VSK Sklep I Cp 465/2022

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje oba tožbena zahtevka tožeče stranke zavrnilo (I. in II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v 8 dneh povrne tožeči stranki 1.275,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba ponoven prepis sodnih odločb, ki jih je sodišče prve stopnje v preteklosti izdalo v sporih med pravdnima strankama. Sodišče je odločilna dejstva povzelo iz teh postopkov, kljub temu da je tožeča stranka v tej pravdi podala ''nova'' dejstva in dokaze, ki pri sojenju niso bili upoštevani. Odločilna dejstva v tej pravdi tako niso bila ugotovljena, do navedb tožeče stranke se sodišče ni opredelilo, predlagane dokaze pa neutemeljeno zavrnilo (v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem A. A. sodba niti nima razlogov), s tem pa je bila tožeči stranki ponovno kršena pravica do sodnega varstva, ki jo določa Ustava RS v 23. členu. Tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da je uporaba javnih dobrin na območju Občine Piran obvezna. V tej zvezi se tožeča stranka tudi ni sklicevala na določila Odloka o gospodarskih javnih službah in Splošne pogoje. Sodna odločba ima zato pomanjkljivosti in se je ne da preizkusiti. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožeča stranka izvaja zgolj izbirno gospodarsko javno službo distribucije toplotne energije, ki ne vključuje dobave toplote, zaradi česar naj ne bi bila upravičena zaračunavati svojih storitev. Občina Piran ima na svojem geografskem območju organizirano izvajanje izbirne lokalne gospodarske javne službe, danes poimenovane kot distribucija toplote (284. člen Energetskega zakona; v nadaljevanju EZ-1), vse pa v zvezi z Odlokom o gospodarskih javnih službah v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok o GJS) in Odlokom o dejavnosti sistemskega operaterja distribucijske omrežja zemeljskega plina in dejavnosti distribucije toplote na območju Občine Piran (v nadaljevanju: Odlok o distribuciji toplote). Tožeča stranka je izvajalec te dejavnosti. Odlok o distribuciji je bil sprejet na podlagi 33. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/2007; v nadaljevanju EZ). Določilo 34. člena EZ sistemskemu operaterju distribucijskega omrežja toplote, ki to dejavnost opravlja kot javno službo, nalaga sklenitev dolgoročnih pogodb o dobavi te energije z izvajalci dejavnosti proizvodnje energije. Ni jasno, čemu bi zakon distributerju nalagal sklenitev pogodbe o dobavi (nakupu) energije, če ne bi dejavnost distribucije toplote po samem zakonu obsegala tudi dobave toplote končnim odjemalcem. V pojmu distribucija je že po samem EZ poleg transporta toplote po omrežju zajeta tudi dejavnost dobave končnim odjemalcem. Vrste gospodarskih javnih služb so določene z zakonom. Občina Piran torej ni mogla podeliti javne službe v drugačnem obsegu, kot je to določal EZ. V 12. členu Odloka o distribuciji je določeno, da ima koncesionar tudi pooblastilo za izdajanje sistemskih obratovalnih navodil (v nadaljevanju: SON) in splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja. Občina Piran je tako pravnemu predniku podelila ustrezna pooblastila. 17. 1. 2009 so stopila v veljavo določila Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini Piran (Uradni list RS, št. 2/09; v nadaljevanju Splošni pogoji). Ta splošni akt v 2. členu opredeljuje pojem distribucije toplote kot izbirno javno gospodarsko službo, ki obsega tako dejavnost dobave toplote ali hladu iz omrežij za distribucijo, kot tudi dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Enako določajo tudi Sistemska obratovalna navodila iz leta 2008 (Uradni list RS, št. 92/08; v nadaljevanju: SON 2008). Koncesijska pogodba za opravljanje gospodarskih javnih služb dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina in dejavnosti distribucije toplote v občini Piran (v nadaljevanju: Koncesijska pogodba) je bila sklenjena 29. 7. 2010, besedilo takrat veljavnega 33. člena EZ je to službo opredeljevalo kot daljinsko ogrevanje. 4. člen EZ pod tem pojmom določa dobavo toplote ali hladu iz omrežja za distribucijo, ki se uporablja za ogrevanje in hlajenje prostorov in pripravo sanitarne vode. 283. člen EZ-1 pa v 2. točki določa, da distribucija pomeni prenos toplote po distribucijskem sistemu in vključuje tudi dobavo končnim odjemalcem. Tako je potrebno razumeti tudi določbe SON iz leta 2016 (v nadaljevanju SON 2016), ki so bila sprejeta na podlagi EZ-1. Kot zmotno se tako izkaže, da tožeča stranka ni izvajalec javne službe, ki bi vključevala tudi dobavo toplote, in da ji niso bila podeljena pooblastila za izdajo splošnih aktov. Po 2. