VDSS Sodba Psp 259/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št.: ... z dne 15. 11. 2021 in odločba CSD A. št.: ... z dne 11. 5. 2021.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu iz katerega izhaja, da je dolžan toženi stranki vrniti neupravičeno prejeta javna sredstva v višini 1,94 EUR. Tožnik vztraja pri tem, da ta dolg nikoli ni obstajal in da se bo s tako odločitvijo sodišča tožena stranka protipravno okoristila, saj bo prejela nekaj, kar ji ne pripada. V mesecu maju je prejel denarno socialno pomoč za mesec april v višini 354,25 EUR, upravičen pa je bil do 352,31 EUR. Zaradi izravnave je toženi stranki nakazal 10,00 EUR, le-ta pa mu je vrnila neupravičeno prejeta sredstva v višini 8,06 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št.: ... z dne 15. 11. 2021. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št.: ... z dne 11. 5. 2021. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo razveljavil odločbo CSD št.: ... z dne 9. 4. 2019 in odločil, da je tožnik od 1. 4. 2021 upravičen do denarne socialne pomoči v višini 352,31 EUR mesečno trajno. Od 1. 4. 2021 dalje je upravičen tudi do varstvenega dodatka v višini 189,02 EUR mesečno trajno. Nadalje je še odločil, da je tožnik neupravičeno prejeta javna sredstva za april 2021 v višini 1,94 EUR dolžan vrniti toženi stranki.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo navedeni odločbi kot pravilni in zakoniti potrdilo.

7Glede na pritožbene navedbe je sporna odločitev, da je tožnik dolžan toženi stranki vrniti znesek 1,94 EUR.

8Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kot to izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je tožnik za mesec april prejel znesek 354,25 EUR. Iz podatkov o izplačilih (priloga B/2 sodnega spisa) je razvidno, da mu je bil navedeni znesek izplačan 21. 5. 2021. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke nadalje izhaja, da je bil tožnik za mesec april 2022 upravičen do zneska v višini 352,31 EUR. V tem primeru je torej nastalo preplačilo v višini 1,94 EUR, ki pa ga je kot to navaja tožnik, že vrnil toženi stranki. Iz fotokopije dokazila o plačilu (priloga A/8 sodnega spisa) izhaja, da je toženi stranki dne 17. 6. 2021 nakazal 10,00 EUR. Tožena stranka pa mu je, kot to tožnik navaja v pritožbi, vrnila znesek 8,06 EUR.

9V tem primeru torej ni nobene podlage, da bi pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in dolg razveljavilo. Realizacija plačila (vrnitev dolga) pomeni, da je odločba, ki jo je izpodbijal tožnik, glede vračila zahtevanega zneska, že realizirana in s tem, da dolg tožnika do tožene stranke ne obstaja več.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.