VSL Sodba I Cpg 314/2022

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da je po podlagi utemeljen tudi tožbeni zahtevek na plačilo 989.232,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 249.783,14 EUR od 29. 8. 2016 do plačila, od zneska 249.783,14 EUR od 27. 10. 2016 do plačila, od zneska 244.826,34 EUR od 4. 9. 2017 do plačila in od 244.833,19 EUR od 3. 11. 2017 do plačila.

II. Pritožba toženke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Uvodno

1Občina A. je kot tožnica od Republike Slovenije zahtevala plačilo odškodnine. Navajala je, da toženka za leta 2016 – 2018 uporabniku Ministrstvu za obrambo (MORS) ni odmerila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za območje vojaškega vadišča na B. NUSZ je prihodek občine, ki je bila zaradi neupravičene neodmere prikrajšana. Po njenih navedbah je obravnavani spor nadaljevanje spora, ki se je vodil zaradi odškodnine za neodmerjeni NUSZ za leta 2013 – 2015, v katerem je nazadnje uspela pred Vrhovnim sodiščem, ki je z ugodilno sodbo III Ips 51/2017 z dne 28. 8. 2018 spremenilo zavrnilno pritožbeno sodbo.

2Sodišče prve stopnje je z delno sodbo (I. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova NUSZ za leti 2016 in 2017 (v zneskih 499.566,28 EUR in 489.666,39 EUR s pripadki). Z vmesno sodbo (II. točka izreka) je razsodilo, da je po podlagi utemeljen tožbeni zahtevek v znesku 489.652,68 EUR s pripadki, ki se nanaša na NUSZ za leto 2018.

3Zoper I. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi tudi za zneska 499.566,28 EUR in 489.666,39 EUR s pripadki. Podredno predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4Zoper II. točko izreka se pritožuje toženka in višjemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

5Vsaka stranka je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

6Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7Podlaga zahtevka je v 26. členu Ustave RS. Ta določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Takšna odškodninska odgovornost je krivdna in zanjo morajo biti izpolnjene splošne predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti – protipravnost, vzročna zveza, škoda in krivda. Kriterij protipravnosti za odločanje v upravnem postopku kot v obravnavnem primeru je podoben kot za protipravnost pri napačnem sojenju. Kot protipravno se ne šteje vsako ravnanje, ki je privedlo do razveljavitve, spremembe ali odprave odločbe v postopkih s pravnimi sredstvi, ampak le kvalificirane oblike napačnosti, ki so zavestne, namerne in očitne, kot tudi druga ravnanja, ki odstopajo od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.¹ Gre torej za kvalificirano protipravnost. Za kvalificirano protipravnosti gre npr., kadar sodnik (oziroma upravni organ) ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali predpis namerno razlaga v nasprotju z ustaljeno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka.²

8Tožnica je očitek o protipravnosti ravnanja toženke gradila na tem, da se je slednja pri neodmeri NUSZ sklicevala na izjemo iz Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ-84), po kateri se NUSZ ne plača za zemljišča za potrebe ljudske obrambe. Ta določba ne velja že od leta 2003, ko sta v veljavo stopila Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) in Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), o njeni neveljavnosti pa se je Ustavno sodišče izreklo že v letu 2004. Toženka je do vključno leta 2012 NUSZ odmerjala, nato pa je samovoljno zavzela stališče o veljavnosti navedene izjeme preko sestankov različnih ministrstev in DURS.

9Sodišče prve stopnje se je v prvi vrsti ukvarjalo z vprašanjem ali je šlo v obravnavnem primeru res za neuporabo povsem jasne zakonske podlage.

Pri tem gre v bistvu za zdaj že razrešeno vprašanje ali je ostal v veljavi prvi odstavek 59. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ-84), ki je določal izjemo plačevanja NUSZ za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe. ZSZ-84 je bil s sprejetjem novega Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ-97) razveljavljen, razen v delu, ki se nanaša na NUSZ (prva alineja prvega odstavka 56. člena ZSZ-97). V letu 2002 je bil sprejet Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), ki je z določbo 179. člena razveljavil ZSZ-97, razen prve alineje prvega odstavka 56. člena, na podlagi katere so ostale v veljavi določbe ZSZ-84 o NUSZ. V 180. členu ZUreP-1 je bilo določeno, da se določbe o NUSZ uporabljajo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. ZGO-1 pa je v 7. poglavju vseboval določbe o uskladitvi predpisov o stavbnih zemljiščih. Med drugim je v 218. členu uzakonil novo definicijo zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča; s to definicijo pa je zajel tudi izjeme, ki se zaradi namena uporabe (za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave) oziroma vrste dopustne gradnje (objekti gospodarske javne infrastrukture) ne štejejo za zazidana oziroma nezazidana stavbna zemljišča.

