UPRS Sodba I U 393/2020-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) ustavila postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) pri tožniku (I. točka izreka) ter sklenila, da se zahtevi tožnika za povrnitev njegovih stroškov ne ugodi. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, pa bremenijo davčni organ (II. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je davčni organ pri tožniku opravil DIN davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobja od 1. 7. 2015 do 30. 9. 2015, od 1. 2. 2016 do 29. 2. 2016 ter od 1. 5. 2016 do 30. 11. 2016. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 16. 4. 2019, iz katerega izhaja, da pri pregledani dokumentaciji niso bile ugotovljene kršitve predpisov s področja DDV, zaradi česar se postopek DIN po prvem odstavku 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ustavi. Davčni organ se sklicuje na 116. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navaja, da mora stranka zahtevati povrnitev stroškov postopka do izdaje odločbe, sicer izgubi to pravico. Navaja, da je tožnik 8. 5. 2019 predložil zahtevo za povrnitev stroškov postopka za zastopanje v davčnem postopku. Davčni organ ugotavlja, da se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma vložene napovedi, zaradi česar se tožniku stroški po četrtem odstavku 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne priznajo. Stroški davčnega organa pa po drugem odstavku 79. člena ZDavP-2 bremenijo davčni organ.

3Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik dolžan oddajati obračune DDV v roku, ki ga določa zakon. Prvostopenjski davčni organ je ustavil postopek DIN ter v celoti sledil temu, kar je tožnik obračunal v DDV obračunih za navedena obdobja. Tožnik pa je vlagal dokumentacijo ter dopise in pojasnila, zato v takem primeru na podlagi četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, krijeta davčni organ in zavezanec vsak svoje stroške postopka (sodba Upravnega sodišča RS I U 419/2016 z dne 11. 10. 2016).

4Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da četrti odstavek 79. člena ZDavP-2 ureja položaj oziroma stroškovno posledico v primeru, ko se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma napovedi, medtem pa tožnik v predmetnem postopku ni preložil nobenega obračuna oziroma napovedi, temveč je organ po uradni dolžnosti pričel postopek DIN. Zaradi navedenega je davčni organ uporabil napačno določbo ZDavP-2 ter zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka neutemeljeno zavrnil. Zatrjuje, da se je postopek DIN končal v celoti ugodno za tožnika, saj v postopku DIN niso bile ugotovljene kršitve predpisov s področja DDV in se je postopek ustavil. Navaja, da bi moral davčni organ zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka ugoditi. Ob tem se sklicuje na tretji odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem gredo stroški davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Sklicuje se tudi na sodbi tukajšnjega sodišča III U 134/2015-12 z dne 17. 11. 2017 in I U 1796/2010 z dne 31. 5. 2011 ter poudarja, da mora davčni organ v postopku DIN stroškovno odločitev opreti na odločitev o glavni stvari, pri čemer je odločitev o stroških odvisna od uspeha zavezanca v postopku. Navaja, da je navedene argumente predstavil tudi v pritožbi, vendar se pritožbeni organ do njih ni opredelil. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je navedel, da davčni organ v postopku DIN ni ugotovil nepravilnosti, kar pomeni, da je tožnik v postopku v celoti uspel, zaradi česar je obrazložitev odločbe v nasprotju z njenim izrekom. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo istemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka je v odgovoru na tožbo dodala, da ne držijo navedbe, da tožnik ni oddal obračunov DDV, saj je že prvostopenjski davčni organ v zapisniku navedel, kolikšne presežke je tožnik izkazal v obračunih DDV. Navedeno pomeni, da tožnik podaja neresnične trditve. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu ,v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka za zastopanje v postopku DIN. Davčni organ je namreč z izpodbijanim sklepom ustavil postopek DIN, ker je ugotovil, da pri pregledani dokumentaciji niso bile ugotovljene kršitve predpisov s področja DDV ter sklenil, da tožnik v skladu s četrtim odstavkom 79. člena ZDavP-2 ni upravičen do povračila stroškov postopka. Tožnik se v tožbi sklicuje na tretji odstavek 79. člena ZDavP-2 in navaja, da bi mu moral davčni organ priznati stroške postopka, ker je v postopku uspel, saj je bil postopek DIN ustavljen iz razloga, ker v postopku DIN ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti. Navaja tudi, da v predmetnem postopku ni predložil nobenih obračunov ali napovedi, pač pa je davčni organ po uradni dolžnosti začel postopek DIN.

9Pravno podlago obravnavanega primera predstavlja četrti odstavek 79. člena ZDavP-2, ki določa, da če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma vložene napovedi ali carinske deklaracije, krijeta davčni organ in zavezanec za davek vsak svoje stroške. Med strankama ni sporno, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom ustavil postopek DIN, ker je ugotovil, da tožnik ni kršil prepisov s področja DDV, ter da je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka za zastopanje v postopku DIN.

10Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je davčni organ v obravnavanemu primeru pravilno uporabil določilo četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, po katerem krijeta davčni organ in zavezanec za davek vsak svoje stroške, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma vložene napovedi ali carinske deklaracije. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da je tožnik zavezanec za DDV. Iz prvega odstavka 88. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), pa izhaja, da mora davčni zavezanec, če ni s tem zakonom drugače določeno, obračun DDV predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Davčni organ je v obravnavanem primeru ustavil postopek DIN s področja DDV pri tožniku, ker je ugotovil, da niso bile ugotovljene kršitve predpisov s področja DDV, kar pomeni, da je v celoti sledil tožnikovim obračunom DDV za navedena obdobja. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da ni predložil davčnega obračuna ali napovedi, kar pa upoštevaje ugotovitve v postopku DIN, da nepravilnosti s področja DDV niso bile ugotovljene, ne drži, saj bi sicer davčni organ tožniku kot davčnemu zavezancu za plačevanje DDV, naložil dodatne obveznosti, česar pa ni storil.

11Tudi iz predloga 80. člena ZDavP-2, EPA 1065-IV (sedanji 79. člen ZDavP-2), na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v drugostopenjski odločbi, izhaja, da je na novo urejen kriterij uspeha, saj organ in stranka krijeta vsak svoje stroške, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma davčne napovedi. Če pa je vloženo pravno sredstvo, zakon določa specialno ureditev, tako da po vložitvi pravnega sredstva nosi stroške tega dela postopka tista stran, za katero se postopek konča neugodno, kar pa ne velja za osebne stroške stranke, ki jih ima v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva, katere mora v vsakem primeru plačati sama. Sodišče upoštevajoč namen zakonodajalca, pritrjuje toženi stranki, da se določba tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 nanaša na situacijo, ko je že vloženo pravno sredstvo, medtem ko se določba četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2 nanaša na situacijo, ko pravno sredstvo še ni vloženo, kot je tudi obravnavani primer. Vse navedeno po presoji sodišča pomeni, da davčni organ tožniku pravilno ni priznal priglašenih stroškov postopka.

12Glede na navedeno tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je tožnik v smislu tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 uspel v postopku, saj se navedena določba ne uporablja v primeru, kot je obravnavani, temveč v primeru, ko je vloženo pravno sredstvo, kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ. Po povedanem sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da se pritožbeni organ ni opredelil do tožbenega ugovora, da je tožnik uspel v postopku, zaradi česar naj bi bila obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovim izrekom.

13Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

15Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16Sodišče je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločilo po sodnici posameznici.