VSL Sklep I Cp 1288/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Dosedanji potek postopka in odločitev sodišča prve stopnje:

1Sodišče prve stopnje je izvedlo postopek vzpostavitve etažne lastnine na stavbi A. 1 v Ljubljani. Postopek določitve pripadajočega zemljišča isti stavbi se vodi posebej.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzpostavilo zemljiškoknjižno listino za kupovalko B. B. (I. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); na stavbi vzpostavilo etažno lastnino in ugotovilo splošne skupne dele, posebni skupni del in posamezne dele stavbe, nadalje idealne deleže solastnine na splošnih skupnih delih stavbe in na posebnem skupnem delu ter lastninske pravice na posameznih delih, preneslo izvedene pravice in ugotovilo obstoj izvedenih pravic (II. do X. točka izreka); zavrnilo zahtevo udeleženca C. C. za ugotovitev njegove lastninske pravice na posameznem delu stavbe z ID znakom 0000-168 in 0000-168-19 (XI. točka izreka); zavrnilo predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi brez naslova z ID znakom 0000-1960 in zavrnilo zahtevo C. C., da se na posameznih delih zgoraj navedene stavbe ugotovi lastninska pravica v njegovo korist, sorazmerno z njegovim idealnim deležem solastnine, in da se ugotovi njegova lastninska pravica na eni drvarnici (XII. in XIII. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

3Udeleženec D., d. o. o., se je pritožil zoper 1. in 2. alinejo X. točke izreka sklepa, ki se nanašata na ugotovitev obstoja hipoteke v korist Banke, d. d. Navedel je, da so vpisali napačnega imetnika hipoteke (Banka, d. d., namesto DUTB), vendar je sodišče prve stopnje to pritožbo na podlagi drugega odstavka 36. člena Zakona o nepravdnem postopku¹ že rešilo s sklepom z dne 30. 5. 2022, zato pritožbeno sodišče te pritožbe ni obravnavalo.

4Udeleženec C. C. se je smiselno pritožil zoper del sklepa, ki se nanaša na posamezne dele z ID znakom 0000-168-19 (15. alineja VIII. točke izreka) in na zavrnitev njegovih zahtevkov (XI. do XIII. točka izreka).² V zelo obširni (26 strani) pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo odstopilo od sodne prakse. Prezrlo je dejstvo, da je bil E. neskrben in ni poskrbel za zemljiškoknjižni vpis poslovnega prostora št. 18. Ni upoštevalo posledic nakupa v stečajnem postopku in je poseglo v pravnomočno sodno odločbo. Predmet prodaje na javni dražbi v okviru stečajnega postopka sta bila poslovni prostor št. 18 in drvarnica, torej posamezni del stavbe in ne idealni solastni delež. To stališče potrjuje tudi sodna praksa, konkretno sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1256/2019. V primeru navidezne solastnine predmet prodaje ne more biti nič drugega kot posamezni del stavbe, ki pa se v zemljiški knjigi izvede v obliki vpisa solastniškega deleža. Stečajni dolžnik je bil na dan začetka stečajnega postopka vpisan kot solastnik nepremičnine, solastni delež stečajnega dolžnika pa sta v naravi predstavljala poslovna prostora št. 13 in 18, kar je udeleženec obširno pojasnil. V 1. členu sporazuma o oblikovanju etažne lastnine je jasno zapisano, da je nepremičnina v solastnini F., katere pravni naslednik je bil G., d. d., torej stečajni dolžnik. Ker E. ni poskrbel za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, je bil stečajni upravitelj primoran prodati poslovni prostor št. 18. Udeleženec je ravnal zakonito in v dobri veri, saj je preveril zemljiškoknjižno stanje in na javni dražbi v dobri veri kupil poslovni prostor. Sodišče prve stopnje je zaobšlo jasna določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.³ Sklep o izročitvi nepremičnine kupcu je odločba državnega organa, s katero je udeleženec pridobil lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je spregledalo načeli zaupanja v zemljiško knjigo in domneve lastninske pravice iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika.⁴ Ni se opredelilo do navedb udeleženca, da je bil stečajni dolžnik na dan začetka stečajnega postopka v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik sporne nepremičnine. Enotno in ustaljeno stališče tako pravne teorije kot sodne prakse je, da v stečajnem postopku ni poizvedovalne dolžnosti in kupcu ni treba raziskovati ali drugače preverjati, ali je stvarnopravni položaj nepremičnine v resnici tak, kot izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov. Pavšalni so očitki sodišča prve stopnje, da naj bi udeleženec zlorabil stečajni postopek. Izklicne cene na javni dražbi ne določa kupec, ampak sodišče s sklepom o prodaji na podlagi cenitve; če je pri cenitvi prišlo do napake, za to ne more biti odgovoren kupec. Udeleženec je na javni dražbi kupil eno od drvarnic, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana v obliki solastnega deleža nepremičnine z ID znakom 0000-2181.

