VSRS Sklep I Up 177/2022

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Upravno sodišče je s sodbo I U 329/2022-28 z dne 9. 6. 2022 odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožnik je zoper to odločitev vložil predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, saj je menil, da je sodišče odločilo le o revizijskih stroških, ki jih je priglasil v reviziji, ne pa tudi o revizijskih stroških, ki jih je priglasil na glavni obravnavi v ponovljenem postopku pred Upravnim sodiščem. Trdil je, da naj bi izostala tudi odločitev o vračilu sodne takse za revizijo.

2Upravno sodišče je (v sedaj izpodbijanem sklepu) odločilo, da se predlog za izdajo dopolnilnega sklepa zavrne. Obrazložilo je, da bi moral tožnik vse revizijske stroške zahtevati že v reviziji, oziroma da je njegov naknadno dopolnjeni zahtevek glede na določbo tretjega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prepozen. Pojasnilo je tudi, da plačana sodna taksa ne spada med stroške postopka in da se zato o njej ni izreklo v okviru odločanja o stroških, ampak bo ta vrnjena tožniku po uradni dolžnosti. Sodišče je tako v celoti odločilo o tožnikovem zahtevku za povrnitev stroškov revizijskega postopka in zaključilo, da za izdajo dopolnilnega sklepa ni podlage.

3Proti sklepu o predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških revizijskega postopka tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno spremeni in zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da je sodišče zavrnilo pritožnikov predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (kar implicira, da je o vseh zahtevkih že bilo odločeno), nasprotno temu pa iz obrazložitve sklepa izhaja, da o vseh zahtevkih dejansko še ni bilo odločeno, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka in terja razveljavitev sklepa. Vztraja, da so bili stroški revizije v ponovljenem postopku priglašeni pravočasno in da bi mu sodišče moralo priznati tudi strošek takse za revizijo, ki je bil priglašen tako v reviziji kot v ponovljenem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

K I. točki izreka

4Pritožba ni dovoljena.

5Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Vrhovno sodišče zato vztraja pri stališču, ki ga je sprejelo v zadevi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, in sicer, da pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena.¹

6Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, iz katere izhaja, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med takšne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

7Med stroškovne sklepe sodi tudi izpodbijani sklep, s katerim je bilo odločeno o pritožnikovi zahtevi za izdajo dopolnilnega sklepa v zvezi s stroški revizijskega postopka.² Predmet presoje se namreč tudi v tem primeru po vsebini nanaša na stroškovno odločitev, zoper slednje pa, kot že pojasnjeno, pritožba v upravnem sporu ni dovoljena.³

8Ob tem je Vrhovno sodišče preizkusilo še, ali je tako stališče v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v odločbi Up-188/01 z dne 25. 3. 2002 sprejelo stališče, da iz ustavne pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred drugostopenjskim sodiščem, moralo biti dopustno pravno sredstvo. V tem smislu tudi Upravno sodišče odloča kot višje sodišče, saj njegove odločbe po naravi in funkciji postanejo pravnomočne, Vrhovno sodišče pa odloča o pritožbi le v tistih zadevah, glede katerih je pritožba predvidena. Iz razlogov citirane odločbe tako smiselno izhaja, da ZUS-1 ni neustaven, ker ne določa pritožbe zoper stroškovno odločitev Upravnega sodišča.

9Na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 je bilo treba po zgoraj obrazloženem pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

10Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da ni odločilno, da je sklep Upravnega sodišča vseboval pravni pouk, da je zoper njega dovoljena pritožba. Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe. S tem bi ji namreč priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu.

K II. točki izreka

11Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Tako stališče je sprejeto tudi v nadaljnji sodni praksi, prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 105/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021 in I Up 126/2022 z dne 13. 7. 2022.
² Enako tudi sklep Vrhovnega sodišča Cp 34/2020 z dne 27. 1. 2021.
³ Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.