil opravljen, vložena v spis, in drugič, da lahko sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo, odredi to zaslišanje, če meni, da je potrebno za podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, ki je določena v členu 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU.² Oba pogoja sta v konkretnem primeru izpolnjena.

22Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), na katero se navezuje Sodišče EU v zadevi Moussa Sacko, ob zgolj smiselni uporabi bodisi 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), ali pa ob uporabi 13. člena EKČP, v predmetni zadevi ni izkazan noben pogoj oziroma kriterij za sojenje na podlagi javne glavne obravnave iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal,³ ki se sicer nanašajo na sodne postopke v upravnih zadevah na splošno.

23Dejansko staje je bilo torej pravilno ugotovljeno že v upravnem postopku in je bil tudi napravljen tudi pravilen sklep o dejanskem stanju (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1).

Obrazložitev k drugi točki izrek:

24Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, ker ni potrebna.

25Tožnik v tožbi pravi, da naj sodišče začasno zadrži odločbo, med tem ko na koncu predloga pravi, da naj zadrži 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v pospešenem postopku na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Zato je že na podlagi samega ZMZ-1 in sicer določbe tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 tožba avtomatično zadržala izvršitev izvršitev odločbe in sicer v vseh štirih točkah izreka odločbe, ker to izhaja iz desetega in 11. odstavka 49. člena ZMZ-1 v povezavi s sodno prakso Sodišča EU. Med strankama namreč ni sporno, da so odločitve v 2., 3. in 4. točki izreka izpodbijane odločbe izdane v zvezi s t.i. „vrnitvijo“⁴ oziroma „odstranitvijo“⁵ tožnika iz Slovenije glede na to, da nima (drugega) pravnega naslova za bivanje v Sloveniji.⁶

26V zadevi Gnandi je Veliki senat Sodišča EU izpostavil, da člen 6(6) Direktive o vračanju 2008/115 državam članicam izrecno daje možnost, da odločitev o prenehanju zakonitega prebivanja sprejmejo skupaj z odločbo o vrnitvi v eni upravni odločbi. Ta možnost združitve teh dveh odločb v enem upravnem aktu namreč državam članicam omogoča sočasen potek ali celo združitev upravnih postopkov, v katerih se sprejmejo te odločbe, in pritožbenih postopkov zoper nje.⁷ V nadaljevanju pa je izpeljal interpretacijo (sicer na podlagi prej veljavne Procesne direktive 2005/2018), da je treba pri odločbi o vrnitvi in morebitni odločbi o odstranitvi varstvo, ki se zagotavlja s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in načelom nevračanja, zagotoviti tako, da se prosilcu za mednarodno zaščito prizna pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki je po zakonu suspenzivno, vsaj na eni stopnji pred sodiščem. Tudi ob strogem spoštovanju te zahteve zgolj okoliščina, da je treba prebivanje zadevne osebe opredeliti za nezakonito v smislu Direktive 2008/115 takoj, ko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne na prvi stopnji, in da se lahko zato odločba o vrnitvi sprejme takoj po tej zavrnitvi ali skupaj z njo v istem upravnem aktu, ne krši niti načela nevračanja niti pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Prebivanje državljana tretje države je nezakonito od takrat, ko pristojni organ na prvi stopnji zavrne njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, in to neodvisno od obstoja dovoljenja ostati do zaključka postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo zoper to odločbo o zavrnitvi. Odločba o vrnitvi zoper takega državljana se torej lahko načeloma sprejme takoj po tej zavrnitvi ali skupaj z njo v istem upravnem aktu.⁸ Pri tem pa morajo države članice v skladu z načelom enakosti orožij zagotoviti polni učinek pravnega sredstva zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar je treba vse učinke odločbe o vrnitvi zadržati do poteka roka za vložitev pravnega sredstva in, če je vloženo, do odločitve o njem.⁹ Nujno je, da se zadržijo vsi pravni učinki te odločbe, in torej (med drugim: opomba Upravnega sodišča) zlasti, da rok za prostovoljni odhod ne začne teči, dokler je zadevni osebi dovoljeno, da ostane.¹⁰ Zadevna oseba ohrani tudi svoj status prosilca za mednarodno zaščito, dokler še ni bilo dokončno odločeno o njeni prošnji.¹¹ To pomeni, po stališču Velikega senata Sodišča EU, da je postopek vrnitve tožnika prekinjen do zaključka postopka s tožbo v upravnem sporu.¹²

27Zato ni izkazana potreba, da bi sodišče na podlagi 32. člena ZUS-1 ugotavljalo izkazanost težko popravljive škode in sorazmernost med varstvom javnega interesa in posegi v tožnikove pravice, kajti vložena tožba v upravnem sporu že avtomatično, na podlagi ZMZ-1 v povezavi s pravom EU, to je zgornje interpretacije Sodišče EU v zvezi z določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ter 47. člena Listine, zadrži učinke izpodbijane odločbe in sicer do izdaje in vročitve sodne odločbe Upravnega sodišča. Po izdaji sodne odločbe Upravnega sodišča pa je za izdajo začasne odredbe v zadevi mednarodne zaščite pristojno Vrhovno sodišče RS v morebitnem pritožbenem postopku.¹³

28Ker sodišče ne more zadržati učinka odločbe, ki so že po samem zakonu zadržani, je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe kot nepotrebno in v tem smislu neutemeljeno (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

¹ Mutatis mutandis: M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 35-36.
² Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.
³ Applications nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.
⁴ Glej zadnji odstavek na strani 5 izpodbijane odločbe.
⁵ Glej tretjo točko izreka izpodbijane odločbe.
⁶ Glej zadnji odstavek na strani 5 in drugi odstavek na strani 6 izpodbijane odločbe.
⁷ Gnandi, C-181/16, 19. 6. 2018, odst. 49.
⁸ Ibid. odst. 58-59 v zvezi z odst. 36-37.
⁹ Ibid. odst. 61.
¹⁰ Ibid. odst. 62.
¹¹ Ibid. odst. 63.
¹² Ibid. odst. 66.
¹³ Nobena direktiva EU in tudi ne člen 47 Listine ne zahtevajo dvostopenjskega sodnega varstva. Pomembno je namreč le, da obstaja pravno sredstvo pred sodiščem na eni stopnji sojenja (Ibid. odst. 57).