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) se gospodarske javne službe določi z zakonom, kar pomeni, da je temelj dejavnosti tožeče stranke EZ oziroma EZ-1. Sprejem SON je tožeči stranki naložil EZ v 40. členu in nato EZ-1 v 297. členu, pooblastilo Občine Piran za sprejem teh splošnih aktov pa so bila podeljena ob sklenitvi koncesijske pogodbe (12. člen Odloka o distribuciji). Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča sodišče v postopku sploh ni ugotavljalo dejstev o priključitvi stavbe na javni distribucijski sistem, ki se po trditvah tožeče stranke vrši že 40 let. Tožeča stranka je po podeljeni koncesiji samo vstopila v pravna razmerja predhodnega izvajalca te dejavnosti in ni bila dolžna ob tem na novo sklepati pogodb o dobavi oziroma pridobivati soglasja etažnih lastnikov po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ-1). Sodišče je zato nepravilno zavrnilo dokazni predlog za ugotavljanje tega dejstva, to pa ima za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Ni mogoče od tožeče stranke zahtevati soglasja po SZ-1, če je zadevna stavba s toplotno energijo iz distribucijskega sistema oskrbovana že več kot 40 let, ko SZ-1 še ni bil niti sprejet. Na podlagi določil SZ-1 pa etažni lastniki niso dolžni ponovno odločati o poslih, ki so bili že sklenjeni pred njegovo veljavnostjo. Sprememba etažnih lastnikov ne pomeni potrebe po ponovnem odločanju, saj etažni lastnik vstopi v obstoječa razmerja v trenutku, ko postane lastnik dela stavbe. Tožeča stranka meni, da je v obravnavanem primeru izkazan obstoj pogodbenega razmerja. Za tožečo stranko kot izvajalca javne službe velja dolžnost obveznega kontrahiranja (17. člen Obligacijskega zakonika), tožeča stranka pa je s podelitvijo koncesije za to dejavnost prevzela obstoječe stanje, torej tudi oskrbo obravnavane stavbe s toploto. Za sklenitev pogodbe v zadevnem času ni bila predpisana pisna oblika pogodbe, oziroma ta ni bila pogoj za njeno veljavnost. EZ-1 pa tudi določa, da če pogodba o dobavi in odjemu toplote ni sklenjena v pisni obliki, se šteje, da je pogodbeno razmerje nastalo z dnem dobave toplote, oziroma z dnem, ko je odjemalec postal lastnik stavbe ali dela stavbe. Tožena stranka je bila vknjižena kot lastnik 21. 3. 2007, stavba pa je bila zgrajena že leta 1984. Iz dopisa tožene stranke z dne 12. 12. 2011 je mogoče razbrati, da je tožena stranka šele potem cevi radiatorjev fizično ločila od sistema centralnega ogrevanja v tej stavbi. V trenutku vknjižbe njene lastninske pravice na stanovanju je bil torej njen posamezni del še vedno vključen v sistem centralnega ogrevanja iz skupne kotlovnice stavbe, kateremu se je in se še vedno dobavlja toplota s strani tožeče stranke (prej njenega pravnega prednika). Zmotno je sodišče tudi presodilo, da obstoj pogodbenega razmerja ne dokazuje zapis vsebine na zapisniku 1. rednega zbora etažnih lastnikov objekta. Na tem zboru so etažni lastniki odločali o vgradnji merilnikov toplote in pravilu o delitvi in obračunu variabilnega dela stroška ogrevanja (na podlagi 10. člena Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli; v nadaljevanju Pravilnik), torej dobave toplotne energije (posel rednega upravljanja) z veljavno večino po SZ-1. Na tej podlagi je upravnik tožeči stranki posredoval seznam etažnih lastnikov stavbe in delilnik stroška dobave toplote, pri čemer so etažni lastniki za potrebe priprave delilnika sklenili tudi pogodbo z izvajalcem delitve A. d.o.o. Ta za etažne lastnike pripravi delilnike, po katerih na posameznega etažnega lastnika odpade delež skupnega ogrevanja stavbe. Od izvajalca delitve, ki je v pogodbenem razmerju z etažnimi lastniki stavbe, pa tožeča stranka prejema podatke za izstavitev računov za dobavo toplote. Ker gre za skupno odjemno mesto v zgradbi, ki je oskrbovano iz distribucijskega omrežja, pa je etažni lastnik dolžan prispevati k plačilu stroškov ogrevanja stavbe, čeprav ni individualno naročil dobave toplote in ogrevanja v stanovanju ne uporablja (SEU, C-708/17 in C-725/17). Sodišče prve stopnje v postopku ni zaslišalo tožene stranke niti ni opravilo ogleda stanovanja, kljub temu pa je ugotovilo, da se tožena stranka že o leta 2007 ogreva s klimo. Na podlagi česa je sprejelo tak zaključek, sodišče ne pojasni, listinskega dokaza o tem pa tožeča stranka v spisu ne najde. Zmotno je stališče, da to dokazuje potrdilo o začasnem prebivališču in študentski izkaznici. Četudi nekdo stanovanja ne uporablja, to ne pomeni, da se mu toplota ne dobavlja in stanovanje ni ogrevano. V stavbah s skupnim centralnim sistemom je takšno ogrevanje najmanj posredno preko pasovnega odjema toplote sosednjih stanovanj. V spis vložene fotografije ne dokazujejo, kdaj je tožena stranka odrezala cevi, edino, kar je tožeča stranka v zvezi s tem prejela, je dopis z datumom 12. 