UPRS Sodba II U 341/2022-32

Tožbi se ugodi. Odločba Agencije za energijo, št. 142-12/2015-42/628 z dne 20. 6. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Dosedanji potek postopka

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija) zavrnila vlogo tožnika za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema (1. točka izreka) in ugotovila, da v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 1. 6. 2015 pri Agenciji podal vlogo za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema zemeljskega plina na območju Poslovno proizvodne cone A.) oziroma območja, ki je opredeljeno kot cona A. V vlogi je navedel, da je lastnik in upravljalec plinskega omrežja, ki je bilo zgrajeno leta 2002 za industrijske odjemalce s posebnimi tehničnimi zahtevami, da je sistem za distribucijo zemeljskega plina s skupnim odjemnim mestom neposredno priključen na prenosni sistem preko Merilne regulacijske postaje B.), ter da ima z operaterjem prenosnega sistema zemeljskega plina C., d. o. o. sklenjeno Pogodbo o odstopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina št. 100/2009, ter da so bili pri gradnji omrežja upoštevani vsi predpisani standardi za graditev in obratovanje plinovodov, kar dokazuje z izdanim uporabnim dovoljenjem. Znotraj cone ni gospodinjskih odjemalcev in da je omrežju zemeljskega plina na tem območju zaradi proizvodnih procesov in potrebe tehnologije odjemalcev potreben tlak 1 bar. Tehnološki procesi, ki terjajo delovni tlak 1 bar, so vezani zlasti na livarsko industrijo, kjer je potreben vstopni tlak 1 bar za oskrbo plinskih peči, namenjenih pripravi taline. Med največjimi odjemalci v območju je D., d. d.

3Agencija je že izdala odločbo dne 13. 1. 2016 in zavrnila vlogo tožeče stranke, ki je bila zaradi vložitve tožbe Zavoda E. na Upravno sodišče RS odpravljena s sodbo, opr. št. II U 55/2016 z dne 21. 2. 2018 in je bila zadeva vrnjena Agenciji v ponovni postopek. Agencija je v ponovljenem postopku z namenom preučitve ali tožnik izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za odobritev statusa zaprtega distribucijskega sistema izvedla ugotovitveni postopek, s poudarkom na ugotavljanju izpolnjevanja pogoja integriranosti v smislu presojanja, ali obratovalni standardi, ki jih zatrjuje tožnik, predstavljajo posebne tehnične in varnostne razloge, zaradi katerih bi bil pogoj integracije izpolnjen v skladu z 227. členom Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1). Ugotovila je, da je tožnik dokazal, da je sistem za distribucijo zemeljskega plina na območju E. s skupnim odjemnim mestom priključen neposredno na prenosni sistem. Da je obravnavan sistem za distribucijo zemeljskega plina namenjen distribuciji na geografsko zaokroženem industrijskem oziroma poslovnem območju in ne oskrbuje gospodinjskih odjemalcev. Agencija je nadalje ugotavljala ali je izpolnjen obvezen pogoj, ki omogoča pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema, to je, da so zaradi posebnih tehničnih ali varnostnih razlogov operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev sistema integrirani (1. alineja prvega odstavka 227. člena EZ-1). Pogojev po 2. alineji prvega odstavka 227. člena EZ-1 ni ugotavljala, saj je tožnik v vlogi dne 22. 7. 2015 izrecno navedel, da je delež lastne rabe v konkretnem primeru zanemarljiv.