5Na pritožbo udeleženca C. C. sta odgovorila 8. predlagatelj (E.) in 8. udeleženec (Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. 1, Ljubljana) ter predlagala njeno zavrnitev.

6Zoper del sklepa, ki se nanaša na posamezni del stavbe z ID znakom 0000-168-41 – v naravi klet (32. alineja VIII. točke izreka izpodbijanega sklepa) se pritožuje udeleženec H. H. Med drugim navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj lastninske pravice na kleti v korist J. J. in K. K. Sklep je za udeleženca sodna odločba presenečenja, saj mu nikoli ni bilo vročeno obvestilo sodišča na list. št. 118. J. J. in K. K. nista nikoli izvrševala posesti kleti, ki je bila ves čas v posesti pritožnika in njegovih pravnih prednikov. Sodišče je svojo odločitev oprlo na prodajno pogodbo z dne 23. 10. 2017 in aneks z dne 30. 1. 2018, prezrlo pa je, da sporna klet ni bila nikdar v posesti J. J. in K. K. J. J. in K. K. sta pridobila lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 18. 2. 1992, kar je za tem, ko so pravni predniki pritožnika pridobili lastniško posest na posameznem delu stavbe 0000-168-20.

7Četrta predlagateljica in peti predlagatelj (J. J. in K. K.) sta odgovorila na pritožbo H. H. in predlagala njeno zavrnitev.

8Pritožbi nista utemeljeni.

Glede posameznega dela z ID znakom 0000-168-16 (poslovni prostor št. 18):

9Udeleženec C. C. je v postopku vzpostavitve etažne lastnine uveljavljal lastninsko pravico na posameznem delu stavbe, ki v naravi predstavlja poslovni prostor št. 18 (ID znak 0000-168-16, v nadaljevanju poslovni prostor) in na drvarnici na dvorišču stavbe (stavba z ID znakom 0000-1960, v nadaljevanju drvarnica). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na poslovnem prostoru bolj verjetna lastninska pravica družbe E. kot pa C. C. (glej 34. do 55. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), medtem ko je glede drvarnic ugotovilo, da so skupni deli večstanovanjske stavbe v solastnini vseh vsakokratnih etažnih lastnikov, promet s splošnimi skupnimi deli pa ni dopusten (63. do 67. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede na obsežnost pritožbenih navedb udeleženca C. C., ki se večkrat ponavljajo oziroma z različnimi besedami izražajo iste teze, se bo sodišče druge stopnje opredelilo do posameznih sklopov očitkov oziroma izpodbijanih razlogov sodišča prve stopnje.

10Pritožbeni očitek, da je sodišče neobrazloženo odstopilo od sodne prakse, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo tehtne, koncizne in preverljive razloge, ki so vrh tega tudi skladni z novejšo sodno prakso.⁵ Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče udeležencu kršilo »ustavne in konvencijske pravice« (ni jasno, katere), je pavšalen.

11Pritožba nadalje navaja, da naj bi obstajalo nasprotje med odločilnimi dejstvi glede tega, ali je bil predmet prodaje solastniški delež ali posamezni del stavbe, kar je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku⁶ v zvezi z 42. členom ZNP-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev ni podana, saj izpodbijani sklep konsistentno ugotavlja (in argumentira), da je bil predmet pogodbe z dne 17. 12. 2015 solastniški delež. Ta ugotovitev ni v nasprotju z nobenim razlogom [sodišča] o odločilnih dejstvih, temveč le z nedokazanimi trditvami udeleženca.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet prodajne pogodbe z dne 17. 12. 2015, s katero je C. C. v stečaju domnevno kupil sporne nepremičnine, idealni solastniški delež na petih nepremičninah, med drugim tudi na nepremičnini s parc. št. 2183 k. o. X., na kateri stoji obravnavana večstanovanjska stavba, in nepremičnini s parc. št. 2181, na kateri stoji stavba z drvarnicami, ne pa posamezni prostori oziroma deli stavbe, ki je bila že tedaj v dejanski etažni lastnini in navidezni solastnini. Udeleženec zatrjuje nasprotno, da sta bila predmet pogodbe z dne 17. 12. 2015 posamezna dela stavbe, in sicer poslovni prostor št. 18 in ena drvarnica.

