VSC Sodba Cp 402/2014

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremeni, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg prisojene odškodnine še nadaljnjih 10.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2010 dalje do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni pod izvršbo,

- v izpodbijanem stroškovnem delu (točka III izreka) pa delno spremeni, tako, da se znesek 1.763,83 EUR nadomesti z zneskom 2.861,58 EUR.

Pritožba tožeče stranke v preostalem delu in pritožba tožene stranke v celoti se zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 674,28 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je dne 16. 4. 2014 izdalo v obravnavani zadevi sklep, s katerim je pravdni postopek zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za dne 12. 4. 2012 plačanih 1.000,00 EUR in za dne 11. 6. 2012 plačanih 240,50 EUR pravdni postopek delno ustavilo, in sodbo, s katero je v točki I odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 16.232,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov 15.901,00 EUR od 22. 10. 2010 dalje do prenehanja obveznosti, od 29.000,00 EUR za čas od 22. 10. 2010 do 27. 2. 2012, od 212,00 EUR od 23. 12. 2010 dalje do prenehanja obveznosti, od 119,00 EUR od 22. 10. 2010 dalje do prenehanja obveznosti, od 288,60 EUR za čas od 22. 10. 2010 do 27. 2. 2012 in od 240,50 EUR za čas od 5. 3. 2014 (očitna pomota, ki jo odpravi sodišče prve stopnje) do 11. 6. 2012. V točki II je tožbeni zahtevek v presežku, kolikor presega v točki I izreka te sodbe prisojen znesek odškodnine in zakonskih zamudnih obresti, zavrnilo, ter v točki III odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.763,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti.

2Tožeča stranka se je pritožila zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 23.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in zoper odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se pritožuje samo zoper višino prisojene odškodnine, saj je ta glede na intenzivnost same nezgode, posledice, ki jih je utrpel tožnik, in glede na primerljivo sodno prakso prenizka. Sodišče prve stopnje je po prepričanju tožnika neutemeljeno zavrnilo njegov nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode. Poudarja, da je bilo stanje po operativnem posegu še slabše, da je zdravljenje trajalo kar 4 leta in 4 mesece, kakor tudi, da bo potrebno v obdobju petih let izvesti še operativni poseg zatrditve gležnja. Sodišče je sicer pravilno povzelo izvedensko mnenje in upoštevalo tudi izpovedbo tožnika, vendar oboje bistveno premalo vrednotilo. Zlasti ni dovolj upoštevalo, je in bo še skupaj tako prestajal zdravljenje in z njim povezane neugodnosti ter telesne bolečine približno 5 let. Kljub temu pa bodo telesne bolečine v levem gležnju ostale in jih bo trpel tudi v bodoče. Zato meni, da je vsekakor upravičen do odškodnine iz tega naslova v celotni zahtevani višini. Glede na tožnikovo starost ter dejstvo, da bo moral številne nevšečnosti in bolečine trpeti tudi v prihodnje, zahtevek nikakor ni pretiran in je v skladu s primerljivo sodno prakso. Tožnik meni, da je nadalje upravičen tudi do odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celotnem zahtevanem znesku 30.000,00 EUR in ne zgolj 20.000,00 EUR, kot mu je prisodilo sodišče. Sodišče pravilno povzema izpoved tožnika o zmanjšanju življenjske aktivnosti, kar je potrdil tudi izvedenec, zaradi česar šteje, da je tudi sodišče vrednotilo tožnikovo izpovedbo kot verodostojno. Tožnik se zato v tem delu sklicuje na zatrjevanja in izpoved tožnika v obrazložitvi sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju, ki naj se šteje tudi za sestavni del te pritožbe. Pritožnik meni, da se sodišče kljub temu, da je ugotovljena dejstva pravilno povzelo, do njih ni opredelilo (zlasti ne do verodostojnosti in prepričljivosti tožnikove izpovedbe), sploh pa jih ni v zadostni meri ovrednotilo. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka tudi v okviru objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče bi moralo ob zadostnem vrednotenju vseh izvedenih dokazov, glede na ugotovljeno zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti, upoštevaje njegovo starost ob škodnem dogodku in ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom tožniku odmeriti v celoti zahtevano odškodnino v višini 30.000,00 EUR. Odmero odškodnine v celotnem še zahtevanem znesku narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča je merodajna primerjava na podlagi povprečnih mesečnih neto plač in le ta pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 69,5 povprečnih mesečnih neto plač. Ob upoštevanju, da je ob izdaji izpodbijane sodbe bila le-ta okoli 1.000,00 EUR, bi bil tožnik upravičen do odškodnine v višini približno 69.500,00 EUR in je tožnikov zahtevek zato povsem utemeljen. Tožniku je glede na primerljivo sodno prakso sodišče prisodilo občutno prenizek znesek. Prisoditi bi moralo vso zahtevano odškodnino iz naslova nepremoženjske škode in posledično priznati vse priglašene stroške pravdnega postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 23.000,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. in prizna vse priglašene pravdne stroške.