12. 2011. Če bi tožena stranka res odrezala cevi že leta 2007, bi zagotovo tožečo stranko o tem obvestila leta 2007 in ne šele 2011. Izpodbijana sodba je nezakonita, razlogi sodišča prve stopnje pa vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča, ki je ustavno varovana kategorija.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Nasprotovala je navedbam tožeče stranke, predlagala je zavrnitev pritožbe in zahtevala povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v katerem je sodbo dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka etažni lastnik stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu [...], tožeča stranka pa je dobaviteljica toplotne energije za ta objekt, pri čemer z etažnimi lastniki stavbe ni nikoli sklenila pisne pogodbe o dobavi energije. Etažni lastniki stavbe so na zboru 18. 3. 2010 izglasovali sklep o vgradnji merilcev toplote za posamezno stanovanje (sklep št. 5), niso pa sprejeli sklepa o sklenitvi pogodbe s tožečo stranko. Glede na te ugotovitve in materialno pravno presojo, da Odlok občine Piran o distribuciji toplote ne določa obvezne izbire gospodarske javne službe distribucije toplote in s tem uporabe javnih dobrin, ki jih zagotavlja tožeča stranka (obvezen odvzem toplote), na tej podlagi pa tudi ni bila podeljena koncesija za dobavo toplote, je sodišče zaključilo, da so Splošni pogoji in tarifni sistem (tarifne postavke) nični, SON tožeče stranke pa pravno neobvezujoča, zaradi česar je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem ni opredelilo o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je v postopku zatrjevala tožeča stranka. Poleg tega je glede vprašanja veljavnosti pravnih aktov tožeče stranke in njenega pravnega prednika B. d.o.o.¹ napačno uporabilo materialno pravo, posledično pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Izpodbijana sodba tako ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je izvajalec izbirne gospodarske javne službe distribucije toplote na geografskem območju občine Piran, ki jo izvaja po pooblastilu, podeljenem z Odlokom o distribuciji toplote iz leta 2008 in na tej podlagi sklenjeni Koncesijski pogodbi z dne 29. 7. 2010.² Svoj zahtevek za plačilo stroškov iz naslova dobave toplote večstanovanjski stavbi, v kateri je lastnik posameznega dela stavbe tudi tožena stranka, je utemeljevala na obstoju pogodbenega razmerja z etažnimi lastniki, saj večstanovanjski stavbi (skupnim in posameznim delom v stavbi) dejansko dobavlja toploto iz distribucijskega omrežja vse od sklenitve koncesijske pogodbe (stavba se sicer s toploto preko centralnega sistema ogreva že več kot 40 let), etažni lastniki stavbe pa so na zboru lastnikov v letu 2010 tudi odločali o načinu porazdelitve stroška dobavljene toplote in vgradnji merilnikov (delilnikov) toplote ter sklenili pogodbo z izvajalcem delilnikov, na osnovi česar tožeča stranka etažnim lastnikom stavbe izstavlja svoje račune za plačilo stroškov dobavljene toplote. Tožeča stranka tako v postopku ni zatrjevala, da opravlja obvezno gospodarsko javno službo in je uporaba toplote s strani etažnih lastnikov stavbe obvezna. Zatrjevala je, da so si etažni lastniki (oz. že prej investitor stavbe) ogrevanje s toploto izbrali, pri čemer je glede na njeno dejansko dobavo in odjem toplote s strani etažnih lastnikov stavbe med njimi že prišlo do sklenitve pogodbenega razmerja³, kljub temu, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki. V zvezi s tem se je sklicevala na specialne določbe energetske zakonodaje (EZ, EZ-1, pravnih aktov Agencije za energijo in določbe Splošnih pogojev ter SON), ki ob odsotnosti pisne pogodbe določajo, da se v primeru dejanskega odjema toplote s strani odjemalca šteje, da je pogodbeno razmerje med distributerjem in odjemalcem nastalo z dnem dobave toplote oziroma z dnem, ko je odjemalec postal lastnik stavbe ali dela stavbe (19. člen Splošnih pogojev, 59. člen SON 2016 in 530. člen EZ-1).

