VSM Sodba I Cp 456/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica in drugo toženec krijeta vsak svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je nepremičnina, stanovanje na naslovu ... cesta, M., ID znak 000-403-12, predstavlja skupno premoženje (I. točka izreka), da je delež prve toženke ½ od celote in delež drugega toženca ½ od celote (II. točka izreka), da se v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini vknjiži lastninska pravica na ime prve toženke do ½ od celote in na drugega toženca do ½ od celote (III. točka izreka) in da sta toženca dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja na sklenjeno sodno poravnavo v postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Mariboru III P 164/2018 z dne 5. 2. 2019, s katero je tožnica nesporno in izrecno soglašala, da predstavlja stanovanje na naslovu K. cesta, M., posebno premoženje drugega toženca. V zvezi s skupnim premoženjem pritožba navaja, da sta toženca sklenila kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je drugi toženec kupil sporno nepremičnino od prve toženke na podlagi prodajne pogodbe. Prereka zaključke sodišča prve stopnje, da toženca nista dokazala plačila kupnine za sporno stanovanje na podlagi predmetne pogodbe. Da je šlo za plačilo kupnine iz lastnih sredstev prvega toženca priča dejstvo, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo in ne darilno pogodbo, kjer kupnine ne bi bilo potrebno opredeliti. Obstoj zakonske zveze in nakup stanovanja v času trajanja le-te, pa še avtomatsko ne pomeni obstoja skupnega premoženje. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek tožnice zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in se zavzema za zavrnitev. Priglaša stroške.

Odgovor na pritožbo je vložila tudi prva toženka, ki se zavzema za ugoditev pritožbi drugega toženca. Stroškov ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6V predmetnem postopku tožnica zahteva ugotovitev, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje in določitev deležev na njem, na podlagi česar bo lahko v skladu z določbo 57. člena Zakona o zakonski zavezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) oz. 83. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) kot upnica zahtevala izvršbo na delež dolžnica (prve toženke). Iz listin v spisu izhaja, da je tožnica vodila izvršilni postopek zoper prvo toženko, v katerem je predlagala izvršbo tudi na sporno stanovanje, temu pa je nasprotoval drugi toženec, ki je v ugovoru tretjega zatrjeval, da je on lastnik spornega stanovanja do celote in ne prva toženka. V pravdni zadevi za nedopustnost izvršbe, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Mariboru III P 164/2018 sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo (priloga A11).

7V zvezi s pritožbenim očitkom, da gre za „res iudicata oz. res transacta“,¹ sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da tožnica v sodni poravnavi III P 164/2018 z dne 5. 2. 2019 ni nikoli priznala, da je sporno stanovanje posebno premoženje drugega toženca, temveč iz citirane poravnave izhaja le, da bo utesnila izvršbo in ne bo razširila svojih izvršilnih predlogov na sporno nepremičnino, dokler bo dejanski lastnik te nepremičnine drugi toženec. Upnik namreč lahko v izvršbi poseže le na tiste nepremičnine, ki so v lasti dolžnika. Ker je v citiranem pravdnem postopku drugi toženec trdil, da je lastnik spornega stanovanja v celoti, se je tožnica zavezala, da ne bo posegala na lastnino drugega toženca, ki še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ni pa se zavezala, da ne bo zahtevala ugotovitve, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje obeh tožencev, in da torej ni zgolj v lasti drugega toženca ter ugotovitve deležev na skupnem premoženju, kar zahteva s predmetno tožbo. Ker tako v obravnavani tožbi ne gre za isti predmet oziroma za „res transacta“ kot v zgoraj navedeni sodni poravnavi, je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

8Po prvem odstavku 51. člena ZZZDR premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pritožba ima sicer prav, da nakup stanovanja v času trajanja zakonske zveze, še avtomatsko ne pomeni obstoja skupnega premoženje, vendar pa ob nesporni ugotovitvi, da je bilo sporno stanovanje tožencev pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in zatrjevanju tožnice, da sta toženca kupila stanovanje iz skupnih denarnih sredstev, pridobljenih z delom, trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje nosita toženca, ki zatrjujeta njegovo drugačno naravo.² Po vsebini gre za trditev in dokazovanje, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom. Nesporno je bilo namreč, da je bilo sporno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ne pa tudi, da gre za skupno premoženje, saj sta toženca temu ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Tako je trditveno in dokazno breme, da sporno stanovanje ni skupno premoženje, prešlo na toženca, ki bi moral ne samo trditi, temveč tudi dokazati, da je bilo sporno stanovanje, kupljeno z njegovim posebnim premoženjem, torej da je bilo kupljeno s sredstvi, ki predstavljajo njegovo posebno premoženje. Toženca sta v dokazne namene predložila sicer kupoprodajno pogodbo, iz katere je razvidno, da je prva toženka prodala drugemu tožencu sporno stanovanje, vendar pa zgolj na podlagi pogodbe ni mogoče sklepati, da predmetno stanovanje ne spada v skupno premoženje. Edini razločevalni kriterij med skupnim in posebnim premoženjem zakoncev je poleg časovnega (torej, kdaj je bilo premoženje pridobljeno – v ali izven zakonske zveze), izvor denarja za plačilo le-tega. Zakonca pridobivata svoje prihodke z delom, zato se šteje, da so predmeti, kupljeni v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Tisti, ki trdi, da so posebno premoženje, mora to dokazati, tudi tako, da dokaže izvor denarja, kar pomeni, da dokaže, da je bil nakup financiran iz posebnega premoženja, ki ga predstavljajo odškodnine, zapuščine ipd. Toženca sta sicer navedla, da je drugi toženec nakup spornega stanovanja financiral s kreditom, ki ga je poplačeval iz dediščine, a dokaza za to, da je drugi toženec dedoval in podedovano premoženje vložil v stanovanje, nista predložila. Hkrati pa sta navedbo glede podedovanega premoženja podala po prvem naroku za glavno obravnavo (natančneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo v novem sojenju), pri čemer pa nista navedla razloga za zamudo, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo te njune navedbe za prepozne (286. člen ZPP).

9Ob odsotnosti dokaza o izvoru financiranja nakupa stanovanja s strani toženca in dejstvu, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze med tožencema, je mogoč le zaključek, da predstavlja stanovanje skupno premoženje tožencev (ne glede na dejstvo, da je bila med njima sklenjena prodajna pogodba), za katero pa velja domneva, da so deleži na njem enaki. Ker toženca niti nista dokazovala, da temu ni tako, je obveljala domneva enakih deležev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da spada sporno stanovanje med skupno premoženje tožencev ter določilo deleže na njem in sicer vsakega do ½ od celote ter na podlagi tega odredilo vpis lastninske pravice vsakega od tožencev do ½ od celote v zemljiško knjigo.

10Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11Ker drugi toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo nosi sama tudi tožnica, ker z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve.

¹ Pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava.
² Tako tudi: VSRS sodba II Ips 275/2015 z dne 28. 1. 2016.