3Pritožbo zoper sodbo je zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila tudi tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne še za 11.000,00 EUR in odloči o stroških pravdnega postopka. Meni, da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino za prestane in bodoče bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Odškodnino je potrebno individualizirati, potrebno pa je upoštevati tudi objektivne kriterije in tudi sodno prakso za podobne primere, zato meni, da bi upoštevajoč navedeno bila iz naslova prestanih in bodočih bolečin in neugodnosti tožnika primerna odškodnina v višini največ 15.000,00 EUR, in predlaga, da pritožbeno sodišče višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v znesku 5.000,00 EUR zavrne kot neutemeljen. Prav tako meni, da bi bila primerna odškodnina 15.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in predlaga, da višje sodišče višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti zavrne kot neutemeljen. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru VSM I Cp 909/2009, s katero je sodišče tožniku za poškodbo, ki je skoraj identična tožnikovi, dosodilo odškodnino 18.900,00 EUR, kar je takrat predstavljalo cca 21 povprečnih plač, kar je bistveno nižje od odškodnine, ki jo je sodišče tožniku odmerilo v konkretnem primeru. Nadalje navaja, da so v konkretnem primeru tožniku ostale določene brazgotine na nogi, zadebeljen gleženj in da po poškodbi šepa, a meni, da posledice nikakor ne opravičujejo odškodnine v višini 3.000,00 EUR. Ob upoštevanju primerljive sodne prakse bi tožniku iz tega naslova, torej iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, pripadalo največ 2.000,00 EUR. Izpostavlja več sodb, v katerih je sodišče presojalo obstoj skaženosti in višino odškodnin iz tega naslova (II Ips 444/2007 z dne 11. 2. 2010, II Ips 891/2009 z dne 8. 9. 2011 in II Ips 40/2009 z dne 18. 6. 2009) in glede na vse navedeno predlaga, da višje sodišče tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrne še za znesek 1.000.00 EUR. Tožena stranka končno predlaga, da višje sodišče tožbeni zahtevek glede dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrne še za znesek 11.000,00 EUR in odloči o stroških pravdnega postopka.

4Sodišče je pritožbi vročilo pravdnim strankam v odgovor. Pravdni stranki odgovorov nista vložili.

5Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6Glede na to, da pravdni stranki ne izpodbijata dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, se sodišče druge stopnje, razen v delih, ki so povzeti v nadaljevanju te obrazložitve, povsem sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih v izogib ponavljanju ne povzema.

7Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero odškodnine 20.000,00 EUR od zahtevanih 33.000,00 EUR za prestane in bodoče telesne bolečine odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino, zaradi česar ni utemeljen očitek nepravilne uporabe materialnega prava, to je 179. člena in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) glede te oblike nepremoženjske škode. Tožnik je v delovni nezgodi 13. 10. 2009 utrpel zdrobljen zlom obeh sklepnih grč levega gležnja, zadnjo in sprednjo utesnitev v levem gležnju, posttravmatsko artrozo levega gležnja in posttravmatsko osteohondralno lezijo kupule talusa in tibie. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stalne hude telesne bolečine trpel 7 dni, stalne srednje hude 4 tedne, prav toliko časa pa tudi stalne lahke telesne bolečine, občasne (od lahkih do srednje intenzivnih) pa ves čas zdravljenja (trajale so od nekaj minut do nekaj ur), pogosteje pa zadnje leto oziroma v zadnjih dveh letih. Take občasne bolečine bodo trajale tudi v bodoče in popolnoma ne bodo prenehale niti po zatrditvi gležnja, ki ga bo predvidoma potrebno opraviti v petih letih. Dosedanje zdravljenje, za katerega je sodišče ugotovilo, da je začasno zaključeno, je trajalo 4 leta in 4 mesece. Pri odmeri odškodnine je v zadostni meri upoštevalo tudi številne neugodnosti, kot jih je ugotovil izvedenec in potrdil tudi sam tožnik z izpovedbo (transport v splošno bolnišnico, klinični pregledi in diagnostika, trije operativni posegi, hospitalizacija skupaj 16 dni, zdravljenje v zdravilišču 14 dni, odstranjevanje drenaže in šivov, prevezi ran, prejemanje številnih medikamentov, dolgotrajna fizioterapija, večmesečna uporaba bergel pri hoji, mnogo rentgenskih slikanj, MRI preiskava), kakor tudi predviden poseg (zatrditev sklepa) ter neugodnosti v zvezi s tem in predvideno okrevanje pol leta. Tako ugotovljeno dejansko stanje ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih ne daje podlage za odmero višje denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, prav tako pa tudi ne nižje, kot se s pritožbo zavzema tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine). Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v znesku 20.000,00 EUR primerno in pravično denarno zadoščenje, pritožbi pa v tem delu neutemeljeni.

8Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi skaženosti odmerilo vso zahtevano odškodnino, to je odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine na 2.000,00 EUR, saj ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da so tožniku ostali dve brazgotini po 10 centimetrov in več točkastih brazgotin, sploh pa ugotovitev, da izrazito šepa, ob upoštevanju njegove starosti v času škodnega dogodka (31 let), kar pomeni, da bo moral duševne bolečine zaradi skaženosti trpeti še vrsto let glede na pričakovano življenjsko dobo, upravičujejo odmerjeni znesek odškodnine. Izpostavljeni primeri sodne prakse niso primerljivi. Obseg vidnih posledic pri oškodovancu v zadevi II Ips 40/2009 je manjši, saj so mu ostale 3 brazgotine, dočim je pri tožniku vidno tudi izrazito šepanje. Oškodovanec v zadevi II Ips 891/2009 je bil v času škodnega dogodka bistveno (za več kot 30 let) starejši kot tožnik v času škodnega dogodka, zato že iz tega razloga zadeva ni primerljiva. Primer oškodovanke v zadevi II Ips 444/2007 pa ni primerljiv glede na vidnost posledic, saj je izrazito šepanje vsekakor vsakodnevno opaznejše za okolico kot nošnja opornice za noge, ki jo lahko oškodovanka z oblačili zakrije. Tudi sicer pa je bilo oškodovanki iz tega naslova prisojeno za več kot za enkrat več odškodnine kot tožniku. Pritožba tožene stranke se tako izkaže tudi v tem delu za neutemeljeno.

9Neutemeljeno se tožena stranka zavzema tudi za znižanje odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje z odmero zneska 20.000,00 EUR odškodnine od zahtevanih 30.000,00 EUR zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na vse okoliščine primera in tudi pričakovano življenjsko dobo je tožnikov zahtevek iz tega naslova v celoti utemeljen. Potrebno je namreč upoštevati, da je gibljivost gležnja v vseh smereh zavrta za več kot polovico. Tožnik ne more več opravljati poklica rudarja. Prerazporejen je bil na drugo delovno mesto v skladu z ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti. Hoditi ne more več kot 100 metrov, hoditi ne more po neravnem terenu, po stopnicah, v hrib, ne more dolgo stati, športnih aktivnosti z žogo ne more opravljati, prav tako težko kolesari in ne more smučati. Tožnik težko dviga in prenaša bremena, težja od par kilogramov. Moč v poškodovani levi nogi je vsaj za eno polovico zmanjšana, prizadete pa so tudi druge mišice, ki niso v neposredni bližini sklepa (npr. stegenske pri hoji navzdol), kar vpliva na zmanjšanje življenjske aktivnosti. V bodoče pa bodo te posledice opazne tudi na kolkih, kolenih in hrbtenici, ker tožnik močno šepa. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ovrednotilo niti trajanja tovrstnih duševnih bolečin glede na tožnikovo starost ob škodnem dogodku.

10Po spremembi odločitve o glavni stvari predstavlja odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo (57.000,00 EUR) tudi kot celota primerno in pravično odškodnino. Tako odmerjena odškodnina pa tudi pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tožeča stranka je v pritožbi izpostavila primere, ki jih je obravnavalo vrhovno sodišče, vendar se pritožbeno sodišče ne strinja, da gre za primerljive primere. V zadevi II Ips 102/2012 je oškodovanec (prejel je odškodnino v znesku 68 povprečnih neto plač) utrpel večji obseg škode, hujšo poškodbo je utrpel tudi oškodovanec v zadevi II Ips 891/2009 (72 plač), saj so mu amputirali nogo. Neprimerljiva je tudi zadeva II Ips 720/2009 (85,3 plač), ker je v njej bil oškodovanec bistveno mlajši (10 letni otrok), kateri je bil podvržen kar osmim operacijam. Glede na objavljeno sodno prakso pa primer, ki ga izpostavlja tožena stranka (sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 909/2009), prav tako ne predstavlja primera prisoje povprečnega zneska odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podoben obseg škode.

11Pritožbeno sodišče je po obrazloženem pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg prisojene odškodnine še nadaljnjih 10.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 22. 10. 2010 dalje do prenehanja obveznosti, v izpodbijanem stroškovnem delu pa posledično spremenjenemu uspehu v pravdi (po spremembi odločitve o glavni stvari se izkaže, da znaša pravdni uspeh tožeče stranke 63 %, tožena pa 37 %) delno spremenilo, tako da je znesek 1.763,83 EUR nadomestilo z zneskom 2.861,58 EUR. Pritožbo tožeče stranke v preostalem delu in pritožbo tožene stranke v celoti pa je kot neutemeljeni zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

12Pritožbeni uspeh tožeče stranke znaša 43 %, zato je upravičena do povrnitve 43 % priznanih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je priznalo priglašene stroške: nagrado za postopek (po tar. št. 3210) 712,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (po tar. št. 6002) 20,00 EUR in 22 % DDV (po tar. št. 6007) v znesku 161,04 EUR in sodno takso za pritožbo 675,00 EUR, skupaj tako 1.568,04 EUR. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve zahtevanega pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje (po tar. št. 6000) v višini 20,00 EUR, saj so vsi splošni stroški poslovanja zajeti v nagradi, ki jo prejme odvetnik. Glede na uspeh s pritožbo je tožeča stranka upravičena do povrnitve 674,28 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka ji mora pritožbene stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ) in ne že od dneva izreka sodne odločbe pritožbenega sodišča, kot je zahtevala tožeča stranka (tako tudi v načelnem pravnem mnenju, ki ga je Vrhovno sodišče RS sprejelo 13. 12. 2006).