VSRS Sodba in sklep Uv 10/2022

I. Zadeva Uv 10/2022 se razdruži tako, da se pritožba zoper odločbo Državne volilne komisije, št. 041-133/2022-8E z dne 3. 11. 2022, naprej obravnava pod številko Uv 13/2022.

II. Pritožba zoper odločbo Državne volilne komisije, št. 041-133/2022-8K z dne 3. 11. 2022, se zavrne.

1Državna volilna komisija (v nadaljevanju DVK) je 3. 11. 2022 izdala odločbi št. 041-133/2022-8K in 041-133/2022-8E. Z odločbo št. 041-133/2022-8K je zavrnila kandidaturo kandidata za člana državnega sveta – predstavnika kulture in športa, ki jo je vložilo Društvo A. Z odločbo 041-133/2022-8E pa je v seznamu izvoljenih predstavnikov v volilno telo za volitve članov državnega sveta – predstavnika kulture in športa, ki ga je prav tako vložilo Društvo A., zavrnila oba izvoljena predstavnika. Kot razlog za zavrnitev je v obeh odločbah navedla, da predlagatelj kandidata in predstavnikov v volilna telesa za volitve članov državnega sveta ni določil v skladu z lastnimi pravili, saj jih je na podlagi Pravilnika o izvedbi volitev predstavnikov Društva A. za člane volilnega telesa ter določitvi kandidata za člana državnega sveta Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) določil upravni odbor, ki za to po določbah Statuta Društva A. (v nadaljevanju Statut) nima pristojnosti in ki tudi ni pristojen za sprejemanje aktov, ki bi to določali.

2Predlagatelj (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni odločbi vložil pritožbo. Navaja, da je organiziran kot društvo, in meni, da iz določb Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) ne izhaja zahteva, da mora o določitvi elektorjev ali kandidatov za Državni svet odločati zbor članov, in da takšno odločanje v njegovem temeljnem aktu (Statutu) ni uvrščeno med „najpomembnejše odločitve v društvu“. V zvezi s tem se sklicuje na stališče iz dveh sodb Upravnega sodišča, da določbe ZDru-1 ne zahtevajo, da zastopnika društva izvoli zbor članov. Meni, da bi to še toliko bolj moralo veljati za imenovanje elektorjev in kandidata za Državni svet, saj ne predstavljata obligatornih organov društva. Tudi določbe 16. člena Statuta, ki ureja pristojnosti občnega zbora, naj ne bi terjale obveznega glasovanja občnega zbora, ampak naj bi šlo za odločitev, ki je s Statutom prenesena na upravni odbor. To naj bi izhajalo iz 17. člena Statuta, ki opredeljuje upravni odbor kot pritožnikov izvršilni organ in določa njegove pristojnosti. Če ima upravni odbor v okviru administrativnega in tehničnega vodenja društva pristojnost odločati o sprejemu v članstvo, naj bi bilo povsem jasno, da ima tudi pristojnost imenovati elektorje in kandidata. Pri sprejemu Pravilnika pa naj bi šlo za opravljanje izvršilne funkcije, ki je upravnemu odboru podeljena s Statutom, saj ta vprašanja imenovanja elektorjev in kandidata za Državni svet ne uvršča med najpomembnejše odločitve društva. Po pritožnikovem mnenju Statut določa, da občni zbor določa zgolj pravila o svojem delu, ne pa o delu drugih organov. Zato naj bi bilo stališče DVK, na katerih temeljita izpodbijani odločbi, materialnopravno zmotno. To naj bi bilo razvidno tudi iz dejstva, da je pritožnik leta 2017 elektorje in kandidata za Državni svet imenoval na enak način in na podlagi enakega statuta in pravilnika z enako vsebino, pa je DVK takrat sprejela diametralno nasprotno stališče, kar naj bi pomenilo poseg v pritožnikovo pravico do pravne predvidljivosti kot elementa pravne države (2. člen Ustave), enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave), poseg v aktivno volilno pravico in poseg v pasivno volilno pravico kandidata (43. in 44. člen Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi spremeni tako, da dovoli kandidaturo predlaganega kandidata ter potrdi oba elektorja v seznamu elektorjev za volitve članov Državnega sveta – predstavnika kulture in športa, podrejeno pa, naj zadevi vrne DVK v ponovno odločanje.

3DVK v odgovoru na pritožbo navaja, da ni opravila presoje zakonitosti pritožnikove vloge na podlagi ZDru-1, temveč na podlagi pravil, ki jih je pritožnik sprejel sam. Sklicuje se na vsebino Statuta, ki opredeljuje pristojnosti občnega zbora društva, in meni, da mora biti tudi pri notranjih pravilih predlagateljev spoštovana hierarhija pravnih aktov in njihova notranja usklajenost. Zavrača pritožnikovo sklicevanje na odločitev DVK leta 2017, saj je bil Pravilnik sprejet 19. 10. 2022 in ni povezan z volilnim procesom iz leta 2017. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

K I. točki izreka

4Pritožnik je vložil pritožbo, s katero izpodbija dve odločbi DVK, in sicer zoper odločbo o zavrnitvi kandidature za člana državnega sveta (odločba št. 041-133/2022-8K) in zoper zavrnitev elektorjev (odločba št. 041-133/2022-8E). Gre torej za dve odločbi, s katerima je bilo odločeno o dveh različnih predmetih odločanja. Vrhovno sodišče je odločilo, da bo zadevo na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) razdružilo tako, da bo pritožba zoper odločbo o zavrnitvi elektorjev naprej obravnavana pod številko Uv 13/2022.

