VSK Sklep Cpg 112/2022

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine po 26. členu ustave RS zaradi škode, ki naj bi tožeči stranki nastala v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 1756/2015 z dne 4.3.2016 in sklepom Vrhovnega sodišča RS III Ips 75/2016 z dne 11.8.2016, ki sta bila z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-280/16 razveljavljeni. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila v postopku stečaja, ki se je na podlagi obeh citiranih sklepov vodil zoper prvega tožnika, sporna razlaga določbe druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Po stališču sodišča prve stopnje je razlaga, ki sta jo uporabili redni sodišči, pravilna. Nasprotno pa je razlaga Ustavnega sodišča očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, ustavno sodišče pa je tudi prekoračilo meje svojih pristojnosti. Zato naj ravnanje rednih sodišč ne bi imelo znakov protipravnosti v smislu 26. člena Ustave RS, kar pomeni, da ni nastala odškodninska obveznost države.

2Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje. Povzema vsebino odločbe Ustavnega sodišča, po kateri sta redni sodišči samovoljno in arbitrarno razlagali pravo, kar po mnenju pritožnika predstavlja kvalificirano protipravnost. Gre za sodniško napako, za katero odgovarja država. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sodišča zagrešila več očitnih napak, do teh navedb se sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo in je sodba glede tega popolnoma neobrazložena. V nadaljevanju se pritožniki ukvarjajo z vprašanjem učinkov ločitvene pravice v prisilni poravnavi. Sporna sklepa sta bila sprejeta v nasprotju z ustavnoskladno razlago. Izpodbijana sodba glede interpretacije pravne domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP v celoti sledi članku vrhovnega sodnika Vladimirja Balažica, objavljenem v Pravni praksi št. 10, 2018, str. 24, v katerem se je avtor kritično opredeljeval do odločbe Ustavnega sodišča ter s tem v zvezi podajal napotke sodiščem za odločanje v podobnih primerih. Taka navodila pomenijo poseg v 23. člen Ustave Republike Slovenije. Še posebej pa to velja, če se članek uporabi kot argument za nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča, ki je pravni vir. V odločbi Up-280/16 je namreč ustavno sodišče preko t.i. Schumannove formule razložilo vsebino določbe ZFPPIPP, kar pomeni, da je izločilo iz uporabe razlago zakonske določbe, ki po njegovem mnenju ni v skladu z Ustavo. Sodišče bi pri odločanju v predmetni zadevi moralo spoštovati odločbo Ustavnega sodišča, namesto tega pa je bistveno poseglo v institucionalni položaj Ustavnega sodišča s tem, ko je arbitrarno odstopilo od njegove sodne prakse. Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne, zato je vprašanje protipravnosti ravnanja rednih sodišč že rešeno s pravnomočnim učinkom in je sodišče pri odločanju v predmetni zadevi na rešitev predhodnega vprašanja vezano. Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in dodelitev zadeve drugemu sodniku.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da predmet presoje ni upoštevanje in tolmačenje ZFPPIPP, temveč presoja protipravnosti ravnanja sodišč. O protipravnosti zato v odločbi Ustavnega sodišča ni rešeno s pravnomočnim in zavezujočim učinkom. Razlaga tožeče stranke pomeni kršitev določbe 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 1. člena Zakona o sodiščih. Ustavnopravna presoja arbitrarnosti ravnanja sodišča ne vsebuje enakih kriterijev kot presoja protipravnosti ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Ustavno sodišče ne presoja pravilnosti uporabe materialnega prava, temveč vprašanje, ali sodišča ne razlagajo zakona na ustavno nedopusten način. Tožena stranka vztraja, da je bila odločitev rednih sodišč v spornih sklepih materialnopravno pravilna.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povsem spregledalo vlogo Ustavnega sodišča v našem pravnem sistemu. Odločbe US (oziroma stališča v obrazložitvi) so namreč obvezne tudi v drugih istovrstnih primerih in jih morajo sodišča pri odločanju spoštovati in sicer imajo odločbe o ustavnih pritožbah precedenčni učinek¹, v konkretnem primeru pa gre celo za razlago iste zakonske določbe. To pomeni, da je na ugotovitev ustavnega sodišča, da razlaga druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki sta jo uporabili redni sodišči v spornih sklepih, ni ustavnoskladna, sodišče prve stopnje vezano.

6V odločbi Up-280/16 je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Kljub temu, da se je v obrazložitvi postavilo na stališče, da sta bila sporna sklepa "arbitrarna in očitno napačna", pa to ne pomeni, da je hkrati že odločilo, da je podana predpostavka protipravnosti za nastanek odškodninske obveznosti po 26. členu Ustave Republike Slovenije. Kot pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavlja tožena stranka, gre za različen predmet odločanja, poleg tega je odločanje o odškodnini po 26. členu Ustave RS v pristojnosti rednih sodišč.

7Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sodno prakso in teorijo o tem, kdaj je podana predpostavka protipravnosti po 26. členu Ustave Republike Slovenije. V nadaljevanju pa se je namesto z za to pravdo relevantnim vprašanjem, ali je šlo pri odločitvi rednih sodišč o uvedbi stečaja nad prvo toženko za ravnanje, ki ustreza povzetim kriterijem, ukvarjalo s presojo, ali je bila razlaga določb ZFPPIPP s strani Ustavnega sodišča pravilna (in je s tem, kot pojasnjeno v 5. točki te obrazložitve, preseglo svoje pristojnosti in poseglo v položaj Ustavnega sodišča v našem sistemu). Zaradi napačnega izhodišča se sodbe glede odločilnih dejstev ne da preizkusiti in je na podlagi povedanega² pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi in glede na opisano naravo kršitve sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Napotki za delo v ponovljenem sojenju so vsebovani že v gornji obrazložitvi.

8Pritožniki so sicer predlagali, da se po razveljavitvi novo sojenje opravi pred novim sodnikom, vendar pogoji za to niso podani. Zgolj na podlagi izpodbijane sodbe namreč še ni mogoče sklepati, da bo ponovno odločanje pred isto sodnico ogrozilo nadaljnji učinkovit potek sojenja.

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

¹ Tako: Ustavna pritožba: precedenčni učinki odločb Ustavnega sodišča. Sebastian Nerad, 2011, portal e-KURS.
² Tudi sicer pa je bila predmetna tožba vložena 19.6.2020, gre za prvo odločitev v zadevi, zato o hujši kršitvi strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče govoriti.