10Danes je v sodni praksi nesporno, da izjema po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84 ne velja že od 1. 1. 2003, ko sta začela veljati ZUreP-1 in ZGO-1. Po pravilu lex posterior derogat legi priori so določbe 218. člena ZGO-1, upoštevaje določbo 180. člena ZUreP-1, ki so na novo definirale tudi izjeme, razveljavile izjeme po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84. Takšno stališče je bilo zavzeto že v sklepu Ustavnega sodišča U-I-173/02 iz leta 2004, s katerim je zavrglo zahtevo tožnice za oceno ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84. Ustavno sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je bila izpodbijana določba z drugim odstavkom 218. člena ZGO-1 razveljavljena. V novejši sodni praksi je bilo takšno stališče zavzeto tudi v sodbi VSRS III Ips 51/2017 z dne 28. 8. 2018 (med tema pravdnima strankama) in nazadnje tudi v odločbi Ustavnega sodišča U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020.

11Na podlagi zgoraj predstavljene podlage za odmero oz. neodmero NUSZ za vojaško vadišče B. je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zakonska podlaga „na nasprotnem polu od popolne jasnosti.“ Materija je bila razpršena med več zakoni, ki so posegali en v drugega in se ves čas spreminjali, dodati pa je treba še intervencijo Ustavnega sodišča. V svojih odločbah, kjer ni odmerilo NUSZ, se je FURS skliceval na sodbo VSL I Cpg 99/2016 z dne 11. 4. 2017, kjer je višje sodišče spremenilo sodbo prvostopnega sodišča in presodilo, da izjema po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84 še vedno velja. Stališče višjega sodišča v tisti sodbi je sicer bilo spoznano za materialnopravno napačno (že omenjena sodba VSRS III Ips 51/2017), vendar je do svojega zaključka višje sodišče prišlo po temeljiti analizi zadevnih predpisov. Zato je sodba I Cpg 99/2016 lahko služila kot orientacija FURS pri odmernih odločbah in ni mogoče govoriti o samovoljni uporabi (neveljavne) določbe prvega odstavka 59. člena ZSZ-84. To velja za leti 2016 in 2017.³ Drugače pa velja za odmero za leto 2018. Po odločbi U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020 oziroma že prej s sodbo VSRS III Ips 51/2017 z dne 28. 8. 2018 toženka ni imela več razlogov za vztrajanje pri napačnih materialnopravnih stališčih, kar pomeni kvalificirano kršitev.

Glede pritožbe toženke

12Toženka v pritožbi oporeka stališču sodišča prve stopnje, da ji je že sodba VSRS III Ips 51/2017 z dne 28. 8. 2018 spodmaknila oporo za njeno stališče o veljavnosti izjeme po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84. Zoper sodbo je vložila ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče zavrglo, ker jo je vložila neupravičena oseba (sklep USRS Up-1543/18 z dne 17. 11. 2022) in šele s tem sklepom je bilo dokončno odločeno o ustavni pritožbi.

13Višje sodišče s takšnim stališčem ne soglaša. S sodbo III Ips 51/2017 je bilo jasno, nedvoumno in obrazloženo zavzeto stališče o neveljavnosti izjeme po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84 vse od leta 2003, pri čemer se je Vrhovno sodišče (po predhodno opravljeni lastni analizi in obrazložitvi) sklicevalo tudi na sklep Ustavnega sodišča iz leta 2004. Višje sodišče sicer meni, da je v smislu razlogov prvostopnega sodišča že ta sodba Vrhovnega sodišča in ne šele odločba Ustavnega sodišča v letu 2020 odvzela vsakršno oporo za stališče, da bi omenjena izjema še veljala oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju že sklep Ustavnega sodišča v letu 2004. Vztrajanje toženke pri drugačnem stališču po presoji višjega sodišča pomeni zavestno zmotno uporabo materialnega prava, ki pomeni kvalificirano protipravnost. Vložitev ustavne pritožbe ne pripelje do drugačnega zaključka. Ustavna pritožba se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt državnega organa, ni pa namenjena pravilni razlagi materialnega prava, zato toženka tudi ni mogla imeti realnega pričakovanja, da bi zase na Ustavnem sodišču dosegla ugodnejšo odločitev. Poleg tega jo je vložila kot neupravičena oseba, zaradi česar jo je Ustavno sodišče tudi zavrglo. Bistveno je, da je toženka razpolagala s pravnomočno odločitvijo, ki pa jo je zavestno ignorirala in vztrajala pri lastnem stališču in sodbi Cpg 99/2016 (ki je bila spremenjena) tudi po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča. To izhaja iz dopisa FURS z dne 3. 12. 2018 (B47), kjer je zapisano, da se s „... sodbo Vrhovnega sodišča ne strinjajo...“ in naj davčni organi sporno določbo pri odmeri NUSZ še naprej upoštevajo. Podobno izhaja tudi iz dopisa FURS z dne 28. 1. 2019 (B48). Nadalje tudi iz sodbe VSL I Cpg 526/2019 z dne 14. 11. 2019, s katero je bil sicer pravnomočno zavrnjen odškodninski zahtevek pri bistveno enakem dejanskem stanju (šlo je le za drugo občino), izhaja, da sporna določba ne velja. Toženka je do izdaje odmerne odločbe NUSZ za leto 2018 razpolagala s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 51/2017, sodbo višjega sodišča VSL I Cpg 526/2019 in sklepom Ustavnega sodišča iz leta 2004 iz katerih nedvoumno izhaja, da sporna določba ZSZ-84 ni več v veljavi. Vztrajanje pri drugačnem stališču zato pomeni kvalificirano protipravnost ravnanja.

14Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, s katero je to razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine – ZDavNepr. V odločbi je Ustavno sodišče do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin določilo uporabo predpisov iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr. Med njimi so sicer res tudi določbe VI. poglavja ZSZ-84 (druga alineja). Vendar je v naslednji alineji naveden tudi 218. člen ZGO-1, ki je, kot opisano zgoraj, določil definicijo zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča ter izjem. Tega pa je treba brati v kombinaciji z že navedenim 180. členom ZUreP-1. Odločba Ustavnega sodišča zato ni uredila začasnega pravnega režima na način, da bi ponovno pričela veljati izjema po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84. Ker so se po odločbi Ustavnega sodišča naprej uporabljali že do tedaj veljavni predpisi, ti pa so razveljavili izjemo po ZSZ-84, je stališče pritožbe, da je ta izjema veljala, povsem zmotno. Odločba Ustavnega sodišča U-I-313/13 je torej določila pravni okvir, kot je veljal do ZDavNepr, vključno z zgoraj citiranimi določbami ZSZ-84 in ZGO-1, poleg tega pa so bila v veljavi tudi določila ZUreP-1. V istem pravnem okviru pa se je Ustavno sodišče s sklepom iz leta 2004 že izreklo o neveljavnosti izjeme po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84, zato toženka ni imela razumnega razloga za stališče o „ponovni veljavnosti“ te izjeme.

15Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker zemljišča v obravnavanem sporu niso stavbna zemljišča za katere bi bilo treba odmeriti NUSZ. Občinski predpis, ki predmetna zemljišča kategorizira kot stavbna je v nasprotju z 218. členom ZGO-1, ker je kot stavbna zemljišča, ki so predmet obdavčitve z NUSZ, določal tudi nestavbna zemljišča, konkretno zemljišča vojaškega vadbišča B., ki pravno gledano niso namenjena gradnji in niso komunalno opremljena. Pritožbeno sodišče s takim pritožbenim stališčem ne soglaša. Iz ugotovitvene odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 31. 8. 2018 (A22), ki jo je izdalo na zahtevo Ministrstva za obrambo in na podlagi 118. člena Gradbenega zakona (GZ) izhaja, da ima objekt in okoliš objekta posebnega pomena za obrambo – vadišče B. na v odločbi navedenih zemljiščih pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje. Po 118. členu GZ se namreč šteje, da imajo objekti, ki izpolnjujejo pogoje iz 197. in 198. člena ZGO-1 ali pogoje iz 124. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS št. 126/07) pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje po tem zakonu, o čemer se na zahtevo stranke izda odločba. Iz navedene odločbe izhaja ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 198. člena ZGO-1, po katerem se šteje, da imajo objekti s področja obrambe, ki so z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona določeni kot obrambno zaščitni objekti in okoliši objektov posebnega pomena za obrambo, uporabno dovoljenje po tem zakonu, če so z dnem uveljavitve tega zakona ( 1. 1. 2003) v uporabi in se jim namembnost po 25. 6. 1991 ni spremenila. Zakonska domneva o pridobljenem, gradbenem in uporabnem dovoljenju po 118. členu GZ nujno predpostavlja tudi obstoj pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja – t. j. da je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov in z določbami predpisov o urejanju prostora (1. točka prvega odstavka 43. člena GZ) in da je zagotovljena minimalna komunalna oskrba (4. točka prvega odstavka 43. člena GZ). Iz doslej razloženega torej izhaja, da so bili po zakonski domnevi iz 118. člena GZ izpolnjeni tudi pogoji iz 218. člena ZGO-1 za umestitev zemljišč območja B. med stavbna zemljišča. Z izdajo vmesne sodbe je sodišče namreč odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi, ki izhaja iz odškodninske odgovornosti, o utemeljenosti zahtevka po višini pa bo odločeno po pravnomočnosti vmesne sodbe. Zato navedeni pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava v tej fazi ni utemeljen.

16Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da odločba za leto 2018 ni bila izdana. Odločbo za leto 2018 z dne 3. 7. 2020, je toženka priložila pritožbi (B103). Obstoja te odločbe toženka ni zatrjevala in je niti ni predložila v postopku na prvi stopnji, zaradi česar gre za nedovoljeno in zato neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe toženke glede odmere NUSZ za leto 2018. Vendar bo v nadaljevanju pojasnjeno, da toženka ni imela nobenega razumnega razloga za vztrajanje pri stališču o veljavnosti izjeme po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84, že od leta 2004, ko je Ustavno sodišče izdalo sklep U-I-173/02.

Glede pritožbe tožnice

18Glavni pritožbeni očitek tožnice se nanaša na to, da je že sklep Ustavnega sodišča U-I-173/02 iz leta 2004 bil povsem jasen v tem, da izjema po ZSZ-84 ne velja več. Poudarja, da je takrat zahtevala oceno ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84, v delu ki se nanaša na oprostitev plačila NUSZ za zemljišča za namene ljudske obrambe. Ustavno sodišče pa je njeno zahtevo zavrglo ravno iz razloga, ker je bila izpodbijana določba že razveljavljena z 218. členom ZGO-1 in ne velja več. Ustavno sodišče je torej povsem jasno povedalo, da prvi odstavek 59. člena ZSZ-84 ne velja več.

19Celotna obrazložitev US v zadevnem delu je takšna: „Po 5. točki prvega odstavka 179. člena ZUreP-1 je prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevanju ZSZ97), razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo. Na podlagi te določbe ZSZ97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja ZSZ84, ki vključuje tudi izpodbijano določbo. Vendar sta tej ureditvi 180. člen ZUreP-1 in 218. člen ZGO-1 dodala opredelitve stavbnih zemljišč, za katera se nadomestilo lahko odmerja. Po določbi 218. člena ZGO-1 se ureja nadomestilo tako, da se določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ97 uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen zakona. Po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 je mogoče odmeriti nadomestilo za gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in za tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. To pomeni, da je bila izpodbijana določba z drugim odstavkom 218. člena ZGO-1 razveljavljena.“

20Tudi iz odločbe U-I-11/16 iz leta 2020 pritožnica izpostavlja naslednji del: „Tako stališče o razlagi navedenih zakonskih določb je Ustavno sodišče že sprejelo v sklepu št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004. S tem sklepom je zahtevo Občine za presojo ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 zavrglo, ker je presodilo, da ta določba ne velja več, z neveljavno določbo zakona pa niso ogrožene pravice občine kot samoupravne skupnosti.“

21Višje sodišče se strinja s tožnico, da je sklep U-I-173-02 jasno povedal, da izjema po ZSZ-84 ne velja več. Občina je namreč vložila zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84. Ustavno sodišče pa je njeno zahtevo zavrglo, ker je bila izpodbijana določba (tj. prvi odstavek 59. člena ZSZ-84) razveljavljena z 218. členom ZGO-1, zaradi česar predlagatelj ne izkazuje ogroženost pravic občine. Jasno je, da čeprav gre za zavrženje zahteve in torej ne meritorno odločitev, da so razlogi za to v prenehanju veljavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 in razlaga Ustavnega sodišče ne pušča kakšnega dvoma.

