VSC Sodba Cp 308/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 640,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke A. A. (prej B. B.)¹ zoper toženo stranko C. C. na nedopustnost izvršbe na nepremičnino ID znak del stavbe ..., katastrska občina ..., stavba 392, del stavbe 7 (ID ...), ter toženi stranki pod točko II izreka v plačilo naložilo pravdne stroške v višini 2.568,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude, glede na 15 dnevni podeljeni izpolnitveni rok.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec, in sicer tako po pooblaščencu kot z lastno laično pritožbo. V prvo navedeni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da tožeča stranka za sporno stanovanje, ki ga je pridobila na podlagi menjalne pogodbe, sklenjene dne 22. 3. 2005 med tožnico in M. d.o.o., ni vložila zemljiškoknjižnega predloga za vknjižbo lastninske pravice vse do 16. 3. 2015. V vsem tem času v zemljiški knjigi ni bilo vknjižene nobene zaznambe vrstnega reda, predznambe lastninske pravice ali kakršnekoli druge plombe, ki bi nakazovala, da lastnik nepremičnine ni podjetje M. d.o.o., kateri je bil kot lastnik vknjižen pri nepremičnini tudi ob začetku stečajnega postopka, ki se je pri Okrožnem sodišču v Celju vodil po opr. št. St 13XX/2013. Toženec je že dne 27. 6. 2012 na podlagi sklepa o izvršbi VL 190555/2011 z dne 21. 6. 2012 pridobil zastavno pravico za zavarovanje denarne terjatve, ki jo je imel do podjetja M. d.o.o., in v stečajnem postopku, ki se je vodil nad zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnine - podjetjem M. d.o.o., kamor je prijavil ločitveno pravico, mu je bila ta dne 4. 11. 2014 tudi v celoti priznana, medtem ko je bila po tožnici priglašena izločitvena pravica prerekana. Tožeča stranka se je na podlagi menjalne pogodbe šele dne 16. 3. 2015, ko je začela učinkovati njena lastninska pravica, vknjižila v zemljiški knjigi kot lastnica. Zato je bistveno vprašanje datuma in načina pridobitve lastninske pravice v korist tožeče stranke in datuma pridobitve zastavne pravice v korist tožene stranke oz. je pravno odločilno, da tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila s sklenitvijo menjalne pogodbe, temveč šele z vknjižbo v zemljiški knjigi, ker gre za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Z izvršbo je bilo torej poseženo na nepremičnino, ki ni bila v lasti tožeče stranke, zato je potrebno tehtati argumente v zvezi s posegom v tujo pravico, saj gre za navzkrižje interesov tožeče stranke, ki je imela zgolj pričakovano pravico, in toženca kot upnika, ki je imel vknjiženo zastavno - stvarno pravico na tuji stvari. Že zaradi same vrste upravičenja (pričakovana lastninska pravica in vknjižena stvarna pravica - zastavna pravica), pa tudi dejstva, da bi tožeča stranka morala poskrbeti za zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe, se tožeči stranki ne bi smelo nuditi pravnega varstva njene pričakovane pravice, pa tudi sicer je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je imela tožeča stranka v obdobju od leta 2005 pa do vknjižbe lastninske pravice v letu 2016 več kot 10 izvršilnih postopkov, povsem nekritično in zmotno zaključilo, da višina navedenih zneskov v izvršilnih postopkih ne bi mogla biti razlog, da se tožeča stranka zaradi teh izvršilnih postopkov ne bi vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine (zneski izvršb, ki so se vlekle deset let, po glavnici ne prikazujejo realnega dolga). Tožeča stranka je bila glede svojega ravnanja v zvezi z vknjižbo lastninske pravice v svojo korist najmanj hudo malomarna, če ne celo fraudulozna, saj je očitno svoje premoženje skrivala pred drugimi upniki, v nasprotju s toženo stranko, ki nikakor ni ravnala nepošteno, saj ko je po pooblaščenki vložila predlog za izvršbo na to nepremičnino, še ni vedela za sklenitev menjalne pogodbe, pač pa je za to izvedela iz govoric šele kasneje, in ne prej, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tista, ki je bila oškodovana in trpi hudo prikrajšanje na svojem premoženju, čeprav je stvarno pravico - hipoteko pridobila na pravno veljaven način in pred pridobitvijo lastninske pravice tožeče stranke. Predlaga, da Višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3V laični pritožbi toženec navaja, da je tožnica s svojimi izkrivljenimi izjavami vseskozi zavajala sodišče, ko je v nasprotju z dogovorom izjavila, da je bila v dobri veri prepričana, da bo za vpis v zemljiško knjigo poskrbel notar, s čimer je prikrivala zanjo obremenilna dejstva, saj se je zavedala, da lahko nepremičnino zaradi obremenitev, za katere je vedela, izgubi. Z nepremičnino je do konca stečajnega postopka vseskozi razpolagala in jo celo oddajala v najem. Zato je šlo za prikrivanje dejstev, ko je navajala, da o nepremičnini ne ve nič, saj bi to pomenilo, da je njen pooblaščenec, ki je urejal vknjižbo v zemljiško knjigo, deloval mimo njenih naročil. Tožbeni zahtevek je že od začetka sporen, ker v njem niso navedeni opravilna številka zadeve, sodišče, pri katerem se izvršba vodi, niti upnik, zato na njegovi podlagi ni moč zahtevati izbrisa iz zemljiške knjige in bi ga sodišče moralo zavrniti. Njegova izpoved o novem lastniku, podana sicer v tremi, ker ni pričakoval vprašanj, ki se ne nanašajo na dolg, pa tudi sicer je bil v slabšem zdravstvenem stanju, se nanaša na obdobje po prejeti dokumentaciji (zemljiškoknjižnih izpiskov) z Vrhovnega sodišča.