13Pravilno je načelno stališče pritožnika, da v primeru navidezne solastnine in hkrati dejanske etažne lastnine predmet prodaje ne more biti nič drugega kot le posamezni del stavbe, takšna prodaja pa se v zemljiški knjigi izvede v obliki vpisa solastniškega deleža. Vendar mu to stališče ni v korist, saj je bil prav to eden od nosilnih razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev njegovih zahtevkov (primerjaj 49. in 50. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

14Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega, da predmet prodajne pogodbe z dne 17. 12. 2015 niso bili posamezni etažni deli dejanske etažne lastnine, temveč solastniški delež petih nepremičnin. Iz pogodbe to zelo jasni izhaja (glej prilogo D44), saj so tako v izjavi z lastnoročnim podpisom C. C. na podlagi drugega odstavka 337. člena ZFPPIPP kot tudi v II. točki pogodbe kot predmet prodaje navedene le posamezne parcelne številke s solastniškimi deleži. V pogodbi nikjer ni določeno, kaj naj bi ti solastniški deleži predstavljali v naravi. Določila pogodb se uporabljajo tako, kot se glasijo (primerjaj prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika⁷), zato se jasnih in nedvoumnih pogodbenih določil ne razlaga in se jim ne pripisuje pomenov, ki iz vsebine pogodbe ne izhajajo. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se v primerih, ko obstoji navidezna solastnina in dejanska etažna lastnina (kar je nesporno bilo tudi v obravnavani stavbi), za potrebe zemljiškoknjižnega vpisa predmet prodaje – posamezni del v dejanski etažni lastnini – označi s solastniškim deležem na celotni (v zemljiški knjigi še nerazdeljeni) nepremičnini. Vendar je pri tovrstnih pogodbah običajno, tako rekoč notorno, da je predmet prodaje podrobneje opisan, na primer: »... solastniški delež 15/60 parcele št. ..., kar v naravi predstavlja stanovanje št. … v 4. nadstropju ...,« tako da je iz tovrstnih pogodb jasno razvidno, da se nanašajo na posamezni del stavbe, četudi se v zemljiški knjigi takšen pravnoposlovni prenos vknjiži z vpisom solastniškega deleža na celotni nerazdeljeni nepremičnini. V obravnavanem primeru, kot že pojasnjeno in iz pogodbe nedvoumno razvidno, je popolnoma izostal opis, kaj naj bi prodani solastniški deleži predstavljali v naravi, zato je pravilen zaključek sodišča, da so bili predmet pogodbe solastniški deleži in ne posamezni prostori. Nenazadnje tudi pritožnik sam navaja (tretji odstavek na 21. strani pritožbe), da je kupil solastni del nepremičnine.

15Ob tem pritožnik tudi zamolči dejstvo, da je v tem postopku sam sprva trdil (vloga z dne 15. 2. 2016, list. št. 43), da je solastnik treh nepremičnin in predlagal, da se ga vknjiži kot solastnika, šele v nadaljevanju pa je stališče spremenil in začel zatrjevati, da naj bi s pogodbo, za katero je prvotno trdil, da je z njo kupil solastniške deleže, pravzaprav kupil posamezne dele stavbe. Takšno spreminjanje stališč (venire contra factum proprium) ne more biti v prid niti verodostojnosti pritožbe niti dokazovanju, čigava pravica je bolj verjetna v smislu določb 24. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča.⁸