9Sodišče prve stopnje se o (ne)uporabi določbe 530. člena EZ-1 v konkretnem primeru ni posebej opredelilo, pravnih aktov tožeče stranke in njenega pravnega prednika (Splošnih pogojev in SON) pa pri odločanju ni upoštevalo, saj je štelo, da so izdani brez ustreznega pooblastila, nični ter glede na hierarhijo pravnih aktov (podzakonski akt) pravno nezavezujoči. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšno stališče materialno pravno zmotno. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč pritrditi tožeči stranki, da ji je bila na podlagi zakonskih določb takrat veljavnega 33. člena EZ in Odloka o distribuciji toplote podeljena koncesija tudi za dobavo toplote, na osnovi tega pa sta tožeča stranka in njen pravni prednik upravičeno in na podlagi javnega pooblastila izdala SON 2008, Splošne pogoje in SON 2016 in bi ju sodišče prve stopnje pri sojenju moralo upoštevati.

10Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je bila Koncesijska pogodba sklenjena 29. 7. 2010 na podlagi Odloka o distribuciji toplote. Odlok o distribuciji toplote z dne 9. 12. 2008 (Uradne objave Primorske novice, št. 29/2008) je bil sprejet na podlagi takrat veljavnega EZ (Uradni list RS, št. 27/2007 z dne 26. 3. 2007 – uradno prečiščeno besedilo), ki je v prvem odstavku 33. člena določal, da je distribucija toplote izbirna gospodarska javna služba. 4. člen EZ je distribucijo toplote opredelil kot transport goriv ali električne energije po distribucijskem omrežju, distribucijsko omrežje pa kot energetsko omrežje od prenosnega omrežja do končnega odjemalca. Odjemalec je bil opredeljen kot pravna ali fizična oseba, ki je na pogodbeni osnovi oskrbovana z energijo ali gorivi za lastno rabo ali za nadaljnjo porabo. Razmerje med izvajalci gospodarskih javnih služb in odjemalci je bilo urejeno v X. poglavju zakona. Prvi odstavek 69. člena je določal, da morajo izvajalci gospodarskih javnih služb na področju energetike svojo organiziranost in delovanje opravljati tako, da ves čas spremljajo informacije odjemalcev o motnjah pri dobavi energije in morebitno motnjo, ki onemogoča odjem energije v ustrezni količini in kakovosti, odpraviti takoj, ko je to mogoče, oziroma najkasneje v roku, ki ga določajo splošni pogoje dobave. Le-te za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja po javnem pooblastilu sprejme sistemski operater s soglasjem samoupravne lokalne skupnosti ali organa iz 35. člena zakona (70. člen EZ)⁴. Splošni pogoji morajo biti skladni z metodologijo, ki jo določi Agencija za energijo⁵ po predhodnem soglasju vlade, v njih pa morajo biti določeni ukrepi varstva potrošnikov, ki se nanašajo na vsebino pogodbe med dobaviteljem in odjemalcem, o tarifah in cenah, itd., ter ukrepi, ki jih mora izvesti sistemski operater pred ustavitvijo dobave gospodinjskemu odjemalcu. EZ je med drugim v tem poglavju določil še, da lahko sistemski operater distribucijskega omrežja začasno prekine dobavo energije (75. in 76. člen), pogoje za njegovo ponovno priključitev na omrežje, ko niso več podani pogoji za ustavitev dobave (78. člen EZ), in da sistemski operater izdela in javno objavi tudi tarifni sistem in višino tarifnih postavk za toploto na distribucijskem omrežju (97. člen EZ).