K II. točki izreka

5Pritožba zoper odločbo o zavrnitvi kandidature kandidata za člana državnega sveta ni utemeljena.

6Prvi odstavek 15. člena Zakona o državnem svetu (v nadaljevanju ZDSve) določa, da interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti kandidate za člane državnega sveta določijo v skladu s svojimi pravili. V navedenih zadevah torej odločajo interesne organizacije skladno s svojimi internimi akti, ki opredeljujejo za to pristojne organe, in po postopku, ki je v teh aktih določen.

7Med strankama je nesporno, da je pritožnik interesna organizacija v smislu 15. člena ZDSve. Sporno pa je, ali je bil pritožnikov sicer pravočasen predlog kandidature določen skladno z njegovimi pravili.

8Vrhovno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da iz določb ZDru-1, ki urejajo delovanje društev, ne izhaja zahteva, da o kandidaturah za državni svet odloča zbor članov društva, vendar to v obravnavani zadevi ni pravno odločilno, saj DVK izpodbijanih odločitev ni sprejela na podlagi stališča, po katerem bi taka zahteva izhajala iz ZDru-1, temveč na podlagi ugotovitve, da kandidatura ni bila določena v skladu s pritožnikovimi pravili.

9O določitvi kandidata je odločal pritožnikov upravni odbor na podlagi Pravilnika. Pravilnik je akt društva, ki določa pravila za določitev kandidata in je bil sprejet na podlagi 14. in 15. člena ZDSve. Sprejel ga je upravni odbor, kot je to razvidno iz samega Pravilnika in iz zapisnika dopisnega sestanka upravnega odbora, ki je potekal 19. 10. 2022. Po presoji Vrhovnega sodišča pa iz določb Statuta, ki je temeljni akta društva, s katerim člani določijo pravila delovanja in upravljanja društva, ne izhaja, da bi upravni odbor imel pooblastilo za sprejem tega akta. Nasprotno, šesta alineja drugega odstavka 16. člena Statuta izrecno določa, da občni zbor sprejema in dopolnjuje ne le statut društva (kot to nepopolno navaja pritožnik), temveč tudi druge akte društva. Taka določba ne dopušča razlage drugih določb Statuta, za kakršno se zavzema pritožnik. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče DVK, da iz Statuta izhaja, da akte društva sprejema občni zbor, kar pomeni, da določitev kandidature na podlagi Pravilnika, ki ga ni sprejel občni zbor, ni v skladu s Statutom.

10Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je upravni odbor imel pooblastilo za sprejem tega akta v okviru svoje izvršilne funkcije, za katero ga Statut pooblašča v 17. členu. V okviru izvršilne funkcije bi lahko upravni odbor sprejel tak akt le, če bi s tem izvrševal določbe Statuta. Statut pa nima določb o pravilih volilnega postopka, niti ne pooblašča upravnega odbora za njihov sprejem. Obravnavanega Pravilnika že zaradi njegove vsebine ne moremo opredeliti niti kot interni oziroma tehnični akt za delovanje samega upravnega odbora, kot to meni pritožnik. Njegova vsebina so namreč pravila, ki jih mora interesna organizacija (v skladu s citirano zakonsko določbo 15. člena ZDSve) sprejeti za sodelovanje v volilnem procesu in imajo torej širši pomen, opredeljen z ZDSve, ki presega administrativno tehnično vodenje društva. Zato je neutemeljeno tudi pritožnikovo stališče, da izvolitev elektorjev in določitev kandidatov v postopku volitev v Državni svet sodi v okvir teh pristojnosti upravnega odbora. Ker iz omenjenih zakonskih določb izhaja zahteva, da interesna organizacija sprejme svoja pravila, v skladu s katerimi določijo kandidate in izvolijo elektorje, je neutemeljeno tudi stališče, po katerem naj bi pooblastilo upravnega odbora za to izhajalo že iz njegove pristojnosti, da odloča o sprejemu v redno in častno članstvo. Celo ta pristojnost je določena v Statutu kot posebna pristojnost upravnega odbora, zato ne sodi v okvir administrativno tehnilnega vodenja društva, kot zmotno navaja pritožnik.

11Pritožbe ne utemeljujejo niti očitki o kršitvah 2., 14., 22., 43. in 44. člena Ustave, ker da je DVK tokrat odločil diametralno nasprotno kot leta 2017. Pritožnik je namreč predlogu kandidature in seznamu izvoljenih elektorjev kot pravila interesne organizacije iz 15. člena ZDSve priložil Pravilnik, ki je bil sprejet 19. 10. 2022, in torej ni mogel biti upoštevan v volilnem postopku leta 2017. Poleg tega pritožnik ne navaja, da bi DVK v svojih odločbah o pritožnikovih vlogah v volilnem postopku leta 2017 sprejela kakšno razlago določb pritožnikovega Statuta ali stališče o skladnosti uporabljenih pravil za določitev kandidata z določbami Statuta. Zgolj dejstvo, da DVK takratne kandidature ni zavrnilo, čeprav naj bi bila določena na podlagi enakega statuta in pravilnika z enako vsebino, pa samo po sebi ne utemeljuje zatrjevanih kršitev, ker ni ustavne zahteve po enakosti v nepravu (nezakonitost).¹

12Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi s četrtim odstavkom 105. člena Zakona o volitvah v državni zbor v zvezi 10. členom ZDSve).

¹ Tako tudi Ustavno sodišče npr. v 24. točki obrazložitve sklepa U-I-94/18, Up-261/18 z dne 22. 3. 2018.