4Agencija je t.i. pogoj integriranosti proizvodnih procesov ali operacij odjemalcev presojala v povezavi z določbo 28. člena Direktive št. 2009/73 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. 7. 2009 (v nadaljevanju Direktiva št. 2009/73) kot pomoč pri razlagi prvega odstavka 227. člena EZ-1, ki je po njenem mnenju pravno sicer neobvezujoč. Agencija meni, da je določba 1. alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1 jasna in je ni mogoče razlagati širše od zahtevane povezanosti operacij ali proizvodnih procesov končnih odjemalcev zaradi posebnih tehničnih ali varnostnih razlogov. Tudi namen posebnega pravnega urejanja zaprtega distribucijskega sistema, ki je (tako Evropska komisija v omenjeni pojasnjevalni opombi k 28. členu Direktive št. 2009/73), optimalna učinkovitost integrirane oskrbe z energijo ali situacije, ko so zahtevni posebni tehnični varnostni ali operativni standardi, Agenciji ne daje podlage, da bi bilo mogoče status zaprtega distribucijskega sistema dovoliti za distribucijski sistem zemeljskega plina, ne da bi to terjali posebni tehnični ali varnostni razlogi, zaradi katerih so proizvodni procesi končnih odjemalcev sistema povezani oziroma integrirani. Agencija je zato ugotavljala dejansko stanje v obsegu določb 1. alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1. Upoštevaje seznam odjemalcev, ki ga je predložil tožnik so odjemalci pravne in fizične osebe (po seznamu skupno 80), ki opravljajo dejavnost s področij predelave oskrbe z elektriko, plinom in vodo, gradbeništva, trgovine, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe prometa, skladiščenja in logistike, finančnega poslovanja z nepremičninami, najema in poslovanja storitev. Med odjemalci je tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zdravstveni dom dr. F.

5Agencija ugotavlja, glede na trditve tožnika, da tlak 1 bar v omrežju zahtevajo proizvodni procesi enega največjih odjemalcev D., d. d., da tožnik ni utemeljil na kakšen način naj bi proizvodni proces D., d. d. bil povezan s (proizvodnimi) procesi oziroma operacijami ostalih odjemalcev tega območja. Povezanost namreč mora obstajati zaradi posebnih tehničnih razlogov pri končnih odjemalcih, ki so v sistem povezani, in ne zadostuje, da posebni tehnični razlog za višji tlak obstaja pri enem, četudi največjem ali zgolj pri nekaterih končnih odjemalcih, medtem ko vse ostale s sistemom povezuje zgolj lokacija oziroma poslovni prostori znotraj te industrijske cone.

6Agencija zato zaključuje, da tožnik ni izkazal posebnega tehničnega razloga, ki povezuje končne odjemalce predmetnega sistema za distribucijo. Tehnični razlog, ki je po navedbah tožnika delovni tlak 1 bar v omrežju, v času odločanja o zahtevi tožnika obstaja zgolj pri enem oziroma bi lahko obstajal kvečjemu pri posameznih industrijskih odjemalcih, ni pa videti razlogov, da bi obstajal pri vseh končnih odjemalcih in bi bili ti zaradi razloga, ki ga navaja tožnik medsebojno povezani. Glede na navedbe tožnika v vlogi z dne 7. 6. 2018, da plin v omrežju zaradi višje varnosti odorira, je Agencija razumela kot varnostni razlog, ki povezuje končne odjemalce. Pri presoji Agencije odoriranje plina ne predstavlja varnostnega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1. Ker torej tožnik ni dokazal posebnih tehničnih ali varnostnih razlogov, ki povezujejo operacije ali proizvodne procese končnih odjemalcev distribucijskega sistema na obravnavanem območju, je Agencija odločila, da pogoji, ki so podlaga za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema iz 1. alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1, ne obstajajo. Takšna presoja temelji tudi na navedbah stranskega udeleženca G., d. o. o. Stranski udeleženec G., d. o. o. je namreč kot operater distribucijskega sistema v Mestni občini Maribor (v nadaljevanju MOM), na območju katere je E. in navaja, da s tehničnega vidika ni ovir, da bi odjemalcem distribuiral zemeljski plin z delovnim tlakom 1 bar, če bi bili izpolnjeni tudi ostali v njegovi vlogi navedeni pogoji in da tudi že sedaj opravlja z distribucijskimi omrežji z delovnim tlakom do 6 barov. Sistem za distribucijo na območju E. je, kot je ugotovljeno, priključeno neposredno na prenosni sistem in ga z ostalimi distribucijskimi omrežji v MOM ni treba povezati.

Povzetek bistvenih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi ter odgovorih na tožbo

7Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je distribucijski sistem, katerega lastnik in upravitelj je, izpolnjuje vse pogoje za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema. Tožeča stranka poudarja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni sledila napotkom Upravnega sodišča RS iz sodbe opr. št. II U 55/2016 z dne 21. 2. 2018. Sodišče je 30. točki navedene sodbe podalo pravno mnenje glede zahteve po integriranosti operacij ali proizvodnih procesov zaradi posebnih tehničnih in varnostnih razlogov in ob tem uporabilo pojasnila Evropske komisije. Pri tem Evropska komisija omenja različne primere, ko uporabniki distribucijskega sistem potrebujejo drugačne standarde zanesljivosti dobave, kot jih nudi javno omrežje, še zlasti glede frekvence.