11Iz citiranih zakonskih določb tako izhaja, da je EZ v času sprejema Odloka o distribuciji toplote v dejavnost distribucije toplote zajel tudi dobavo toplote končnim odjemalcem, Agencijo za energijo in sistemskega operaterja distribucijskega sistema dejavnosti distribucije toplote pa je pooblastil za izdajo splošnih aktov na tem področju. Odlok o distribuciji toplote pa temelji na zakonskih določbah EZ⁶ in te le še podrobneje opredeljuje. V 3. členu tako le povzema splošne pojme iz 4. člena EZ, v 7. členu pa distribucijsko omrežje dodatno opredeljuje kot omrežje plinovodov in toplovodov, ki so funkcionalno zgrajeni na zaključenem geografskem območju, določenim s strani lokalne skupnosti kot območja izvajanja gospodarskih javnih služb dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina oziroma distribucije toplote, po katerem se izvaja distribucija plina oziroma toplote do končnih uporabnikov. Le-ta poteka od prevzemnih mest do prodajnih mest uporabnikom, kot to določajo sistemska obratovalna navodila (SON), ki jih je poleg splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja po javnem pooblastilu dolžan in upravičen izdati koncesionar - sistemski operater distribucijskega omrežja, vse z vsebino, ki jo določajo zakoni in podzakonski predpisi s področja energetike (10. in 12. člen Odloka).⁷

12Navedena pravna podlaga je veljala tudi v času sklenitve Koncesijske pogodbe.⁸ Pravni prednik tožeče stranke in kasneje tožeča stranka sta tako v zakonu, občinskem predpisu in koncesijski pogodbi imela podlago za opravljanje dobav toplotne energije večstanovanjski stavbi, v kateri je tožena stranka lastnik posameznega dela stavbe, prav tako pa tudi za izdajo Splošnih pogojev, SON in Tarifnega sistema za toploto na distribucijskem omrežju. Splošne pogoje je (na podlagi 70. člena EZ in 22. člena Akta o metodologiji) pravni prednik tožeče stranke izdal 9. 12. 2008, veljati pa so začeli 17. 1. 2009. Ti pogoji so bili veljavni in so se uporabljali vse do sprejema novih splošnih aktov, za izdajo katerih je tožeča stranka javno pooblastila dobila na podlagi novega EZ-1, ki je stopil v veljavo 22. 3. 2014⁹. Ta je tako v 297. členu določil, da mora distributer, ki dejavnost distribucije toplote opravlja kot gospodarsko javno službo, izdati SON, ki urejajo obratovanje in način vodenja distribucijskega sistema. S SON pa se uredijo med drugim splošni pogoji za dobavo in odjem, ki urejajo pravice in obveznosti odjemalcev glede dobave toplote ali drugih energetskih plinov in tarifni sistem, ki določa način zaračunavanja dobave toplote odjemalcem. SON morajo biti skladna s splošnim aktom Agencije za energijo, s katerim ta podrobneje predpiše vsebino akta, pred objavo v Uradnem listu RS pa mora distributer pridobiti soglasje Agencije za energijo. Tožeča stranka je tako po podanem javnem pooblastilu izdala SON 2016 in se zato pri opravljanju svoje dejavnosti distribucije in dobave toplotne energije ter zaračunavanju stroškov iz tega naslova utemeljeno sklicuje tudi na njegove določbe.