16Pritožba večkrat izpostavlja, da je udeleženec nepremičnine kupil v stečajnem postopku, kar je originarna pridobitev lastninske pravice in za kar (nakup v stečaju) se od kupca ne zahteva raziskovalna dolžnost in skrbnost kot pri običajnem pravnoposlovnem nakupu na prostem trgu. To načeloma drži, vendar pritožba prezre razloge sodišča prve stopnje, temelječe na novejši sodni praksi, da tudi nakup na javni dražbi v stečajnem postopku ne pomeni, da je mogoče preseči splošne predpostavke za veljavnost pravnega posla, saj izvirna pridobitev pomeni le to, da je lastninska pravica pridobljena neodvisno od volje pravnega prednika in (praviloma) ne glede na to, ali je on njen pravi lastnik (52. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker je bil predmet pogodbe z dne 17. 12. 2015 solastniški delež na zemljišču pod stavbo, ki ne more biti v samostojnem pravnem prometu (51. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katero se pritožba vsebinsko tudi ne sooči), takšne stvari (rei extra commercium) tudi v stečaju ni mogoče kupiti.⁹ Drugače povedano: tudi učinki nakupa na javni dražbi so omejeni s temeljnimi načeli in temeljnimi predpostavkami za veljavnost pravnega posla: obstoj in dopustnost predmeta pogodbe, načelo vestnosti in poštenja itd.

17Pritožba se večkrat sklicuje na odločbo VSL II Cp 1256/2019, vendar ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje uporabo te sodne prakse zavrnilo pavšalno; sodišče prve stopnje je v zvezi s to odločbo navedlo razloge v 48. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še poudarja, da ena odločba pritožbenega sodišča ne more pomeniti ustaljene sodne prakse. Pritožba tudi ne pojasni, s kakšnimi besedami je bil v citirani zadevi opisan predmet prodaje (kar je, glede na prej povedano, lahko odločilno za presojo, kaj je bil predmet pogodbe). Iz javno objavljene odločbe je razvidno, da sta bila kot predmet pogodbe opredeljena dva posamezna dela – poslovna prostora, ki predstavljata solastni delež 213/10000 celotne stavbe (poudarilo VSL), torej bistveno drugače kot v pogodbi z dne 17. 12. 2015.

18Nadalje pritožba večkrat izpostavlja, da je bil stečajni dolžnik na dan začetka stečajnega postopka vpisan kot solastnik nepremičnine v idealnem deležu, ker stavba še ni bila etažirana, četudi je obstajala navidezna solastnina in hkrati dejanska etažna lastnina; to je že uvodoma (38. in 39. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ugotovilo sodišče prve stopnje in sploh ni sporno. Zato so očitno neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, ker naj se ne bi opredelilo do teh udeleženčevih navedb. Pritožba pri tem prezre ugotovitev sodišča prve stopnje (40. in 41. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da so bili v drugih pogodbah, s katerimi je F. prodajala posamezne poslovne prostore, le-ti določno opisani in označeni,¹⁰ kar je skladno z ustaljeno prakso pri sklepanju pogodb za nepremičnine v dejanski etažni lastnini in navidezni solastnini. Ob primerjavi pogodb E. (priloga A21) in pritožnika (priloga D44) je razlika v opisu oziroma določenosti predmeta pogodbe očitna in tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno bistvena.

19Neutemeljeno in parcialno je sklicevanje pritožbe na osnutek sporazuma o oblikovanju etažne lastnine (priloga D14), saj se pritožba na sporazum sklicuje le deloma, ne sooči pa se z razlogi prvostopenjskega sklepa v 43. točki obrazložitve, kjer je med drugim ugotovljeno, da je F. s posameznimi kupoprodajnimi pogodbami odsvojila vse poslovne prostore v četrtem nadstropju, vključno sporni poslovni prostor, torej je bil stečajni upravitelj (ki je osnutek sporazuma podpisal) s tem dejstvom seznanjen, zato, tudi upoštevaje načelo profesionalne skrbnosti stečajnega upravitelja ter načelo vestnosti in poštenja, stečajni upravitelj ni mogel ponovno prodajati poslovnih prostorov.

20Neutemeljene so tudi večkrat ponovljene navedbe, da naj bi bil E. neskrben, ker se ni vknjižil kot kupec spornega poslovnega prostora (da ni bil skrben in da se ni vknjižil, ni sporno) in da je bil zaradi tega stečajni upravitelj primoran prodati sporni poslovni prostor. Prvič, kot je bilo že pojasnjeno, predmet prodajne pogodbe z dne 17. 12. 2015 ni bil posamezni poslovni prostor, temveč solastniški deleži. Drugič, stečajnega upravitelja nihče ni silil prodajati poslovnega prostora. In tretjič, zakaj se je stečajni upravitelj odločil prodati solastniške deleže (med drugim) na stavbi, na kateri je obstajala dejanska etažna lastnina, za odločitev v tej zadevi ni pomembno.

21Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravico C. C. štelo za manj verjetno, ker ni izkazal, da je kupil poslovni prostor, saj je predložil le pogodbo, ki se glasi na nakup solastniških deležev, ki pa glede na pravilne razloge sodišča prve stopnje (49. in 50. točka izpodbijanega sklepa, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje) ne morejo biti samostojen predmet pravnega prometa.

22Nadalje pa je sodišče prve stopnje kot rezervni argument (ex abundanti cautela) ugotovilo še, da četudi bi bil predmet prodaje res posamezni del stavbe, bi bila prodajna pogodba nična zaradi nasprotovanja moralnim načelom (53. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Z bistvenimi razlogi tega dela obrazložitve se pritožba vsebinsko ne sooči, temveč se le posplošeno sklicuje na dejstvo, da je nepremičnino kupil na javni dražbi v stečajnem postopku, za kar ne velja poizvedovalna dolžnost, nadalje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in načelo domneve lastninske pravice (10. in 11. člen SPZ). Navedeni načeli varujeta dobrovernega kupca, kar pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje C. C. ni bil. Kot bistveno okoliščino je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je kupec za solastniške deleže na petih nepremičninah v središču Ljubljane plačal le 2.500 EUR, kar je, kot je splošno znano, cena za kvadratni meter ali manj katerekoli nepremičnine v središču Ljubljane. Pritožnik zatrjuje, da je za to ceno kupil 27 m2 velik poslovni prostor v središču Ljubljane. Četudi je res, da za nakup v stečaju ne velja običajna poizvedovalna dolžnost kupca, pa bi očitno nerealna cena, ob hkratni odsotnosti kakršnegakoli opisa, kaj naj bi predmet prodaje sploh predstavljal v naravi, pri udeležencu morala vzbuditi močan dvom, da s takšno prodajo nekaj ni v redu. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da vse te okoliščine zelo verjetno kažejo na poskus zlorabe stečajnega postopka. Razlogi sodišča prve stopnje o tem niso pavšalni, kot neutemeljeno navaja pritožba, temveč natančni in preverljivi (že citirana 53. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

23Res je sicer, kar navaja pritožnik, da ni kupec določil cene, za katero so se sporne nepremičnine prodajale v stečaju. Vendar bi morala vsakemu vestnemu in dobronamernemu kupcu že okoliščina, da se nepremičnine v središču Ljubljane prodajajo za očitno nerazumno ceno, vzbuditi dvom o predmetu pravnega posla. Na dejstvo, da E. ni poskrbel za zavarovanje pravic, bi se lahko skliceval le dobroveren kupec, kar pa pritožnik glede na izpostavljene okoliščine ni mogel biti. Pritožba se sklicuje (17. stran in zadnji odstavek na 21. strani) na starejšo sodno prakso v zvezi z dobro vero pridobitelja v primeru prodaje v stečajnem postopku, ki pa je bila presežena z novejšimi odločbami VSRS, tako v zadevah II Ips 81/2020 in II Ips 10/2021, na kateri se je pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeni odločbi Vrhovnega sodišča ne more biti upoštevno drugačno stališče sodne prakse VSC Cp 3/2021, na katero se tudi sklicuje pritožba.

24Pritožba večkrat navaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v konstitutivno odločbo državnega organa (sklep o izročitvi nepremičnine kupcu), s katero naj bi pridobil lastninsko pravico, vendar pri tem spregleda posebnost postopka vzpostavitve etažne lastnine po 35. členu ZVEtL-1: v postopku vzpostavitve etažne lastnine se o lastninskih in drugih stvarnih pravicah odloča na podlagi verjetnosti, v poenostavljenem postopku na podlagi dokaznih pravil (23. in 24. člen ZVEtL-1), zato odločitev v tem postopku ne pomeni pravnomočno razsojene stvari, udeleženci pa lahko svoje pravice na skupnih in posameznih delih uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 69. členu obrazložitve izpodbijanega sklepa). Odločitev sodišča prve stopnje (55. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je pravica E. na poslovnem prostoru št. 18 verjetnejša od C. C., je glede na vse navedeno pravilna, udeleženec C. C. pa ima možnost, da svojo lastninsko pravico dokazuje v klasičnem pravdnem postopku. Zato izpodbijana odločitev tudi ne posega nezakonito v odločbe drugih državnih organov, niti ne jemlje pritožniku ustavno varovane lastninske pravice, saj jo ima možnost uveljaviti v drugem postopku.