8Infrastruktura na območju nekdanje tovarne H. ni bila nikoli del prenosnega ali distribucijskega sistema, zato ima tožeča stranka, ki s to infrastrukturo upravlja in jo ima v lasti edino pravico z njo opravljati tudi v bodoče in v to zakonsko dopustni obliki zaprtega distribucijskega sistema. Tožeča stranka izpostavlja, da je v zadevi sporno vprašanje, ali izpolnjuje pogoje iz 1. alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1 za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema oziroma o tem, ali v E. sploh obstajajo posebni tehnični razlogi/obratovalni standard, in ali so zaradi posebnih tehničnih razlogov, operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev integrirani oziroma medsebojno povezani. Kot je tožeča stranka že pojasnila, je bistveni tehnični razlog izkazan v višjem tlaku omrežja 1 bar celotne cone. Niti zakon niti Direktiva št. 2009/73 ne postavljata zahteve koliko končnih odjemalcev v zaprtem distribucijskem sistemu bi moralo uporabljati posebni tehnični razlog/obratovalni standard ali biti (neposredno) integriranih. Tožeča stranka navaja, da je edini distributer zemeljskega plina, ki vsem svojim odjemalcem zagotavlja poseben standard distribucije zemeljskega plina. Takoj, ko mora tožeča stranka enemu odjemalcu zaradi njegovih posebnih zahtev, npr. za livarske peči dobaviti zemeljski plin s tlakom 1 bar je zagotovila posebni obratovalni standard in takoj ko produkt iz livarskih peči odlitek uporabi končni uporabnik plina v coni (npr. I., J., K. - vsi pravni subjekti in končni odjemalci plina) so končni uporabniki integrirani, koliko njih je integriranih ali so vsi, za presojo integriranosti poslovnih oziroma proizvodnih procesov po posebnem obratovalnem standardu, ni bistveno. Tožeča stranka tudi prereka vse navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na razlago in razumevanje določil Direktive 2009/73 določil EZ-1 in razumevanje sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. II U 55/2016.

9Tožeča stranka nadalje navaja, da tožena stranka odpira vprašanje lastništva plinovodnega omrežja tožeče stranke, ki doslej med strankama ni bilo sporno. Zmotne so navedbe tožene stranke, da je lastnik plinovodnega omrežja lahko le lastnik nepremičnine, kar naj bi izhajalo iz stvarnopravnega pravila, po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine. Plinovodno omrežje ni nikoli bilo in tudi sedaj ni nepremičnina, temveč je premično premoženje. V kolikor bi plinovodno omrežje bilo nepremičnina, bi se lastnik tega plinovodnega omrežja lahko vpisal kot lastnik nepremičnine v zemljiško knjigo. Tožeča stranka tudi ni nikoli zatrjevala, da je bila infrastruktura na območju nekdanje tovarne H. prenesena v last in upravljanje tožeče stranke s pogodbo o ustanovitvi Zavoda E., kot to napačno zaključuje tožena stranka. Je pa res, da je tožeča stranka lastnik plinovodne infrastrukture (sistema za distribucijo zemeljskega plina) na tem območju, ki je v tem postopku dokazala s predložitvijo seznama osnovnih sredstev. Prav tako je v dopolnitvi vloge za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema z dne 23. 6. 2015 izrecno zapisala: Kot dokazilo o upravljanju prilaga akt o ustanovitvi Zavoda E., kar je v 8. in 9. členu navedeno, da so ustanovitelji prenesli komunalno energetsko infrastrukturo Zavodu v upravljanje, saj je bil s tem namenom Zavod E. tudi ustanovljen. S kasnejšimi pravnimi posli med ustanovitelji in Zavod E. je bila celotna komunalna energetska infrastruktura prenesena v last Zavoda E., kar je razvidno iz predloženega izpisa iz registra osnovnih sredstev. Napačno je tudi sklepanje tožene stranke, da je tožeča stranka kot lastnica zgolj posameznih nepremičnin dne 13. 9. 2002 podala vlogo za tehnični pregled plinovodnega omrežja 1 bar na območju A. To vlogo je podala res, vendar kot investitor. Tožeča stranka navaja, da infrastruktura na območju nekdanjega H. ni bila nikoli del prenosnega ali distribucijskega sistema, zato ima tožeča stranka, ki s to infrastrukturo upravlja in jo ima v lasti, edino pravico z njo upravljati tudi v bodoče in to v zakonsko dopustni obliki zaprtega distribucijskega sistema. Glede Direktive št 2009/73 tožeča stranka izpostavlja, da ta ne zahteva koliko končnih odjemalcev v zaprtem distribucijskem sistemu bi moralo uporabljati posebni tehnični razlog/obratovalni standard ali biti (ne)posredno integriranih.

10Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je v ponovljenem postopku skladno z napotki sodišča v sodbi opr. št. II U 55/2016 z dne 21. 2. 2018 dopolnila dokazni postopek v smeri presoje in opredelitve do navedbe tožeče stranke, da geografsko območje predmetne industrijske cone A. zaradi operacij in proizvodnih procesov uporabnikov, priključenih na distribucijski sistem zemeljskega plina zahteva delovni tlak v omrežju 1 bar. Sodišče je v prej navedeni sodbi, s katero je odpravilo toženkino zavrnilo odločbo z dne 13. 1. 2016, naložilo toženi stranki, da presodi ali gre za poseben tehnični oziroma varnostni razlog, ki operacije in proizvodne procese uporabnikov sistema povezuje v celoto, da jih je mogoče šteti za integrirane v smislu 1. alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1

11Tožena stranka meni, da tožeča stranka ni izkazala, da bi s pravnim poslom ali na drugi pravni podlagi pridobila lastninsko pravico na plinovodnem omrežju zadevnega območja. Soglasje 21 ustanoviteljev zavoda, četudi so (bili) med lastniki nepremičnin na območju cone A. ne pomeni, da je tožeča stranka lastnik celotnega plinovodnega omrežja na tem območju. Tožeča stranka je 13. 9. 2002 kot lastnica posameznih nepremičnin na območju cone vložila zahtevo za tehnični pregled plinovodnega omrežja 1 bar na območju E., pri čemer iz izreka uporabnega dovoljenja Upravne enote Maribor z dne 8. 10. 2002, št. 351-05-1952/2002 izhaja, da se izdaja lastnikom v izreku navedenega uporabnega dovoljenja opredeljenih parcel, vse v katastrski občini ... Potemtakem so (bili) lastniki plinovodnega omrežja na območju cone ... lastniki nepremičnin, po katerih je zgrajen plinovod. Po stvarnopravnem pravilu je vse kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Pojasnjevalna opomba k 28. člena Direktive 2009/73 po mnenju tožene stranke predstavlja zgolj pomoč pri razlagi določbe prvega odstavka 227. člena EZ-1 in ni neposredno uporabljiva kot to navaja tožeča stranka. Tožena stranka meni, da navedba tožeče stranke, da je sodišče v 30. točki omenjene sodbe podalo v postopku za toženo stranko obvezujoče pravno mnenje, ni utemeljena niti pravilna. Sodišče je ugotovilo le, da se tožena stranka v odločbi, ki jo je odpravilo, ni opredelila do navedbe tožeče stranke o t.i. posebnem obratovalnem standardu, to je zahteva, da proizvodni procesi in potrebe tehnologije terjajo višji tlak v omrežju 1 bar, temveč je pojem integriranosti razlagala le v povezavi z registrirano dejavnostjo odjemalcev. Glede delovnega tlaka 1 bar kot posebnega standarda distribucije se je tožena stranka določno opredelila v izpodbijani odločbi. Navedeni delovni tlak ne more biti posebni standard distribucije zemeljskega plina, ki jo na območju cone A. izvaja tožeča stranka že zato, ker tega tlaka v omrežju ne zagotavlja tožeča stranka, pač pa že operater prenosnega sistema C., d. o. o., ki takšen tlak predaja na B. skozi H., kar je navedla tožeča stranka sama. Delovnega tlaka v omrežju 1 bar ne potrebujejo vsi tisti odjemalci, ki nimajo livarskih peči in s tem tudi ne potrebe za vstopni tlak 1 bar. Splošno je znano, da take dejavnosti, ki potrebujejo 1 bar ne opravljajo vsi subjekti, ki jih je navedla tožeča stranka v tožbi, denimo F., d. o. o., podjetja, ki opravljajo logistično in transportno dejavnost, ne glede na velikost. Plinovodi in drugi deli distribucijskega sistema, ne glede na njihovo tlačno stopnjo in namen, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje pred uveljavitvijo EZ-1, torej pred 22. 3. 2014, se štejejo za sestavni del prenosnega ali distribucijskega sistema, katerega del so ob uveljavitvi EZ-1 (522. člen EZ-1). Nezdružljivost sistemov tožeča stranka razume napačno in v nasprotju z navedenimi zakonskimi določbami. Kot je ugotovila tožena stranka distribucijskega sistema ni treba povezovati z ostalim omrežjem za distribucijo zemeljskega plina v Mestni občini Maribor, kar pa ne izključuje uporabe 522. člena EZ-1, ki določa domnevo, da gre za sestavni del distribucijskega sistema v občini.

