VSL Sklep I Cp 1862/2022

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je pristojno za izvedbo postopka o dedovanju po zapustniku A. A.

2Proti temu sklepu vlagajo pritožbo štirje dediči in sicer žena B. B., hči C. C., sin Č. Č. in sin D. D. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Sodišče je neutemeljeno štelo, da je zapustnik imel ob smrti običajno bivališče v Republiki Sloveniji. Razlogi sodišča o tem, kje je živel, kdaj je prekinil odnose z ženo v ZRN, kdaj je imel prijavljeno stalno bivališče v G. in od kdaj živi v izvenzakonski skupnosti s partnerko E. E., niso točni. Sodišče navaja, da so to navedbe dedičev oziroma pritožnikov. Nesporno je bilo zgolj, da je umrl ... 2021 v G. (Republika Slovenija), da je bil lastnik nepremičnin v Sloveniji. Sodišče pa ni upoštevalo, da je imel običajno bivališče v ZRN, saj je imel dvojno državljanstvo in bivališče tudi v Dortmundu. A. A. je bil zgolj lastnik večine nepremičnin v RS ter skupni lastnik podjetja F. d. o. o. s sedežem v RS, a je imel 70 % delež, 30 % pa žena B. B. V teku je pravdni postopek I P 92/2019, kjer žena uveljavlja ugotovitev obsega skupnega premoženja v RS, saj na večini premoženja ni vpisan, trenutno je postopek prekinjen. Zapustnik je lastnik nepremičnin tudi v ZRN in sicer 20 % hiše v Dortmundu. Ne drži, da je živel v G. vse od leta 1993 dalje, saj sta z ženo živela v G. in v Nemčiji, v G. sta delala, žena je bila do upokojitve 2017 zaposlena v podjetju v Sloveniji. Razvezni postopek je potekal v ZRN in zakonska zveza ne bila razvezana in bi zakonca še lahko obnovila zakonsko skupnost. V času smrti je bil poročen z B. B. in ni mogel biti v izvenzakonski skupnosti s E. E. in je ni mogoče šteti za izvenzakonsko partnerko. Imel je redne stike z družinskimi člani iz Nemčije, tja je redno odhajal, vendar v zadnjem obdobju zaradi bolezni ni mogel potovati in je bil pod vplivom E. E. Na prošnjo očeta je v G. prišel sin D. D., da bi prevzel družinsko podjetje. Ob smrti je vozil vozilo, ki je bilo registrirano v ZNR. Sodišče neutemeljeno verjame E. E., ki je ena izmed potencialnih dedičev, trditev ostalih dedičev pa ni preverjalo. Ni jasno, zakaj šteje, da je običajno bivališče v G. Zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo upoštevati vse okoliščine primerov v letih pred smrtjo in ob smrti in vsa pomembna dejstva. Treba je upoštevati pešanje njegovega zdravja, ki je pripeljalo do invalidskega vozička in manj pogostih potovanj v Nemčijo. Iz sklepa ni jasno, da bi sodišče preverilo obstoj pomembnih okoliščin, ki kažejo na običajno bivališče v Nemčiji, saj je za razvezo treba uporabiti Uredbo št. 2201/203 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih, kjer se tudi upošteva običajno bivališče. Sodišče ne pojasni, ali je izvajalo kakšne dokaze in zakaj verjame enim dedičem, drugim ne.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila E. E. in predlaga zavrnitev. Sklep je jasno obrazložen. Iz navedb dedinje E. E. in priloženih listin, kar so tudi potrdili drugi dediči, jasno izhaja, da je imel zapustnik stalno prebivališče v RS in to že najmanj od leta 1990 dalje. Bil je lastnik več nepremičnin, imel je gospodarsko družbo in bil je v zunajzakonski skupnosti z dedinjo E. E. Z ženo B. B. se je končno razšel 2018 in prekinil vse vezi z njo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje sicer pravilno citira pravno podlago, ki je merodajna v tem primeru. Za izvajanje Uredbe Evropske unije št. 650/2012 Evropskega parlamenta in sveta, ki ureja pristojnost, pravo, ki se uporablja, priznanje in izvrševanje odločb in spremljanje in izvrševanje javnih listin v dednih zadevah ter izdajo evropskega potrdila o dedovanju. Po 1.a členu ZD-1 je ta uredba pravna podlaga.

6Po določbi 4. člena, ki ureja splošno pristojnost, sodišče države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, je pristojno za odločanje o celotnem dedovanju. Subsidiarna pristojnost pa je določena v 10. členu, če zapustnik ob smrti nima običajnega prebivališča v državi članici.

7Med dediči je prišlo do spora o tem, ali je imel zapustnik običajno prebivališče v RS ali v ZRN. Zadeva je bila pričeta s smrtovnico (list. št. 1), katero je izpolnil D. D., zapustnikov sin, kot prebivališče pa je navedel G. Nato je sodišče opravljalo poizvedbe o premoženju zapustnika in ugotovilo, da obstoji oporoka pri notarju (list. št. 22). Po oporoki je dedinja E. E., za ostale dediče pa je zapisano, da nimajo pravice do nujnega deleža, ker so za življenja od zapustnika dobili toliko premoženja, da so njihovi nujni deleži pokriti. Nato je sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo, na katero je pristopila E. E., D. D. in pooblaščenka za ostale dediče. Na obravnavi z dne 27. 1. 2022 se je E. E. priglasila kot zakonita dedinja oziroma zunajzakonska partnerka zapustnika od januarja 2019 dalje. Nato je sodišče ugotavljalo obseg premoženja. Dediči so podali ugovor mednarodne pristojnosti, B. B. pa je ugovarjala tudi ugovor izločitve premoženja iz naslova skupnega premoženja. Dediči so oporekali veljavnost oporoke. Nato je sodišče obema strankama dodelilo petnajstdnevni rok za ugovore in sklenilo, da bo v nadaljevanju odločilo o ugovoru mednarodne pristojnosti. Nato sta obe stranki podali pripravljalno vlogo in določene dokaze. Sodišče pa je brez nadaljnje obravnave izdalo izpodbijani sklep.