Glede posameznega dela z ID znakom 0000-1960 (drvarnica):

25Glede drvarnic je sodišče prve stopnje ugotovilo (63. do 67. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je stavba, kjer se nahajajo dislocirane drvarnice, splošni skupni del obravnavane večstanovanjske stavbe v solastnini vseh etažnih lastnikov in da na stavbi z drvarnicami niso izpolnjeni pogoji za vzpostavitev etažne lastnine. Ugotovilo je še, da nihče od udeležencev (torej tudi ne pritožnik) ni trdil in še manj dokazal, da ti prostori ne bi bili namenjeni skupni rabi. Teh razlogov pritožnik konkretizirano sploh ne izpodbija, temveč le vsebinsko prazno ponavlja (VII. točka na 24. strani pritožbe), da je na javni dražbi »kupil eno od drvarnic« in da so izpolnjeni pogoji za vzpostavitev etažne lastnine na drvarnicah. Kaj je bilo predmet prodajne pogodbe z dne 17. 12. 2015 je bilo že pojasnjeno in velja tudi za sporno drvarnico (da predmet pogodbe niso bili posamezni deli stavbe, temveč solastniški deleži). V preostalem je pritožba glede drvarnic pavšalna, saj ne obrazloži teze, da so na tej stavbi (z drvarnicami) izpolnjeni pogoji za vzpostavitev etažne lastnine.

Glede pritožbe H. H.:

26Niso resnične pritožbene navedbe, da pritožniku ni bilo vročeno obvestilo sodišča na list. št. 118, saj mu je bilo to sodno pisanje vročeno 25. 5. 2020 (povratnica, pripeta k redni številki 97 spisa). Nadalje pritožba navaja, da naj bi izpodbijani sklep ne imel razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj sporna klet (del stavbe 0000-168-41) pripada J. J. in K. K., vendar v nadaljevanju (točka 2.1. pritožbe) pritožnik sam povzema razloge sodišča prve stopnje, torej negira svoje lastne trditve o umanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih; zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ni podana.

27Nadalje pritožba kot bistveno tezo navaja, da sporna klet nikoli ni bila v posesti J. J. in K. K., temveč v posesti in uporabi pritožnika, zato klet ne pripada J. J. in K. K. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), saj teh dejstev pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal. Pritožnik je med postopkom na prvi stopnji vložil le eno vlogo (z dne 26. 6. 2019), v kateri pa sodišču sporoča le, da prilaga določene listine, ne da bi podal kakršnekoli trditve o dejanski rabi katerihkoli prostorov. Tudi na vloge J. J. in K. K. pritožnik tekom postopka na prvi stopnji ni odgovoril. Glede na to je po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje (25. in 28. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je pravica J. J. in K. K. na spornem prostoru bolj verjetna. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno opozarja na 35. člen ZVEtL-1, ki tudi pritožniku H. H. omogoča, da lastninsko pravico na sporni kleti uveljavi v drugem postopku.

Sklepno:

28Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da v nobeni od obravnavanih pritožb niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) pritožbeni razlogi, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbi zavrnilo in sklep potrdilo v izpodbijanih delih.

29V nepravdnih postopkih načeloma velja (40. člen ZNP-1), da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, zato je sodišče druge stopnje tako odločilo tudi o priglašenih stroških pritožbenega postopka.

¹ Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.
² V pritožbi uvodoma sicer navaja, da sklep »izpodbija v celoti,« vendar je iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija le zgoraj navedene dele sklepa.
³ Uradni list RS, št. 176/2021 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZFPPIPP.
⁴ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
⁵ Tako se sodišče prve stopnje na primer v 53. točki obrazložitve pravilno sklicuje na novejši odločbi VSRS II Ips 81/2020 in II Ips 10/2021.
⁶ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁷ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁸ Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1.
⁹ Kar potrjuje na primer sodba VSRS II Ips 81/2020, na katero se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje. Glej tudi zadevi VSRS III Ips 60/2014 in III Ips 2/2015, obe z dne 7. 3. 2017.
¹⁰ Tako je na primer v pogodbi z E. (priloga A21), pritožnikovim konkurentom glede sporne pisarne, predmet pogodbe v 2. členu jasno določen: pisarna številka 10 v izmeri 27 m2 in sorazmerni delež skupnih prostorov v izmeri 6,18 m2.