22Višje sodišče zato v obravnavani zadevi odstopa od razlogov v zadevi VSL I Cpg 526/2019, kjer je bilo zavzeto stališče, da „ni mogoče zaključiti, da bi bila obrazložitev sklepa U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004 obvezujoča. Poleg tega je obrazložitev splošna, brez navedbe konkretnih razlogov.“ Prenehanje veljavnosti izjeme po ZSZ-84 je posledica določb ZUreP-1 in ZGO-1. Te določbe pa je Ustavno sodišče v svoj sklep povzelo in obrazložilo, da je zaradi le teh izpodbijana določba (torej prvi odstavek 59. člena ZSZ-84) prenehala veljati. Po presoji višjega sodišča takšna obrazložitev ni splošna in brez konkretnih razlogov, da ne bi zavezovala. Primerjava sklepa U-I-173-02 z odločbo U-I-11/16 (in tudi sodbo VSRS III Ips 51/2017), pokaže da je bila obrazložitev v zadnji odločbi Ustavnega sodišča res širša (38. - 40. točka obrazložitve), vendar gre v samem bistvu za povzetje relevantnih zakonskih določb z dodanim kronološkim argumentom (lex posterior derogat legi priori), kar pa je že bilo vsaj nakazano v sklepu U-I-173-02. Prav tako obrazložitev sodbe III Ips 51/2017 izhaja iz citiranih zakonskih določb, kronološkega argumenta in sklicevanja na sklep Ustavnega sodišča iz leta 2004. Na podlagi povedanega višje sodišče zaključuje, da sklepu U-I-173-02 ni mogoče odreči takšne kvalitete obrazložitve, da ne bi bila zavezujoča in jasna v smislu razlage neveljavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84.

23Zaradi navedenega višje sodišče zaključuje, da že od izdaje sklepa U-I-173-02 toženka ni imela podlage za vztrajanje pri stališču, da bi izjema po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84 še vedno veljala. Takšen zaključek dodatno utrjujejo tudi neprerekane navedbe tožnice, da je toženka do vključno leta 2012 NUSZ odmerjala. Tudi obrazložitev Ustavnega sodišča v U-I-11/16 pravi: „Ob tem Ustavno sodišče še opozarja, da je navedeno ureditev enako razlagalo tudi (takratno) Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, ki ga je Ustavno sodišče zaprosilo za pojasnila v zvezi z zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 (glej sklep št. U-I-173/02).“⁴ Poleg tega je toženka sama navajala, da so v letih 2012 in 2013 potekali sestanki med MF, DURS, MZIP in MORS z namenom razrešitve vprašanja izjeme po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84, zaradi stalnega vlaganja pritožb zavezanca MORS zoper odmerne odločbe in posledičnega „kroženja zadev“ med organi prve in druge stopnje. Tožnica je to opredelila, da je toženka sama ustvarila protipravno stanje, ker bi naj na teh sestankih očitno sprejeli stališče o veljavnosti izjeme. Ker so se ti sestanki dogajali še pred odločitvijo Ustavnega sodišča U-I-313/13, s katero je to razveljavilo ZDavNepr in tudi pred sodbo VSL I Cpg 99/2016, na katero se toženka sklicuje v utemeljitev svojega stališča, to kaže, da je bilo stališče toženke sprejeto arbitrarno, ne da bi vmes prišlo do spremembe zakonodaje glede na sklep U-I-173-02. Zaradi tega višje sodišče zaključuje, da je podana kvalificirana protipravnost ravnanja toženke, zaradi uporabe neveljavne zakonske določbe prvega odstavka 59. člena ZSZ-84, pri čemer je bila uporaba te določbe in vztrajanje pri njeni uporabi, zaradi prejšnjega sklepa Ustavnega sodišča, ki je jasno povedal, da ta določba ne velja več, samovoljna in očitno neutemeljena.

24Višje sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen tudi glede preostalega zahtevka, ki se nanaša na na plačilo 989.232,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 249.783,14 EUR od 29. 8. 2016 do plačila, od zneska 249.783,14 EUR od 27. 10. 2016 do plačila, od zneska 244.826,34 EUR od 4. 9. 2017 do plačila in od 244.833,19 EUR od 3. 11. 2017 do plačila.

Sklepno

25S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba toženke je neutemeljena, zato je višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP). Pritožba tožnice je utemeljena. Zato je višje sodišče sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek utemeljen po podlagi tudi glede plačila 989.232,67 EUR s pripadki (358. člen ZPP in 315. člen ZPP).

26O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo v sporu.

¹ Sklep VSRS II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019.
² Sodba VSRS II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018.
³ Odločbi o odmeri NUSZ sta bili izdani 11. 1. 2018 in 25. 5. 2018.
⁴ V 21. opombi odločbe Ustavnega sodišča je navedeno: „Ministrstvo je navajalo, da izjema od plačevanja nadomestila velja le za vojaške inženirske objekte, zaklonišča in druge zaščitne objekte, ki se zgradijo med izrednim ali vojnim stanjem in za gradnjo katerih po četrtem (prej tretjem) odstavku 1. člena ZGO-1 ta zakon ni veljal.„