13V obravnavanem primeru tožeča stranka vtožuje plačilo računov za dobavljeno toplotno energijo toženi stranki, ki je lastnik posameznega dela v večstanovanjski stavbi. Ta po navedbah tožeče stranke predstavlja skupno odjemno mesto. Gre za obdobje od meseca marca 2016 do marca 2017 in od meseca novembra 2018 do septembra 2019 in je zato za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama v zvezi z dobavo toplotne energije treba uporabiti tako zakonske določbe EZ oz. EZ-1¹⁰, kot tudi splošne akte Agencije za energijo¹¹, določbe SON 2008 ter Splošnih pogojev in kasneje sprejetih SON 2016¹². Slednji so se začeli uporabljati 15. 1. 2017 in so nadomestili dotlej veljavne SON 2008, Splošne pogoje in tarifne postavke. Gre za specialne pravne predpise na področju energetike, ki so kogentne narave in tako zavezuje udeležence pravnih razmerij s področja energetike, torej tako tožečo stranko kot distributerja toplote, kot tudi etažne lastnike večstanovanjske stavbe, ki so odjemalci toplote. V primeru, da večstanovanjska stavba predstavlja skupno odjemno mesto, pa veljajo zanj posebna razmerja¹³ in je skupino oseb, priključeno na to odjemno mesto, treba šteti kot enega odjemalca (3. člen Akta o metodologiji, 2. člen Splošnih pogojev, 5. točka 2. člena Akta o obvezni vsebini SON in 8. točka 2. člena ter 65. člen SON).

14Tožeča stranka se zato pri presoji pravnega razmerja med njo in etažnimi lastniki, med njimi tudi toženo stranko, utemeljeno sklicuje na določbe citiranih specialnih predpisov, ki določajo, da v primeru, ko ni sklenjena pisna pogodba o dobavi toplote, pa odjemalec (skupno odjemno mesto) dejansko odjema toploto, se šteje, da je pogodbeno razmerje med distributerjem toplote in odjemalcem nastalo z dnem dobave toplote (19. člen Splošnih pogojev, 59. člen SON in 530. člen EZ-1¹⁴). Pritrditi je sicer stališču sodišča prve stopnje, da etažni lastniki o poslih rednega upravljanja večstanovanjske stavbe¹⁵ odločajo po predpisanem postopku, ki ga določa SZ-1, pa vendar je treba upoštevati, da gre v v konkretnem primeru za posel (daljinskega) ogrevanja stavbe, ki je urejen s specialnim predpisom in ga je zato pri odločanju o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama treba upoštevati.¹⁶ Ne glede na navedeno pa je tožeča stranka v postopku še zatrjevala, da so etažni lastniki na zboru 18. 3. 2010 odločali tudi o porazdelitvi stroška dobave toplote (fiksen in variabilni del), vse skladno s Pravilnikom¹⁷, v zvezi s čimer so v nadaljevanju sklenili tudi pogodbo z izvajalcem delilnika stroškov porabe toplote (A. d.o.o.) in na osnovi česar tožeča stranka etažnim lastnikom izstavlja račune za dobavljeno toploto na skupno odjemno mesto v stavbi. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, gre pa za odločilno dejstvo v presoji, ali med pravdnima strankama obstoji pogodbeno razmerje, na osnovi katerega tožeča stranka upravičeno zaračunava stroške dobave toplote¹⁸.

15Upoštevaje vse navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo odločilnih dejstev o tem, kako in od kdaj je urejeno ogrevanje v večstanovanjski stavbi (tožeča stranka trdi, da se stavba ogreva na enak način že 40 let) in ali gre v konkretnem primeru za skupno odjemno mesto (kjer veljajo posebna pravila pri dobavi in odjemu toplote)¹⁹, kot tudi ni ugotavljalo drugih odločilnih dejstev v zvezi z obstojem in vsebino obligacijskega razmerja med pravdnima strankama (ki so podlaga za odločanje o višini tožbenega zahtevka).²⁰ Sodišče prve stopnje naj tako upoštevaje navedeno po celovito izvedenem dokaznem postopku o tožbenem zahtevku ponovno odloči.

16Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Da je bila družba B. d.o.o. 9. 5. 2011 pripojena k tožeči stranki in je tožeča stranka njen univerzalni pravni naslednik med strankama ni sporno.
² Koncesijska pogodba je bila sklenjena s takratnim pravnim prednikom tožeče stranke B. d.o.o., tožeča stranka kot univerzalni pravni naslednik pa je vstopila v vsa njena obstoječa pravna pravna razmerja.
³ Ki tako obstoji najmanj od avgusta 2010, ko je bila tožeči stranki (oz. njenemu pravnemu predniku) podeljena koncesija.
⁴ Z novelo EZ-D (Uradni list RS, št. 22/2010 z dne 19.3.2010) je bila določba 70. člena spremenjena in to soglasje za sprejem splošnih pogojev več ni bilo potrebno.
