VSL Sodba II Cp 763/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) v roku 30 dni plačati odškodnino v znesku 954,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2019 do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), revalorizacija je sestavni del sodbe (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 617,80 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper del zavrnilnega dela sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in mu prizna dodatno odškodnino v znesku 2.000 EUR, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožnik kritizira ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni angažiralo izvedenca s področja oftalmologije, ker je tožnik plačal le 750 EUR predujma za sodnega izvedenca od naloženih 1.500 EUR in je sodišče štelo, da je primarno predlagal izvedenca travmatologije, ne pa s področja oftalmologije. Sodni izvedenki dr. A. A. je bila odmerjena nagrada v višini 512,98 EUR, od plačanega predujma je ostalo še 237 EUR, kar bi sodišče lahko porabilo za izvedbo dokaza z dodatnim angažiranjem sodne izvedenke dr. A. A. oziroma za angažiranje izvedenca s področja oftalmologije. Ko bi bilo mnenje že izdelano in bi bili priglašeni stroški, pa bi sodišče tožnika pozvalo k doplačilu predujma oz. bi mu to naložilo s sklepom. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z dodatnim angažiranjem sodne izvedenke dr. A. A. oziroma z angažiranjem izvedenca s področja oftalmologije, ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja oziroma obsega nastale škode tožniku, sploh glede težav in posledic po poškodbi na levi strani ličnice, kar je imelo očitno posledico tudi na levem očesu tožnika. Stališča izvedenke, da gre za starostne težave, da težave z očmi naj ne bi bile v povezavi s samim škodnim dogodkom ter, da tožnik ni utrpel trajnih posledic poškodbe, tožnik ne more sprejeti. Predlagal je, da izvedenka dr. A. A. mnenje dopolni in pojasni, kako je mogoče, da so se njegove težave z očmi pričele ravno po škodnem dogodku in od takrat dalje vztrajajo, kar z večjo verjetnostjo izkazuje, da je bil škodni dogodek sprožilec takšnih težav. Predlagal je tudi izvedenca oftalmologa, vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo. Poleg tega je izvedenka A. A. mnenje napravila, ne da bi pridobila zdravstveni karton tožnika, čeprav to izvedenci običajno storijo sami. Karton bi morala oziroma bi ga lahko pridobila, kar je tožnik pri pripombah na mnenje tudi predlagal, sodišče pa pripomb tožnika ni poslalo izvedenki.

Odškodnina, ki jo je dosodilo sodišče tožniku, je prenizka tudi upoštevajoč izvedene dokaze. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku priznalo 2.000 EUR, kar je premalo, poleg tega sodišče ni upoštevalo poškodbe leve ličnice in posledično levega očesa, upoštevalo tudi ni izpovedi tožnika. Ta je v prometni nezgodi utrpel več poškodb, in sicer poškodbo glave, leve strani prsnega koša in levega komolca in v posledici poškodb trpel telesne bolečine različne intenzitete. Sodišče je sledilo le objektivni oceni trajanja in intenzitete telesnih bolečin, kot jih je navedla izvedenka, ne pa tudi izpovedi tožnika. To bi sodišče moralo upoštevati. Tožnik je izpovedal, da je trpel močne bolečine, predpisana so mu bila precej močna protibolečinska zdravila, jemal je Naklofen in to redno, dva meseca in pol. Osebni zdravnik, ki je tožniku predpisoval protibolečinska zdravila, je nedvomno ocenil, da jih potrebuje in da so torej bolečine še prisotne. Do pripomb tožnika v tem delu se sodišče ni opredelilo in mnenja ni poslalo v dopolnitev izvedenki. Tožnik je izpovedal, da je utrpel tudi poškodbo desnega kolena in je imel bolečine tudi v desnem kolenu, v s tem zvezi je utrpel tudi nevšečnosti.

