VSL Sodba I Cp 1647/2022

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba spremeni v II. točki tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna plačati tožnica toženi stranki, zniža za 135,39 EUR (na 730,30 EUR). V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 46.175 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2017 in ji povrniti pravdne stroške, in (II.) tožnici naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 865,69 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da v času zdravljenja noben diagnostični postopek ni pokazal, da bi njene težave izvirale iz stanja poškodovane tetive oz. njenega brazgotinjenja po posegu, tudi defektov v tem delu ni bilo videti. Nadaljnje zdravljenje se je vrtelo okrog tujkov, odkritih v tožničini petnici. Še iz izvida 22. 4. 2017 je izhajalo, da se je kljuvajoča bolečina pojavila ravno v predelu tujkov. Glede na prisotnost tujkov v petnici in glede na to, da razen zvina noge v letu 2013, ko ni prišlo do razpočne rane (preko katere bi lahko tujki vstopili v telo tožnice), ni utrpela druge poškodbe, je tožnica sklepala, da rana ob posegu 22. 4. 2015 ni bila strokovno in vestno izprana in da so tujki vstopili v petnico ob prerezu tetive z od vrtnarjenja umazano sekiro. Noben od zdravnikov med zdravljenjem tožnici ni pojasnil, da naj bi šlo za običajne težave, s katerimi se soočajo pacienti s primerljivimi poškodbami. Šele v pravdi je tožena stranka predočila, da naj bi bili tujki v tožničini petnici vidni že z RTG posnetkov z dne 9. 8. 2013, ko si je tožnica le zvila nogo. Med zdravljenjem so zdravniki sami predstavili tožnici možnost, da ji težave povzročajo tujki in da obstaja možnost njihove odstranitve. Da naj zdravljenje ne bi bilo skrbno in strokovno po prepričanju tožnice izhaja tudi iz tega, da so si jo med zdravljenjem, ko se njene težave niso umirile, podajali različni zdravniki, pri tem pa so bili neenotni, ali so za tožničine težave razlog tujki in ali je njihova odstranitev varna. Nasprotno so v sodnem postopku zagovarjali stališče, da tujki tožnici težav ne povzročajo, da jih ni treba odstraniti in da bi njihova odstranitev lahko tožnici povzročila še hujše težave, kot jih ima.

Pritožba pa nasprotuje tudi prisojenim pravdnim stroškom. Sodišče prve stopnje naj bi toženi strani neupravičeno priznalo materialne stroške za kopije in poštnino, saj je neizkazano, da bi ji nastali in v kakšni višini. Tožnici tudi ni znano, da bi toženi stranki nastali stroški izvedenca. Tožnica je v zvezi z izvedbo tega dokaza na naroku povedala, da ima odobreno BPP za stroške postopka in da naj se stroški izvedenca v celoti plačajo iz sredstev BPP. Tožnica ni bila seznanjena, da naj bi sodišče polovico stroškov izvedenca naložilo v plačilo toženi stranki, prav tako ni prejela sklepa, s katerim bi sodišče od tožene stranke zahtevalo založitev predujma za izvedenca. Le iz sklepa z dne 9. 2. 2022 je razvidno, da naj bi bila tožena stranka pozvana na plačilo predujma, a da ta predujma ni založila. V tem primeru bi lahko sodišče tudi drugo polovico predujma založilo iz sredstev BPP. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zneska 865,69 EUR. V zvezi z izdelavo izvedeniškega mnenja je s sklepom z dne 9. 2. 2022 priznalo sodišče stroške 836,75 EUR, sklepa o stroških, ki jih je izvedenec priglasil na naroku, pa sodišče ni izdalo.

3Tožena stranka ni odgovorila pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je pravno podlago obrazložilo v 17. točki obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnice strokovno in skrbno, torej lege artis. To je namreč jasno potrdil izvedenec medicinske stroke tako v svojem pismenem mnenju kot tudi, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi. Pomembna je tudi njegova ugotovitev, da sta dva radio opačna tujka v podkožju tožničine pete vidna že na RTG izvidu z dne 9. 8. 2013, kar pomeni dve leti pred obravnavano poškodbo. Poleg tega je ugotovil izvedenec, da sta tujka stran od mesta, kjer je prišlo do prereza ahilove tetive in da sta zelo drobna, zaradi česar ne moreta povzročati pomembne klinične slike. Izvedenec je nadalje tudi prepričljivo pojasnil, da se tujki ne odstranjujejo, razen, če pritiskajo na živce oz. vitalne strukture.

6Vse to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Pri tem ni pomembno, da se je trditev tožene stranke, da naj bi bila tujka v tožničini petnici prisotna že v letu 2013, pojavila šele v pravdi – v pravdi je namreč ključno, da stranki navedeta dejstva (in dokaze zanje) do konca prve glavne obravnave, ko nastopi prekluzija. In do takrat je tožena stranka ustrezne navedbe (in dokaze, s katerimi jih je dokazovala) podala. Da sta bila tujka prisotna že 2 leti pred škodnim dogodkom, je bilo ugotovljeno objektivno na podlagi RTG posnetkov – to pa seveda pomeni, da ista tujka nista mogla priti v podkožje ob škodnem dogodku. Različna mnenja zdravnikov v postopku zdravljenja (tudi glede odstranitve tujkov) sama po sebi še ne morejo pomeniti neustreznega zdravljenja – izvedenec je namreč potrdil, da je bilo zdravljenje opravljeno v skladu s pravili stroke. V tem delu zato pritožba ni utemeljena.

7Je pa pritožba delno utemeljena, kolikor se nanaša na pravdne stroške. Tožnica sicer neutemeljeno navaja, da ni vedela, da bo polovico stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke krila tožena stranka. To je namreč že posledica dejstva, da sta dokaz predlagali obe stranki (drugi odstavek 153. člena ZPP). Nobene nejasnosti ne more biti glede vprašanja, ali je bil dokaz z izvedencem izveden ali ne, prav tako ne, kateri stranki so bili naloženi v plačilo stroški izvedenine, saj je to razvidno iz sklepa z dne 10. 2. 2022. S prejemom tega sklepa je bila tožnica seznanjena, da je sodišče del stroškov izvedenca naložilo v plačilo toženi stranki in da se torej ne bodo v celoti krili iz sredstev BPP.

8Po sklepu z dne 10. 2. 2022 (ki je postal pravnomočen 4. 3. 2022) je bila tožena stranka dolžna plačati izvedencu 418,37 EUR, po sklepu z dne 6. 6. 2022 (ki ga je tožnica prav tako prejela in je postal pravnomočen 2. 7. 2022) pa še dodatnih 298,61 EUR. Če k seštevku obeh zneskov dodamo še v pritožbi neprerekanih 13,32 EUR potnih stroškov, dobimo znesek 730,30 EUR. Pritožba pa ima prav tudi, ko nasprotuje stroškom za kopije in poštnino, saj jih tožena stranka ob priglasitivi ni specificirala niti ni navedla, po kateri tarifi jih priglaša, za katere poštne pošiljke priglaša stroške ipd. Za priznanje takšnih stroškov v pavšalu ni pravne podlage. Ker je bilo z izpodbijano sodbo priznano toženi stranki 865,69 EUR, je bilo treba pritožbi delno ugoditi (prvi odstavek 353. člena ZPP) in tako priznane stroške znižati za 135,39 EUR.

9Tožnica je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (manj kot 1 %), zato sama krije svoje pritožbene pritožbe (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).