⁵ Agencija za energijo je bila ustanovljena s strani Republike Slovenije kot javna agencija z namenom opravljanja regulatorne, razvojne in strokovne naloge na eneregetskem področju, s samim zakonom pa ji je podeljeno javno pooblastilo za izdajo splošnih aktov – na področje distribucije toplote za izdajo Akta o določitvi metodologije za določitev splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja (v nadaljevanju: Akt o metodologiji).
⁶ Gospodarska javna služba s področja energetike (in druge) se določi z zakonom (2. člen ZGJS). Izvajalec javne službe distribucije toplote je dolžan javno službo, ki je predmet koncesije, izvajati na način, kot je določeno v EZ, Odloku, SON, Splošnih pogojih in drugih predpisih, izdanih po javnem pooblastilu (25. člen Odloka o distribuciji).
⁷ Da je v dejavnosti distribucije toplote zajeta tudi dobava toplote iz omrežij za distribucijo je sicer določeno tudi v 3. členu Akta o metodologiji in 2. členu Splošnih pogojev.
⁸ Takrat veljavna novela EZ-D je javno službo na področju distribucije toplote opredelila kot daljinsko ogrevanje.
⁹ V predhodnih in končnih določbah EZ-1 je določeno, da z dnem uveljavitve zakona prenehajo veljati splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil (Akt Agencije za energijo o metodologiji in splošni akti, izdani s strani sistemskih operaterjev distribucijskega omrežja toplote), ki se uporabljajo do uveljavitve novih splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil, izdanih na podlagi tega zakona (drugi odstavek 519. člena in šesti odstavek 544. člena EZ-1).
¹⁰ Tožeča stranka koncesijsko dejavnost opravlja na podlagi veljavnega Energetskega zakona. EZ-1 je distribucijo toplote izrecno opredelil kot prenos toplote po distribucijskem sistemu, ki vključuje tudi dobavo končnim odjemalcem.
¹¹ Akt o metodologiji in Akt o obvezni vsebini sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote (Uradni list RS, 47/2015 z dne 30.6.2015; v nadaljevanju: Akt o obvezni vsebini SON).
¹² Ki imajo naravo podzakonskih predpisov.
¹³ Ki jih podrobneje urejajo Splošni pogoji, Akti Agencije za energijo in SON 2016.
¹⁴ EZ-1 je v 530. členu k temu dodal še besedilo: "z dnem, ko je odjemalec postal lastnik stavbe ali dela stavbe''.
¹⁵ Kot so tudi posli, povezani z ogrevanjem večstanovanjske stavbe.
¹⁶ Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi v tej zvezi sicer sklicevalo na odločbo pritožbenega sodišča I Cp 240/2020, vendar se sodišče v tej odločbi o naravi in veljavnosti specialnih predpisov ni opredeljevalo, ta odločba pa tudi sicer ne predstavlja ustaljene sodne prakse, ki v podobnih primerih, kot je obravnavani, priznava veljavnost splošnih aktov distributerjev toplote, ki opravljajo to dejavnost kot gospodarsko javno službo in se ob odsotnosti pisne pogodbe o dobavi in odjemu prav tako sklicuje na določbe EZ (EZ-1) oziroma Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije (Prim. VSL I Cp 1058/2015, VSL I Cp 922/2015, VSL I Cp 700/2016, VSK I Cp 216/2016 VSL II Cp 116/2018, VSL I Cp 1019/2020 in VSL II Cpg 536/2021).
¹⁷ Česar tožena stranka v postopku ni prerekala.
¹⁸ Sklep etažnih latnikov o načinu delitve stroška dobave toplote implicira na obstoj volje in odločitev etažnih lastnikov tudi o sami dobavi toplote s strani tožeče stranke.
¹⁹ Posamezen etažni lastnik pa se ne more brez soglasja ostalih etažnih lastnikov izključiti iz sistema ogrevanja in neplačevanja porabe toplotne energije, ki odpade nanj, saj se s toploto ogrevajo tudi skupni prostori stavbe, v zvezi s čimer je dolžan kriti skupne stroške, toploto pa prejema tudi v obliki pasivnega odjema preko ostalih posameznih delov, ki se neposredno ogrevajo preko centralnega sistema ogrevanja.
²⁰ Specialna določba prvega odstavka 458. člena ZPP, ki velja za postopke v sporih majhne vrednosti, izključuje uporabo 358. člena ZPP, ki pomeni podlago reformatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča, zaradi česar pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti oziroma dopolniti postopka (prim. VSRS II Ips 380/2007).