12Odgovor stranskega udeleženca G., d. o. o. v vlogi 23. 5. 2018, da območja ni mogoče povezati z ostalim omrežjem v občini, se nanaša izključno na nezdružljivost območij z vidika delovnega tlaka, pod katerim se distribuira zemeljski plin. Nikakor pa to ni ovira za upravljanje omrežja, tudi na območju cone A., kar potrjuje tudi zadnji odstavek vloge stranskega udeleženca z dne 23. 5. 2018. Kar zadeva odlok o zazidalnem načrtu za proizvodnjo cone A., objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku, Občina Maribor, št. 16/2002 se tožena stranka nanj sklicuje v izpodbijani odločbi zgolj glede načrtovane uporabe zemeljskega plina kot glavnega energenta na območju cone. Tudi tožeča stranka izrecno navaja zazidalni načrt iz tega odloka v 3. točki vloge z dne 23. 6. 2015. Sedaj veljavni odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za poslovno proizvodno cono A. glede uporabe zemeljskega plina na predmetnem območju ne določa drugače kot prej citirani odlok. Glede vsebine veljavnega odloka v petem odstavku 19. člena pa tožena stranka meni, da pri odločanju po prvem odstavku 227. člena EZ-1 o dodelitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema ni vezana na vsebino določbe o zaprtem tehnološko integriranem sistemu iz odloka, ker pojma tehnološke integriranosti ni mogoče enačiti s pogojem integriranosti proizvodnih procesov in operacij iz 227. člena EZ-1. Tožena stranka tudi meni, da izvajanje gospodarske javne službe dejavnost operaterja distribucijskega sistema lahko zagotovi lokalna skupnost na svojem območju ali delu tega območja na način, določen z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe in zakonom, ki ureja javno zasebno partnerstvo (četrti odstavek 216. člena EZ-1). Glede na navedeno so tožbene navedbe o ovirah, da omrežje na območju cone prevzame v upravljanje operater distribucijskega sistema v občini, torej stranski udeleženec, neutemeljeno.

Glede izreka sodbe

13Tožba je utemeljena.

14V predmetni zadevi je sodišče že odločilo s sodbo, opr. št. II U 225/2018 z dne 8. 3. 2021 v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Sodišče je presodilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema v coni A. in vlogi tožeče stranke za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega dovoljenja za območje cone A., ugodilo (1. odstavek 65. člena ZUS-1). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v skladu z 228. členom EZ-1 izda dovoljenje o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema, v roku 30 dni od prejema sodbe.

15Zoper navedeno odločitev je tožena stranka vložila pritožbo in Vrhovno sodišče RS je s sklepom, opr. št. I Up 115/2021 z dne 5. 10. 2022 pritožbi ugodilo in navedeno sodbo tukajšnjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču.

16V ponovnem postopku sodišče v skladu z napotili Vrhovnega sodišča RS, presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema.

17Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v ponovnem postopku, saj je bila njena odločba o zavrnitvi vloge tožeče stranke za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema z dne 13. 1. 2016 s sodbo sodišča, opr. št. II U 55/2016 z dne 21. 2. 2018 odpravljena in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek.

18Med strankama postopka je spor o tem, ali sistem za distribucijo zemeljskega plina v coni A. izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 227. člena EZ-1 za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema.

