VSRS Sklep I Up 103/2022

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom popravilo dopolnilno sodbo I U 857/2021 z dne 10. 2. 2022 (I. točka izreka) in zavrnilo tožničino zahtevo za povračilo stroškov postopka v zvezi s predlogom za izdajo sklepa o popravi pomote (II. točka izreka).

2V obrazložitvi je Upravno sodišče (med drugim) pojasnilo, da je tožničina zahteva za povračilo stroškov postopka v zvezi s predlogom za izdajo sklepa o popravi pomote brez pravne podlage, saj lahko sodišče na podlagi 328. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kadarkoli samo po uradni dolžnosti odloči o popravi pomote.

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper odločitev o stroških (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da je toženka dolžna pritožnici povrniti priglašene stroške postopka v zvezi s predlogom za popravo dopolnilne sodbe, podrejeno, naj sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče odločalo o predlogu za popravo dopolnilne sodbe, tega pa v celoti ureja določba 328. člena ZPP. Ker gre torej za procesni institut ZPP, se mora tudi dovoljenost pritožbe presojati po tem zakonu (zlasti po 166. in 363. členu, kar izhaja tudi iz sklepa I Up 434/2012) in ne po prvem odstavku 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Enako stališče ima očitno tudi Upravno sodišče, ki je v pravnem pouku izpodbijanega sklepa pritožnico poučilo o možnosti pritožbe zoper celoten izpodbijani sklep, pravico do pritožbe ji tudi sicer zagotavlja 25. člen Ustave RS. V nadaljevanju pojasnjuje, da Upravno sodišče izpodbijanega sklepa ni izdalo po uradni dolžnosti, ampak na predlog pritožnice, zato bi ji sodišče moralo priznati stroške, ki so ji s tem predlogom nastali. Priglaša pritožbene stroške.

K I. točki izreka

4Pritožba ni dovoljena.

5V obravnavanem primeru pritožnica izpodbija (le) odločitev Upravnega sodišča, da se ji zavrne zahtevek za povračilo stroškov postopka v zvezi s predlogom za izdajo popravnega sklepa.

6Držijo pritožničine navedbe, da je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 434/2012 z dne 19. 9. 2012 dopustilo pritožbo zoper sklep o stroških ob sklicevanju na prvi odstavek 166. člena ZPP. Vendar pa je Vrhovno sodišče že v sklepu I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018 odstopilo od tega stališča. Pri tem se je oprlo na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1, ki ureja pritožbo zoper sklep in ki določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Navedlo je, da je pritožba zoper sklep zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče (npr. ZPP, ki se ga sicer v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja primarno, kolikor ZUS-1 ne določa drugače).

7Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga (torej razlaga po namenu zakona), saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, ki pomenijo stransko terjatev, ta pa je po pravnem pomenu in praviloma tudi po višini manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

8Vrhovno sodišče tudi v obravnavani zadevi nima razloga za spremembo stališča, ki ga je sprejelo v zadevi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, da pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena. Gre za stališče, ki je ustaljeno in enotno sprejeto v novejši sodni praksi upravnega oddelka Vrhovnega sodišča.¹ Da zoper sklep višjega sodišča o stroških pritožba ni dovoljena, nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse civilno - gospodarskega oddelka Vrhovnega sodišča, ki dopustnost pritožb presoja na podlagi določb ZPP.²

9Ob tem je Vrhovno sodišče (ponovno) preizkusilo še, ali je tako stališče v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pri tem se je oprlo na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-188/01 z dne 25. 3. 2002, da iz ustavne pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred drugostopenjskim sodiščem, moralo biti dopustno pravno sredstvo. V tem smislu tudi Upravno sodišče odloča kot višje sodišče, saj njegove odločbe po naravi in funkciji postanejo pravnomočne, Vrhovno sodišče pa odloča o pritožbi le v tistih zadevah, glede katerih je pritožba predvidena.³ Iz razlogov citirane odločbe tako smiselno izhaja, da ZUS-1 ni neustaven, ker ne določa pritožbe zoper stroškovno odločitev Upravnega sodišča.

10Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker je pritožnica vložila pritožbo le zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, obravnavana pritožba ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1.

12Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da ni odločilno, da je sklep Upravnega sodišča vseboval pravni pouk, da je zoper njega dovoljena pritožba. Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe. S tem bi ji namreč priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu.

K II. točki izreka

13Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 105/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021 in I Up 126/2022 z dne 13. 7. 2022.
² Gl. npr. sklepe Vrhovnega sodišča Cpg 2/2011 z dne 20. 3. 2012, Cp 12/2020 z dne 22. 5. 2020 in Cp 34/2020 z dne 27. 1. 2021.
³ Da ima Upravno sodišče kot specializirano sodišče prve stopnje, zoper katerega odločitve je možno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče, položaj višjega sodišča, izhaja tudi iz 3. točke drugega odstavka 98. člena Zakona o sodiščih.