4V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v sodni praksi utrjeno stališče, da so na osebo, ki je pred upnikovo pridobitvijo zastavne pravice v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da ji zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Okoliščina, ali je upnik, ki je pridobil zastavno pravico v izvršilnem postopku, vedel za dolžnikovo razpolaganje, ni pomembna, saj je ni pridobil na pravnoposlovni način, zato ima nevpisana lastninska pravica prednost, zaradi česar pritožbeno sklicevanje na po sodišču napačno povzeto dejansko stanje glede toženčevega vedenja o tem, da nepremičnina ni več v lasti M. d.o.o., ni pomembno, kot tudi ne v pritožbi problematizirano dejansko stanje glede uporabe nepremičnine. Predlagala je zavrnitev pritožbe, potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev pritožbenih stroškov toženi stranki.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določbi 1. in 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delih, ki so pritožbeno izpodbijani, in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena istega zakona) in na pravilno uporabo materialnega prava (člen 341 ZPP). Tožnica je tožbo vložila kot tretji, po tem, ko je prvostopno izvršilno sodišče zavrnilo njen ugovor kot tretjega, in jo hkrati poučilo, da lahko v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa začne pravdo na ugotovitev, da izvršba na nepremičnino ID znak del stavbe ... katastrska občina ... stavba ... del stavbe 0 (ID ...), ki je predmet izvršilnega postopka, ni dopusten. Pravno podlago za tožbo na nedopustnost izvršbe (tudi izločitvena tožba) predstavljata določbi 3. odstavka 65. člena in 1. odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); tožnik (oziroma tretji v izvršilnem postopku) mora, če želi uspeti z zahtevkom, da nepremičnina ne spada med premoženje dolžnika, verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje.

7Sodišče prve stopnje je ob v točkah 1 do 4 obrazložitve izpodbijane sodbe povzeti trditveni podlagi pravdnih strank, po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v obrazložitvi navedene dokaze², pravilno zaključilo, da so na tožnico kot osebo, ki je pred toženčevo (upnikovo) pridobitvijo zastavne pravice v izvršilnem postopku (na podlagi v zemljiški knjigi zaznamovanega sklepa o izvršbi), razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, ne glede na v času zaznambe zastavne pravice neobstoječi (in šele kasneje izvedeni) zemljiškoknjižni vpis, že prešla stvarnopravna upravičenja v obsegu, ki ji zagotavlja pravno varstvo v izločitveni pravdi. Zaključek je nosilni razlog izpodbijane odločitve. Zato je tožbenemu zahtevku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe³ ugodilo. Pri tem je, upoštevaje v točki 20 obrazložitve zastopano stališče Ustavnega sodišča in novejše pravne teorije, da se vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več izključnih absolutnih učinkov, in glede na nosilni razlog, povzet v točki 6 obrazložitve te sodbe, pravilno izhajalo iz materialnopravne podlage določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ; členi 10, 23, 40, 49) in Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1; člena 8, 41), kot tudi iz določb Ustave RS o pravici do zasebne lastnine (člen 33)⁴. Ob tem, ko pritožbeno ni sporno:

- da je bila dne 22. 3. 2005 med tožnico in M. d.o.o., sklenjena menjalna pogodba z vsebovanim zemljiškoknjižnim dovolilom za nepremičnino, ki je predmet izvršbe, in za katero se v pravdi zahteva ugotovitev nedopustnosti (opremljenim z overjenim podpisom prenositelja M. d.o.o. za stanovanje, ki ga je ta z menjavo tožnici prepustil v last slednji),

- da tožnica na podlagi menjalne pogodbe z dne 22. 3. 2005⁵ z vsebovanim perfektnim zemljiškoknjižnim dovolilom, ni vložila zemljiškoknjižnega predloga za vknjižbo lastninske pravice vse do 16. 3. 2015, in

- da je toženec dne 27. 6. 2012 na podlagi sklepa o izvršbi VL 190555/2011 z dne 21. 6. 2012 pridobil zastavno pravico za zavarovanje denarne terjatve, ki jo je imel do podjetja M. d.o.o.⁶,

je prvostopno sodišče pravilno razrešilo dilemo, položaju katere od pravdnih strank je podeliti prednost, glede na njune trditve o datumu in načinu pridobitve lastninske pravice v korist vsake od njiju⁷.

8Pritožba se neutemeljeno zavzema za uporabo čl. 170 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), predvsem 2. odstavka, ki določa, da pridobljena zastavna pravica na podlagi sklepa o izvršbi učinkuje tudi proti tistemu, ki je pozneje pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožbeno sodišče se strinja, da je v obravnavanem primeru toženec z zaznambo sklepa o izvršbi z dne 21. 6. 2012⁸, kot to pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče, pridobil zastavno pravico. Vendar je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo tudi potrebne okoliščine glede prenosa lastninske pravice na tožnico. Čeprav se je imenovana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine dejansko vpisala po citiranem datumu⁹, je ta, kljub potrebni vknjižbi prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar je v skladu s čl. 49/1 SPZ (pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice), tudi do toženca kot tretje osebe začel učinkovati že pred tem, in sicer z dnem 22. 3. 2005. V okviru koncepta lastninske pravice v pričakovanju, ki ga je izoblikovala sodna praksa¹⁰, je bilo že takrat na tožnico preneseno razpolagalno upravičenje, kot je to vse pravilno razbrati iz izpodbijane sodbe v tč. 20 obrazložitve. Tožena stranka, upoštevaje že navedene in po prvem sodišču tudi upoštevane določbe materialnopravnih predpisov, na njih temelječih pravilnih in utemeljenih zaključkov ne more uspešno izpodbiti niti z nadaljnjim pritožbenim sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prava, ko navaja, da v kolikor bi tožnica imela pravico, ki je imela prednost pred zastavno pravico tožene stranke, bi ji bila ta v postopku osebnega stečaja nad M. d.o.o. priznana, ne pa da ji je bila izločitvena pravica dne 5. 6. 2015 prerekana, medtem ko je bila ločitvena pravica tožencu s sklepom St 13XX/2013 z dne 4. 11. 2014 v celoti priznana.

9Neutemeljena so tudi pritožbena sklicevanja na hudo malomarnost ali celo izigravanje zakona s strani tožnice, ki kar deset let v zemljiški knjigi ni uredila stanja. S takšnimi navedbami pritožba tožnici očita skrivanje premoženja pred upniki, po drugi strani pa se sklicuje na lastno poštenost ob vložitvi predloga za izvršbo. Vendar vprašanja skrbnosti oz. poštenosti tožnice na eni strani in dobre vere toženca na drugi strani niso pravno pomembna¹¹. Posledično pritožba ne more uspeti niti z očitkom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi več izvršilnih postopkov zoper tožnico kot dolžnico, kar naj bi bil po pritožbenih navedbah, za razliko od ugotovitve prvostopnega sodišča, vzrok, da tožnica ni poskrbela za vknjižbo. Iz istega razloga ni moč slediti sicer tudi vsebinsko neutemeljenim očitkom o zmotno ugotovljenem toženčevem vedenju glede spremembe lastništva nepremičnine v času vložitve predloga za izvršbo, ker naj bi za to toženec izvedel šele kasneje¹².