19Status zaprtega distribucijskega sistema lahko v skladu z omenjeno določbo pridobi sistem za distribucijo zemeljskega plina, ki je s skupnim odjemnim mestom priključen neposredno na prenosni sistem in je namenjen distribuciji zemeljskega plina na geografsko zaokroženem industrijskem ali poslovnem območju ali območju za skupne storitve in ki praviloma ne oskrbuje gospodinjskih odjemalcev, če:

- so zaradi posebnih tehničnih ali varnostnih razlogov operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev tega sistema integrirani, ali

- če omrežje distribuira zemeljski plin predvsem lastniku sistema ali njegovim povezanim podjetjem.

20Iz izpodbijane odločbe tožene stranke je nesporno ugotovljeno:

- da je sistem za distribucijo zemeljskega plina na območju A. s skupnim odjemnim mestom priključen neposredno na prenosni sistem zemeljskega plina s priključkom na mestu priključitve B., na podlagi Pogodbe o priključitvi na prenosno omrežje zemeljskega plina z C., d. o. o., št. TS/RS/137-2016/2018 z dne 26. 8. 2008 ter Pogodbo o odstopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina št. 100/2009;

- da je sistem namenjen distribuciji na geografsko zaokroženem industrijskem oziroma poslovnem območju in ne oskrbuje gospodinjstev (1. točka 227. člena EZ-1).

21Med strankama tudi ni sporno, da celotno plinovodno omrežje na območju cone A. obratuje na delovnem tlaku 1 bar. Ker je takšna tlačna stopnja višja glede na tlačno stopnjo na območju Mestne občine Maribor znotraj katere obratuje cona A., tlak 1 bar tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja poseben tehnični razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1.

22Med strankama ostaja sporno ali so zaradi posebnih tehničnih razlogov, operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev integrirani oziroma medsebojno povezani (prva alineja prvega odstavka 227. člena EZ-1). Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da je že z uporabo jezikovne metode razlage prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1, ki je enaka prvi alineji prvega odstavka 28. člena Direktive 2009/73 jasno, da morajo biti proizvodni procesi končnih uporabnikov integrirani prav zaradi uporabe tehničnega standarda. Vendar po mnenju Vrhovnega sodišča poseben značaj dejavnosti podjetij v coni A. (zasebna komunala, energetska in prometna infrastruktura, posebni obratovalni standardi, poslovna povezava) sam po sebi ne zadošča za podelitev statusa zaprtega distribucijskega sistema.

23Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je EZ-1 uvedel možnost pridobitve statusa zaprtega distribucijskega omrežja pod strogimi pogoji predvsem za primere večjih gospodarskih kompleksov, katerih območja so v preteklosti predstavljala odjem enega končnega odjemalca zemeljskega plina, v primerih stečaja ali delni odprodaj zemljišč in stavb pa se je pojavilo več pravnih oseb, ki so med seboj povezana (poslovno ali lastniško) in se prav tako oskrbujejo z zemeljskim plinom. Navedeno je tožeča stranka zatrjevala v tožbi, in sicer da so poslovni subjekti v coni A. med seboj povezani poslovno in tudi lastniško (saj je splošno znano, da je v preteklosti današnja cona A., predstavljalo podjetje H., ki bilo v postopku stečaja).

24Ali so prav zaradi višjega tlaka 1 bar proizvodni procesi ali operacije končnih odjemalcev v coni A. integrirani, je po stališču Vrhovnega sodišča ostalo neugotovljeno. Proizvodni procesi pomembnega dela končnih uporabnikov oziroma dela končnih odjemalcev, ki letno porabijo znaten del zemeljskega plina z delovnim tlakom 1 bar, morajo biti integrirani prav zaradi uporabe tehničnega standarda, oziroma tlaka 1 bar, ki predstavlja poseben tehnični razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1. Slednje bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotavljati. Po mnenju sodišča bo tožena stranka v ponovnem postopku morala tudi ugotoviti, ali lahko sistem v coni A. zagotavlja ločitev tistih odjemalcev, ki uporabljajo 1 bar in ostalih odjemalcev v coni A. in ugotoviti ali lahko funkcionirajo eden brez drugega. V posledici navedenega ugotoviti, ali so zaradi posebnih tehničnih razlogov, operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev integrirani oziroma medsebojno povezani (prva alineja prvega odstavka 227. člena EZ-1) in slediti stališču Vrhovnega sodišča.

25Sodišče je po obrazloženem ugotovilo, da je bilo dejansko stanje glede prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1 nepopolno ugotovljeno, zato je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.