Sodišče je upoštevalo le nevšečnosti, ki jih je v mnenju opredelila izvedenka, ne pa tudi ostalih nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja, kot je bilo navedeno v tožbi in kot je tožnik izpovedal ob zaslišanju. Glede na ustaljeno sodno prakso se upoštevajo tudi nevšečnosti, ki jih poškodovana oseba trpi doma v času zdravljenja, kar je tožnik tudi uveljavljal v tožbi, sodišče se do teh nevšečnosti ni opredelilo in tudi glede tega dela zahtevka ni ugotovilo polnega obsega škode. Tožnik je prve dni po poškodovanju počival, omejen je bil pri osebni higieni, oblačenju, slačenju, pri tem mu je dober teden dni pomagala žena, v tem času ni mogel opravljati gospodinjskih del ter ostalih del doma, na kmetiji, hlevu ali polju, kar je tudi izpovedal. Po koncu staleža, ki je trajal kar 54 dni, je še vedno imel bolečine, opustil je prostočasne aktivnosti, saj je moral začasno prenehati igrati nogomet, odpovedal se je sezoni smučanja. Težave je imel tudi pri spanju in ležanju. Iz sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja doma, kot je vtoževal v tožbi in kot je izpovedal, ni upoštevalo. Tudi, če se upošteva mnenje sodne izvedenke in izpoved tožnika, je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2.000 EUR prenizka in ne odraža vse škode, ki je iz tega naslova nastala tožniku. Vsekakor bi sodišče moralo upoštevati tudi poškodbo očesa.

Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000 EUR, upoštevajoč mnenje izvedenke dr. A. A., ki res pri tožniku ni ugotovila trajnih posledic s področja njene specialnosti, glede česar tožnik nima posebnih pritožbenih navedb, ostale pa so mu posledice na levem očesu, kar tožnik pripisuje škodnemu dogodku.

Ker je tožnik upravičen do višje odškodnine in mu gre še odškodnina v znesku 2.000 EUR, je posledično napačna tudi odločitev sodišča glede uspeha strank v postopku in višine stroškov, ki jih mora tožniku povrniti toženka.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeni so očitki o napačnem ravnanju sodišča prve stopnje, ki ni postavilo izvedenca s področja oftalmologije. Sodišče je tožniku naložilo plačilo predujma za dva izvedenca v skupni višini 1.500 EUR, tožnik pa je po štirih prošnjah za podaljšanje roka za plačilo predujma plačal le znesek 750 EUR. Sodišče je glede na tožbene navedbe utemeljeno štelo, da tožnik primarno zahteva sodnega izvedenca s področja travmatologije in tega tudi postavilo. Ker tožnik predujma za izvedenca s področja oftalmologije ni založil, sodišče predlaganega dokaza utemeljeno ni izvedlo ter so drugačne pritožbene navedbe, da naj bi sodišče šele, ko bi bilo mnenje izdelano (glede na to, da je nekaj predujma za izvedenko s področja travmatologije ostalo), tožnika pozvalo k plačilu predujma oziroma mu doplačilo naložilo v sklepu, neutemeljene.

6Ker tožnik predujma ni založil, so neutemeljeni očitki, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni postavilo izvedenca oftalmologa. Izvedenka travmatologinja se je sicer izjasnila tudi glede težav tožnika z levim očesom ter navedla, da pregled tožnika pri specialistu okulistu v bolnišnici X in težave z očmi niso v povezavi s škodnim dogodkom ter tožnik ni utrpel trajnih posledic poškodb. Glede teh ugotovitev je tožnik podal pripombe na izvedensko mnenje, vendar je že sam navedel, da je vprašanje, ali lahko v tem delu specialistka travmatologije poda dovolj poglobljeno stališče glede vida, zato so očitki, da bi morala v tem smislu izvedenka svoje mnenje še dopolnjevati, neutemeljeni.

7Prav tako je neutemeljen očitek glede napačnega ravnanja izvedenke, ki je mnenje napravila, ne da bi sama pridobila zdravstveni karton tožnika. V konkretni zadevi namreč sodišče izvedenke ni pooblastilo za pribavo zdravstvenega kartona tožnika. Izvedenka je zato tožniku naložila, da pri osebnem zdravniku zahteva, da se ji njegov zdravstveni karton pošlje na vpogled, vendar tožnik (kot je sodišče ugotovilo v 7. točki obrazložitve) za to ni poskrbel, saj izvedenka od tožnikove osebne zdravnice ni prejela zdravstvene dokumentacije niti njegovega zdravstvenega kartona. Tudi pregledov se tožnik ni udeležil niti ni opravičil svoje odsotnosti. Tudi v tem delu so bile zato pripombe na izvedensko mnenje neutemeljene.

