VSRS Sodba VIII Ips 125/2017

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2015; za obračun mesečne plače in plačilo nadomestila plače za obdobje od 2. 3. 2015 do 13. 4. 2015, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska tožniku ter za plačilo odškodnine (pravilno denarnega povračila) v višini šestih mesečnih plač kar znaša 5.639,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 dalje. Presodilo je, da je tožena stranka na podlagi 1. alineje in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da si je tožnik, ki je pri toženi stranki opravljal delo pismonoše, dne 5. 2. 2015 prisvojil pošiljko, naslovljeno na neznanega naslovnika, v kateri je bil bankovec v vrednosti 20,00 EUR, s čimer je storil kršitev pogodbe obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po četrtem in petem odstavku 139. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1, obenem pa to dejanje pomeni tudi naklepoma storjeno kršitev pogodbenih obveznosti.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdila izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) naj bi bila podana, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, predvsem v zvezi z ugovorom tožnika, da posnetek ne dokazuje, da si je prisvojil testno pošiljko, pa tudi zato, ker je v razlogih sodbe napačno povzelo vsebino navedenega dokaza. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nasprotja med razlogi sodbe in posnetkom nadzorne kamere glede odločilnega dejstva, ali si je tožnik v resnici prisvojil testno pošiljko. Takšen zaključek sodišča je tudi v nasprotju z izpovedbami prič. Sodišče ključnega dokaza, to je posnetka nadzorne kamere, ni presojalo v smislu materialne resnice, to je tako, da bi bilo spoznanje sodišča o ključnem dejstvu skladno z objektivno stvarnostjo. Tožena stranka trditve, da je tožnik vzel testno pismo, ni uspela dokazati s stopnjo prepričanja. Iz video posnetka ni mogoče z gotovostjo oziroma stopnjo prepričanja zaključiti, da je pismo, ki je sicer iste barve in velikosti kot testno pismo in ki ga je vzel tožnik, v resnici testno pismo. Na posnetku niso vidni ostali zunanji označevalni znaki, ki jih navaja tožena stranka, to je na svetlobi viden bankovec za 20,00 EUR, narisan sonček in DNK selecta premaz. Če bi tožena stranka želela uspeti s tem dokazom, bi moral upravnik pošte na posnetku v testno pismo vložiti 20,00 EUR in pismo zapreti, nato pa bi kamera morala ves čas snemati, da bi se tako izključil dvom, da ni testnega pisma morda vzel kdo drug oziroma, da gre v resnici za testno pismo. Zmotno je stališče sodišča, da izvedeni ciljni test integritete ne predstavlja kršitve z Ustavo RS zajamčenih človekovih pravic (pravice do zasebnosti na delovnem mestu) in da spremljanje prenosa pisemske pošiljke ne pomeni prikritega preiskovalnega ukrepa, ter da ni šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti in da je bil tožnik seznanjen z izvajanjem video nadzora. Izvedena notranja preiskava je po svoji vsebini prikriti preiskovalni ukrep "navideznega odkupa", izvajanje tega ukrepa pa je v skladu s 155. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami) v izključni pristojnosti policije. Dokazi, ki so pridobljeni v nasprotju s 155. členom ZKP se ne smejo uporabljati v kazenskem postopku, še manj pa v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je kršila tudi določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 s spremembami), saj tožnik in sindikat nista bila obveščena o video nadzoru, ki se je izvedel znotraj ciljnega testa integritete. Revizija opozarja na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Halford v. United Kingdom dne 25. 6. 1997 in na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997. Pri varovanju premoženja delodajalcu je potrebno upoštevati tudi pravico delavca do zasebnosti. Varnostni nadzor se lahko opravlja le, kadar je nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovnih skrivnosti in tega namena ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Tožena stranka ni uspela dokazati, niti ni obrazložila, zakaj bi bil video nadzor nujen.

4Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP).

7Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 371. člena ZPP).

8Neutemeljen je revizijski očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker naj bi bili nejasni razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z ugovorom tožnika, da video posnetek ne dokazuje, da si je prisvojil testno pošiljko oziroma v zvezi z ugovorom, da je sodišče napačno povzelo vsebino navedenega dokaza. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb v zvezi z spornim posnetkom. Ti razlogi niso nejasni, še zlasti pa ne takšni, da bi onemogočali preizkus izpodbijane sodbe, kar je bistveni pogoj za obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik pod krinko uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog.