10V sklop neutemeljenih pritožbenih navedb zaradi pravne nepomembnosti sodijo tudi nadaljnja navajanja toženca v njegovi laični pritožbi o izkrivljenih izjavah tožnice, ki ji očita nedobrovernost v obdobju od sklenitve menjalne pogodbe do vložitve zemljiškoknjižnega predloga, nadalje o njenem razpolaganju s stanovanjem in oddajanjem slednjega v najem, s čimer zatrjuje njeno prikrivanje dejstev in se posledično, a neutemeljeno, sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopna odločitev glede pravno pomembnih dejstev temelji na med pravdnima strankama nespornih dejstvih ter na dokazni presoji listinskih dokazov. Dokazna ocena v tem delu je prepričljiva, celovita in ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Pritožba je z izpostavljanjem toženčeve lastne razlage in lastne dokazne presoje vsebine njegove izpovedi in s posplošenim navajanjem razlogov ne more izpodbiti, kar velja tudi za ugotovljeno dejstvo nedobrovernosti toženca v času vložitve izvršilnega predloga glede nepremičnine¹³. Prvostopno sodišče je namreč na podlagi lastne toženčeve izpovedi najprej (prav tako prepričljivo) ugotovilo tudi njegovo nedobrovernost, čeprav je kasneje zaključilo, da je za odločitev v konkretnih okoliščinah pomembno le, ali je bil že z menjalno pogodbo sklenjen tudi razpolagalni posel, s čimer je bilo razpolagalno upravičenje preneseno iz M. d.o.o. na tožnico.

11Ob obrazloženem se pritožbene navedbe pokažejo za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kot izhaja iz izreka sodbe, ugodilo. V uvodu zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila konkretizirana. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zaradi česar je pritožbo tožene stranke, vloženo po pooblaščencu, in po sami toženi stranki, zaradi neutemeljenosti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker tožena stranka s pritožbo, vloženo po pooblaščencu, v kateri je priglasila stroške, ni bila uspešna, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbe kriti sama.

13Toženi stranki je sodišče, glede na v odgovoru na pritožbo¹⁴ priglašene stroške, ki so bili vsebinsko obrazloženi in jih je štelo za potrebne, priznalo, v skladu z določbami Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 70/22)¹⁵, in člen 12 Odvetniške tarife (OT): vseh priglašenih 875 točk nagrade za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo (tar. št. 22 točka 1 v zvezi s tar. št. 19) in 192,5 točk nagrade iz naslova 22% DDV (čl. 12/2), kar upoštevaje 0,60 EUR, kot je vrednost odvetniške točke, znaša 640,50 EUR. Priglašenih stroškov za končno poročilo v višini 50 točk ni priznalo, ker so bili ti stroški priznani že s sodbo, kot tudi ni priznalo 50 priglašenih točk za prejem in pregled sodbe in pritožbe, ker je štelo, da ne gre za samostojno postavko, glede na priznanje nagrade za odgovor na pritožbo.

14Odmerjene stroške odgovora na pritožbo je toženec dolžan povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (načelno pravno mnenje, občna seja VS RS z dne 13. 12. 2006).

¹ v uvodu izpodbijane sodbe očitno napačno navedena priimka „D. D. “ in „E. E.“
² točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe
³ drugostopno sodišče glede na pritožbena navajanja že na tem mestu izpostavlja, da je zahtevek glede na v izreku vsebovane identifikacijske znake nepremičnine določljiv (čl. 12/1 Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1)
⁴ odločba Up-128/03 z dne 27. 1. 2005
⁵ na določenih mestih v izpodbijani sodbi očitno napačno zapisana letnica 2015
⁶ ki predstavlja neposlovno pridobljeno zastavno pravico
⁷ kar pa v nasprotju z navedbo v odgovoru na pritožbo ni novota, saj ne gre za uveljavljanje dejstva, temveč za izraženo pravno naziranje
⁸ z začetkom učinkovanja 27. 6. 2012
⁹ 16. 3. 2015, kot to izhaja iz tč. 19 obrazložitve izpodbijane sodbe
¹⁰ v skladu s spoštovanjem čl. 33 Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine
¹¹ o tem izrecno tudi novejši judikati VS RS, ki v primerih zakonitega pravnega naslova kot podlage za vknjižbo, s čimer so varovane pridobitve pravic v pravnem prometu, kamor pa zastavna pravica ne spada, vselej dajejo prednost nevpisani lastninski pravici pred neposlovno pridobljeno zastavno pravico (na primer VS RS II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014, II Ips 441/2010 z dne 26. 9. 2013)
¹² toženčevo izpoved kljub drugačnim pritožbenim trditvam izpodbijana sodba v tč. 18 in 20 korektno povzema
¹³ pritrjuje pa ji celo pritožba, ko se ta sklicuje na govorice, ki se v manjših krajih hitro širijo, na kar toženec ni imel vpliva, s čimer pa svojega vedenja o spremembi lastništva nad nepremičnino v času vložitve predloga za izvršbo ne zanika
¹⁴ vložen 6. 7. 2022
¹⁵ z veljavnostjo 4. 6. 2022