8V skladu s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo,¹ pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).²

9Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnika je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo: da je tožnik trpel zmerne bolečine oziroma bolečine srednje stopnje v predelu udarnin približno sedem dni, dva tedna pa je trpel lažje bolečine (sprva stalne, nato občasne) v predelu udarnin, predvsem leve strani prsnega koša; bolečine je blažil z analgetiki v obliki tablet; nevšečnosti med zdravljenjem obsegajo pregled v urgentni kirurški ambulanti na dan škodnega dogodka, prisiljeni počitek, uživanje tablet proti bolečinam ter petkratno RTG slikanje, preglede pri osebnem zdravniku in hlajenje udarjenih predelov. V bolniškem staležu je bil tožnik 57 dni. Sodišče je nadalje upoštevalo, da nevšečnosti, ki jih je tožnik navajal v tožbi in ob zaslišanju, niso trajne narave in vsebinsko spadajo pod zahtevek nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je o teh nevšečnostih izpovedal in s tem potrdil svoje tožbene navedbe.³ Kljub temu, da jih sodišče prve stopnje ni konkretiziralo, je tudi te nevšečnosti, kot izhaja iz 10. točke obrazložitve, pri prisoji odškodnine upoštevalo. Poškodbe očesa oziroma težav z očmi pa, ker tožnik ni dokazal vzročne zveze,⁴ sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Tožniku je ob upoštevanju navedenega dejanskega stanja iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prisodilo odškodnino v znesku 2.000 EUR.

10Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče upoštevati še poškodbo desnega kolena ter bolečine v desnem kolenu, saj takšnih trditev v postopku ni podal, njegova izpoved pa trditvene podlage ne more nadomestiti. Tožnik je res izpovedal o hujših bolečinah in daljših bolečinskih obdobjih, kot jih je ugotovila izvedenka. Glede na utrpele poškodbe (tožnik je utrpel le udarnino glave, udarnino leve strani prsnega koša in udarnino levega komolca, torej gre za lahek primer) in objektivizacijo, do katere je prišlo sodišče na podlagi ugotovitev izvedenke, pa so tožnikove navedbe, da je trpel močne bolečine, neutemeljene. Da je protibolečinska sredstva potreboval in da je bil v bolniškem staležu 57 dni, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo. Ker je izvedenka razpolagala (s sicer slabo čitljivimi kopijami kartoteke tožnika) ter izpovedjo tožnika v spisu, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi bilo treba v tej smeri dopolnjevati izvedensko mnenje.

11Ob ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevaje telesne bolečine ter nevšečnosti tožnika, vključno s tistimi, ki jih je trpel doma v času zdravljenja (glej opombo 3), so tožnikove navedbe, da mu je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prenizko odmerjena, neutemeljene. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč prisojena odškodnina v višini 2.000 EUR iz tega naslova v okviru odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Ob upoštevanju prisojene odškodnine za strah v višini 1.000 EUR je tako tožniku za celotno utrpelo nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka (z zneskom 3000 EUR) odmerjena pravična denarna odškodnina.

12Glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika ta navaja, da nima posebnih pritožbenih navedb glede trajnih posledic s področja specialnosti izvedenke travmatologinje. Pritožbene navedbe podaja le glede zatrjevanih posledic na levem očesu, ki jih pripisuje škodnemu dogodku. Glede na ugotovitve izvedenke, upoštevajoč pregled tožnika pri specialistu oftalmologu ter upoštevaje dejstvo, da predujma za izvedenca oftalmologa tožnik ni založil in izvedenec utemeljeno ni bil postavljen, tožnik (kot je bilo že navedeno) ni dokazal, da so težave z levim očesom posledica predmetne prometne nezgode, zato so njegove pritožbene navedbe neutemeljene in tožnik neutemeljeno izpodbija zavrnitev zahtevka v višini 1.000 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

13Ob povedanem sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno odmerilo višino denarne odškodnine za nematerialno škodo tožnika in očitek o napačni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

14Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odločitve o pravdnih stroških. Tožnik navaja le, da je odločitev o stroških napačna posledično, ker mu gre še dodatna odškodnina v znesku 2.000 EUR, kar pa je, ob že obrazloženem, neutemeljeno.

15Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišča terja, da upošteva stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo.
² Načelno objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
³ Da je začasno moral prenehati igrati nogomet, da se je moral odpovedati sezoni smučanja in je bil približno tri mesece oviran pri opravljanju kmečkih opravil, in sicer običajnih kmetijskih opravil oziroma težjih, predvsem v hlevu in na polju, rahlo je bil omejen pri osebni higieni in pri teh opravilih mu je kakšen teden pomagala žena, takoj po škodnem dogodku je imel nekaj problemov s spanjem.
⁴ Ker ni založil predujma za izvedenca oftalmologa (izvedenka travmatologije pa vzročne zveze med nezgodo in težavami z očmi ni potrdila).