9Med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini video posnetka nadzorne kamere in samim posnetkom ni nobenega nasprotja. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem niti ne navede, kateri del opisa vsebine video posnetka naj bi bil v nasprotju s samim posnetkom, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, da je iz posnetka razvidno, da si je tožnik prisvojil testno pismo, kar ponovno pomeni prikrito uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10Z navedbami o nedoseganju dokaznega standarda prepričanja revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Pri tem tožnik tudi meša pojma gotovosti in prepričanja. V pravdnem postopku, ki velja tudi v delovnih sporih, dokazni standard za dokazovanje dejstev ni gotovost, ampak prepričanje. Sodišče prve stopnje je v točkah 18 in 19 obrazložitve pojasnilo, zakaj je prepričano, da je tožnik vzel testno pismo in zakaj ne verjame njegovemu zagovoru, da naj bi šlo v resnici za pošiljko, ki je bila naslovljena nanj. Sodišče druge stopnje se je s temi razlogi strinjalo in še dodatno obrazložilo, zakaj je prepričano, da je tožnik storil očitano kršitev. Tožnik sicer pravilno povzema, kdaj je zadoščeno dokaznemu standardu prepričanja (ko v resničnost trditev ne bo dvomil noben razumen v življenjskih zadevah izkušen človek), vendar pa v nadaljevanju za konkreten primer ta standard povsem nerealno dvigne na stopnjo popolne gotovosti. Tožnik namreč meni, da bi bilo dokaznemu standardu zadoščeno le, če bi bila iz posnetka razvidna ne le barva in velikost testnega pisma, temveč tudi ostali razlikovalni znaki (to je, da je v njem proti svetlobi viden bankovec, na njen narisan sonček in DNK premaz). Da je v testno pismo v resnici bil vložen bankovec, je bilo dokazano s skladno z izpovedbo prič A. A., B. B. in C. C., oznake na bankovcu pa niti niso bistvene, glede na to, da tožena stranka do bankovca, potem ko si je pošiljko prisvojil tožnik, niti ni mogla priti.

11Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje te pa so glede odločilnih dejstev predvsem naslednje:

- zaradi večjega števila reklamacij v zvezi z nevročenimi poštnimi pošiljkami, ki so vsebovale denar, je bil na pošti XX 5. 2. 2015 izveden test integritete;

- v okviru tega testa je upravnik pošte 5. 2. 2015 v dopoldanskem času, ko v dostavni dvorani ni bilo nikogar, v razdelilno omaro odložil testno pismo, to je kuverto rumene barve, v kateri je bil bankovec za 20,00 EUR in manjši listek;

- testno pismo, ki je bilo naslovljeno na neobstoječo osebo, bi v razdelilni omarici moralo počakati na dostavo naslednjega dne; ker ga na naslovu ne bi bilo mogoče vročiti, bi ga pismonoša, ki bi skušal opraviti vročitev, moral vrniti in opremiti s štampiljko ali nalepko "Vrniti-Return", označiti razlog nevročitve ter to potrditi s podpisom in odtisom poštnega žiga;

- po vrnitvi z dostave dne 5. 2. 2015 je tožnik iz razdelilne omare vzel testno pismo, ga opazoval, tipal in odložil pod dostavno knjižico obračuna in nato, ko v prostoru ni bilo nikogar, testno pismo vtaknil v žep službene jakne ter z njo zapustil prostore pošte;

- naslednjega dne, to je 6. 2. 2015, testno pismo ni bilo predano obračunskemu delavcu kot nevročljiva pošiljka oziroma ni bilo vloženo v razdelilno omaro z odtisnjeno štampiljko oziroma nalepko "Vrniti-Return" in zaznambo razloga nevročitve.

12Zmotno je revizijsko stališče, da tožena stranka svoje odločitve ne bi smela opreti na dokaz z video posnetkom, ker naj bi tako video nadzor kot sam test integritete pomenila nedovoljen poseg v tožnikovo pravico do zasebnosti na delovnem mestu. Ob ugotovitvi, da je bil video nadzor v prostoru tožene stranke uveden že v letu 2005, da so bili ob njegovi uvedbi in v času izvajanja spoštovani pogoji iz 77. člena ZVOP, da je bil tožnik z video nadzorom seznanjen, kar je potrdil tudi s svojim podpisom, ter da je bilo snemanje uvedeno tudi zaradi varstva delavcev in premoženja, je sodišče pravilno zaključilo, da samo snemanje ne pomeni nedovoljenega posega v ustavno pravico tožnika do zasebnosti. Pri tem se je sodišče druge stopnje pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča razvidno iz sodb VIII Ips 160/2001 in VIII Ips 8/2010. Zmotno je stališče, da bi tožnik in sindikat morala biti še posebej obveščena o tem, da se bo video nadzor uporabljal tudi v zvezi z testom integritete. Takšna zahteva ne izhaja iz določb ZVOP-1, na katere se s tem v zvezi zgolj pavšalno sklicuje revizija.