8Glavni očitek pritožbe je, da je sodišče upoštevalo navedbe E. E., ni pa upoštevalo navedb pritožnikov. Pri tem sodišče imenuje E. E. za zunajzakonsko partnerko, ob tem pa ugotavlja, da zakonska zveza med zapustnikom in B. B. še ni bila pravnomočno razvezana. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da že iz izpodbijanega sklepa sledi, da obstajajo trditve, da je imel zapustnik dve stalni prebivališči, da je pa umrl v G. Imel je nepremičnine v obeh državah, delal je v družbi, ki je bila v Sloveniji in katere družbenik je bil sam do 70 %, žena pa do 30 %. O njegovem življenju pa sodišče ni izvajalo dokazov; sklepalo je le, da je živel od 2018 dalje v G. z E. E. kot zunajzakonsko partnerko in da je prekinil odnose z ženo. Pritožbeno sodišče opozarja, da je treba navezne okoliščine običajnega prebivališča po 4. členu Uredbe ugotavljati po določenih kriterijih. Uredba vsebuje kriterije v skladu s 23. točko preambule Uredbe, razlagajo pa se v skladu s sodno prakso sodišča Evropske unije¹. Po 23. točki preambule Uredbe mora organ upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo ter kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi, pa tudi pod katerimi pogoji in zakaj je tam bival. Pri določanju običajnega prebivališča je treba upoštevati npr.: družinski položaj in družinske vezi, trajanje in neprekinjenost prisotnosti v zadevni državi članici, zaposlitveni položaj, trajnost stanovanjskega položaja, državo, v kateri posameznik plačuje davke, razloge za selitev in druga merila, ki kažejo na druga dejstva povezana z bivanjem v določeni državi članici. Za odločitev pristojnosti ni treba kot predhodno vprašanje rešiti vprašanja skupnega premoženja zakoncev. To ureja Uredba Sveta (EU) 2016/1103 o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Res pa je, da 4. člen Uredbe 2016/1103 določa, da če sodišče države članice začne postopek v zadevi dedovanja po zakoncu na podlagi Uredbe 650/2012, so sodišča te države pristojna za odločanje o premoženjskih razmerjih med zakoncema, povezanih s to dedno zadevo. Vendar je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje že ugotovilo, da je med zakoncema bila že v teku pravda za ugotavljanje skupnega premoženja pred Okrožnim sodiščem v Krškem.

9Vendar je treba pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilo preuranjeno. Ni sledilo vsem navedbam vseh dedičev oziroma ni ugotavljalo vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na določitev pravnega standarda „običajno prebivališče“. Tako pritožniki navajajo, da je treba ugotoviti, kje je bil zapustnik stalno prijavljen, kako je živel. Sodišče le ugotovi, da je imel v Sloveniji hišo in ostale naštete nepremičnine in da je bil 70 % družbenik in direktor družbe F. d. o. o. s sedežem v G. Glede odnosov z ženo pa verjame E. E., da jih je prekinil 2018, vendar da je živel že od 1993 leta dalje v G. Pritožniki pa trdijo, da je imel premoženje tudi v ZRN, da ima stalno prebivališče v ZRN, da je imel stike z družino v Nemčiji vse do bolezni, da je hodil redno v Nemčijo, da je bil postopek za razvezo zakonske zveze pričet in poteka v Dortmundu. in da je vozil osebno vozilo registrirano v ZRN. Sodišče pa nekatere navedbe povzame, vendar ne naredi dokazne ocene in tudi ne odgovori na vse navedbe pritožnikov. Res je, da mnoge navedbe odkazujejo na možnost stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Vendar je treba v sklepu upoštevati tudi navedbe drugih dedičev in šele nato sprejeti odločitev o tem, ali je podana pristojnost za izvedbo postopka o dedovanju z mednarodnim elementom. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (365. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Strankam je treba predočiti vse listine, ki jih je vmes pribavilo sodišče in ki lahko vplivajo na pravnorelevantna dejstva. Tako se iz pritožbe vidi, da sodišče ni seznanilo pritožnikov z vsemi listinami, ki so v spisu. V nadaljevanju postopka naj sodišče po potrebi izvaja dokaze, kamor sodi tudi zaslišanje dedičev o tem, kako je zapustnik živel v času pred smrtjo: koliko časa je bival v Sloveniji, ali je in kako pogosto odhajal v ZRN, ali je imel stike z otroci in ženo v ZRN, do kdaj je žena živela v G., kdaj je bil vložen razvezni postopek, koliko premoženja je bilo napisano na zapustnika v trenutku smrti v Sloveniji in koliko v ZRN, kje je delal in s čim se je preživljal in ali držijo trditve E. E., da je živel z njo od leta 2018 pa vse do smrti.

10Sodišču tako ne bo treba ugotavljati deleža na skupnem premoženju zakoncev. Ugotovi naj, katero premoženje in v kateri državi je bilo v trenutku smrti zapisano na zapustnika in kdaj je bil pričet postopek za razdružitev skupnega premoženja v RS. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

¹ Glej zadevo C 523/07, C 497/10 in Smernice Evropske komisije za uporabo običajnega prebivališča, objava na http:Evropa.EU/rapid/press-relas-ip-14-13 z dne 11. 9. 2019.