13Tožnik se v reviziji povsem zgrešeno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Halford v. United Kingdom, saj je pri njej šlo za vprašanje ali telefonski pogovori preko službenega telefona sodijo v sklop zaščite pravice do zasebnega življenja in dopisovanja v smislu prvega odstavka 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, kar pa ni predmet tega spora.

14Dokaz s testom integritete naj tudi ne bi bil dopusten, ker je ta test izvedla tožena stranka; šlo naj bi za prikrit preiskovalni ukrep navideznega odkupa v smislu 155. člena ZKP-1, za takšen preiskovalni ukrep pa je pristojna izključno policija in ne delodajalec. Testa integritete, kot ga ureja pravilnik tožene stranke o izvajanju testov za ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti ravnanja in varnostno preverjanje z uporabo poligrafske metode ni mogoče enačiti s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v smislu določb ZKP-1 in zanj tudi ne veljajo določbe tega zakona. Tožnik se dejansko zavzema za to, da se v tem sporu uporabijo pravila kazenskega postopka o dovoljenosti dokazov. Vendar pa zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kakršna vsebuje ZKP-1. Namen teh pravil je namreč v zagotovitvi pravnih jamstev obdolžencu, ki mu nasproti stoji država, v pravdnem postopku pa si nasproti stojita dve enakovredni stranki. Nedopustitev določenega dokaza bi pomenila poseg v ustavno pravico nasprotne stranke do izjave v postopku. Seveda pa tudi v pravdnem postopku velja, da se praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma je uporaba takšnega dokaza dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Ustavno sodišče je v odločbi Up 472/2002 z dne 7. 10. 2004 zavzelo stališče, da bi morali v pravdnem postopku za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje ustava. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost.

15Izvedba testa integritete v povezavi z uporabo posnetka nadzorne kamere v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni nesorazmernega posega v pravico do zasebnosti na delovnem mestu. Zgoraj je že razloženo, da je bil video nadzor delovnih prostorov tožene stranke uveden zakonito, v skladu s pogoji iz 67. člena ZVOP-1, zato tudi uporaba posnetkov v dokazne namene ni nezakonita. Načelo sorazmernosti je vgrajeno v določbo prvega odstavka 77. člena ZOVP-1, ki določa, da se izvajanje video nadzora znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovnih skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Tožena stranka je to upoštevala in v odločbi o izvajanju video nadzora izrecno zapisala, da je video nadzor nujno potrebno izvajati zaradi varnosti ljudi in premoženja, saj se v objektih tožene stranke posluje z denarjem, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa iz službenih oziroma poslovnih prostorov ter varovanja tajnih podatkov in poslovnih skrivnosti, tega pa z milejšimi sredstvi ni možno doseči. Sicer pa tožnik niti ne pojasni, s katerimi milejšimi ukrepi bi tožena stranka lahko dosegla namen iz prvega odstavka 77. člena ZVOP-1. S testom integritete tožnik ni bil postavljen v neobičajno situacijo, s kakršno se ne bi srečeval vsak dan pri svojem delu. Test, ki je bil izveden tako, da je bilo testno pismo z gotovino puščeno v razdelilni omarici, do katere so imeli dostop le zaposleni, je najmilejši možni ukrep, s katerim je tožena stranka lahko preverila sume v zvezi z odtujevanjem poštnih pošiljk.

16V tej zadevi je potrebno opraviti tehtanje med pravico tožnika do zasebnosti po 35. členu URS in pravico tožene stranke do svobodne gospodarske pobude po 74. členu URS, zasebne lastnine po 33. členu URS in varstva tajnosti pisem in drugih občil po 37. členu URS, kar tožena stranka kot izvajalec poštnih storitev mora zagotavljati svojim uporabnikom. Zlasti ob upoštevanju slednjega ter ob upoštevanju vseh zgoraj obrazloženih okoliščin konkretnega primera revizijsko sodišče zaključuje, da video snemanje poslovnih prostorov v povezavi s testom integritete ne pomeni nesorazmernega posega v tožnikovo pravico do zasebnosti.

17Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako na podlagi določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 kot na podlagi določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ravnanje tožnika, ki si je kot pismonoša prisvojil pismo, ki bi v skladu s pravili tožene stranke moralo iti v dostavo, prav gotovo pomeni hujšo kršitev pogodbene obveznosti, ki jo je tožnik storil naklepno. Pravilna je tudi presoja, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po četrtem in petem odstavku 139. člena KZ-1, kakor tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1. Pravilna je tudi presoja, da je glede na utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

18Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani.